opŕtav prisl. (ŕ)
zastar., pri prenašanju bremena, navadno s pasom čez rame na hrbtu: oprtav nesti koš
Zadetki iskanja
SSKJ²
SSKJ²
opŕten -tna -o prid. (r̄)
ki se nosi, prenaša na hrbtu: oprtni koš / oprtni pasovi
♦ žel. oprtni prevoz prevoz tovornjakov in prikolic s tovorom po železnici
ki se nosi, prenaša na hrbtu: oprtni koš / oprtni pasovi
♦ žel. oprtni prevoz prevoz tovornjakov in prikolic s tovorom po železnici
SSKJ²
orgán -a m (ȃ)
1. del telesa z določeno funkcijo: prsni koš varuje organe v prsni votlini; delovanje organov / medsebojna odvisnost živalskih organov / govorilni organi; slušni organ uho; organ za vid oko
● knjiž., ekspr. nima organa za razumevanje poezije ne more razumeti poezije
// bot. del rastline z določeno funkcijo: med organe prištevamo tudi korenino, steblo, list, cvet; slana je prizadela zelene organe rož / reproduktivni organ cvet; vegetativni organi korenina, list, steblo / rastlinski organ
2. navadno s prilastkom oseba, skupina oseb
a) glede na opravljanje naloge, določene z zakonom, predpisom, dogovorom: zbrali so se vsi pristojni organi / izvršilni, nadzorni organi; obrniti se na preiskovalni organ; pojasnilo upravnega organa; nav. mn. organ pregona policija in tožilstvo / izdajateljski organ; poslovodni organ; prodajni organ; predstavniški organi podjetja / nekdaj organi samoupravljanja
b) glede na položaj, funkcijo v kaki (organizirani) skupnosti: državni organi; občinski organi / organi za notranje zadeve / univerzitetni organi / organi kongresa, zborovanja
// publ. osebe glede na (poklicno) delovanje: prosvetni, zdravstveni organi / organi javne varnosti policisti
3. publ., navadno s prilastkom tiskano ali pisano sredstvo za razširjanje idej kake skupine, organizacije; glasilo: list izhaja kot organ politične stranke
4. zastar. zvok, ki ga dela človek z govorilnimi organi; glas: igralca odlikuje njegov prijetni organ / pripoveduje z liričnim organom
♦ anat. cevasti organi; notranji organi organi v prsni in trebušni votlini; biol. krvotvorni organ organ, v katerem se tvorijo krvne celice; pravn. javni organ organ javne uprave; zool. cvrčalni organ organ nekaterih žuželk za proizvajanje zvoka
1. del telesa z določeno funkcijo: prsni koš varuje organe v prsni votlini; delovanje organov / medsebojna odvisnost živalskih organov / govorilni organi; slušni organ uho; organ za vid oko
● knjiž., ekspr. nima organa za razumevanje poezije ne more razumeti poezije
// bot. del rastline z določeno funkcijo: med organe prištevamo tudi korenino, steblo, list, cvet; slana je prizadela zelene organe rož / reproduktivni organ cvet; vegetativni organi korenina, list, steblo / rastlinski organ
2. navadno s prilastkom oseba, skupina oseb
a) glede na opravljanje naloge, določene z zakonom, predpisom, dogovorom: zbrali so se vsi pristojni organi / izvršilni, nadzorni organi; obrniti se na preiskovalni organ; pojasnilo upravnega organa; nav. mn. organ pregona policija in tožilstvo / izdajateljski organ; poslovodni organ; prodajni organ; predstavniški organi podjetja / nekdaj organi samoupravljanja
b) glede na položaj, funkcijo v kaki (organizirani) skupnosti: državni organi; občinski organi / organi za notranje zadeve / univerzitetni organi / organi kongresa, zborovanja
// publ. osebe glede na (poklicno) delovanje: prosvetni, zdravstveni organi / organi javne varnosti policisti
3. publ., navadno s prilastkom tiskano ali pisano sredstvo za razširjanje idej kake skupine, organizacije; glasilo: list izhaja kot organ politične stranke
4. zastar. zvok, ki ga dela človek z govorilnimi organi; glas: igralca odlikuje njegov prijetni organ / pripoveduje z liričnim organom
