Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Zadetki iskanja

eSSKJ – Slovar slovenskega knjižnega jezika

gókart gókarta samostalnik moškega spola [gókart]
    1. manjši, lažji dirkalni avtomobil brez karoserije
      1.1. šport, pri katerem se dirka s takimi avtomobili
ETIMOLOGIJA: prevzeto iz angl. go-cart, prvotneje ‛lahka kočija, ciza’ in ‛hojica’, iz go ‛iti, hoditi’ + cart ‛voziček’
kònj kônja samostalnik moškega spola [kòn kônja]
    1. večja domača žival z dolgo grivo in dolgim repom; primerjaj lat. Equus caballus
    2. podoba, predmet, ki predstavlja domačo žival z dolgo grivo in dolgim repom
    3. igrača, ki predstavlja domačo žival z dolgo grivo in dolgim repom; SINONIMI: konjiček
    4. šahovska figura, ki se premika za dve polji naprej v kateri koli pravokotni smeri in eno polje vstran; SINONIMI: skakač
    5. telovadno orodje za gimnastične vaje z oblazinjenim kvadrastim zgornjim delom, navadno z ročaji
    6. znamenje kitajskega horoskopa med kačo in kozo
    7. manj formalno nestandardna merska enota za izražanje moči motorja, približno 0,74 kW; SINONIMI: manj formalno, ekspresivno konjič, manj formalno, ekspresivno konjiček
STALNE ZVEZE: andaluzijski konj, angleški konj, arabski konj, hladnokrvni konj, islandski konj, kraški konj, lipicanski konj, mongolski konj, nilski konj, polnokrvni konj, posavski konj, povodni konj, toplokrvni konj, trojanski konj
FRAZEOLOGIJA: biti na konju, biti vlečni konj (česa), delovni konj, garati kot konj, jekleni konj, kot fijakarski konj, močan kot konj, mrtev konj, paradni konj, potiti se kot konj, presedlati s konja na osla, princ na belem konju, refleks crknjenega konja, staviti na napačnega konja, staviti na pravega konja, trojanski konj, ustaviti konje, zajahati (kakšnega) konja (česa), Beseda ni konj., Elizabeta na belem konju prijezdi., Podarjenemu konju se ne gleda v zobe., Ustavite konje!, Za dobrim konjem se vedno praši., Zmagovalnega konja se ne menja.
ETIMOLOGIJA: = stcslov. kon'ь, hrv., srb. kȍnj, rus. kónь, češ. kůň < pslov. *kon'ь, verjetno iz ide. *kábō(n) kot lat. cabō, sorodno lat. caballus, prvotno ‛skopljen konj, delovni konj’, gr. kabállēs ‛delovni konj’ - več ...
lipicánec lipicánca samostalnik moškega spola [lipicánəc]
    konj srednje višine s krepkim telesom bele ali svetlo sive barve, po izvoru iz Slovenije; SINONIMI: lipicanski konj
ETIMOLOGIJA: prevzeto prek nem. Lipizzaner iz it. Lipizzano, po slovenskem naselju Lipica, od koder izvira ta pasma

