Fran

1. 1. narediti, da je del, element kake celote za črto, linijo, v kateri so drugi deli, elementi: zamakniti vsak tretji stol v vrsti; precej, stopničasto zamakniti / arhitekt je spalne prostore hiše zamaknil za pol etaže
2. 2. knjiž. popolnoma prevzeti, pritegniti: glasba ga je zamaknila; lepota gor ga je tako zamaknila, da je pozabil na vse
   ● knjiž. zamakniti naslon sedeža tako, da se ta spremeni v ležišče pomakniti nazaj; publ. zamakniti začetek delovnega časa s sedme ure na osmo prestaviti, premakniti

zamakníti se in zamákniti se 
1. 1. knjiž. premikajoč se priti za kaj: šele ko se je zamaknil za vogal, mu je odleglo / sonce se je zamaknilo za hrib / obiralec pred njim se je zamaknil med trte skril, umaknil
2. 2. ekspr. duševno se tako intenzivno usmeriti v kaj, da se ostalih stvari ne zaznava: včasih se zamakne in ima privide; zamaknila se je in začela govoriti; mistično se zamakniti
3. 3. ekspr. nepremično, odsotno se zagledati, zastrmeti v kaj: kam si se tako zamaknil; sedel je in se zamaknil predse; zamaknil se je v njene oči
4. 4. ekspr., z oslabljenim pomenom, navadno z glagolskim samostalnikom, v zvezi z v izraža nastop
   1. a) intenzivne dejavnosti osebka, kot jo določa samostalnik: zamakniti se v poslušanje glasbe / zamaknil se je v knjigo
   2. b) stanja osebka, kot ga določa samostalnik: zamakniti se v sanjarjenje

zamáknjen -a -o: zamaknjen pogled; biti zamaknjen od lepote narave; zamaknjen v svoje misli; vsi zamaknjeni so stali pred kipom; gleda, kot bi bil zamaknjen; med seboj zamaknjena kolesa vozila; zamaknjeno stanje
● knjiž., ekspr. bil je ves zamaknjen vanjo zelo zaljubljen; prisl.: zamaknjeno gledati, poslušati

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 31. 5. 2024.

1. 1. izraža, da osebek s hojo, premikanjem dela, da ni več na določenem mestu: delavci v gručah zapuščajo tovarno; srečal ga je, ko je zapuščal park / publ. voda, ki zapušča hladilni sistem, je primerno ohlajena teče iz njega
   // izraža, da osebek dela, da ne prebiva, živi več kje: po vojni so ljudje zapuščali vasi / mladi zapuščajo kmetije
2. 2. izraža, da osebek dela, da preneha biti, se nahajati skupaj s kom: drug za drugim so zapuščali družbo; samica zapušča mladiče le takrat, ko gre po hrano
   // izraža, da osebek dela, da preneha bivati, živeti skupaj s kom: odrasli otroci zapuščajo starše
3. 3. delati, da preneha določeno razmerje s kom: fantje zapuščajo dekleta / pristaši ga zapuščajo
   // prenehavati skrbeti za koga, pomagati komu: zapuščati ljudi v stiskah, težavah
4. 4. delati, da kdo kaj dobi kot dediščino: kmetje so navadno zapuščali posestva sinovom / v oporoki zapušča premoženje otrokom
5. 5. delati, da kje je, ostaja, kar izraža dopolnilo; puščati: kolesa so zapuščala sled / bolezen zapušča okvare povzroča
   // pog. predstava zapušča v gledalcu močen vtis povzroča, da o njej razmišlja
6. 6. nav. ekspr. izraža pojemanje sposobnosti, stanja pri kom, kot ga določa samostalnik: razum, spomin, vid zapušča starega človeka / moči so ga začele zapuščati / pogum, zavest ga zapušča
7. 7. pretrgovati, trgati svojo dejavno vključenost v kaj: veliko mladih letos zapušča šolo / zapuščati organizacijo, stranko
8. 8. publ. ne upoštevati: ta filozof ne zapušča humanističnih vrednot
   ● ekspr. podgane že zapuščajo ladjo neznačajni, dvolični ljudje zapuščajo gibanje, stranko, podjetje, ker čutijo, da bi bilo zaradi poslabšanja položaja nevarno ostati; ekspr. živci ga zapuščajo ne more se več obvladovati, začenja se razburjati

zapúščati se nav. ekspr.  zanemarjati se: stara se in se zapušča / strokovno se zapuščati

zapuščáje star.: zapuščaje starše, je mislil na srečno otroštvo

zapuščajóč -a -e: zapuščajoč mesto, so peli

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 31. 5. 2024.

