- 1. gib noge pri hoji, teku, plesu: vsak korak mu je povzročal bolečine / napravil je dva koraka in padel; storiti (en) korak naprej, nazaj, vstran / delati dolge, drobne, široke, velike korake / kazal je osnovne korake / baletni, plesni korak; ples s poskočnimi koraki; vojaški korak; koraki polke, valčka; ekspr. bližati se s kilometrskimi koraki zelo dolgimi; pren., ekspr. to so bili njegovi prvi koraki v življenje
// dotik noge na podlago pri hoji; stopinja: tla so se pri vsakem koraku ugrezala / poznajo se sledovi njegovih korakov - 2. nav. ekspr. premikanje s korakanjem; hoja: njegov korak je bil odločen; pospešiti korake; pozna ga po koraku / hitri, počasni koraki / hodil je z drsajočimi, tihimi koraki drsajoče, tiho; približeval se je s težkimi koraki
// noga, zlasti pri hoji: koraki so se mu zapletali / zadržati korak
// zvok, šum, ki ga povzroča noga, zlasti pri hoji: koraki se bližajo, izgubljajo / zaslišali so se lahki koraki; tihi, ženski koraki - 3. ekspr., v prislovni rabi izraža
- a) prostorsko oddaljenost: do tam je kakih dvajset korakov; nekaj korakov vstran / na vsakih pet korakov; streljati na tri korake / zagleda ga korak od sebe nedaleč; stopil je za korak bliže malo
// ona gre še korak dalje in mu ugovarja celo ugovarja mu - b) časovno oddaljenost: do izpolnitve je še dolg korak; en sam korak do sreče
- a) prostorsko oddaljenost: do tam je kakih dvajset korakov; nekaj korakov vstran / na vsakih pet korakov; streljati na tri korake / zagleda ga korak od sebe nedaleč; stopil je za korak bliže malo
- 4. mesto med nogami: stati do koraka v vodi / otrok ima pretesne hlačke v koraku
- 5. ekspr., s prilastkom dejanje, ukrep, ravnanje: to je bil nepremišljen korak; tega koraka se je še dolgo sramovala / storil je potrebne korake / publ.: napraviti resen korak k izboljšanju mednarodnega položaja; diplomatski koraki vlade
● ekspr. niti koraka niso storili ničesar; v tej stroki delamo prve korake smo se z njo šele začeli ukvarjati; držati korak s kom ne pustiti se komu prekositi, ne zaostajati za kom; ekspr. v kmetijstvu je storjen velik korak naprej kmetijstvo se je izboljšalo, dvignilo; ekspr. ta doba pomeni korak nazaj v razvoju zdravstva nazadovanje; ekspr. ranjence smo imeli na vsak korak pogosto, povsod; ekspr. hoditi, iti v korak s časom prilagajati se razmeram; biti napreden; ekspr. štipendije niso šle v korak s stroški niso bile enake, enakovredne stroškom; ekspr. šli so v korak, v koraku premikali so se s hitrostjo navadne hoje; ekspr. to ugotavlja na, ob vsakem koraku povsod, vedno; ekspr. bližali so se korak za korakom počasi, postopno
♦ elektr. korak napetosti napetost na določeni razdalji; kor. bočni korak plesni korak v levo ali v desno; križni korak plesni korak z eno nogo čez drugo; menjalni korak skupina treh med seboj povezanih korakov, narejenih tako, da se premakne ena noga, pristavi druga in še enkrat premakne prva noga; strojn. korak dolžina, za katero se premakne vijak v vzdolžni smeri, če se zavrti za 90°; šport. drsalni korak tehnika smučanja, pri kateri je gibanje takšno kot pri drsanju; strumni korak; voj. menjati korak premakniti dvakrat zapovrstjo isto nogo naprej, da se korakanje uskladi; paradni korak korakanje v določenem ritmu z zelo napetimi nogami; v korak kot povelje začni korakati tako, da se sočasno premikajo iste noge
Zadetki iskanja
- 1. ponavljati se, širiti se kot odmev: streli odmevajo; klici odmevajo od gor; brezoseb.: ali slišiš, kako odmeva; zavpil je, da je odmevalo od skal; pren., knjiž. materin jok ji je še vedno odmeval v srcu
// nav. ekspr. glasno slišati se sploh: v daljavi odmeva grmenje topov; povsod odmeva vesela pesem; prisrčen smeh odmeva med stenami / koraki odmevajo po tlaku
