Zanima me, kako bi z eno besedo poimenovali plesalca ali plesalko swinga. Ali imamo v slovenskem jeziku kak ustaljen izraz? Se lahko uporablja swinger/swingerka, čeprav ima nek drug pomen (Slovar novejšega besedja slovenskega jezika, str. 348, 349)? oz. katero poimenovanje bi bilo najbolj ustrezno, da ne bi vzbudilo drugih konotacij?
Zadetki iskanja
Prosim za odgovor glede zapisa besede Vodopivec ali vodopivec v naslednji stavčni zvezi: Vesel sem, da sem nekaj časa bil Vodopivec (mišljeno kot zborovodja tega PZ).
Zapis sem popravila v vodopivec po meni znanem pravilu, da pripadnike strank, društev, organizacij ... pišemo z malo začetnico, a mi to računalnik ves čas podčrtuje in tudi v vseh dostopnih člankih, pa tudi v knjižnih objavah je zapisano Vodopivci ... Kaj je torej prav?
Zanima me, ali obstaja kakšno pravilo, zakaj se za kdove ne piše vejica, za kdo ve pa?
Kdove kaj se mu plete po glavi. Kdo ve, kaj se mu plete po glavi.
Vem sicer, da je v drugem primeru vejica zaradi dveh stavkov (osebkov odvisnik). Pri prvem primeru, kjer je cel stavek združen v eno besedo, mi pa ni povsem jasno, zakaj se tam vejica ne piše. Morda zaradi tega, ker združek igra vlogo prislova?
Predlog ustavne obtožbe Janeza Janše. Nepoučeni bi pomislil, da je Janez janša podal predlog ustavne obtožbe. Proti komu?
Ali je razlaga spodnje povedi v pomenu 'tisti, ki berejo', pravilna?
Čitatelje prosimo, naj upoštevajo navodila.
Kdo drugi kot Dončič je spet dosegel koš. Po moje: Kdo drugi, če ne Dončič, je spet dosegel koš. Pač pa: Kdo drugi kot Dončič (pravilneje razen Dončiča) ne bi dosegel takega koša*.
Katera možnost je pravopisno najbolj korektna oz. kako napisati, da bo?
- Prvo vprašanje je bilo vprašanje odprtega tipa, ki se je glasilo, kdo je glavna oseba prebrane pripovedi.
- Prvo vprašanje je bilo vprašanje odprtega tipa, ki se je glasilo: Kdo je glavna oseba prebrane pripovedi (Katero ločilo je na koncu?)
- Prvo vprašanje je bilo vprašanje odprtega tipa, ki se je glasilo: "Kdo je glavna oseba prebrane pripovedi?".
zanima me, ali obstaja pravilo ali vsaj priporočena raba pri navajanju vključenosti študentov v oz. na študijske programe.
Primer 1:
- Program je odprt za študente drugih primerljivih univerzitetnih programov, zato se lahko v program vključijo študenti, ki so se usposabljali na drugih univerzitetnih programih.
Zdelo bi se logično, da če se študentje vpišejo v program, se tudi usposabljajo v programu, ne na programu.
Rektorat naše univerze se zdi, da daje prednost rabi predloga v, saj so v navodila zapisali tako, kot prikazuje naslednji primer.
Primer 2:
- V prvostopenjski univerzitetni študijski program XY se lahko vpiše, kdor je opravil poklicno maturo v programu AB.
Podobna je večinska raba (ne pa striktna) na portalu gov.si, od koder je naslednji primer.
Primer 3:
- Razpisi za vpis v javnoveljavne študijske programe na javnih in zasebnih visokošolskih zavodih se objavljajo na spletnem portalu eVŠ /.../. V objavljenih razpisih kandidati lahko preverijo:
- prijavne roke,
- število razpoložljivih vpisnih mest,
- ali izpolnjujejo pogoje za vpis na želen študijski program /.../
Slovenski pravopis ima, tako so nas učili, v abecedi tri šumnike – č š ž. Po raztrosu pokojnika, ki ima v priimku ali imenu enega od šumnikov, polovica strešice na spominski ploščici odpade. Ker me o spremembi zapisa ni nihče predhodno obvestil, je bil to zame šok. Vsi dokumenti z uradnimi podatki so bili dostavljeni iz KP ŽALE. Ko sem protestirala glede zapisa, so mi pojasnili, da ima za moj oziroma osebni priimek mojega pokojnega moža, avtorske pravice spoštovani arhitekt gospod Marko Mušič. Pridobila sem mnenje odvetnika, ki mi odgovarja, da nihče ne more pridobiti avtorskih pravic nad osebnimi imeni in priimki. Razumem, da ima avtorske pravice za obliko spominskega parka, obliko ploščic, ki so lahko okrogle, kvadratne, trikotne itd. Le kdo ima pravico dodeliti tretji osebi, da spremeni slovenska imena in priimke. Nisem edina prizadeta, ampak še stotine drugih živih sorodnikov, ki so se odločili za raztros pokojnika in ima v imenu ali priimku Č Š Ž. Zapisan je pravilno le mehki ć. Ko obiščem spominski park, imam občutek da sem na pokopališču nekje na Slovaškem in ne sredi Slovenije. Slovenci se za svoj pravopis borimo že stoletja, ko pa smo končno samostojni, anomalije tiho trpimo. Verjetno ne bom dočakala kakšno spremembo, za nami pa so naši potomci, ki so ravno tako prizadeti. Torej vprašanje je, kdo lahko spreminja naša osebna imena in priimke brez našega soglasja?
