Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko preberete tu. Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.
Zanima me, kako pisati zato ker v naslednjih primerih. Z vejico ali brez?
Zakaj sprašuješ? –Zato, ker ne vem. ali Zato ker ne vem.
Zakaj se skrivaš? –Zato, ker nočem, da me vidijo. ali Zato ker nočem, da me vidijo.
Menim, da z vejico, a želela bi še vašo potrditev.
Imela pa bi še eno vprašanje: ali besedi hvala vedno sledi da ali lahko tudi ker? Na primer: Hvala, ker ste prišli.
Večkrat sem v zadregi, kdaj uporabiti veznik saj in kdaj veznik ker. Na primer: Nekaj učencev si gledališke predstave ni ogledalo, saj / ker so v šolo prišli prepozno.
Ali je pravilen zapis
ali
Zanima me, kako je s pisanjem vejice pred vezniki n da, in ko, in če. Vem za primere verig ko ... in ko, vendar kaj pa, če je samo veznik in ko v stavku?
Primer: Končna cena ni visoka in ker je avto prav simpatičen ga priporočam v ogled.
Zanima me, kje morajo biti postavljene vejice v spodnjih primerih.
in
Zanima me, ali bo morda pika za začetnim nagovorom dovoljena v novem pravopisu oz. ali jo je v uradnih dopisih treba strogo preganjati. Osebno se mi zdi pika na tem mestu čisto ustrezno ločilo:
Zanima me, ali je v samostalniških besednih zvezah, ki so sestavljene iz osebnega zaimka in drugega samostalnika, med elementoma vejica. Na primer: pri nas(,) Kovačih(,) je lepo; življenje je težko nam(,) nevednim. Kaj pa, če besedni red zamenjamo? Na primer: življenje nam je nevednim težko.
Vljudno vas prosim za mnenje glede velike/male začetnice pri stvarnih lastnih imenih, pri katerih je prva sestavina jedro, ki označuje vrsto (npr. Hotel/Društvo/Program/Radio/Zavod), druga sestavina pa desni (imenovalni) prilastek, ki sam po sebi ni (uradno) lastno ime, npr.:
Hotel P/popotnik Radio O/ognjišče Zavod R/radio Š/študent Društvo M/metuljčica Društvo R/rdeči noski Program D/digitalna Evropa
V pravopisnem pravilu 854 – ki sicer govori o ujemanju delov lastnih imen, ne o začetnicah – je pri zgledu Hotel Turist [1] zapisano: "Hotel Turist [ … ] to poimenovanje izvajamo iz zveze "hotel z imenom Turist"."
Ali bi morali potem analogno zapisati Program Digitalna Evropa, ker to poimenovanje izvajamo iz zveze program z imenom Digitalna Evropa, Društvo Rdeči noski", ker ga izvajamo iz zveze "društvo z imenom Rdeči noski itd.
Ali pa bi morali zapisati Program digitalna Evropa, ker je to program z imenom Program digitalna Evropa, Hotel popotnik, ker je to hotel z imenom Hotel popotnik, in Društvo rdeči noski, ker je to "društvo z imenom Društvo rdeči noski"?
[1] Hotel Turist je sicer v pravopisu mogoče najti na vsaj še dveh mestih (v pravilu 104 in v Slovarčku jezikoslovnih izrazov), vendar je hotel obakrat zapisan z malo začetnico. Moje vprašanje zadeva primere, ko bi prvo sestavino nujno pisali z veliko začetnico, ker je del uradnega imena.
Zanima me, katera zveza je pravilna: o čem se gre? ali o čem gre?
Ali je to tako kot zakaj se gre? in zakaj gre?
S kolegi si nismo edini, kako zapisovati različne številske in črkovne kombinacije (presledek, skupaj ali vezaj):
a) člen 3(1)(4) = 4. točka prvega odstavka 3. člena \– ali morajo biti med oklepaji presledki (v angleški predlogi jih ni);
b) skupina G7 ali G 7 ali G-7,
EU27 ali EU 27 ali EU-27;
c) trdota 2B, HB-2, HB=21/2 (neposredni prepis s treh svinčnikov);
č) hišna številka: Maistrova 12A ali 12 A.