// v zvezi z od biti poln (odmevajočih) glasov, hrupa: dolina odmeva od vriskov; prazna hiša je odmevala od njegovih korakov; ekspr. dvorana kar odmeva od ploskanja - 2. navadno s prislovnim določilom ob svojem nastanku biti predmet razpravljanja v javnosti: avtorjeva razprava je glasno odmevala tudi v tujini; nesreča je močno odmevala po vsem svetu; pozitivno, ugodno odmevati / publ. ukrep ni ugodno odmeval
// knjiž. biti viden, kazati se: posledice te katastrofe bodo še dolgo odmevale; taka stališča še vedno odmevajo v slovenski literaturi / v sinovem glasu je odmevalo razočaranje / iz njenih besed je odmeval obup / najnovejše skladbe so dokaz, da je glasbeni bienale močno odmeval med našimi skladatelji zelo vplival nanje
● zastar. rezko je odmeval na njegova vprašanja odgovarjal
- odmévati se star. odmevati: koraki se glasno odmevajo po tlaku
- odmevajóč -a -e: odmevajoči glasovi, klici, koraki; pesem, odmevajoča od skal
- 1. premikati se s korakanjem: hodi že brez bergel; ljudje so brezbrižno hodili mimo bogate izložbe; dve dobri uri sem hodil od doma do mesta; hodil je okrog hiše in gledal v razsvetljena okna; hoditi skozi gozd; hoditi ob berglah, ob palici, z berglami, s palico, pog. po berglah; hoditi po blatu, po cesti; si že kdaj hodil po tej poti; hoditi po napeti vrvi; hoditi s hitrimi, s kratkimi, z drobnimi, s težkimi koraki; gosi hodijo druga za drugo; drobno, lepo, nerodno, počasi, ritensko hoditi; jezno, ponosno hoditi; gugaje se hoditi; komaj je hodil, tako je bil slab; hoditi navkreber; hoditi sem ter tja po sobi; hodi kakor po jajcih s previdnim, mehkim stopanjem; hodi ko polž zelo počasi
// akrobat hodi po rokah / ekspr. ves dan so mimo hodili koraki / naša mala že hodi zna hoditi
// cele dneve brez cilja hodi okrog / hoditi po dveh, po štirih (nogah); hoditi po prstih / brezoseb. po tem delu parka se hodi, zato je brez trave in rož / z notranjim predmetom to pot sem že velikokrat hodil; pren. kod so takrat hodile tvoje misli
// opravljati določeno pot, potovati: koliko časa si hodil do nas; človek, ki hodi po svetu, se marsičesa nauči; danes si pa dolgo hodil iz šole; srečno hodi / hoditi iz kraja v kraj / tod doslej še nisem hodil tu doslej še nisem bil; pren. pismo je hodilo tri dni - 2. večkrat opraviti kako pot: pogosto hodi čez mejo; ob nedeljah hodi na izlete; na Krko hodi ribe lovit; skozi vrata hodijo ven in noter; vsako jutro hodi v cerkev; vsako pomlad je hodil po svetu za delom; hoditi z avtobusom, z vlakom, peš v službo; vsak večer mu prinaša hrano, da mu ni treba hoditi domov; nar. hoditi k nogam hoditi peš
// z oslabljenim pomenom izraža, da se osebek ukvarja z delom, dejavnostjo, ki jo nakazuje določilo- a) zlasti z glagolskim samostalnikom: hoditi na sezonsko delo, na plese, na božjo pot, na predavanja, na sestanke, na sprehode, na tlako; redno hodi na zdravniške preglede; hoditi v službo, v šolo; hoditi po plesih, po veselicah / hoditi k ljubici; hoditi na zajce; hoditi v cerkev, v gledališče / nar. hoditi za krompirjem nakupovat krompir; hoditi po gobe, po mleko
- b) z namenilnikom: hodi gledat vse filme / hoditi pod lipo se hladit; hoditi kosit, ribe lovit, pomagat obirati hmelj; hoditi pozno spat
- 3. pog., navadno z orodnikom biti v ljubezenskem odnosu: že tri leta hodi z njo; hodita skupaj / dolgo sta hodila, ne da bi se poročila / že hodi s fanti
- 4. pog., v zvezi z za prizadevati si pridobiti ljubezensko naklonjenost koga: ona hodi za drugim; že dolgo hodi za njo / že hodi za dekleti