♦ anat. cevasti organi; notranji organi organi v prsni in trebušni votlini; biol. krvotvorni organ organ, v katerem se tvorijo krvne celice; pravn. javni organ organ javne uprave; zool. cvrčalni organ organ nekaterih žuželk za proizvajanje zvoka
SSKJ²
pléča pléč tudi plêča plêč s mn. (ẹ́ ẹ̑; é ȇ)
1. nav. mn. zgornji del človeškega ali živalskega trupa med lopaticama: sneti breme s pleč; zadeti koš na pleča; krava se je znojila po vratu in po plečih / ruta ji je zdrknila s pleč; torbo je obesil čez leva pleča levo ramo
2. ekspr. podolgovato, zaobljeno pobočje: široka pleča gore
● ekspr. prevzeti odgovornost na svoja pleča nase; ekspr. že devetdeset jih ima na plečih že devetdeset let je star; ekspr. otrok je ostal nama na plečih skrbeti morava zanj; prim. pleče
1. nav. mn. zgornji del človeškega ali živalskega trupa med lopaticama: sneti breme s pleč; zadeti koš na pleča; krava se je znojila po vratu in po plečih / ruta ji je zdrknila s pleč; torbo je obesil čez leva pleča levo ramo
2. ekspr. podolgovato, zaobljeno pobočje: široka pleča gore
● ekspr. prevzeti odgovornost na svoja pleča nase; ekspr. že devetdeset jih ima na plečih že devetdeset let je star; ekspr. otrok je ostal nama na plečih skrbeti morava zanj; prim. pleče
SSKJ²
podája -e ž (ȃ)
glagolnik od podati: namesto meta na koš se je odločil za podajo; točna podaja; podaja s krila / zanimiva podaja vloge / obesiti belo zastavo v znamenje podaje
● prestreči podajo podano žogo
glagolnik od podati: namesto meta na koš se je odločil za podajo; točna podaja; podaja s krila / zanimiva podaja vloge / obesiti belo zastavo v znamenje podaje
● prestreči podajo podano žogo
SSKJ²
poljúbček -čka m (ȗ)
1. ekspr. manjšalnica od poljub: dati mamici poljubček; poljubček na lice; pošilja mu koš poljubčkov
● ekspr. metala, pošiljala je poljubčke poljubljala prste svoje roke in jo obračala, iztegovala proti komu
2. gastr. okroglo pecivo iz beljakov, sladkorja in dodatkov: postreči s poljubčki / kokosovi poljubčki
1. ekspr. manjšalnica od poljub: dati mamici poljubček; poljubček na lice; pošilja mu koš poljubčkov
● ekspr. metala, pošiljala je poljubčke poljubljala prste svoje roke in jo obračala, iztegovala proti komu
2. gastr. okroglo pecivo iz beljakov, sladkorja in dodatkov: postreči s poljubčki / kokosovi poljubčki
SSKJ²
SSKJ²
pretrkávati -am nedov. (ȃ)
med. preiskovati telo s trkanjem: pretrkavati prsni koš / zdravnik ga je dolgo pretrkaval
med. preiskovati telo s trkanjem: pretrkavati prsni koš / zdravnik ga je dolgo pretrkaval
SSKJ²
pricijáziti -im dov. (á ȃ) ekspr.
1. težko prinesti: pricijazil je koš sena / pricijazil je svoje stvari pred njegovo hišo
2. počasi pripeljati: pricijazil je blago z vozičkom / vlak je pricijazil na postajo; po mnogih težavah so se le pricijazili na cilj
1. težko prinesti: pricijazil je koš sena / pricijazil je svoje stvari pred njegovo hišo
2. počasi pripeljati: pricijazil je blago z vozičkom / vlak je pricijazil na postajo; po mnogih težavah so se le pricijazili na cilj
SSKJ²
rentgenizírati -am nedov. in dov. (ȋ)
presvetljevati ali slikati z rentgenskimi žarki, zlasti telesne dele, organe: rentgenizirati prsni koš, pljuča / rentgenizirati bolnika
● ekspr. rentgeniziral jih je skozi svoja debela očala ostro, predirljivo gledal
♦ teh. rentgenizirati kovinski ulitek
presvetljevati ali slikati z rentgenskimi žarki, zlasti telesne dele, organe: rentgenizirati prsni koš, pljuča / rentgenizirati bolnika
● ekspr. rentgeniziral jih je skozi svoja debela očala ostro, predirljivo gledal
♦ teh. rentgenizirati kovinski ulitek
SSKJ²