1. 1. s potegom, potegi z ostrim predmetom narediti ozko, podolgovato odprtino, vdolbino v kaj: zarezati drevo; križno zarezati kostanj; zarezati limono do polovice / tkanino je na robu zarezal, nato pa pretrgal
2. 2. s potegom, potegi z ostrim predmetom narediti kaj: zarezati črte na palico; zarezati znamenje v deblo / ekspr. drobec mu je zarezal rano / reka je globoko zarezala strugo vrezala
3. 3. s potegom, potegi priti z rezilom v kaj: vzela je nož in zarezala v hlebec; zarezati z žago v hlod; zarezati s skalpelom v kožo; ostro, globoko zarezati v kaj / zarezati s koso v deteljo
   // rezaje začeti prodirati, prodreti: plug je zarezal v zemljo; rezilo je globoko zarezalo v les
4. 4. preveč odrezati na kakem mestu: pri krojenju zarezati blago
5. 5. povzročiti neprijeten, pekoč občutek zaradi zelo velike hladnosti: ledeno jezero je kar zarezalo / mraz je zarezal
   // povzročiti ostro bolečino: zarezal ga je kašelj; v prsih ga je nekaj zarezalo
   // ekspr. povzročiti neugodje: neprijazen glas ga je zarezal / njegove besede so ga zarezale
6. 6. ekspr. ostro se oglasiti: glas motorja je zarezal v tiho jutro; v mirno ulico je zarezal otroški jok
   ● ekspr. s svojim delom je zarezal prve brazde v kulturno življenje prvi začel kulturno delovati; ekspr. vojna je globoko zarezala v njihovo življenje močno vplivala nanj

zarézati se 
1. 1. zaradi teže, pritiska prodreti v kako snov: kolesa so se zarezala v sneg
   // ekspr. boleče se zajesti v kaj, pritisniti ob kaj: naramnice so se mu zarezale v ramena; verige so se zarezale v zapestje / volu se je jarem zarezal v pleča
2. 2. narediti se v površino česa: ostra črta se ji je zarezala med obrvmi; gube so se mu zarezale v čelo
3. 3. ekspr. priti v notranjost, duševnost koga: marsikatera grenka izkušnja se je zarezala vanj / ta prizor se ji je za vedno zarezal v spomin; novo spoznanje se je zarezalo v njegovo zavest
   ● ekspr. vojna se je globoko zarezala v pisateljevo delo je močno vplivala nanj; ekspr. njene besede so se mu ostro zarezale v srce so ga zelo prizadele

zarézan -a -o 
1. 1. deležnik od zarezati: zarezano deblo; globoko zarezana dolina reke; v usnje zarezane reže
2. 2. ekspr. izoblikovan: poševno zarezane oči; ostro zarezane poteze okrog ust

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 31. 5. 2024.

1. 1. s potegom, potegi z ostrim predmetom delati ozke, podolgovate odprtine, vdolbine v kaj: zarezovati drevesa; zarezovati makove glavice
2. 2. s potegom, potegi z ostrim predmetom delati kaj: zarezovati črte v les, marmor; zarezovati z nožem, s strojem / reka zarezuje globoko strugo vrezuje

zarezováti se 
1. 1. biti speljan, voditi skozi kaj: potok se zarezuje v sotesko
2. 2. zaradi teže, pritiska prodirati v kako snov: kolesa voza so se zarezovala v blato
   // ekspr. boleče se zajedati v kaj, pritiskati ob kaj: vrv se živali zarezuje v vrat
3. 3. ekspr. prihajati v notranjost, duševnost koga: vojni dogodki so se zarezovali vanj; žalost se vse bolj zarezuje vame

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 31. 5. 2024.

