Zanima me, kakšne so razločitve med pojmi jezikovni priročnik, portal, slovar, baza, korpus, vir, tehnologija, slovnica. Nikjer namreč ne najdem strokovnih razločitev ali pojasnitev, ki bi ta problem obravnavale. Kaj vse se torej lahko šteje pod te pojme in kaj spada kateremu pojmu? Že samo SSKJ bi se lahko uvrstil pod kategorijo slovarjev, tudi tehnologij in portalov, glede na to, da je prosto dostopen na spletu. Je pa tudi jezikovni priročnik. Kje so meje? Za odgovor se vam že vnaprej najlepše zahvaljujem.
Zadetki iskanja
Jezikovna svetovalnica
Zanima me, kdaj uporabiti besedo vodič in kdaj vodnik. Katera je primernejša za človeka oz. knjigo?
Vesela sem, da obstaja možnost vprašati za strokovno mnenje, kadar smo v dilemi glede kakšnega jezikovnega ali pravopisnega vprašanja.
Imam dve vprašanji. Prvo je o uporabi besede rabiti. Npr. Knjiga mu je rabila kot priročnik za ... (primer sem si izmislila, slišimo in beremo pa tako uporabo besede rabiti v medijih). Kot razumem namen uporabe besede, bi bila primerna beseda služila (namesto rabila) ali pa bi isto povedali kako drugače, manj nerodno. Sama rada uporabljam besedo potrebovati namesto rabiti (po priporočilu J. Gradišnika), npr. Ne potrebuješ nove obleke. Beseda rabiti mi nekako ni ljuba.
Drugo vprašanje pa je o ustavi. V četrtem poglavju (podpoglavje Državni zbor) piše v 82. členu (poslanci) tako: Poslanci so predstavniki vsega ljudstva in niso vezani na kakršna koli navodila. Ni mi jasna beseda kakršna koli. Pomeni mogoče, da so vezani le na določena navodila? Ali pa je mišljeno, da niso vezani na nikakršna navodila?
Je bila beseda baba v srednjeveški slovenščini vrednostno nevtralna ali omalovažujoča beseda (na primer glej pri Trubarju)?
Zanima me, ali pišemo tudi v spodnjem primeru stični pomišljaj (v pomenu od do): 14. 3. 2010–25. 4. 2011
Sprašujem zato, ker sem danes zasledila, da naj bi med raznovrstnimi enotami namesto pričakovanega stičnega pisali nestičnega. Gre le za priporočilo ali je v SP-ju kje govora o tem?
Zanima me izvor priimkov Piskar, Kadunc, Sedeljšak, Mošnik in Voljkar.
Iz znanih razlogih se vsepovprek govori o vavčerjih. Pojavljata se tudi vrednotnica, bon. Osebno mi je vrednotnica všeč in sprašujem, ali je ustrezna sopomenka, ki bi lahko prevladala nad (po mojem mnenju) zapisno nenavadnim vavčerjem?
Zanima me zakaj sta v knjižnem jeziku za ribo Thunnus prisotni le besedi tun in tuna. Avtohtoni slovenski ribiči nad Trstom namreč tej ribi pravijo ton. Zdi se mi, da bi bilo prav, da ta beseda postane del knjižnega jezika in da nadomesti besedi tuna in tun, ki nista ne ljudski in ne izvorno slovenski.
Srečali smo se z nenavadno težavo v razlagi pomena besed, in sicer lokalizirati in locirati avto na primer. V SSKJ je le pri besedi lokalizirati naveden pomen 'ugotoviti, določiti kraj, mesto česa', vendar je po mojem mnenju ustrezneje reči, da v tem pomenu nekaj lociram, ne lokaliziram. Pregledala sem pomene v SSKJ in Pravopisu in ne morem se strinjati z razlagami v obeh virih. Ko namreč ugotovim, da je avto v mestu, ga tam lociram, lokaliziram pa požar (ga omejim) ali pa programsko opremo (prevedem v drug jezik); da bi lokalizirala avto (ugotovila, kje je), mi je kot rojeni govorki slovenščine povsem tuje. Glede na to, da sta tako locirati kot lokalizirati glagola iz tujega jezika, se mi zdi smiselno pogledati, kako se prevajata iz ang. besede. Ugotovim lahko, da je za oba izhodišče glagol localize, ta pa se prevaja enakovredno kot locirati in lokalizirati ter določiti kraj. Pogledala sem tudi po Gigafidi, katera raba prevladuje: na prvi pogled je videti, da se lokaliziranje zelo pogosto uporablja za 'omejevanje' ali 'obvladovanje' požarov in ognja ter lokalizacijo v smislu prenosa v neki jezik. Lokaliziranje na primer avta mi je tuje, lociranje avta, težave ('ugotoviti, kje je avto oz. težava') ipd. mi je pa po mojem občutku edino domače. Kaj pa menite vi - predvsem ob razlagah pomena v SSKJ?