Pod »format« je v slovarskem delu SP mogoče prebrati format A 4 in A4-format – bi morali tako ravnati v vsakem črkovno-številskem primeru? Čemu presledek v prvem primeru med A in 4? Kaj pa, če kje drugje naletimo na kombinacijo 4A? Po matematični logiki presledka ni v pomenu štirikrat A.
H. Š.
Prosim za odgovor glede rabe poševnice. Pri odgovorih učencu, ki si bo sam pregledoval in vrednotil naloge, bi rada zapisala takole:
V pesmi je izražena žalost, ker je galjot umrl/ker se ni vrnil domov/ker ga doma ni nihče čakal.
Ali je taka raba ustrezna, saj zamenjuje ali, kot aktualni pravopis navaja pri stičnosti tega ločila, ali gre nemara za primer nestičnosti med deli povedi?
Pred kratkim sem na spletu odkrila Jezikovno svetovanje, kjer odgovarjate na vprašanja povezana s slovnico in pravopisom. Ker imam tudi sama nekaj vprašanj, pri katerih bi potrebovala pomoč, dvomim pa, da bi bila le-ta dovolj zanimiva za širši krog jezikovnih uporabnikov, sem izkoristila ponujeno možnost individualnega svetovanja. Upam, da ni s tem nič narobe in da mi boste pomagali pri odgovorih na vprašanja, ki me težijo.
V fantazijskii literaturi se pogosto srečujemo z izmišljenimi jeziki. Kako torej podomačevati (oz. ali sploh podomačevati) imena bitij in pripadnikov narodov, še zlasti tam, kjer je v prevodu literarnega dela zaželjeno prikazati tudi razliko med dvema jezikoma, resničnim in izmišljenim, in njunimi jezikovnimi značilnostmi? Do kakšne mere je smiselno ali nujno podomačevati besede iz takšnih jezikov in kakšna bi bila njihova najpravilnejša oblika?
Kot primer bi navedla Tolkienova dela (predvsem Silmarillion) in njegova poimenovanja bajeslovnih bitij (Ainur, Valar, Maiar) ter narodov (Noldor, Sindar, Teleri) v jeziku quenya (Quenya). Tukaj je nekaj primerov (osebnih lastnih imen) v edninski in množinski obliki:
Ainu (ed.) --> Ainur (mn.)
Vala (m. sp., ed.) --> Valar (m. sp., mn.)
Valië (ž. sp., ed.) --> Valier (ž. sp., mn.)
Maia (ed.) --> Maiar (mn.)
Noldo (ed.) --> Noldor (mn.)
Elda (ed.) --> Eldar (mn.)
Teler (ed.) --> Teleri (mn.)
Quende (ed.) --> Quendi (mn.)
Množinske oblike teh poimenovanj v besedilu močno prevladujejo, zato me zanima, po kakšnem vzorcu je treba to množino sklanjati v slovenskem prevodu?
Je potrebno:
1. izhajati iz edninske oblike samostalnika in množino sklanjati po 2. moški sklanjatvi: Vale-Val-Valam-Vale-o Valah-z Valami
2. za množino vzeti kot osnovo originalno množinsko obliko Valar in besedo nato sklanjati po 1. moški sklanjatvi: Valarji-Valarjev-Valarjem-Valarje-o Valarjih-z Valarji (kot so to naredili nekateri slovenski prevajalci)
3. za množino vzeti kot osnovo originalno množinsko obliko Valar in ji v vseh sklonih dodati končnico -ø: Valar-Valar-Valar-Valar-Valar-Valar
4. bi lahko morda v kakršnemkoli primeru po tem pravilu iz SP 2001 (Tujke, tuje besedne zveze ter polcitatna lastna imena imajo v imenovalniku ednine in enakem tožilniku (nepregibne besede in zveze pa sploh) lahko pisno citatno obliko (Shakespeare, corpus delicti, à propos), tj. pišejo se kakor v jeziku, iz katerega jih jemljemo.) kaj podobnega naredili tudi z besedo Valar, čeprav gre tu za množino in ne ednino? Valar bi potem sklanjali kot:
Valar-Valarjev-Valarjem-Valar-o Valarjih-z Valarji. Ali pa je to še najslabša rešitev izmed vseh oz. popolnoma napačna?