1. 1. zaradi trenja, drgnjenja dati kratke, visoke glasove: kljuka, stopnica zaškriplje; kolesa težkega voza so zaškripala; vrata so zaškripala v tečajih; zavore zaškripljejo / pesek, sneg zaškriplje pod nogami / zobje so mu zaškripali od jeze; brezoseb. v kosteh mu je zaškripalo
   // s trenjem, drgnjenjem povzročiti kratke, visoke glasove: jezno je zaškripal z zobmi
2. 2. ekspr. škripajoč se premakniti: po ulici je zaškripal tramvaj
3. 3. slabš. zaigrati, zlasti na violino: zaškripati znano melodijo / zaškripati na violino
4. 4. ekspr. priti v stanje, ko kaj ne poteka več gladko, brez zastojev, težav: organizacija tekmovanja je zaškripala; brezoseb. ukrepali so, preden je zaškripalo
   ● ekspr. počakaj, je zaškripal jezno rekel

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 31. 5. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 31. 5. 2024.

1. 1. prizadevati si z zavoro povzročiti, da se vozilo, kolo premika počasneje ali da se ustavi: voznik zavira ob vožnji navzdol; zavirati avtomobil, voz / avtomobil, vlak zavira / zavirati na vsa štiri kolesa; zavirati s coklo; zavirati z motorjem z odvzemanjem plina povzročati zaviralni učinek motorja na kolesa, ki ženejo vozilo
   // delati, povzročati, da je premikanje počasnejše: zavirati korak; zavirati pri teku / zavirati hitrost
2. 2. delati, povzročati
   1. a) da poteka kaj počasneje: sneg je zaviral hojo / tovorna vozila zavirajo promet / če ne moreš pomagati, vsaj ne zaviraj dela; pospeševati in zavirati procese
   2. b) da se kaj ne začne, ne uresniči takoj: zavirati akcijo, vstajo; zavirati izid knjige / možitev je zaviralo več reči
   3. c) da kdo kaj naredi, uresniči težje, pozneje: pri pisanju razprave ga je zavirala bolezen / zavirali so jih v njihovih prizadevanjih
3. 3. delati, povzročati, da kaj ne napreduje, ne dosega višje stopnje: suša zavira rast rastlin; nesmotrni predpisi zavirajo razvoj gospodarstva / ekspr. zavirati cene prizadevati si, da se počasneje, manj zvišujejo
   ● star. skale zavirajo potoku pot zapirajo, omejujejo

zavirajóč -a -e: sunkovito zavirajoč, je skušal preprečiti nesrečo; imeti zavirajoč vpliv; zavirajoče okoliščine; prisl.: zavirajoče delovati

zavíran -a -o: zaviran proces; razvoj je zaviran

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 31. 5. 2024.

1. 1. priprava, mehanizem za zaviranje česa, zlasti vozila: zavore delujejo, žarg. primejo; ekspr. zavore so zacvilile; preizkusiti zavoro; zavreti z zavoro; zavore kolesa; zavore pri avtomobilu; pedal, ročica zavore / potegniti zavoro ročico zavore; pritisniti na zavoro na pedal zavore
   // nožna, ročna zavora; sprednje, zadnje zavore
2. 2. nav. ekspr., navadno s prilastkom kar kak pojav, dogajanje zavira, omejuje: pri odločanju o izvozu deluje več zavor; zavore kulturnega življenja / košarkar je sčasoma postal zavora soigralcem
3. 3. nav. mn. kar preprečuje, da kdo dela, se ravna po trenutnih vzgibih, željah: pod vplivom alkohola so zavore v njem popustile; osvoboditi se zavor in razdvojenosti / čustvene, duševne zavore; estetske, socialne zavore / o svojem razmerju z njim je pripovedovala brez zavor
   ● star. odvaliti zavoro s ceste oviro
   ♦ avt. bobnasta, čeljustna, kolutna zavora; tračna zavora ki jo sestavljata zavorni boben ali zavorni kolut in zavorni trak; rib. zavora ribiškega kolesca naprava za zaviranje, uravnavanje odvijanja ribiške vrvice pri utrujanju ribe; strojn. hidravlična zavora; teh. elektromagnetna, mehanična, zračna zavora; žel. avtomatska zračna zavora ki deluje avtomatsko, če pride do pretrga zračnega voda; zasilna zavora avtomatska zračna zavora, ki jo v sili, nevarnosti sproži potnik, železniški delavec s potegom ročice

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 31. 5. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 31. 5. 2024.