- 5. ekspr., z oslabljenim pomenom, s predložnim povedkovim določilom izraža, da je osebek oblečen, obut, kot nakazuje določilo: pri nas ni navade, da bi pozimi ženske hodile brez pokrivala; poleti hodi brez srajce; hodi v hlačah, v razcapanih oblekah; hodi lepo oblečen / hoditi v črnem v črni, žalni obleki; hoditi v svili
// ekspr., z oslabljenim pomenom, s povedkovim določilom izraža, da je osebek v stanju, razpoloženju, kot ga nakazuje določilo: hoditi bos, razoglav; hodi zamišljen, žalosten - 6. ekspr., v zvezi s pot in prilastkom ravnati, delovati tako, kot nakazuje določilo: hoditi po čudnih, po krivih, po napačnih potih; hoditi po izhojeni, po samostojni, po srednji poti / knjiž., z notranjim predmetom: hoditi nova pota; mož zna hoditi svojo lastno pot; hodi svoja pota ni pretirano dovzeten za vplive
- 7. iti
- a) v zanikanem velelniku: ne hodi blizu psa; v mraku naj otroci ne hodijo sami iz hiše; ne hodi nocoj od doma, z doma, proč / mladost, ne hodi iz srca
- b) ekspr., z modalnim izrazom: ne kaže mi hoditi tja; kaj bi hodil tjakaj; kam bosta hodila, saj dežuje kot iz škafa / še na pamet mu ni hodilo kaj takega prišlo
- c) nar., kot velelnik: s poti mi hodi; hodimo spat pojdimo; hodi sem pridi
// nar., v medmetni rabi izraža začudenje, zavrnitev: hodi, hodi, neumnež
● pog. vsak mesec mi hodi premalo denarja zmanjkuje mi ga, imam ga premalo; na starost je hodil od hiše do hiše, ekspr. od praga do praga beračil; star. hoditi od Poncija do Pilata poskušati urediti kako stvar v najrazličnejših uradih, pri najrazličnejših odgovornih ljudeh; pog. hoditi okrog dekleta prizadevati si pridobiti njeno naklonjenost; pog. hoditi okrog njega prizadevati si vplivati nanj; prizadevati si dobiti kako korist od njega; pog. k njemu hodimo na posodo pri njem si izposojamo; star. v caker hoditi imeti opravka s kom, s čim; hoditi v vas h komu v kmečkem okolju obiskovati koga, hoditi na obiske h komu; šalj. hoditi mu v zelje dvoriti njegovi ženi ali dekletu; vtikati se v zadeve, kjer ima že on svoje načrte, namene; ekspr. to mi že dolgo hodi po glavi o tem že dolgo premišljam; velikokrat se mi vsiljuje misel na to; ekspr. ne bom dovolil, da bi mi po glavi hodili da bi samovoljno, brezobzirno ravnali z menoj; ekspr. za druge hoditi po kostanj v žerjavico opravljati nevarna dela, od katerih imajo drugi koristi; ekspr. kaj bi hodil po ovinkih, kar naravnost povej ne pripoveduj tako, da se da le sklepati, kaj je glavni namen povedanega, govorjenja; vznes. bratje smo, kar nas po svetu hodi biva, živi; hodili so v gosjem redu, v gosji vrsti drug za drugim; hoditi s časom prilagajati se razmeram; biti napreden; ekspr. hodi s kokošmi spat zelo zgodaj; po svetu hoditi z odprtimi očmi dobro opažati, spoznavati stvari, pojave okrog sebe; star. hoditi za kom posnemati ga, zlasti v literaturi; ekspr. kod pa tako dolgo hodi kje je, kje se mudi, zadržuje; pog. vse mi hodi narobe, navzkriž povzroča težave; umrli hodi nazaj po ljudskem verovanju po smrti se pojavlja kot duh; naši in sosedovi otroci radi hodijo skupaj se družijo; hodi kakor mačka okrog vrele kaše ne upa se lotiti jedra problema; hodi kakor v sanjah je zamišljen, duševno odsoten; je domišljav, ošaben; preg. povej mi, s kom hodiš, in povem ti, kdo si človek je tak kot njegova družba
- hodé zastar.: hode ni dobro jesti
- hodèč -éča -e: poslušal ga je, hodeč iz kota v kot; star. videl ga je ob bregu hodečega; pokonci hodeč človek; sam.: črepinje na tleh so nevarnost za hodeče
- 1. ugotavljati, določati, koliko dogovorjenih enot kaj obsega, vsebuje: meriti blago, prostor, pšenico, vino, zemljišče / meriti dolžino ceste, prostornino posode; meriti frekvenco, hitrost; meriti porabo energije; meriti maščobnost, radioaktivnost; meriti temperaturo in srčni utrip; meriti trajanje poleta; meriti na mernike; meriti v metrih, sekundah; meriti z aparatom, toplomerom; meriti s koraki, palico / meriti na oko po videzu oceniti velikost česa