rèsk2 medm. (ȅ)
posnema glas pri prelomu, pretrgu, trenju: resk, poči veja pod nogo; vzel je pismo, resk, resk, in vrgel koščke v koš
posnema glas pri prelomu, pretrgu, trenju: resk, poči veja pod nogo; vzel je pismo, resk, resk, in vrgel koščke v koš
SSKJ²
róba -e ž (ọ́)
1. pog. izdelek ali pridelek, namenjen tržišču; blago: prodajalka hvali svojo robo; cenena roba / obleka je iz dobre robe tkanine, blaga / galanterijska roba
// izdelek, pridelek sploh: te robe smo dosti pridelali; njegovi čevlji so inozemska roba
2. pog. predmeti, stvari: razdeliti obleko, obutev in drugo robo; nakradeno robo je skril na podstrešje
3. obrt., v zvezi suha roba leseni izdelki domače obrti: izdelovati, prodajati suho robo; koš suhe robe / ribniška suha roba
1. pog. izdelek ali pridelek, namenjen tržišču; blago: prodajalka hvali svojo robo; cenena roba / obleka je iz dobre robe tkanine, blaga / galanterijska roba
// izdelek, pridelek sploh: te robe smo dosti pridelali; njegovi čevlji so inozemska roba
2. pog. predmeti, stvari: razdeliti obleko, obutev in drugo robo; nakradeno robo je skril na podstrešje
3. obrt., v zvezi suha roba leseni izdelki domače obrti: izdelovati, prodajati suho robo; koš suhe robe / ribniška suha roba
SSKJ²
šíbek stil. šibák šíbka -o stil. -ó prid., šibkêjši (í ȃ í)
1. ki ima majhno telesno moč, odpornost: šibek, onemogel človek; šibek otrok, starec; ozdravel je, toda bil je zelo šibek / v noge, v nogah je še šibek
// ki ima majhno sposobnost prenašati duševne napore: moralno šibek človek; v sebi je dvomeč in šibek / šibek značaj
2. ki po splošni (telesni) razvitosti ne dosega navadne stopnje: šibek prsni koš; sesalec s šibkim zobovjem / biti šibke postave, rasti / šibke veje
3. ki dosega nizko stopnjo
a) glede na delovanje ali dejavnost: šibek grelec, motor; šibka žarnica
b) glede na učinek, posledico: šibek ogenj; šibek veter; sonce je še šibko
c) glede na čutno zaznavnost: šibek glas; šibka svetloba
č) glede na intenzivnost: šibka narodna zavest; šibko upanje / šibke možnosti za uspeh majhne; šibka volja
d) glede na izrazne sposobnosti: šibek roman; šibek talent / izpovedno šibek
4. ki ne dosega zadovoljive stopnje
a) glede na določen razpon: številčno šibek zbor; biti šibkega zdravja; šibko znanje / šibka vidljivost majhna; šibka zasedenost dvorane slaba
b) glede na kak kriterij, normo, zahtevo: socialno šibki sloji; biti šibek v angleščini, matematiki
5. ki ima majhno mero lastnosti, potrebnih za opravljanje svoje funkcije: šibka država; šibka vojska / šibek vladar; šibka industrija
6. v katerem osnovna sestavina nastopa v majhni meri: rad pije šibek čaj; šibka kava; šibko vino
7. elektr., v zvezi šibki tok uporaba električne energije za prenos informacij in izdelava naprav, elementov, ki to omogočajo: tehnika šibkega toka / strokovnjak za šibki tok
● ekspr. šibki spol ženske; ekspr. vsa stvar stoji na šibkih nogah ni trdna, zanesljiva, ni dobro utemeljena; ekspr. to je njegova šibka točka slabost, napaka, ki jo nasprotnik lahko izkoristi; zastar. do vasi je šibko uro hodá slabo
♦ lit. šibka cezura cezura za nepoudarjenim zlogom
1. ki ima majhno telesno moč, odpornost: šibek, onemogel človek; šibek otrok, starec; ozdravel je, toda bil je zelo šibek / v noge, v nogah je še šibek
// ki ima majhno sposobnost prenašati duševne napore: moralno šibek človek; v sebi je dvomeč in šibek / šibek značaj
2. ki po splošni (telesni) razvitosti ne dosega navadne stopnje: šibek prsni koš; sesalec s šibkim zobovjem / biti šibke postave, rasti / šibke veje
3. ki dosega nizko stopnjo
a) glede na delovanje ali dejavnost: šibek grelec, motor; šibka žarnica
