káčka -e ž (ȃ)
nar. trikotno prirezani konec slemena pri dvokapni strehi; (strešni) čop1:
Zadetki iskanja
Slovar slovenskega knjižnega jezika²
SSKJ²
SSKJ²
končáj -a m (ȃ)
1. jezikosl. končni del besede ne glede na njen morfemski sestav: končaji in končnice
2. glasb. znak za konec skladbe ali dela skladbe:
● star. da bi te končaj da bi te šment, da bi te vrag
1. jezikosl. končni del besede ne glede na njen morfemski sestav: končaji in končnice
2. glasb. znak za konec skladbe ali dela skladbe:
● star. da bi te končaj da bi te šment, da bi te vrag
SSKJ²
kônček -čka m (ó)
manjšalnica od konec1: palica ima en konček odebeljen / zbira končke vrvic; pisati s končkom svinčnika; lutke izdeluje iz končkov odpadnega lesa / zadnji konček poti
manjšalnica od konec1: palica ima en konček odebeljen / zbira končke vrvic; pisati s končkom svinčnika; lutke izdeluje iz končkov odpadnega lesa / zadnji konček poti
SSKJ²
končína -e ž (í)
1. nav. mn., anat. del telesa, ki se uporablja za premikanje ali prijemanje: končine so poškodovane; členaste končine členonožcev; krt ima lopataste končine; sprednje, zadnje končine / spodnja končina noga; zgornja končina roka; končine pri človeku udi
2. končni del, konec: končino sukanca je približala šivankinemu ušesu; šilasta končina lakastega čeveljčka / zagledali so končino Južne Amerike
♦ strojn. končina vijaka del vijaka, na katerem se začenja navoj; zool. grabežna končina vsaka od dveh sprednjih nog, s katerima bogomolka grabi plen
1. nav. mn., anat. del telesa, ki se uporablja za premikanje ali prijemanje: končine so poškodovane; členaste končine členonožcev; krt ima lopataste končine; sprednje, zadnje končine / spodnja končina noga; zgornja končina roka; končine pri človeku udi
2. končni del, konec: končino sukanca je približala šivankinemu ušesu; šilasta končina lakastega čeveljčka / zagledali so končino Južne Amerike
♦ strojn. končina vijaka del vijaka, na katerem se začenja navoj; zool. grabežna končina vsaka od dveh sprednjih nog, s katerima bogomolka grabi plen
SSKJ²
končník in kônčnik -a m (í; ō)
končni del, konec: sedel je na končnik trama / končniki tirov se v daljavi na videz stikajo
♦ elektr. kabelski končnik priprava za zaščito konca kabla
končni del, konec: sedel je na končnik trama / končniki tirov se v daljavi na videz stikajo
♦ elektr. kabelski končnik priprava za zaščito konca kabla
SSKJ²
krájnik -a m (ȃ)
1. deska z eno ravno in drugo izbočeno ploskvijo: pribiti krajnik; zavarovati stene s krajniki; hrastovi krajniki; plot iz krajnikov; žamanje in krajniki
2. navadno s prilastkom konec1: povezal je krajnika palice / samo krajnik sonca je gledal izpod oblakov
// nav. mn., knjiž., navadno s prilastkom koničasti podaljšek pri oblačilu: krajniki plašča
3. knjiž. kdor je krajni, zadnji v vrsti: krajnika sta stopila naprej
// končnica: pri vstajanju se je moral z roko opreti na krajnik
4. nav. mn. spodnji, navzven upognjeni del klobuka; krajevec, krajec: široki krajniki
♦ zool. zadnji (zob) sekalec
1. deska z eno ravno in drugo izbočeno ploskvijo: pribiti krajnik; zavarovati stene s krajniki; hrastovi krajniki; plot iz krajnikov; žamanje in krajniki
2. navadno s prilastkom konec1: povezal je krajnika palice / samo krajnik sonca je gledal izpod oblakov
// nav. mn., knjiž., navadno s prilastkom koničasti podaljšek pri oblačilu: krajniki plašča
3. knjiž. kdor je krajni, zadnji v vrsti: krajnika sta stopila naprej
// končnica: pri vstajanju se je moral z roko opreti na krajnik
4. nav. mn. spodnji, navzven upognjeni del klobuka; krajevec, krajec: široki krajniki
♦ zool. zadnji (zob) sekalec
SSKJ²
lóri -ja m (ọ̑) zool.
