Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Fran > SSKJ

Zadetki iskanja

SSKJ
kómoren -rna -o prid. (ọ̑) lit., muz. ki se izvaja, predvaja
  1. a) z manjšim številom izvajalcev: komorna glasba; komorno petje / komorna gledališka umetnost / komorna zasedba
  2. b) za manjše število poslušalcev: komorni koncert / komorno filmsko delo / izvedbi je dal izrazito komorni ton
    // ki sestoji iz manjšega števila izvajalcev: komorni ansambel; komorni pevski zbor; ustanovili so stalno komorno skupino / komorno gledališče
    ♦     fiz., muz. komorni ton ton, ki služi kot izhodišče za uglaševanje glasbenih instrumentov; metal. komorna peč peč z enim ali več zaprtimi prostori za ogrevanje (različnih) materialov; zgod. komorni prokurator v stari Avstriji pravobranilec v pravdah, ki zadevajo pravice in koristi vladarja, države, dežele ali dobrodelne ustanove
    kómorno prisl.: komorno zasnovan spored
SSKJ
orkéster -tra m (ẹ́) 
  1. 1. večja skupina
    1. a) instrumentalistov, ki izvaja glasbeno delo: orkester je zaigral uverturo / v orkestru igra (na) violino / plesni orkester ki izvaja plesno glasbo; komorni ali mali orkester manjši od simfoničnega; simfonični ali veliki orkester sestavljen zlasti iz skupin godal, pihal, trobil in tolkal
      ♦       muz. jazz orkester ki izvaja jazz
    2. b) glasbenih instrumentov takih instrumentalistov: napisati skladbo za orkester / koncert za violino in orkester / godalni, pihalni orkester; pren., ekspr. v gozdu se je oglasil orkester ptičev
      // ekspr., z rodilnikom velika, navadno pestra količina, množina: orkester čudovitih barv
  2. 2. muz. prostor med odrom in poslušalci za glasbenike in dirigenta: glasbeniki so počasi prihajali v orkester
SSKJ
prokurátor -ja m (ȃ) 
  1. 1. nekdaj pooblaščenec, zastopnik: vse njene zadeve je urejal prokurator; tožitelja je na sodišču zastopal prokurator
  2. 2. pri starih Rimljanih cesarjev namestnik v provinci: bil je prokurator v Judeji
    ♦     jur. državni prokurator do 1929 vodja državne prokurature; finančni prokurator do 1928 vodja finančne prokurature; zgod. komorni prokurator v stari Avstriji pravobranilec v pravdah, ki zadevajo pravice in koristi vladarja, države, dežele ali dobrodelne ustanove
SSKJ
salónski -a -o prid. (ọ̑) 
  1. 1. nanašajoč se na salon: razkošna salonska oprema / zabavati se v salonski družbi / poznati salonsko življenje / salonski čevlji nekdaj lahki nizki ali visoki moški čevlji, navadno lakasti; salonska suknja nekdaj suknjič, navadno črn, ki sega do kolen in ima zadnji del preklan
    ●     ekspr. salonski lev moški, ki po lastnostih, zaželenih za družabno udejstvovanje, presega druge
    ♦     gled. uprizoriti salonsko komedijo komedijo iz meščanskega, aristokratskega življenja; muz. salonski orkester komorni ansambel z obveznim klavirskim triom; žel. salonski vagon vagon z oddelkom za pogovore, sestanke in oddelkom za spanje
  2. 2. ekspr. uglajen, izbran: njegovo govorjenje ni nič kaj salonsko; salonsko vedenje
SSKJ
tón -a m (ọ̑) 
  1. 1. zvok določene višine, trajanja, jakosti in barve: zaigrati, zapeti ton; znižati, zvišati ton; dolg, kratek ton; glasen, tih ton; nizek, visok ton; jakost tona; melodija iz osmih tonov
  2. 2. vsaka od barv iste barvne osnove, ki se od drugih loči po kaki lastnosti: ta ton mi je všeč; tapete so v istem tonu kot preproge; na sliki prevladujejo modri toni; svetel, temen ton; topli, veseli, živahni toni / barvni ton
    // z izrazom količine svetlostna stopnja vsake od barv iste barvne osnove: stena naj bo za kakšen ton temnejša od vrat; ponaredek je za več tonov svetlejši
  3. 3. ed., navadno s prilastkom način izražanja, zlasti govorjenja, pisanja: moti me tvoj cinični ton; v prijateljskem tonu napisano pismo; priznavajoč ton kritike
  4. 4. knjiž., s prilastkom značilnost, posebnost: modernistični toni pesnikovih zgodnjih stvaritev / ed.: politične razmere dajejo ton kulturniškemu razpravljanju; melanholičnost je osnovni ton njegovega pripovedništva / z oslabljenim pomenom njegove pesmi označujejo toni ironije
    ●     žarg., muz. s pravilnim dihanjem dobimo pri petju lep ton glas; ekspr. obdolžili so ga neobjektivnosti takoj, ko je nekoliko zvišal ton glasneje, odločneje spregovoril; žarg., film., rad. slika in ton zvočni zapis
    ♦     fiz. ton zvok z eno samo sinusno sestavino določene frekvence; fiz., muz. komorni ton ton, ki služi kot izhodišče za uglaševanje glasbenih instrumentov; lingv. (osnovni) ton odvisen od števila periodičnih tresljajev glasilk; muz. alikvotni toni sozveneči z osnovnim tonom; harmonični delni ton delni ton, katerega višina je celoštevilčni mnogokratnik višine osnovnega tona; osnovni ton najnižji ton osnovnega akorda; ton lestvice, ki ni zvišan ali znižan; prvi, najnižji harmonični delni ton, ki daje tonu višino; vodilni ton; barva tona lastnost tona, odvisna od števila in jakosti alikvotnih tonov; ton a, e
SSKJ
kómoren in komóren -rna -o prid. (ọ̑; ọ̑) zastar. dvoren: komorni lakaj, paž
Število zadetkov: 6