b) glede na učinek, posledico: šibek ogenj; šibek veter; sonce je še šibko
c) glede na čutno zaznavnost: šibek glas; šibka svetloba
č) glede na intenzivnost: šibka narodna zavest; šibko upanje / šibke možnosti za uspeh majhne; šibka volja
d) glede na izrazne sposobnosti: šibek roman; šibek talent / izpovedno šibek
4. ki ne dosega zadovoljive stopnje
a) glede na določen razpon: številčno šibek zbor; biti šibkega zdravja; šibko znanje / šibka vidljivost majhna; šibka zasedenost dvorane slaba
b) glede na kak kriterij, normo, zahtevo: socialno šibki sloji; biti šibek v angleščini, matematiki
5. ki ima majhno mero lastnosti, potrebnih za opravljanje svoje funkcije: šibka država; šibka vojska / šibek vladar; šibka industrija
6. v katerem osnovna sestavina nastopa v majhni meri: rad pije šibek čaj; šibka kava; šibko vino
7. elektr., v zvezi šibki tok uporaba električne energije za prenos informacij in izdelava naprav, elementov, ki to omogočajo: tehnika šibkega toka / strokovnjak za šibki tok
● ekspr. šibki spol ženske; ekspr. vsa stvar stoji na šibkih nogah ni trdna, zanesljiva, ni dobro utemeljena; ekspr. to je njegova šibka točka slabost, napaka, ki jo nasprotnik lahko izkoristi; zastar. do vasi je šibko uro hodá slabo
♦ lit. šibka cezura cezura za nepoudarjenim zlogom
- šíbko stil. šibkó prisl.:
žarnica šibko sveti; kričal je vedno šibkeje; sam.: izkoriščali so vdove, sirote in šibke; skrb za socialno šibke
SSKJ²
SSKJ²
tŕpati -am nedov. (r̄)
nav. ekspr. s silo, tlačenjem spravljati kam: trpati obleko v kovček / trpati podatke v možgane
● ekspr. vse trpa v isti koš ne upošteva razlik med stvarmi, problemi; ekspr. trpati se z dobrotami hitro, preveč jih jesti
nav. ekspr. s silo, tlačenjem spravljati kam: trpati obleko v kovček / trpati podatke v možgane
● ekspr. vse trpa v isti koš ne upošteva razlik med stvarmi, problemi; ekspr. trpati se z dobrotami hitro, preveč jih jesti
SSKJ²
ukléščiti -im dov. (ẹ́ ẹ̑)
narediti, da pride kaj v položaj, ko se zaradi stiska z dveh ali več strani ne more več premikati: drozg uklešči trde plodove v razpoko in jih drobi s kljunom; ukleščiti roko, zapestje; z nogami mu je ukleščil trup in ga začel stiskati; ukleščiti koga med kolena; brezoseb. voznika je ukleščilo med sedež in volan / korenine so ukleščile skalo; ekspr. sneg je ukleščil dolino
● ekspr. tesnoba ji je ukleščila prsni koš začutila je veliko tesnobo; ekspr. ukleščiti sovražno četo obkoliti jo z dveh ali več strani
narediti, da pride kaj v položaj, ko se zaradi stiska z dveh ali več strani ne more več premikati: drozg uklešči trde plodove v razpoko in jih drobi s kljunom; ukleščiti roko, zapestje; z nogami mu je ukleščil trup in ga začel stiskati; ukleščiti koga med kolena; brezoseb. voznika je ukleščilo med sedež in volan / korenine so ukleščile skalo; ekspr. sneg je ukleščil dolino
● ekspr. tesnoba ji je ukleščila prsni koš začutila je veliko tesnobo; ekspr. ukleščiti sovražno četo obkoliti jo z dveh ali več strani
- ukléščiti se
priti v položaj, ko zaradi ožine, stisnjenja z navadno dveh strani ni mogoče nadaljnje premikanje, vrnitev v prvotno lego: deblo se je ukleščilo med skale; noga se mu je ukleščila v špranji
♦ med., vet. pri kili se črevo uklešči; žolčni kamen se uklešči v žolčevodu
- ukléščen -a -o:
med razbitine avtomobila ukleščen voznik; ukleščena kila
SSKJ²
SSKJ²
vplétanje -a s (ẹ̑)
glagolnik od vpletati: vpletanje novih viter v raztrgan koš / vpletanje tujih motivov v zgodbo / vpletanje koga v zadeve drugih
glagolnik od vpletati: vpletanje novih viter v raztrgan koš / vpletanje tujih motivov v zgodbo / vpletanje koga v zadeve drugih