1. nav. mn. v Aziji in Afriki živeče polopice z velikimi očmi, Lorisidae: iz teme se svetijo oči lorijev
2. zelo pisana papiga, ki ima konec jezika razdeljen v rožene ščetine, Trichoglossus:
1. nav. mn. v Aziji in Afriki živeče polopice z velikimi očmi, Lorisidae: iz teme se svetijo oči lorijev
2. zelo pisana papiga, ki ima konec jezika razdeljen v rožene ščetine, Trichoglossus:
SSKJ²
margétinski -a -o prid. (ẹ̑)
nar. prekmursko, navadno v zvezi margetinsko jabolko jabolko, ki dozori konec meseca julija; jakobček: margetinska jabolka so že zrela
nar. prekmursko, navadno v zvezi margetinsko jabolko jabolko, ki dozori konec meseca julija; jakobček: margetinska jabolka so že zrela
SSKJ²
morála -e ž (ȃ)
1. kar vrednoti, usmerja medsebojne odnose ljudi kot posledica pojmovanja dobrega in slabega: odvisnost morale od družbenih razmer / pravo, morala in religija
// s prilastkom kar vrednoti, usmerja medsebojne odnose ljudi glede na
a) kak nazor, nosilca: komunistična, krščanska morala; s stališča meščanske, patriarhalne morale bi bilo tako ravnanje vsega obsojanja vredno / pregrešiti se zoper družbeno, javno moralo / v socializmu vzgajati v duhu socialistične morale
b) kako področje delovanja, življenja: kršiti poslovno moralo; športna morala / načela novinarske morale etike; politična morala
2. priznavanje, izpolnjevanje tega, kar vrednoti, usmerja medsebojne odnose ljudi glede na kaj: moralo teh ljudi občudujem; skrbeti za moralo; s tem dejanjem je dokazal visoko moralo / odpraviti je treba dvojno moralo / predsednik je opozoril na pomanjkanje poslovne morale
3. knjiž., z rodilnikom načelo, stališče: zagovarjati moralo koristi, žrtvovanja / morala denarja mu je bila tuja
4. publ., navadno s prilastkom psihična pripravljenost, zavzetost koga za izvršitev določenega dejanja, dosego določenega cilja: njihova morala se je dvignila, je padla; morala moštva, vojakov je nizka, trdna / okupatorjeva bojna morala se je vse bolj razkrajala
5. lit., navadno z rodilnikom kar izraža, kaže vsebina, konec kakega (umetniškega) dela, da je pri ravnanju, vedenju, mišljenju dobro, koristno upoštevati: morala basni, igre je očitna; morala te zgodbe je: bodi pošten in pogumen
● publ. bolna morala pomanjkanje moralne razsodnosti
1. kar vrednoti, usmerja medsebojne odnose ljudi kot posledica pojmovanja dobrega in slabega: odvisnost morale od družbenih razmer / pravo, morala in religija
// s prilastkom kar vrednoti, usmerja medsebojne odnose ljudi glede na
a) kak nazor, nosilca: komunistična, krščanska morala; s stališča meščanske, patriarhalne morale bi bilo tako ravnanje vsega obsojanja vredno / pregrešiti se zoper družbeno, javno moralo / v socializmu vzgajati v duhu socialistične morale
b) kako področje delovanja, življenja: kršiti poslovno moralo; športna morala / načela novinarske morale etike; politična morala
2. priznavanje, izpolnjevanje tega, kar vrednoti, usmerja medsebojne odnose ljudi glede na kaj: moralo teh ljudi občudujem; skrbeti za moralo; s tem dejanjem je dokazal visoko moralo / odpraviti je treba dvojno moralo / predsednik je opozoril na pomanjkanje poslovne morale
3. knjiž., z rodilnikom načelo, stališče: zagovarjati moralo koristi, žrtvovanja / morala denarja mu je bila tuja
4. publ., navadno s prilastkom psihična pripravljenost, zavzetost koga za izvršitev določenega dejanja, dosego določenega cilja: njihova morala se je dvignila, je padla; morala moštva, vojakov je nizka, trdna / okupatorjeva bojna morala se je vse bolj razkrajala
5. lit., navadno z rodilnikom kar izraža, kaže vsebina, konec kakega (umetniškega) dela, da je pri ravnanju, vedenju, mišljenju dobro, koristno upoštevati: morala basni, igre je očitna; morala te zgodbe je: bodi pošten in pogumen
● publ. bolna morala pomanjkanje moralne razsodnosti
SSKJ²
nasadílo -a s (í) teh.