Slovar slovenskega knjižnega jezika²

SSKJ²
berlína -e ž (ȋ)
večji osebni avtomobil z zaprto karoserijo: udobna šestsedežna berlina
// nekdaj štirisedežna pokrita kočija:
SSKJ²
četverovpréžen -žna -o prid. (ẹ̑)
nanašajoč se na četverovprego; štirivprežen: četverovprežni konji / četverovprežna kočija
SSKJ²
diližánsa -e ž (ȃ)
nekdaj večja pokrita kočija za prevoz potnikov in pošte: iz Londona se je odpeljal z diližanso
SSKJ²
drdráti -ám nedov. (á ȃ)
1. dajati enakomerno prekinjane ropotajoče glasove: mlinska kolesa enakomerno drdrajo; klopotci drdrajo / ekspr. strojnica je vso noč drdrala; budilka je prepozno drdrala zvonila
2. ekspr. hitro, ropotajoč se premikati: mimo so drdrali vozovi; vlaki neprestano drdrajo skozi mesto
3. ekspr. zelo hitro in enolično pripovedovati naučeno besedilo: učenec kar drdra zadnjo lekcijo / govornik je drdral svoj govor
// slabš. hitro in mnogo govoriti: babe so neprestano drdrale
    drdráje :
    drdraje se voziti
    drdrajóč -a -e:
    drdrajoča kočija; prisl.: drdrajoče govoriti
SSKJ²
dróžka -e ž (ọ̑)
zlasti v ruskem okolju manjša nepokrita kočija: peljati se z drožko
SSKJ²
dvókolésen -sna -o prid. (ọ̑-ẹ̑)
ki ima dve kolesi: dvokolesen voziček; dvokolesna kočija; dvokolesna motorna vozila
SSKJ²
dvórski -a -o prid. (ọ̑)
nanašajoč se na dvor: dvorski vrt; dvorska kočija / dvorski dostojanstvenik / ima dobre zveze z dvorskimi krogi / bil je vajen dvorskega blišča; ne da se mu živeti po dvorskem ceremonialu / dvorska knjižnica
SSKJ²
dvósédežen -žna -o prid. (ọ̑-ẹ̑)
ki ima dva sedeža: dvosedežen čoln; dvosedežna kočija; dvosedežno letalo
SSKJ²
ekvipáža -e ž (ȃ)
nekdaj razkošna kočija, navadno z vprego: pripeljati se v ekvipaži; elegantne dvorne ekvipaže
SSKJ²
fáeton -a m (ȃ)
nekdaj lahka visoka dvosedežna kočija: lahni faetoni so drdrali po cesti
SSKJ²
izvóšček -čka m (ọ̑)
kdor se poklicno ukvarja s prevažanjem ljudi s kočijo: ob cesti so stale kočije izvoščkov / najeti izvoščka
// knjiž. taka kočija za prevažanje: sesti v izvošček ali izvoščka; peljati se v izvoščku
SSKJ²
izvóščkovski -a -o (ọ̑)
pridevnik od izvošček: izvoščkovski konj; izvoščkovska kočija
SSKJ²
kabriolét -a m (ẹ̑)
osebni avtomobil s karoserijo, katere streha se lahko zloži ali odstrani: pripeljal se je z novim športnim kabrioletom
// nekdaj lahka kočija na dveh kolesih s streho, ki se da zložiti nazaj: v kabriolet je bil vprežen isker vranec
SSKJ²
karéta1 -e ž (ẹ̑)
1. kočija: peljati se v lepi kareti
2. pog. voz na dveh kolesih: naložiti vrečo na kareto
// slabš. staro, slabo vozilo, zlasti avtomobil: kaj pa boš s to kareto
SSKJ²
kloníca -e ž (í)
1. star. pokrit prostor za shranjevanje vozov, kmečkega orodja, strojev; kolnica: potegniti voz iz klonice; v klonici je stala kočija
// pokrit prostor za shranjevanje, čiščenje in popravljanje (tirnih) vozil; remiza: zadnji tramvaj je odhajal v klonico / lokomotivna klonica
2. knjiž. zavetje, zaklon, navadno v naravi: pred dežjem so se zatekli v klonico / v klonici je bilo nekaj konj
SSKJ²
kočíja -e ž (ȋ)
udoben, navadno dvovprežen, pokrit voz: sedel je v kočijo; zapreči konje v kočijo; voziti se v veliki, gosposki kočiji / poštna kočija nekdaj za prevoz pošte in potnikov
● 
ekspr. pav je vozil kočijo hodil s pahljačasto razprtim repom
SSKJ²
kočíjen -jna -o (ȋ)
pridevnik od kočija: kočijne vzmeti; kočijna vratca
Število zadetkov: 76