SSKJ²
zabrísati -bríšem dov., tudi zabrisála (í ȋ)
1. narediti, povzročiti, da je kaj
a) manj vidno, opazno: dež je zabrisal napis; veter je zabrisal sledove v snegu / s senčenjem zabrisati pomanjkljivosti risbe / zabrisati mejo med resničnostjo in domišljijo; čas je zabrisal razlike v vzgoji
b) manj jasno, razločno: megla je zabrisala obrise hiš / s frazami zabrisati bistvo stvari
2. narediti, da kdo česa ne more opaziti, odkriti: zabrisal je dokaze o svoji krivdi; zločinec je zabrisal vse sledove
3. ekspr. vreči, zagnati: zmečkal je papir in ga zabrisal v koš / zabrisati koga iz gostilne / zabrisati koga iz službe odpustiti
● pog. profesor ga je zabrisal pri izpitu negativno ocenil
1. narediti, povzročiti, da je kaj
a) manj vidno, opazno: dež je zabrisal napis; veter je zabrisal sledove v snegu / s senčenjem zabrisati pomanjkljivosti risbe / zabrisati mejo med resničnostjo in domišljijo; čas je zabrisal razlike v vzgoji
b) manj jasno, razločno: megla je zabrisala obrise hiš / s frazami zabrisati bistvo stvari
2. narediti, da kdo česa ne more opaziti, odkriti: zabrisal je dokaze o svoji krivdi; zločinec je zabrisal vse sledove
3. ekspr. vreči, zagnati: zmečkal je papir in ga zabrisal v koš / zabrisati koga iz gostilne / zabrisati koga iz službe odpustiti
● pog. profesor ga je zabrisal pri izpitu negativno ocenil
- zabrísan -a -o:
zabrisane sledi; zabrisana svetloba medla, motna
SSKJ²
zadéti -dénem dov., zadêni zadeníte (ẹ́)
1. premikajoč se priti v sunkovit dotik s čim: v temi je zadel stol; ladja je s kljunom zadela ob čer; zadeti ob podboj; zadela se je vanj, ko je hotela iti mimo / zadeti z glavo ob zid, v strop / trda pest ga je zadela v prsi udarila; pren. razum prej ali slej zadene ob mejo
// ekspr. priti v položaj, da kaj deluje, vpliva zaviralno: pri delu zadeti na težave, ob nerazumevanje
// ekspr. naleteti na, srečati: ko je stopil iz hiše, je zadel na soseda / na potovanju sta zadela skupaj
2. narediti, da kak predmet prileti na določeno mesto, v določeno stvar: pomeril je in zadel; zadeti tarčo; zadeti v sredino; zadeti s puščico
// prileteti na določeno mesto, v določeno stvar: kamen je zadel cestno svetilko / strela je zadela zvonik udarila v zvonik; pren. zadel ga je prezirljiv pogled
3. navadno v zvezi z na narediti, da kaj pride kam z namenom, da se prenese: zadeti koš na hrbet; zadeti puško na ramo; zadeti škaf na glavo / zadeti nahrbtnik
4. z izbiro določene številke postati imetnik dobitka pri žrebanju: izbral je srečko in verjel, da bo zadel; zadeti glavni dobitek na loteriji, tomboli; spet ni nič zadel / njegova srečka je zadela
5. prizadeti: očetova smrt ga je zadela; zadelo ga je, ker ga niso več povabili k sebi; ekspr. zadeti v živo zelo / podražitve so zadele zlasti delavce / zadeti komu kaj hudega
6. nav. 3. os. izraža, da postane kdo deležen tega, kar določa osebek: za to dejanje lahko tudi mene zadene odgovornost / povečanje pokojnin zadene vse upokojence
7. nav. 3. os. izraža nastop bolezenskega stanja, kot ga določa osebek: kap ga je zadela
8. navadno s prislovnim določilom izraziti, prikazati kaj táko, kot je v resnici: slikar je dobro zadel barvo jesenske svetlobe; portretist obraza ni zadel; pisatelj je tuje okolje mojstrsko zadel
// narediti, opraviti kaj ustrezno zahtevam, pričakovanju: baletka poze ni zadela / v čustvovanju je težko zadeti pravo ravnotežje
9. star. uganiti, predvideti: tvojih misli ne zadenem, če se še tako trudim; v napovedi je vreme dobro zadel