1. priprava, ki nosi vratno, okensko krilo in omogoča odpiranje, zapiranje: izdelovati nasadila; premer nasadila / francosko, šarnirsko nasadilo
2. koničasti konec orodja, na katerega se pritrdi ročaj:
1. priprava, ki nosi vratno, okensko krilo in omogoča odpiranje, zapiranje: izdelovati nasadila; premer nasadila / francosko, šarnirsko nasadilo
2. koničasti konec orodja, na katerega se pritrdi ročaj:
SSKJ²
SSKJ²
SSKJ²
SSKJ²
opráviti -im dov. (á ȃ)
1. uspešno končati
a) kako delo, opravilo: opraviti izpit, tečaj; vse je opravil sam / mizarska dela je že opravil; opraviti poljska dela / opravil je vse potrebne formalnosti
b) kaj zahtevanega, pričakovanega: opraviti svojo dolžnost; opraviti pomembno nalogo; ali si natančno opravil naročilo / svojo vlogo je igralec dobro opravil jo je dobro odigral / mladinci so opravili tisoč prostovoljnih delovnih ur
2. z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža konec dejanja, kot ga določa samostalnik: opraviti nakupe, poizvedbe; opraviti polet, pot; voznik je opravil tri vožnje; preiskava se je že opravila / poroko so opravili v drugem kraju / opraviti analizo; zdravnik je že opravil operacijo / opraviti eksplozijo jedrske bombe / publ.: opraviti vse preglede biti popolnoma zdravniško pregledan; popolnoma zdravniško pregledati; opraviti prevzem blaga prevzeti blago / opraviti malo, veliko potrebo; elipt. počepnil je za grm in opravil
3. nepreh., s prislovnim določilom biti uspešen pri kakem prizadevanju: če bom šel sam tja, ne bom dosti opravil; ali si kaj opravil pri direktorju; s tako sekirico ne boš nič opravil; ti govori z njim, boš več opravila / s solzami ne boste nič opravili / kot voščilo pa dobro opravi
4. ekspr., z orodnikom prenehati imeti zvezo s kom, s čim: s svojo prejšnjo družbo je opravil; z njim sem opravila / ta filozof je opravil s pojmom vzročnosti; odločno so opravili s predsodki zavrgli, odklonili jih / s predlogom so na kratko opravili, češ da ni sprejemljiv so ga zavrnili
// publ. premagati: boksar je hitro opravil z nasprotnikom; s tako peščico boš že opravil / domača igralka je igraje opravila z gostjo veliko bolje je igrala / revolucija je opravila s tem družbenim razredom / s sušo so opravili tako, da so uredili namakalni sistem
5. nepreh., ekspr., navadno s prislovnim določilom izraža prenehanje določenega razmerja, dejavnosti: tu ima delavsko knjižico, pri nas je opravila; pri njej si opravil; kot govornik si opravil / če pisatelj neha opazovati, je opravil
6. nedov., nav. ekspr., v zvezi imeti opraviti s, z izraža, da
a) je kdo s kom, s čim v odnosu, zvezi: v tej službi boš imel opraviti z ljudmi; učitelj ima opraviti z otroki / z njim nimam rad opraviti; še šef se jih je bal, kadar je imel opraviti z njimi / publ. vse kaže, da imamo opraviti s tatvino da gre za tatvino
b) kdo kaj dela: imeti opraviti s kuho, šivanjem; dovolj ima opraviti z vrtom / veliko ima opraviti z menoj
// izraža vzročno odvisnost, povezanost: ali ima najin pogovor kaj opraviti s tem; to nima nič opraviti s tvojim vprašanjem / nesrečo je zakrivil sam, slaba cesta ni imela pri tem nič opraviti
7. star. obleči1: opraviti otroka; hitro se opravi / opraviti se v berača