// ekspr. sonce, ura nam meri čas
// ekspr. ocenjevati, vrednotiti: meri svoje delo in uspehe; ljubezni ne merimo po besedah; vse ljudi meri le po sebi; razlastitev je meril samo s pojmom osebne pravice in svobode / lepi konji, jih je meril Janez z očmi strokovnjaka - 2. s prislovnim določilom imeti določeno dolžino, višino, površino: otok meri tri kvadratne kilometre; ta moški meri meter in sedemdeset centimetrov / soba meri tri metre v dolžino in dva v širino / sod meri tristo litrov drži
- 3. nav. ekspr., navadno s prislovnim določilom gledati, ogledovati: meril je tujca od nog do glave; meril ga je z radostjo, strahom; dolgo, sovražno, zaskrbljeno jo je meril / čutil je, da ga pogledi merijo od vseh strani / meril jih je z ljubeznivimi, srepimi očmi, pogledi
- 4. ocenjevati lego, oddaljenost cilja pred streljanjem, metanjem: ustrelil je, ne da bi meril; meriti s puško, topom; slabo meri, zato malokdaj zadene / meriti v drevo, glavo / vojaki niso merili na demonstrante, ampak v zrak streljali; pren. s tem vprašanjem meri na domače razmere
// knjiž. na tihem želeti, pričakovati kaj: ta ekipa meri na najvišje lovorike; tudi on meri na to službeno mesto / ta pa visoko meri, vendar bo težko uspel
// v zvezi z na izraža, da se dejanje, ki ga izraža osebek, nanaša na določeno osebo, stvar: besede, očitki merijo nanj / sum meri nanj osumljen je on
// publ. vsi ukrepi merijo na utrditev gospodarstva so namenjeni utrditvi gospodarstva - 5. ekspr., z notranjim predmetom hoditi, premikati se: hitro je meril zadnjo četrtino poti; razburjeno meri sobo; meriti sobo gor in dol / z odločnimi koraki je začel meriti cesto; meriti klanec s počasno hojo / jastreb je meril nebo v veliki višini
● ekspr. meri besede, da ne bo kaj narobe misli, pazi, kaj govoriš; ekspr. kar dobro je meril cesto pijan se je opotekal po njej; ekspr. žena mu meri vsak korak brez ženine vednosti ne more, ne sme iti nikamor; publ. smučarji so merili svoje moči so tekmovali; šel je h krojaču merit obleko da mu ugotovi, določi razsežnost telesnih delov za izdelavo obleke; publ. meriti svoje sile s silami drugih tekmovati, kosati se z drugimi; star. on denarja ne šteje, ampak ga meri na mernike ima zelo veliko denarja
- mériti se
- 1. z orodnikom imeti kako lastnost, značilnost v enaki meri kot drugi: ta izdelek se meri z najboljšimi na svetu; v znanju se meri z vsakim sošolcem; ekspr. on se more komaj od daleč meriti z njimi / letošnji pridelek se ne more meriti z lanskim je dosti manjši
- 2. prizadevati si narediti kaj bolje in hitreje kot drugi: šel se je merit z njim / meriti se za kolajno, naslov prvaka
- 1. delati korake: otrok stopa okorno, počasi; previdno stopaj, da ne padeš / na desno nogo še ne sme stopati prenašati teže pri hoji, stanju; stopati na celo stopalo pri hoji, stanju se s celim stopalom dotikati podlage
// dajati, polagati nogo na kaj, kam zlasti pri hoji: ne stopajte na gredice in zelenice; počasi je stopal na kline lestve; trdo stopati; stopal je tiho kot mačka - 2. s korakom, koraki začenjati biti kje: stopali so na klop, da bi bolje videli; drug za drugim so stopali na oder; stopali so predenj in ga pozdravljali
// iti, hoditi: počasi je stopal proti hiši; stopal je na čelu kolone, ob vozu; stopali so po strmi stezi / stopal je s hitrimi koraki; pren. stopati po poti napredka - 3. pojavljati se zlasti na površju: pot mu je stopal na čelo / solze ji stopajo v oči
- 4. z oslabljenim pomenom začenjati biti v kakem obdobju: z jutrišnjim dnem stopamo v novo leto; stopa v dvajseto leto življenja pred kratkim je bil star devetnajst let