Nemško mesto: Konstanz ali Konstanca? Kaj pa romunska Konstanca?
Spoštovani, ali bi Sterijinemu pozorju spremenili končnico v Sterijevo pozorje ali bi pustili originalni zapis?
Vprašala sem, ali je smiselna polovična podomačitev tujega stvarnega lastnega imena: Sterijevo pozorje. Odgovorili ste, da je Sterijinopozorje srbska zveza – v srbščini pridevnike iz moških imen na -a tvorijo z -in, kar naš pravopis odsvetuje: torej ne Krležin, ampak Krležev, ne Sterijin, ampak Sterijev, ne Savin, ampak Savov (iz moškega imena Sava), in torej ne Savina knjiga (cirilski starocerkvenoslovanski rokopis), ampak Savova knjiga, in tudi Zolinroman je v slovenščini Zolajev roman.
S tem se strinjam. Toda zakaj posloveniti samo končnico pridevnika, samostalnik pa pustiti v srbščini?
Ali ni tako polovično podomačevanje uveljavljenega gledališkega dogodka nekoliko na silo? Meni se zdi smiselno ali ohraniti originalno ime ali posloveniti obe sestavini, vendar, kot že sami ugotavljate, Sterijevo gledališče ni prodrlo.
Prosim za nasvet glede sklanjanja priimka Maučec. V vaših nasvetih ste decembra 2017 zapisali:
»Omenimo še, da so nekatere pridevniške oblike lahko presenetljivo nenavadne, zato se slovensko pišoči in govoreči v zadregi (ker jim je oblika tuja) zatečejo v kaj približnega, nesistemskega ali neknjižnega: svojilna pridevnika priimkov Maučec in Živčec sta Mauččev in Živččev (gospa Živččeva). Možnosti, da se jim izognemo, sicer so, vendar so omejene ali pa negospodarne, hitro tudi komajda knjižne (knjiga od Maučca namesto Mauččeva knjiga).«
Amebisov pregibnik namreč ponudi samo obliki Maučeca in Maučecev. Tudi v Gigafidi je za izražanje svojine zapisana le oblika Maučečev, medtem ko lahko zasledimo obe različici v neimenovalniških sklonih, torej Maučca, Maučcem in Maučeca, Maučecem, le da je slednja bistveno pogostejša.
Podobna dilema je tudi pri priimku Jurgec. Prosim za pomoč, kako se pravilno lotiti sklanjanja teh priimkov.
Ali v primeru str. 1-2 (kadar citiramo samo dve strani, ne več) zapišemo pomišljaj (od − do) ali vezaj (in)? Ali je uporaba vezaja v takem primeru sploh dopustna?
Zanima me, kako oziroma po čem ločimo slovarski sestavek iz SSKJ od slovarskega sestavka iz slovenskega pravopisa.
Prosim za pojasnitev pravilne rabe toponima za kraj (danes italijanski Redipuglia), ki zaradi avtohtone naseljenosti in polpreteklih dogodkov zaseda pomemben prostor v slovenski duhovni zgodovini. Zaradi različnih nesoglasnih teorij je nujna standardizacija v prid uporabe strokovno čim bolj utemeljene inačice.
Zanima me, kako se pravilno sklanja ime Ikar. V Franu je navedeno, da se sklanja z j, torej Ikarja, Ikarju ipd. Učiteljica v 7. razredu osnovno šole, ki jo obiskuje sin, vztrajno popravlja v obliko Ikara, Ikaru ipd. in štejo prvotno navedeno obliki za zmotno. https://fran.si/iskanje?View=1&Query=ikar
Drugo vprašanje se nanaša na stopnjevanje pridevnika izkušen. Sin je v spisu napisal »dobro je poslušati bolj izkušene od sebe«, učiteljica pa je stopnjevanje štela za napačno in popravila v izkušnejše (in ne npr. izkušenejše) od sebe. https://dariah-si.github.io/suss/suss-arhiv-000115.html
Tema letošnjega maturitetnega eseja je Antigona. Pri obravnavi dela pa se pojavlja zadrega glede imenovalniške oblike imena Kreon. Ta naj bi bila po Slovenskem pravopisu 2001 dovoljena le v imenovalniku, nas pa zanima, ali to pomeni, da končnega t potemtakem ni v ostalih sklonih oziroma kakšna je ustrezna paradigma. Najnovejše izdaje Antigone imajo vse sklone brez t.
Zakaj iz priimka Kmetec tvorimo pridevnik Kmetčev, vendar iz priimka Jurgec tvorimo svojilni pridevnik Jurgečev?
- « Prejšnja
- 1
- 2
- 3
- 4
- Naslednja »