1. 1. z zavoro povzročiti, da se vozilo, kolo premika počasneje ali da se ustavi: voznik je zavrl in ustavil; zavreti avtomobil; nahitro zavreti / avtomobil, vlak zavre / zavreti voz s coklo; zavreti z nožno, ročno zavoro; zavreti kolo z verigo
   // narediti, povzročiti, da je premikanje počasnejše: zavreti korak / debel sneg ga je zavrl in ublažil padec zadržal
   // zavreti hitrost
2. 2. narediti, povzročiti
   1. a) da poteka kaj počasneje: tema je zavrla iskanje / megla je zavrla promet / pospešiti in zavreti proces
   2. b) da se kaj ne začne, ne uresniči takoj: zavreti akcijo, pohod; urednik je zavrl objavo dela / njihovih načrtov ne more nič zavreti
   3. c) da kdo kaj naredi, uresniči težje, pozneje: pri končanju dela ga je zavrla bolezen / zavrli so ga v njegovih prizadevanjih
3. 3. narediti, povzročiti, da kaj ne napreduje, ne dosega višje stopnje: nizka temperatura je zavrla rast rastlin; zavreti razvoj znanosti / zavreti cene narediti, povzročiti, da se počasneje, manj zvišujejo

zavŕt -a -o 
1. 1. deležnik od zavreti: zavrte gospodarske možnosti; kolesa avtomobila so zavrta; napredovanje je bilo zavrto
2. 2. oviran v normalnem razvoju, delovanju: zavrt človek; biti zavrt; spolno zavrt
   ♦ psih. zavrti otrok otrok, ki v izražanju, vedenju kaže zmanjšano aktivnost; psihično zavrta osebnost

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 31. 5. 2024.

1. 1. narediti, da se kaj giblje okoli svoje osi: dvignili so zapornico in voda je zavrtela mlinsko kolo; hitro, počasi zavrteti / zavrteti vrtiljak; pren., ekspr. kolesa zgodovine ne moreš zavrteti nazaj
2. 2. narediti, da se kaj giblje okoli svoje osi v manjših, krajših premikih: zavrteti gumb radijskega sprejemnika; zavrteti ključ v ključavnici; zavrteti stikalo; zavrteti vijak / ekspr. zavrtel je glavo, oči, da bi bolje videl
   // narediti, da se kaj premika po prostoru, vrteč se okoli svoje osi: veter je zavrtel listje po zraku; brezoseb. ob eksploziji jih je zavrtelo in vrglo na tla / ekspr. hitro je zavrtel plesalko po plesišču
3. 3. narediti, da se kaj giblje po sklenjenem krogu ali elipsi: zavrteti posodo, da se oglje razžari
4. 4. s krožnim premikanjem ročice kake naprave narediti, da ta deluje: zavrteti slamoreznico
5. 5. z vrtenjem dela kake priprave okoli njegove osi narediti, da priprava deluje: zavrteti kolovrat / zavrteti ruleto
   // pog. s posebnimi napravami povzročiti, da postane zvočni ali slikovni zapis zlasti glasbenega ali filmskega dela slišen, viden: zavrteti film; zavrteli so še nekaj resne glasbe
   ● ekspr. to dekle zna zavrteti moške jih zna podrediti svoji volji; ekspr. pohvala mu je zavrtela glavo postal je domišljav, prevzeten; ekspr. vino mu je zavrtelo glavo ga je (nekoliko) upijanilo; zavrteti telefonsko številko z vrtenjem številčnice vzpostaviti zvezo s klicno številko

zavrtéti se 
1. 1. premakniti se okoli svoje osi: drsalec je dvignil roke in se zavrtel; kolo se je zavrtelo za en vrtljaj; plesalka se je trikrat zavrtela na prstih
   // ekspr. zaradi takega gibanja kakega svojega dela začeti delovati: stroji so se zavrteli; žičnice so se že zgodaj zavrtele so začele obratovati
2. 2. premakniti se po prostoru, vrteč se okoli svoje osi: list se je nekajkrat zavrtel v vetru in padel na tla / ekspr.: plesalca sta se spretno zavrtela po dvorani; kovanec se je zavrtel po mizi zakotalil; pren. čudne misli so se mu zavrtele po glavi
3. 3. začeti se gibati po sklenjenem krogu ali elipsi: prijeli so se za roke in se zavrteli okoli lipe / zdi se mu, da se je soba zavrtela okrog njega
4. 4. ekspr., s prislovnim določilom spreminjajoč smer iti: priklonil se je in se zavrtel skozi vrata
   // začeti opravljati svoje delo, premikajoč se, hodeč sem in tja: ob našem prihodu se je gospodinja zavrtela in nam skuhala kosilo; le naglo se zavrti, da boš prej končal
5. 5. ekspr., z dajalnikom dobiti občutek vrtenja samega sebe ali predmetov v okolici: vse se mi je zavrtelo; brezoseb.: pred očmi se mi je zavrtelo; zavrtelo se mi je od pijače / brezoseb. v glavi se mi je zavrtelo
6. 6. ekspr. zaplesati: na veselici smo se tudi zavrteli; fantje so se zavrteli z dekleti