// izraža začetek stanja, kot ga določa samostalnik: pri tej starosti delavci stopajo v pokoj; nepremišljeno stopati v zakon se poročati
// publ. delavci so stopali v gladovne stavke so začenjali z gladovnimi stavkami - 5. postajati član česa: pionirji so stopali v mladinsko organizacijo / stopati k partizanom, pog. v partizane
- 6. ekspr. začenjati delovati na kakem področju: s tem romanom stopa pisatelj v slovensko književnost
● knjiž. stopati na plan izkazovati, uveljavljati se; ekspr. stopati komu na pot ovirati ga pri kaki dejavnosti, delu; publ. mladi pisatelji stopajo na prizorišče se začenjajo pojavljati, uveljavljati v javnosti; publ. pred javnost stopa že s četrto knjigo izdal je že četrto knjigo; ekspr. kri ji rada stopa v glavo, lica večkrat, hitro zardeva; ekspr. vino mu je stopalo v glavo ga je (nekoliko) upijanjalo; stopati v korak premikati se s hitrostjo navadne hoje; ekspr. stopati v korak s časom prilagajati se razmeram; biti napreden; publ. socialni problemi stopajo v ospredje postajajo pomembni, pereči; publ. v vojnem času stopajo osebne težave v ozadje izgubljajo pomembnost, vrednost
- stopáje knjiž.: stopaje v vlak, se je poslavljala; hodil je, stopaje po celih podplatih
- stopajóč -a -e: hodil je tiho, stopajoč po prstih; stopajoč po stopnicah, ga je srečal
- 1. premikati se z neprenehnim gibanjem svojih delov, ki nimajo svoje oblike: tekočine tečejo; voda teče čez jez, med skalami; vino teče v sod; teči po cevi, strugi; teči v curku; počasi, ekspr. leno teči; teči in kapljati / iz rane teče gnoj, kri; solze ji tečejo po licih / brezoseb.: iz noge, rane mu teče; iz nosu mu teče; ob odjugi teče s streh / po ceveh teče plin / skozi vas teče potok; Sava teče v Donavo
// premikati se z neprenehnim gibanjem svojih delov, delcev: pesek, žito teče v posodo / električni tok teče po žici - 2. neprenehoma, brez prekinitve premikati se po čem: jermen, speljan po kolesu stroja, že teče / vrv se odvija in mu teče skozi dlani / predal teče po tirnicah, žlebičku / promet spet teče / ekspr., redko ladja teče po mirni gladini sorazmerno hitro plove, se premika
// neprenehoma, brez prekinitve premikati se sem in tja, gor in dol ali neprenehoma vrteti se: če so kolesa dobro namazana, tečejo; žaga teče; gladko, lepo teči; teči in ustavljati se
// neprenehoma, brez prekinitve premikajoč se, vrteč se delovati: kolovrat teče; motorji, stroji spet tečejo; ropotajoč, tresoč se teči / navita ura teče - 3. trajati v času z neprenehnim, rednim sledenjem svojih enot: po kratkem molku pogovor spet teče; priprave za zborovanje tečejo; razprava še teče / radijska oddaja teče že dva meseca / publ., z oslabljenim pomenom: tekel je boj za človeško življenje bojevalo se je; v dvorani teče predvajanje filmov se predvajajo filmi
- 4. neprenehoma, brez prekinitve nadaljevati se, razvijati se: dela tečejo po načrtu; misli, stavki gladko tečejo / grški filozof je rekel: Vse teče / pripoved, zgodba teče; življenje teče dalje
- 5. trajati v neprenehnem sledenju svojih časovnih enot: peto leto teče, odkar je odšel; čas hitro teče
- 6. s prislovnim določilom obstajati v prostoru v neprenehnem sledenju svojih točk v določeni smeri: cesta teče med njivami, skozi gozd; meja teče po reki / vrstice tečejo do roba strani; na licih mu plitvo tečejo gube / cevi, žice tečejo vzporedno
- 7. neprenehoma, brez prekinitve slediti si: oznake tečejo po abecednem redu; lihe številke tečejo po drugi strani ulice
- 8. premikati se s hitrejšimi koraki tako, da sta v določenem trenutku obe nogi odmaknjeni od podlage: otrok teče po cesti; teči po stopnicah; teči domov; teči komu naproti; teči in hoditi; teči kot zajec hitro