8. nar. prebiti2, shajati2: odrasel človek še opravi brez mleka, otrok pa težko; takih prtičkov nima, pa bo že brez njih opravil
● ekspr. če nas odkrijejo, smo opravili nas bodo zelo kaznovali; nas bodo ubili; star. trdil je, da imajo v gradu opraviti strahovi da so v gradu strahovi; ekspr. dejal je, da delavec opravi svojih osem ur in gre dela; zastar. opraviti nove šolske prostore opremiti; s tem avtomobilom je opravil sto tisoč kilometrov prevozil; opraviti svoje ekspr. bolezen in zgaranost sta opravili svoje povzročili onemoglost, nezmožnost za delo; povzročili smrt; ekspr. dolgo je žaloval, a čas je opravil svoje sčasoma je žalost postala manjša, je minila; evfem. zvabil jo je v gozd in opravil svoje jo posilil; ekspr. južni veter je opravil svoje je stalil sneg, led; ekspr. žganje je kmalu opravilo svoje ga je upijanilo; povzročilo bolezen, smrt; nar. opraviti živino nakrmiti, napojiti jo in ji nastlati; ekspr. za pusta malokatera družina opravi brez krofov skoraj v vsaki družini jedo krofe; star. sin je po materi vse opravil poskrbel za pogreb in za vse, kar je v zvezi z njim; ekspr. posumil je, da ima opraviti z blaznim človekom da je to blazen človek; publ. odpelji ga in opravi z njim ubij ga, usmrti ga; ekspr. dajati si, dati si opraviti s šivanko šivati; ekspr. do takrat še ni imel opraviti z žensko še ni imel spolnih odnosov; star. v mestu imam dosti opraviti opravkov; star. mnogo je imela opraviti, da ju je pomirila s težavo ju je pomirila; zgrda pri tem otroku nič ne opraviš če si z njim strog, noče narediti, kar se od njega zahteva; star. pozimi ni toliko opraviti ni toliko dela; dati opraviti dojenček da dosti opraviti z njim je dosti dela; ekspr. ta fant ti bo dal še opraviti povzročil neprijetnosti, težave; ekspr. sovražnik je dal četi precej opraviti težko ga je premagala
♦ alp. opraviti ponovitev smeri; fiz. delo, ki ga opravi stroj; mat. opraviti računsko operacijo; rel. opraviti spoved; strojn. mehanizem opravi pot
1. uspešno končati
a) kako delo, opravilo: opraviti izpit, tečaj; vse je opravil sam / mizarska dela je že opravil; opraviti poljska dela / opravil je vse potrebne formalnosti
b) kaj zahtevanega, pričakovanega: opraviti svojo dolžnost; opraviti pomembno nalogo; ali si natančno opravil naročilo / svojo vlogo je igralec dobro opravil jo je dobro odigral / mladinci so opravili tisoč prostovoljnih delovnih ur
2. z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža konec dejanja, kot ga določa samostalnik: opraviti nakupe, poizvedbe; opraviti polet, pot; voznik je opravil tri vožnje; preiskava se je že opravila / poroko so opravili v drugem kraju / opraviti analizo; zdravnik je že opravil operacijo / opraviti eksplozijo jedrske bombe / publ.: opraviti vse preglede biti popolnoma zdravniško pregledan; popolnoma zdravniško pregledati; opraviti prevzem blaga prevzeti blago / opraviti malo, veliko potrebo; elipt. počepnil je za grm in opravil
3. nepreh., s prislovnim določilom biti uspešen pri kakem prizadevanju: če bom šel sam tja, ne bom dosti opravil; ali si kaj opravil pri direktorju; s tako sekirico ne boš nič opravil; ti govori z njim, boš več opravila / s solzami ne boste nič opravili / kot voščilo pa dobro opravi