zavrtèn -êna -o: ključ je bil zavrten v levo

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 31. 5. 2024.

zažréti se ekspr., s prislovnim določilom  
1. 1. z žretjem, grizenjem prodreti v kaj: črv se zažre v les / klop se zažre v kožo / medved se je zažrl v tjulnjev drob zagrizel; pren. dvomi so se zažrli vanj
2. 2. zaradi delovanja določene sile priti v kako snov: kolesa so se zažrla v blato; žaga se zažre v deblo / vrv se mu je zažrla v dlani / steza se zažre v pobočje
3. 3. priti skozi površino v kaj tako, da se težko odstrani: prah, umazanija se zažre v preprogo / rja se zažre v kovino
   ● ekspr. avtomobil se je zažrl v strmino s težavo zapeljal; ekspr. zažreti se v branje, delo začeti intenzivno brati, delati

zažŕt -a -o: zažrt madež; v roke zažrta vrv

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 31. 5. 2024.

1. 1. občasno se premikati z drugačno hitrostjo kot stvar, s katero je v tesnem dotiku: jermen je pogosto zdrkaval; kolesce v stenski uri zdrkava
   // pri takem premikanju dajati kratke, rezke glasove: ura v stolpu že zdrkava, kmalu bo začela biti
2. 2. v presledkih hitro se premikati s prvotnega mesta, navadno navzdol, dotikajoč se podlage: kaplje zdrkavajo po šipi / očala mu zdrkavajo na konec nosu
3. 3. pri premikanju, delovanju prihajati iz navadnega položaja, lege: težko je vrtal, ker mu je sveder zdrkaval; vlečna vrv je zdrkavala iz žleba, s kolesa
4. 4. redko zdrsavati: zdrkavati na ledu
   ● ekspr. solze so ji zdrkavale po licu tekle, polzele

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 31. 5. 2024.

1. 1. drseč se spuščati, padati: sneg zdrsava s streh
2. 2. v presledkih hitro se premikati s prvotnega mesta, navadno navzdol, dotikajoč se podlage: naramnice ji zdrsavajo z ramen; kaplje druga za drugo zdrsavajo po šipi
3. 3. pri premikanju po gladki, spolzki podlagi prihajati v nevarnost padca: na zasneženem pobočju so zdrsavali; brezoseb. na poledenelem pločniku zdrsava
   // ob dotiku z gladko, spolzko podlago večkrat spreminjati navadni položaj, smer premikanja: noge so jim zdrsavale na mokri travi / zaradi spolzkega cestišča so kolesa zdrsavala

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 31. 5. 2024.