// teči na avtobus / konj, pes je začel spet teči / teči na smučeh premikati se s smučmi na nogah s hitrejšimi koraki
// teči pred zasledovalci bežati
// gojiti tek, ukvarjati se s tekom: teče že več let; teči in plavati
// nastopati, tekmovati v teku: teklo bo deset tekmovalcev; teči na tekmovanju / teči za stavo - 9. ekspr. hitro iti: nimam časa, tečem kupit kruh / teči po opravkih / pojdi hitro! Že tečem / dov. ko je pospravila, je tekla v trgovino
● ekspr. denar teče v blagajno neprenehoma, v večji količini prihaja; ekspr. jezik ji (gladko) teče, ji teče kot namazan izraža se spretno, z lahkoto; ekspr. tudi v tej deželi teče kri ljudje se bojujejo in umirajo; nar. ta lonec teče pušča; ekspr. plača mu vseeno teče osebne dohodke dobiva, čeprav dela dejansko ne opravlja; pog. laže, kot pes teče zelo; pogosto; publ. rok za pritožbe še teče še ni potekel; ekspr. še bodo tekle solze še bodo ljudje jokali, trpeli; ekspr. vino je teklo v potokih spili so zelo veliko vina; ekspr. zdaj mu pa že voda v grlo teče je v hudi časovni stiski zaradi kakega dela; evfem. tečejo mu zadnje ure kmalu bo umrl; knjiž. zibelka mu je tekla v kmečki hiši rodil se je; je kmečkega rodu; ekspr. ura teče, nič ne reče čas hitro in neopazno mineva
♦ šport. teči sto metrov pod desetimi sekundami; teči na deset kilometrov
- tekóč -a -e: tekoč domov, je srečal soseda; promet je tekoč; tekoča hrana; poročati o tekočih zadevah; voda, tekoča iz pipe; učenec, sposoben tekočega branja; tekoče gorivo; tekoče leto
● tekoči trak delovni postopek, pri katerem se predmet pomika od enega delovnega mesta do drugega, vmes pa mora vsak delavec opraviti svoj del delovnih opravil; ekspr. težave so si sledile kar na tekočem traku, po tekočem traku hitro druga za drugo; tekoča številka številka, ki brez prekinitve v določenem redu sledi številki prejšnje enote; tekoče vode naravne vode, ki tečejo zaradi višinske razlike; publ. tekoče zlato nafta
♦ ekon. tekoči izdatki izdatki v tekoči krajši časovni enoti; fin. tekoči račun račun, ki ga odpre banka ali kaka druga organizacija za medsebojne obračune s strankami; bančni račun, s katerega izplačuje banka tudi na kredit; tekoče obresti obresti od enega do drugega obračuna; fiz., kem. tekoče agregatno stanje agregatno stanje, v katerem snov nima sama svoje oblike, ima pa gladino; mont. tekoči pesek z vodo prepojen pesek v zemeljski skorji, ki pod pritiskom zasipava rove, jaške; teh. tekoči kisik pri nizki temperaturi utekočinjeni kisik; tekoči kristali tekočina iz molekul, ki so v prostoru urejene; tekoče stopnice stopnice, ki delujejo na principu tekočega traku; tisk. tekoča paginacija paginacija, ki se nadaljuje v naslednji številki revije, zvezka; trg. tekoči meter enota za merjenje dolžine ne glede na širino; prisl.: tekoče brati, govoriti; sam.: priti z delom na tekoče v stanje, ko se delo opravlja brez zaostanka, sproti; biti z dogodki na tekočem biti seznanjen z dogodki brez zamude, sproti
- 1. prihajati bližje v prostoru: nekdo se bliža hiši; boječe se bližati / koraki se bližajo
- 2. prihajati časovno bližje: bliža se božič, rešitev, večer
● bliža se mi konec, zadnja ura kmalu bom umrl; ženska se že bliža tridesetim kmalu bo stara trideset let
// navadno v zvezi s konec, kraj končevati se, zaključevati se: ciklus predavanj se bliža (h) koncu; dan se bliža (h) koncu; setev se bliža kraju; sezona se bliža vrhuncu - 3. knjiž., z dajalnikom postajati kakorkoli podoben, soroden: bližati se idealu; počasi se je bližal njihovemu pojmovanju umetnosti; njegov članek se nevarno bliža prazni polemiki / novim sošolcem se je le počasi bližal navezoval stike z njimi
- blížati igr., šport. primikati igrski pripomoček k cilju: ali naj bližam ali zbijam?