4. ekspr., z orodnikom prenehati imeti zvezo s kom, s čim: s svojo prejšnjo družbo je opravil; z njim sem opravila / ta filozof je opravil s pojmom vzročnosti; odločno so opravili s predsodki zavrgli, odklonili jih / s predlogom so na kratko opravili, češ da ni sprejemljiv so ga zavrnili
// publ. premagati: boksar je hitro opravil z nasprotnikom; s tako peščico boš že opravil / domača igralka je igraje opravila z gostjo veliko bolje je igrala / revolucija je opravila s tem družbenim razredom / s sušo so opravili tako, da so uredili namakalni sistem
5. nepreh., ekspr., navadno s prislovnim določilom izraža prenehanje določenega razmerja, dejavnosti: tu ima delavsko knjižico, pri nas je opravila; pri njej si opravil; kot govornik si opravil / če pisatelj neha opazovati, je opravil
6. nedov., nav. ekspr., v zvezi imeti opraviti s, z izraža, da
a) je kdo s kom, s čim v odnosu, zvezi: v tej službi boš imel opraviti z ljudmi; učitelj ima opraviti z otroki / z njim nimam rad opraviti; še šef se jih je bal, kadar je imel opraviti z njimi / publ. vse kaže, da imamo opraviti s tatvino da gre za tatvino
b) kdo kaj dela: imeti opraviti s kuho, šivanjem; dovolj ima opraviti z vrtom / veliko ima opraviti z menoj
// izraža vzročno odvisnost, povezanost: ali ima najin pogovor kaj opraviti s tem; to nima nič opraviti s tvojim vprašanjem / nesrečo je zakrivil sam, slaba cesta ni imela pri tem nič opraviti
7. star. obleči1: opraviti otroka; hitro se opravi / opraviti se v berača
8. nar. prebiti2, shajati2: odrasel človek še opravi brez mleka, otrok pa težko; takih prtičkov nima, pa bo že brez njih opravil
● ekspr. če nas odkrijejo, smo opravili nas bodo zelo kaznovali; nas bodo ubili; star. trdil je, da imajo v gradu opraviti strahovi da so v gradu strahovi; ekspr. dejal je, da delavec opravi svojih osem ur in gre dela; zastar. opraviti nove šolske prostore opremiti; s tem avtomobilom je opravil sto tisoč kilometrov prevozil; opraviti svoje ekspr. bolezen in zgaranost sta opravili svoje povzročili onemoglost, nezmožnost za delo; povzročili smrt; ekspr. dolgo je žaloval, a čas je opravil svoje sčasoma je žalost postala manjša, je minila; evfem. zvabil jo je v gozd in opravil svoje jo posilil; ekspr. južni veter je opravil svoje je stalil sneg, led; ekspr. žganje je kmalu opravilo svoje ga je upijanilo; povzročilo bolezen, smrt; nar. opraviti živino nakrmiti, napojiti jo in ji nastlati; ekspr. za pusta malokatera družina opravi brez krofov skoraj v vsaki družini jedo krofe; star. sin je po materi vse opravil poskrbel za pogreb in za vse, kar je v zvezi z njim; ekspr. posumil je, da ima opraviti z blaznim človekom da je to blazen človek; publ. odpelji ga in opravi z njim ubij ga, usmrti ga; ekspr. dajati si, dati si opraviti s šivanko šivati; ekspr. do takrat še ni imel opraviti z žensko še ni imel spolnih odnosov; star. v mestu imam dosti opraviti opravkov; star. mnogo je imela opraviti, da ju je pomirila s težavo ju je pomirila; zgrda pri tem otroku nič ne opraviš če si z njim strog, noče narediti, kar se od njega zahteva; star. pozimi ni toliko opraviti ni toliko dela; dati opraviti dojenček da dosti opraviti z njim je dosti dela; ekspr. ta fant ti bo dal še opraviti povzročil neprijetnosti, težave; ekspr. sovražnik je dal četi precej opraviti težko ga je premagala