1. 1. tretji soncu najbližji planet osončja: oddaljenost lune od zemlje; nastanek življenja na zemlji; satelitski posnetek zemlje; star kot zemlja zelo star
   // vznes. mati zemlja / v astronomiji Zemlja kroži okoli Sonca
2. 2. površina tega planeta: letalo se je strmo oddaljevalo od zemlje; satelit je zgorel, še preden je priletel na zemljo; speljati vod pod zemljo / na obzorju se stikata nebo in zemlja / tu se zemlja dviga, tam pa pogreza
   // površina tega planeta kot podlaga, po kateri se hodi, na kateri kaj stoji: sneg je zametel zemljo in drevje; skloniti se k zemlji; pasti na zemljo; ležati na zemlji; plaziti se, valjati se po zemlji; gola, poraščena zemlja; pas zemlje sega globoko v morje
3. 3. trdna plast pod površino tega planeta: izkopati bunker v zemljo; stroj vrta globoko v zemljo; klet je cela v zemlji; nekatere živali živijo v zemlji, druge na njeni površini
4. 4. zmes zdrobljenih kamnin zemeljske skorje in organskih snovi, ki tvori to plast: izpuljene pese se je držala zemlja; nasuta zemlja se je počasi posedala; voda izpodjeda, odnaša zemljo; odpeljati izkopano zemljo; črna, ilovnata, peščena zemlja; vrtna zemlja; tla v koči so iz steptane zemlje; zemlja je lepljiva, mokra, da se prijemlje motike; pesek in zemlja / bolj debela zemlja se je nabrala le v kotanjah plast zemlje; fosforja skoraj v vseh zemljah primanjkuje vrstah zemlje
   // ob spominu na umrle naj mu bo lahka domača zemlja
   // vrhnja plast te zmesi, ki omogoča uspevanje rastlin: zemlja se sčasoma izčrpa; gnojiti, kopati, preorati zemljo; obdelovati zemljo; korenine segajo globoko v zemljo; zakopati gomolje v zemljo; rahla, zbita zemlja; rodovitna zemlja / kolesa so se ugrezala globoko v zemljo; zemlja je suha, da poka; pren. njegova misel je padla v rodovitno zemljo
5. 5. del površine tega planeta kot gospodarska dobrina: imeti, kupiti, podedovati, prodati zemljo; navezanost na zemljo / obdelovalna zemlja in pašniki; orna zemlja / ljudje zapuščajo zemljo opuščajo obdelovanje zemlje; živeti od zemlje preživljati se s poljedelstvom, kmetijstvom
6. 6. knjiž. kopno: po dolgi plovbi so srečni stopili na zemljo / Nova zemlja
7. 7. ta planet kot človekov življenjski prostor: prizadevati se za mir na zemlji / nič dobrega ni užil na zemlji / v krščanstvu prišel je čas, ko je moral zapustiti zemljo umreti
8. 8. publ. dežela, država: obiskovati tuje zemlje; vojska je zasedala zemljo za zemljo
   ● ekspr. ni vreden, da ga zemlja nosi slab, ničvreden je; knjiž. noč je prekrila zemljo znočilo se je; ekspr. nesrečen je, odkar zemljo tlači odkar živi; ekspr. denar moram dobiti, čeprav ga iz zemlje izkopljem ne glede na izbiro sredstev, na vsak način; ekspr. stopiti z oblakov na zemljo postati bolj stvaren, bližji konkretnemu življenju; ekspr. že dolgo je, leži pod zemljo je mrtev (in pokopan); ekspr. več let je vihtel kramp globoko pod zemljo je bil rudar; ekspr. spraviti koga pod zemljo, v zemljo povzročiti njegovo smrt; pokopati ga; ekspr. trdno stati na zemlji biti zelo stvaren; vznes. že dolgo počiva v hladni zemlji je mrtev; ekspr. izravnati kaj z zemljo popolnoma uničiti, odstraniti; ekspr. še mlad je zapustil domačo zemljo domovino; star. podedoval je pol zemlje pol posestva; knjiž., ekspr. izbrisati kaj z lica, obličja zemlje porušiti, uničiti; bibl. vi ste sol zemlje vi morate skrbeti za ohranitev moralnih vrednot človeštva; ekspr. narediti komu pekel na zemlji povzročiti mu veliko trpljenje, bolečine; ekspr. imeti raj na zemlji dobro, srečno živeti; ekspr. klel je, da se je zemlja tresla zelo; ekspr. sram ga je bilo, da bi se najraje v zemljo udrl zelo; ekspr. izginil je, kot bi ga zemlja požrla, kot bi se v zemljo udrl nenadoma, nepričakovano; ekspr. biti česa potreben kot suha zemlja dežja zelo potrebovati kaj
   ♦ agr. lahka, težka zemlja; kem. redke zemlje oksidi lantana in njemu sorodnih elementov; voj. raketa zemlja-zrak raketa, ki se izstreli z zemlje na cilj v zraku

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 31. 5. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 31. 5. 2024.