- bližajóč se -a -e: bližajoči se jubilej; bližajoči se koraki; bližajoča se nevarnost, noč / jamice na licih so naznanjale bližajoči se smeh
- 1. ki ni sposoben dojemati zvoke, glasove: gluh človek; fant je od rojstva popolnoma gluh; gluh na levo uho; gluh kakor kamen, zemlja / šola za gluho mladino / starka je nekoliko gluha ne sliši dobro
- 2. ekspr., navadno v povedni rabi, v zvezi z za ki noče dojeti, upoštevati česa: bil je gluh za vsak nasvet; gluh za sodobne probleme; ostal je gluh za vse prigovarjanje / včasih je gluha in slepa za vse okrog sebe / star., z dajalnikom gluh opravičilom in prošnjam
- 3. ekspr. ki je brez zvoka, šuma: obdajal jih je gluh gozd; bil je sam v gluhem prostoru; gluha puščava / gluhi večeri; noči so dolge, gluhe / dolga leta je živel v tem gluhem kraju samotnem
// knjiž. ki ne da glasu, zvena: telefon je gluh; gluha piščal; mnogo tipk na klavirju je gluhih
// ki se pojavlja v najvišji stopnji: gluha tema; samota je bila gluha in ubijajoča / gluh molk; gluha tišina - 4. ekspr. ki se komaj sliši, zaznava: spregovoril je z gluhim, zagrljenim glasom / gluho bučanje morja; gluho stokanje / gluhi koraki; gluh udarec top
- 5. redko neobčutljiv, brezčuten: noge so mu bile gluhe / njegovi prsti so gluhi za bolečino
- 6. redko prazen, jalov: gluho klasje; gluha žitna zrna / gluho seme nekalivo
// gluha zemlja nerodovitna
● pog. sosed je na to uho gluh ta stvar ga ne zanima, noče ničesar slišati o njej; ekspr. ne kriči, saj nisem gluh saj slišim; ekspr. govoriti gluhim ušesom prepričevati ljudi, ki se ne dajo prepričati; ekspr. naleteti na gluha ušesa na ljudi, ki se ne dajo prepričati
♦ čeb. gluho jajčece jajčece, iz katerega se ne razvije ličinka; lov. gluh naboj naboj, ki se pri sproženju ne vžge
- glúho prisl.: gluho je čofnil v vodo; koraki so gluho odmevali
- glúhi -a -o sam.: zavod za gluhe
- 1. premikajoč se večati razdaljo med seboj in določeno osebo, stvarjo: poskušal je ugotoviti, če se vozilo oddaljuje ali približuje; neslišno, tiho se oddaljevati; ladja se počasi oddaljuje od brega / glasovi, koraki se oddaljujejo postajajo bolj oddaljeni
- 2. prihajati glede na določen trenutek, čas v položaj, da je od njega že pretekel določen čas: dogodki se oddaljujejo / časovno se oddaljevati
- 3. navadno v zvezi z od postajati drugačen po lastnostih, značilnostih: njegova miselnost se je začela oddaljevati od miselnosti preprostega ljudstva; oddaljevati se od tradicije
// prenehavati vztrajati pri čem, upoštevati kaj: oddaljevati se od norm / oddaljevati se od teme pogovora - 4. prenehavati imeti naklonjena, prijateljska čustva: po tem dogodku se mu je sin začel oddaljevati; čutil je, da se oddaljujeta
- oddaljujóč se -a -e: oddaljujoči se glasovi, koraki; oddaljujoča se ladja
- 1. premikati se tako, da je telo blizu podlage: močerad se plazi / tiger se plazi proti svoji žrtvi; maček se je prihuljeno plazil v shrambo
// navadno s prislovnim določilom premikati se (sem in tja), pomagajoč si z nogami in rokami: otrok še ne hodi, ampak se plazi / plaziti se po kolenih, trebuhu; po vseh štirih se plaziti - 2. počasi, navadno tudi s težavo premikati se v čem ovirajočem: plaziti se skozi goščo, robidovje / plazil se je med starinskim pohištvom
// ekspr. počasi, navadno tudi s težavo premikati se: nič več ni pokončen, sključen se plazi okoli; plazi se okrog kakor senca
// ekspr. počasi premikati se sploh: po steni se plazi sončna lisa; sence se plazijo vedno bližje; iz vode se plazi megla - 3. ekspr. pritajeno, skrivaj hoditi: po lovišču se plazijo divji lovci; plaziti se kakor tat / samo okrog se plazi in vohuni / v temi so se plazili tihi koraki