Ker imamo v knjigi tudi primere, kjer najdemo edninsko obliko besede v quenyi, množinska oblika pa je podana v angleškem jeziku (recimo Silmaril (ednina v quenyi) in Silmarils (množina v angleščini); v quenyi je množinska oblika Silmarilli, iz česar potem tudi izhaja naslov knjige Silmarillion, namreč zgodba o Silmarilih (treh draguljih, ki imajo v zgodbi osrednjo vlogo)), sem mnenja, da bi to razliko bilo treba tudi na nek način v prevodu poudariti. Sama sicer nisem jezikoslovka, še manj pa prevajalka, a vseeno se mi zdi, da če vse prevajaš po istem kopitu (Silmarils (ang.) --> Silmarili (slo.), Valar (quenya) --> Valarji (slo.)), se to razlikovanje med dvema jezikoma v prevodu popolnoma izgubi. Kako torej najustrezneje ravnati v takšnih primerih?
Kot drugo me potem zanima tole: je potrebno besede Ainu, Ainur, Quendi, Maia in Maiar podomačiti in spremeniti v Ajnu, Ajnur, Kvendi, Maja in Majar? Sama nisem najbolj navdušena nad tem, še zlasti ker v primeru Maia --> Maja (iz očitnega razloga) v slovenščini lahkopride do zmede. (primer: Gandalfje Maja. Maja Sauron je izdelal Prstan.) Ker se je prevajalec slovenskega prevoda Silmarilliona iz leta 2003 ravno temu kot kaže skušal izogniti, smo zato za žensko pripadnico rodu Maiar(jev) dobili nekaj, čemur ne morem reči drugega kot zmazek, namreč Majarka. To se (vsaj meni) zdi enako, kot da bi množini Libanonci prilepili -ka in za besedo Libanoncika trdili, da je to prebivalka Libanona. Podobno se je zgodilo pri množinski obliki za ženske pripadnice rodu Valar(jev). Čeprav se ime Valar skozi celotno knjigo pojavlja kot skupno ime za moške in ženske pripadnice rodu, torej Valar in Valier, so ženske pripadnice tega rodu (Valier) nazadnje končale kot Valarke. To je vseeno boljša rešitev kot prej omenjena Majarka, a vseeno menim, da bi se dalo priti do še kakšne boljše, kot da iz Valië (ed.) --> Valier (mn.) v slovenščini kar naenkrat dobimo Valarke. Bi bilo torej bolje ta imena (tudi v množini) pustiti v originalni obliki (tako kot recimo ime Pia)?
In pa še eno vprašanje: kakšni bi bili najpravilnejši ali vsaj najustreznejši (po Vašem mnenju) podomačeni obliki za imeni dveh najpomembnejših jezikov v Tolkienovih delih, quenyo (Quenya) in sindarin (Sindarin)? Zaenkrat imamo v slovenščini ti dve besedi prevedeni oz. podomačeni kot 'kvenja', 'kvenjščina' in 'quenjščina' ter 'sindarinščina' in 'sindarin'.
Zanima me, katera ločila naj bi uporabljali pri začetnem in končnem pozdravu pri poslovnih in uradnih dopisih.
Zasledila sem, da velika večina uporablja vejice. Zahvaljujem se vam za odgovor in čestitam za odličen portal.
Mi lahko poveste, ali je pravilno napisano:
Ker je glagol pri uporabi namenilnika velikokrat nejasen.