1. 1. razmazati: dež je zmazal barve na letaku
2. 2. ekspr. zmečkati: zmazati muho med prsti / kolesa tovornjaka so ga zmazala
3. 3. žarg. premagati: naši nogometaši so zmazali goste / v jurišu so zmazali sovražnika
4. 4. žarg. pojesti: zmazal je cel hlebec kruha; s slastjo je zmazal kosilo
5. 5. slabš. slabo, nekvalitetno napisati: v naglici je zmazal članek; prim. izmazati

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 31. 5. 2024.

1. 1. trd, bel izrastek v spodnji in zgornji čeljusti za grizenje, žvečenje hrane: zob ga boli; zob se mu maje; otroku že rastejo zobje; zobje so mu šklepetali od mraza; izdreti, izpuliti zob; odlomiti si zob; stisniti zobe; umivati si zobe; iztisniti slino skozi zobe; tiščati pipo med zobmi; žival se brani z zobmi; škrtati z zobmi; beli, gnili, zdravi zobje; od tobaka porjaveli zobje; močni, veliki zobje; ščetka za zobe / umetni zob; pog. zlat(i) zob ki ima zlato krono
2. 2. temu podoben del česa: zabiti grabljam nove zobe; zlomiti zob na glavniku; zobje brane, pogonskega kolesa
   ● ekspr. sovražnik znova kaže zobe pripravlja se za napad, grozi; ekspr. gospodi je rad kazal zobe nasprotoval, se upiral; ekspr. zet je kmalu pokazal zobe se uprl, postal odločnejši, samozavestnejši; publ. zima je spet pokazala zobe je postala bolj mrzla, ostra; ekspr. sovražnik si bo v tem boju polomil zobe ne bo uspel; bo premagan; ekspr. v tem položaju ne kaže drugega kot stisniti zobe se obvladati, potrpeti; ekspr. oborožiti se do zob zelo dobro; pog., ekspr. dali smo ga na zob pili smo alkoholno pijačo; ekspr. leno cediti besede skozi zobe zelo počasi govoriti; pog. sosedom se v zobe daje povzroča, omogoča, da ga opravljajo, obrekujejo; ekspr. to mu kar naprej mečejo v zobe to mu kar naprej očitajo; pog., ekspr. nositi, star. vlačiti koga po zobeh obrekovati, opravljati ga; ekspr. bil je tiho, sam pri sebi pa je škripal z zobmi se je zelo jezil; ekspr. držati jezik za zobmi ne povedati česa, molčati; ekspr. stavbo je že načel zob časa zaradi starosti začenja razpadati; pog., slabš. jezik za zobe molči, ne ugovarjaj; pog., ekspr. rad bi dobil kaj za pod zob rad bi kaj pojedel; podarjenemu konju se ne gleda na zobe pri podarjeni stvari se ne smejo iskati napake; oko za oko, zob za zob če je bila komu storjena krivica, naj se zanjo maščuje
   ♦ alp. zob manjša kamnita tvorba, ki pokončno moli iz stene; anat. mlečni zob vsak od dvajsetih zob, ki zraste v zgodnji mladosti in po šestem letu starosti izpade; modrostni zob vsak od dveh zadnjih kočnikov; stalni zob vsak od dvaintridesetih zob, ki zraste po šestem letu starosti; strupni zob strupnik; vrat zoba del zoba med krono in koreninami; bot. pasji zob rastlina s suličastimi, temno pegastimi listi in rdečimi, nazaj zavihanimi cvetnimi listi, Erythronium dens-canis; gozd., les. pazduha zoba dno zareze med zobema pri žagi; les. volčji zobje na žagi zobje v obliki romboida, brušeni navadno poševno; med. mrtvi zob z odmrlim ali odstranjenim živcem; strojn. cikloidni zobje kolesa; evolventni zobje; teh. koren zoba del zobnika, kjer prehaja zob v podlago

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 31. 5. 2024.

1. 1. strojn. strojni del v obliki kolesa z zobmi na obodu za prenašanje vrtenja z ene gredi na drugo: zobnik se vrti; vgraditi zobnik; zobje zobnika; jeklo za zobnike / gnani, gonilni zobnik; verižni, vmesni zobnik
2. 2. bot. strupena dlakava rastlina s svetlo ali umazano rumenimi lijakastimi cveti, Hyoscyamus: otoki so porasli z zobnikom / beli, črni zobnik

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 31. 5. 2024.