Zanima me, ali je v spodnjem primeru treba uporabiti mestnik ali rodilnik. Razvoj digitalne kompetence pri učitelju ali Razvoj digitalne kompetence učitelja
Kakšna je raba ločil na koncu povedi, če je del naslova klicaj (Čefurji, raus!)?
Npr.
- Vsi učenci so prebrali roman Čefurji, raus!.
ALI
- Vsi učenci so prebrali roman Čefurji, raus! (Naslov je napisan ležeče.)
Ali mi lahko kdo razloži nianso med pasivom (viden je kot nesrečen; v smislu XZ ga vidi kot srečnega) in videti je srečen?
Sama menim, da je razlika v tem, da se v brezosebni rabi popolnoma zabriše agens, medtem ko je le-tega v pasivni rabi nekako mogoče identificirati. Vseeno pa mi to še ne pojasni, zakaj se v teh primerih uporablja glagol "BITI". In še: je ta tip stavkov soroden stavkov s pasivnim "SE" (se sliši, se naredi ...)?
Na internetu sem prebirala razna besedila o frazemih in zasledila različno zapisovanje le-teh. Ponekod so se na začetku pojavljala določila kdo/kaj (npr. kdo stati ob strani komu), ponekod pa ne (npr. mlatiti prazno slamo).
Ali obstaja kakšno pravilo za zapisovanje omenjenih določil na začetku frazema?
Neža Maurer je napisala tudi kratko prozo z naslovom Veste, kdo je Čeri?
Zanima me, ali je v navedenem primeru na koncu povedi potrebna tudi pika (originalni naslov dela je Veste, kdo je Čeri?). Ločil sicer naj ne bi podvajali, pa vendarle ...
1. Slovenska oznaka, kdo je lev in kdo je desen, je povsem nesmiselna. 2.Janša tako rekoč v ničemer ni evropsko desen ali liberalen politik. Zanima me, če je »lev«, oz. »desen«, pravilno.
Zanima me, ali so ločila v spodnji povedi zapisana pravilno. Ko je Galileo Galilei rekel: »In vendar se vrti,« so se iz njega norčevali.
Pozdravljeni. Vedno sem bil prepričan, da glagolov misliti in zmagati ne moremo uporabljati v tranzitivni obliki (z akuzativom), temveč samo v obliki mislim, da… , mislim na nekaj oz. premišljujem o nečem, zmagali smo na tekmi oz. premagali smo neko moštvo ipd. Vendar pa opažam, da zlasti filozofi in literarni kritiki v svojih tekstih glagol misliti redno uporabljajo tudi v zvezah, kot so kako misliti ljubezen, kako misliti partizansko poezijo ipd. (v smislu 'premišljevati', 'analizirati nekaj'), uspešni športniki pa v svojih izjavah pogosto govorijo o tem, kako so zmagali nasprotnika (namesto premagalinasprotnika) ali kako so zmagali tekmo (namesto dobilitekmo ali zmagali na tekmi). V starejši izdaji slovenskega pravopisa, ki jo imam doma, je za glagol zmagati tranzitivnost sicer predvidena (npr. pijača ga je zmagala), medtem ko pri glagolu misliti možnost tranzitivnosti ni omenjena. Zanima me torej, če je takšna raba obeh glagolov v skladu z veljavnim slovenskim pravopisom.
V Slovenskem pravopisu (v členu 528) piše, da zloženke načeloma pišemo skupaj, med primeri pa je naveden tudi zaimek malokdo. Ali je malokdo zloženka ali je sklop?
Razlaga v etimološkem slovarju za besedo kaj je na del mojega vprašanja glede vseh teh različnih oblik iste vprašalnice že odgovorila, še vedno pa se mi poraja vprašanje, od kod pogovorni vprašalnici kva in kuga. Je res kaj na tem, da so kva k nam prinesli Francozi (quoi?), ali se je tisti v vrinil v besedo kot del naravnega razvoja jezika? In kuga, ki skorajda nima nobene podobnosti z ostalimi oblikami?
- « Prejšnja
- 1
- 2
- 3
- 4
- ...
- 8
- Naslednja »