Fran

Na vas naslavljam naslednje vprašanje in vas naprošam za odgovor: zakaj domačimo nekatera zemljepisna lastna imena (npr. Dunaj, Čedad, Atene), drugih pa ne (npr. New York, Stockholm)?

Pri reviji MIR -- Odmev Međugorja se sprašujemo, kako se to krajevno ime pravilno zapiše v slovenskem jeziku. Na različnih koncih so namreč zapisi različni. Tabla ob cesti ima napis MEĐUGORJE. Sprašujemo se, ali naj to sprejmemo s tujo črko, kot sprejmemo New York, ali naj to ponašimo. Če ponašimo, kateri zapis je ustreznejši/bolj pravilen: MEDŽUGORJE ali MEDJUGORJE? Lepo prosimo za Vaše mnenje.

Škofija s sedežem v Mariboru je skozi zgodovino imela različna imena. Danes je njeno uradno ime Nadškofija Maribor ali Archidioecesis Mariborensis v latinščini. V splošni rabi pogosteje zasledimo poimenovanje v obliki mariborska nadškofija, za katerega sklepam, da se piše z malo začetnico. Kljub temu je v starejših šematizmih Cerkve mogoče zaslediti slednjo obliko kot edino navedeno, zato predvidevam, da je oblika Mariborsko-lavantinska škofija nekoč bila uradni naziv, ki bi se, vsaj takrat, moral pisal z veliko, pa se v samem besedilu teh istih šematizmov ne. Enako je z Ljubljansko nadškofijo.

Obstaja kakšen razlog, zakaj so danes uradna imena škofij sestavljena iz besede (nad)škofija, ki ji sledi kraj, in ne obratno, torej s pridevnikom in občo sestavino? Je mogoče reči, da je katera od teh oblik jezikovno ustreznejša? Kot zanimivost, na krstnih listih iz določenega obdobja je celo zapisana oblika Škofija lavantinska, torej neka tretja različica.

Če že omenjam Lavant, me še zanima, kako to, da ni (bilo) v uporabi slovensko ime te doline, kar bi rezultiralo v Nadškofiji Labot in Labotski nadškofiji, oziroma če je danes primerno v besedilih tako nazivati to zgodovinsko škofijo. Podobno glede Nadškofije Solnograd in Solnograške nadškofije.