1. 1. na videz majhno svetlo nebesno telo, vidno na jasnem nočnem nebu: zvezde se bleščijo, svetijo, žarijo; zasijale so prve zvezde; ekspr. nebo je posuto z zvezdami na nebu je veliko zvezd; ekspr. oblak, roj zvezd; soj zvezd; pesn. srebrnina zvezd / prerokovati iz zvezd; orientirati se po zvezdah / zvezda danica planet Venera na jutranjem nebu; zvezda repatica; zvezda severnica najsvetlejša zvezda v ozvezdju Malega medveda blizu severnega nebesnega tečaja
   // vznes., v krščanskem okolju, ob smrti nasvidenje nad zvezdami
   // astr. Soncu podobno nebesno telo, ki seva lastno svetlobo: proučevati zvezde; zvezde Rimske ceste; zvezde v ozvezdju Lire; gibanje, oddaljenost zvezd; svetloba zvezde / dvojna zvezda skupina dveh zvezd; medičejske zvezde štirje najsvetlejši Jupitrovi sateliti; pulzirajoča zvezda ki se periodično širi in krči
   // planeti in zvezde stalnice
2. 2. lik z več koničastimi podaljški, kraki, enakomerno izhajajočimi iz središča: narisati, pobarvati zvezdo; krak zvezde / peterokraka, šesterokraka zvezda
   // kar je po obliki podobno takemu liku: obesiti srebrne in zlate zvezde na novoletno jelko / kolesna zvezda skupek žarkasto razvrščenih špic kolesa
   // ulice se stekajo v zvezdo
3. 3. navadno s prilastkom simbol, znak v obliki peterokrake zvezde: zastava z zvezdo na sredi; partizan z rdečo zvezdo na kapi / red zaslug za narod z zlato zvezdo visoko jugoslovansko odlikovanje za družbenopolitične in vojaške zasluge
   // tak simbol, znak na našitku uniforme kot oznaka za določen oficirski, generalski čin: našitek s tremi zvezdami / ekspr.: s svojim junaštvom si je pridobil še eno zvezdo je napredoval za eno stopnjo; čakajo ga oficirske, generalske zvezde postal bo oficir, general
4. 4. vet. belo znamenje različnih oblik na čelu živali: konj ima veliko zvezdo; klinasta, polmesečna, srčasta zvezda
5. 5. navadno s prilastkom zelo slavna igralka ali pevka: postala je filmska zvezda; nastop priljubljene gledališke zvezde; publ. nove zvezde in zvezdice na popevkarskem nebu
   // publ. zelo slavna, znana oseba, ki deluje v kaki skupini, na kakem področju: postal je nogometna zvezda; on je zvezda košarkarskega moštva; bil je zvezda med raketnimi strokovnjaki / mladi pesnik je zvezda na nebu evropskega pesništva
6. 6. nebesno telo kot poosebitev tega, kar bistveno določa, usodno vpliva na potek človekovega življenja: slediti svoji zvezdi; vsak ima svojo zvezdo / verjeti v zvezde
7. 7. ekspr., z oslabljenim pomenom poudarja pomen samostalnika, na katerega se veže: zvezda njegove sreče je utonila; utrnila se je zlata zvezda srečnih dni
   ● žarg., elektr. zvezda zvezdna vezava; vznes. svetijo naj ti prijazne zvezde v življenju naj ti bo lepo, dobro; ekspr. zanjo bi sklatil zvezdo z neba zanjo bi storil vse; ekspr. udaril se je, da je videl vse zvezde zelo se je udaril; ekspr. kovati koga v zvezde zelo hvaliti, povzdigovati; ekspr. tako je bilo zapisano v zvezdah usojeno; ekspr. rodil se je pod nesrečno zvezdo v življenju nima sreče; ekspr. segati za zvezdami želeti doseči nemogoče, težko uresničljivo; judovska zvezda šesterokraka zvezda iz dveh enakostraničnih trikotnikov kot simbol judovstva
   ♦ obrt. zvezda zvezdi podobna prvina zlasti pri kvačkanju; vrtn. božična zvezda zvezdnica; vitezova zvezda lončna rastlina s trobentastimi, navadno rdečimi cveti, Hippeastrum; zool. morske zvezde na morskem dnu živeči iglokožci s petimi ploščatimi, širokimi kraki, Asteroidea

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 31. 5. 2024.