♦ alp. opraviti ponovitev smeri; fiz. delo, ki ga opravi stroj; mat. opraviti računsko operacijo; rel. opraviti spoved; strojn. mehanizem opravi pot
- opravívši zastar.:
opravivši naročilo, je odšel
- oprávljen -a -o:
opravljen vojaški rok; izpiti so opravljeni; črno opravljena ženska; formalnosti na meji so bile hitro opravljene; mislil sem, da je stvar opravljena, pa ni končana; dobro opravljeno delo
● ekspr. otroci niso nikoli opravljeni z otroki je veliko dela
SSKJ²
perfektíven -vna -o prid. (ȋ)
jezikosl. ki izraža nastop, konec ali trenutnost dejanja; dovršen: perfektivni glagoli
jezikosl. ki izraža nastop, konec ali trenutnost dejanja; dovršen: perfektivni glagoli
SSKJ²
SSKJ²
pripogíbati -am in -ljem nedov. (ī)
delati, povzročati, da prihaja zgornji konec česa prožnega bližje k tlom: vihar je pripogibal vrhove dreves; veje se pripogibajo
● ekspr. pripogiba jo žalost zelo je žalostna; zastar. pripogibati oči povešati
delati, povzročati, da prihaja zgornji konec česa prožnega bližje k tlom: vihar je pripogibal vrhove dreves; veje se pripogibajo
● ekspr. pripogiba jo žalost zelo je žalostna; zastar. pripogibati oči povešati
- pripogíbati se
delati, da prihaja glava, zgornji del telesa navzdol, zlasti naprej: pripogiba se in pobira jabolka / ekspr. ves dan se pripogiba nad šivalnim strojem šiva; telovadec se je naglo pripogibal in vzravnaval je delal predklone
SSKJ²
pripogníti -pógnem tudi -pôgnem dov. (ī ọ́, ó)
narediti, povzročiti, da pride zgornji konec česa prožnega bližje k tlom: pripogniti drevesce, veje / pripogniti komu hrbet / pripognil je glavo, da je lahko vstopil sklonil / ekspr. oče ga je pripognil čez koleno in natepel po zadnji plati ga je položil na koleno z zgornjim delom telesa bližje k tlom; v strahu pripogniti ramena povesiti
● ekspr. bo že prišel pravi, ki te bo pripognil uklonil, si te podredil; pripogniti vogal lista zapogniti
narediti, povzročiti, da pride zgornji konec česa prožnega bližje k tlom: pripogniti drevesce, veje / pripogniti komu hrbet / pripognil je glavo, da je lahko vstopil sklonil / ekspr. oče ga je pripognil čez koleno in natepel po zadnji plati ga je položil na koleno z zgornjim delom telesa bližje k tlom; v strahu pripogniti ramena povesiti
● ekspr. bo že prišel pravi, ki te bo pripognil uklonil, si te podredil; pripogniti vogal lista zapogniti
- pripogníti se
narediti, da pride glava, zgornji del telesa navzdol, zlasti naprej: pripognil se je in nekaj pobral; zaradi bolečin v križu se ne more pripogniti / zastar.: do tal, nizko se pripogniti komu se prikloniti; pripogniti se h komu, nad koga se skloniti
- pripognívši zastar.:
zavila ga je tesneje v odejo, pripognivši se globoko k njemu
- pripógnjen tudi pripôgnjen -a -o:
stopal je pripognjen pod težkim bremenom; prisl.: hoditi pripognjeno
- « Prejšnja
- 1
- ...
- 10
- 11
- 12
- 13
- 14
- Naslednja »
Število zadetkov: 274
Dostopnost