Zanima me, kako v stroki poimenujemo "napako", ki jo storijo bralci oziroma govorci z napačno, neobičajno intonacijo. Ker ne znam razložiti drugače, kot primer omenjam voditelja TV Dnevnika Igorja Koresa, ki glasovno čudno zaključuje povedi, skoraj vse novinarke oddaje Preverjeno na POT TV, ki v besedilu z glasom nenavadno poudarjajo (za poslušalca brez logike izbrane) besede, že pred časom pa je bila kritik deležna voditeljica Petra Kerčmar, ki »ni brala pik«, kot smo temu rekli.
Skratka, časi Nataše Dolenc, Ajde Kalan in njunih učencev so na žalost nepreklicno minili, mene pa zanima, kako se strokovno izraziti, če želiš povedati, da nekdo ne zna ali ne želi govoriti v skladu s pravili, ki se jih sicer z glasnim branjem (na)učimo že v osnovni šoli.
Naklanci, Nakljanci, Nakelčani ali Naklani?
Zadnji slovenski pravopis (Slovenski pravopis, 2003) potrjuje prvo besedo. Torej Naklo. Logično razmišljujoči človek bo dejal v Naklem živijo Naklanci. In od kod so se vzeli Nakljanci?
Geolog Ljubo Žlebnik je v strokovni reviji Geologija (št. 14, 1971, str. 5–51) objavil prispevek »Pleistocen Kranjskega, Sorškega in Ljubljanskega polja«, v katerem je na precej realnih temeljih zapisal ugotovitve, da je suha naklanska (ne nakljanska!) dolina stara savska struga iz časa prodnega zasipa v zadnji ledeni dobi (več kot 10.000 let nazaj). Tržiška Bistrica, ki se je prej izlivala v Savo južno od današnje vasi Žeje, je po prestavitvi savske struge na današnje mesto še nekaj časa tekla po svoji stari strugi. Torej ime Naklo, doslej ga ni uspelo še nikomur dokončno razvozlati, po vsej verjetnosti pripada vodi, močvirju, kalu, zagotovo pa ne klancu.
Prvi avtorji naklanske zgodovine in časopisnih prispevkov so do zadnje četrtine 20. stoletja uporabljali različne oblike imena vasi in njenih prebivalcev:
Starejši zgodovinarji so razlagali, da naj bi ime vasi izhajalo iz besed na kalu, to je močviren kraj, kjer naj bi bilo nekoč tudi jezero oziroma naj bi voda zaradi ozke soteske Temnik zastajala.
Zadnji Slovenski pravopis, ki sta ga izdala Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in ZRC SAZU leta 2003, ime vasi Naklo sklanja z dvema možnima oblikama zapisa:
Lektorji danes uporabljajo pravila veljavnega pravopisa. S kakšno utemeljitvijo so strokovnjaki na Inštitutu za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU Naklancem dodali sporni j (Nakljanci) ne vemo. Dobro pa vemo, da se ob vsaki novi publikaciji med Naklanci vnamejo polemike o sporni črki.
Podpisani Damijan Janežič se že petindvajset let ukvarjam z raziskovanjem krajevne zgodovine, predstavitvijo pomembnih Naklancev in z zbiranjem folklornih in spominskih pripovedi. V tem času sem se pogovarjal z več Naklanci. Med njimi je bil tudi Henrik Jošt, po domače Be(g)mostr iz Naklega, katerega spomin je segal do prve svetovne vojne. Toda nobeden ni rekel za Naklance, da so Nakljanci.