● ekspr. bog ne zadeni, da bi nas pozabil izraža željo, da se ne bi uresničilo to, kar izraža odvisni stavek; zadeti bistvo opozoriti na bistvo, priti do bistva stvari; ekspr. zadeti dve muhi na en mah z enim dejanjem hkrati opraviti dve stvari; ekspr. kadar je koga opozarjal na napake, je težko zadel pravo struno našel pravi način; ekspr. zadeti žebljico na glavíco, v glavíco opozoriti na bistvo, priti do bistva stvari; ekspr. zadeti v črno narediti kaj, kar v največji meri ustreza, zadovoljuje določene potrebe; pravilno nakazati problem, povedati bistvo stvari; ekspr. njene besede so ga zadele v sredo srca zelo prizadele; ekspr. zadeti v živo učinkovito kaj povedati, narediti; ekspr. vsaka krogla je zadela v živo smrtno; ekspr. novica ga je zadela kot strela z jasnega je prišla popolnoma nepričakovano
1. premikajoč se priti v sunkovit dotik s čim: v temi je zadel stol; ladja je s kljunom zadela ob čer; zadeti ob podboj; zadela se je vanj, ko je hotela iti mimo / zadeti z glavo ob zid, v strop / trda pest ga je zadela v prsi udarila; pren. razum prej ali slej zadene ob mejo
// ekspr. priti v položaj, da kaj deluje, vpliva zaviralno: pri delu zadeti na težave, ob nerazumevanje
// ekspr. naleteti na, srečati: ko je stopil iz hiše, je zadel na soseda / na potovanju sta zadela skupaj
2. narediti, da kak predmet prileti na določeno mesto, v določeno stvar: pomeril je in zadel; zadeti tarčo; zadeti v sredino; zadeti s puščico
// prileteti na določeno mesto, v določeno stvar: kamen je zadel cestno svetilko / strela je zadela zvonik udarila v zvonik; pren. zadel ga je prezirljiv pogled
3. navadno v zvezi z na narediti, da kaj pride kam z namenom, da se prenese: zadeti koš na hrbet; zadeti puško na ramo; zadeti škaf na glavo / zadeti nahrbtnik
4. z izbiro določene številke postati imetnik dobitka pri žrebanju: izbral je srečko in verjel, da bo zadel; zadeti glavni dobitek na loteriji, tomboli; spet ni nič zadel / njegova srečka je zadela
5. prizadeti: očetova smrt ga je zadela; zadelo ga je, ker ga niso več povabili k sebi; ekspr. zadeti v živo zelo / podražitve so zadele zlasti delavce / zadeti komu kaj hudega
6. nav. 3. os. izraža, da postane kdo deležen tega, kar določa osebek: za to dejanje lahko tudi mene zadene odgovornost / povečanje pokojnin zadene vse upokojence
7. nav. 3. os. izraža nastop bolezenskega stanja, kot ga določa osebek: kap ga je zadela
8. navadno s prislovnim določilom izraziti, prikazati kaj táko, kot je v resnici: slikar je dobro zadel barvo jesenske svetlobe; portretist obraza ni zadel; pisatelj je tuje okolje mojstrsko zadel
// narediti, opraviti kaj ustrezno zahtevam, pričakovanju: baletka poze ni zadela / v čustvovanju je težko zadeti pravo ravnotežje
9. star. uganiti, predvideti: tvojih misli ne zadenem, če se še tako trudim; v napovedi je vreme dobro zadel
● ekspr. bog ne zadeni, da bi nas pozabil izraža željo, da se ne bi uresničilo to, kar izraža odvisni stavek; zadeti bistvo opozoriti na bistvo, priti do bistva stvari; ekspr. zadeti dve muhi na en mah z enim dejanjem hkrati opraviti dve stvari; ekspr. kadar je koga opozarjal na napake, je težko zadel pravo struno našel pravi način; ekspr. zadeti žebljico na glavíco, v glavíco opozoriti na bistvo, priti do bistva stvari; ekspr. zadeti v črno narediti kaj, kar v največji meri ustreza, zadovoljuje določene potrebe; pravilno nakazati problem, povedati bistvo stvari; ekspr. njene besede so ga zadele v sredo srca zelo prizadele; ekspr. zadeti v živo učinkovito kaj povedati, narediti; ekspr. vsaka krogla je zadela v živo smrtno; ekspr. novica ga je zadela kot strela z jasnega je prišla popolnoma nepričakovano
- « Prejšnja
- 1
- 2
- 3
- 4
- 5
- 6
- Naslednja »
Število zadetkov: 118
Dostopnost