V krajevnem narečju so naši predniki vasi rekli:
Tako menimo, da so edino pravilne oblike imena Naklo naslednje:
Veljavni slovenski pravopis tudi za nekatere sosednje vasi uporablja oblike, ki jih pri nas še nismo slišali in jih nikoli nismo uporabljali. Tako kot za Naklo navajamo izgovorjavo vasi v krajevnem narečju in oblike, ki bi jim moral slediti slovenski pravopis:
Okroglo: Okrogu/lga/lmo; na Okrogləm; z Okroglega; Kateri? okroglansk; Okroglanc/Okroglanke; Okroglo/-ega/-emu/-em, Čigav? okroglanski (pravopis okrogelski), na Okroglem, z Okroglega, Okroglanec/-ka, Okroglanca/-ki, Okroglanci/-ke (pravopis Okrogelčani);
StrahinjStrahən/-na/-ə; u Strahin; s Strahina; Kateri? strahinsk; Strahinc/Strahinke Strahinj/-a/-u, Čigav? strahinjski; Strahinjec/-ka, Strahinjca/-ki, Strahnjci/-ke (pravopis Strahinjčani);
Zgornje DupljeZgorne/Spodne Daple/Dapəl/-ah; Kateri? daplansk; Daplanc/-ə/Daplanke Zgornje/Spodnje Duplje/-lj/-ah; Kateri? dupljanski; Dupljanec/-ka, Dupljanca/-ki, Dupljanci/-ke (pravopis Dupeljci)
CegelnicaCegunca/e/Cegunc; na Cegunco; s Cegunce; Kateri? cegvarsk; Cegvarjə/ke Cegelnica/-e/-i; na Cegelnico; s Cegelnice; Kateri? cegvarski/cegelniški; Cegvarji/-ke / Cegelničani
PolicaPolica, na Polici, s Police; Poličani/-ke Pivka, na Pivki, s Pivke; Pivčani/-ke.
Spoštovani strokovnjaki Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša na ZRC SAZU Naklanci menimo, da je ob pripravi pravopisa prišlo do nekaterih netočnih oblik imen vasi in poimenovanj prebivalcev teh vasi. Popravke utemeljujemo z rabo ljudskih oblik poimenovanja vasi in prebivalcev teh vasi. Nikdar do izdaje zadnjega pravopisa se niso uporabljale naslednje oblike: Nakljanci, okrogelski, Okrogelčani, Strahinjčani, Dupeljci. Zadnja še ni bila uporabljena v nobeni publikaciji.
Lepo se vam zahvaljujemo za prijaznost in vas pozdravljamo.
V več znanstvenih člankih o otroškem govoru sem opazila zapis starosti npr. 6;6 ali 7;11 let v pomenu '6 let in 6 mesecev' ali '7 let in 11 mesecev'. Ta zapis se mi zdi posrečen in me zanima, ali bo v novi izdaji pravopisnih pravil tudi normiran.
Zanima me tudi to, v katerem sklonu zapišemo samostalnik leta za takim zapisom.
Kako pisati ločila v spodnjih primerih, predvsem vejic znotraj stavkov za citiranimi deli in pred narekovaji?
Pa še nasvet za uporabo predloga k – je bolje z njim ali brez njega:
V rabi najdemo zapise: kulturno-umetniško društvo, kulturno umetniško društvo in kulturnoumetniško društvo. SP 2001 vsebuje zapis kulturno-umetniško (gibanje).
V vseh teh zapisih gre pravzaprav tudi za pomenske razlike, čeprav verjetno o tem ljudje, ki društvo ustanavljajo, niti ne razmišljajo; pa tudi sicer se sprašujem, koliko te odtenke pomenov dejansko zaznavamo. Kaj naj naredimo v teh primerih lektorjih? Pustimo preprosto ime zapisano tako, kot je društvo registrirano?
Pri zapisu kulturno umetniško društvo se sklanjajo vse sestavine, kajne? Torej: prišli so člani kulturnega umetniškega društva.
Pojavlja se mi tudi vprašanje pri samem pomenu besed kultura in umetnost. Dejansko je kultura nadpomenka, saj zajema tudi področje umetnosti. Ni v tem primeru najustrezneje zapisati umetniškokulturno društvo ali umetniško kulturno? Če je društvo registrirano kot kulturno umetniško, si zapisa seveda ne bi upala tako spreminjati, ker se mi ne zdi primerno. Ampak vseeno zastavljam to (hipotetično) vprašanje.
Dostopnost
Dostopnost