- 4. ekspr., s prislovnim določilom počasi v majhni stopnji prihajati: v sobo se plazi mraz / v srce se ji je začel plaziti dvom
// biti, nahajati se: med krošnjami se plazi mrak; noč se tiho plazi čez ravan / po barakah se plazi lakota - 5. rastoč se širiti po tleh: steblo te rastline se plazi / bršljan se lahko vzpenja po skalah in zidovih ali pa se plazi po tleh
● ekspr. po kolenih se plaziti pred kom pretirano ponižno se vesti, navadno iz koristoljubja
- plazèč se -éča -e: pokončni in plazeči se grmi; domov je prišel s prihuljenimi, plazečimi se koraki
♦ bot. plazeča pirnica pšenici podoben njivski plevel z zdravilnimi koreninami, Agropyrum repens; plazeče se steblo
- 1. tiho hoditi: v copatah je tapkala po hodniku; tapkati po preprogi / slišal je, kako lahni koraki tapkajo za njim / tapkati po hribovskih poteh hoditi; tiho je tapkal po ulici
- 2. večkrat zapovrstjo narahlo in hitro dotakniti se zlasti z roko: s kazalcem je tapkal po cigareti; tapkati se s prstom po ustnicah / ljubeče ji je tapkala roko trepljala; tapkal je s prsti po mizi bobnal
- tapkajóč -a -e: tapkajoči koraki
- 1. nehote, nepričakovano priti v položaj, ko se ne ve, kje določena stvar je: izgubiti denarnico, dokumente, uro; rokopis se je izgubil / ekspr. pri tebi se vse izgubi / izgubiti sled v snegu; pren., ekspr. izgubil sem ključ do njenega srca
- 2. priti v položaj, ko kdo koga nima več, navadno zaradi njegove smrti: izgubiti brata, svojce v vojni; že v mladosti je izgubil starše so mu umrli
// v šestem mesecu nosečnosti je izgubila otroka je imela splav
// knjiž. z njegovo smrtjo smo izgubili najboljšega prijatelja / v osmrtnicah izgubili smo našo dobro mamo - 3. s širokim pomenskim obsegom postati revnejši, siromašnejši
- a) za kako stvar: izgubiti dlako, lase; izgubiti imetje; država je izgubila z vojno precej ozemlja / četa je izgubila v napadu pet borcev; krave so izgubile mleko; studenec izgubi poleti vodo presahne
// zaradi objave tega članka je list izgubil precej naročnikov - b) za kako lastnost: izgubiti barvo, lesk, vonj; izgubiti ceno, čast, ugled, vrednost; jed je zaradi dolgotrajnega kuhanja izgubila okus; igra je izgubila privlačnost, neprav. na privlačnosti / izgubiti pogum, veselje do dela; sčasoma je izgubil strah pred javnim nastopanjem; izgubili so upanje, da bi ponesrečence še rešili / beseda je izgubila izvirni pomen; sonce je že izgubilo moč
- c) za kak telesni organ ali njegovo delovanje: izgubiti nogo, roko; izgubiti spomin / bolnik je izgubil veliko krvi / izgubil je ravnotežje in padel; izgubiti sposobnost orientacije / publ.: izgubiti oči, vid oslepeti; izgubiti sluh oglušeti; izgubiti zavest omedleti; izgubiti življenje v prometni nesreči umreti
- č) za kaj, s čimer kdo razpolaga: izgubiti čas s čakanjem; s tem delom sem izgubil celo leto / zaradi prestopka je izgubil vozniško dovoljenje / izgubiti državljanstvo, volilno pravico; izgubiti oblast / izgubiti čin
// s prislovom postati manj vreden, manj popoln: nova izdaja knjige je zaradi izpuščenih skic in slik precej izgubila
// ne biti več deležen kakega stanja: izgubiti mir, prostost, svobodo
- a) za kako stvar: izgubiti dlako, lase; izgubiti imetje; država je izgubila z vojno precej ozemlja / četa je izgubila v napadu pet borcev; krave so izgubile mleko; studenec izgubi poleti vodo presahne
- 4. z oslabljenim pomenom z neuspehom končati določen proces, v katerem nastopata navadno dve nasprotni strani: izgubiti bitko, igro, stavo, vojno / elipt. izgubil si! Pet litrov boš plačal izgubil si stavo
- 5. redko imeti izgubo, škodo: pri prodaji je izgubil dva milijona dinarjev
● ekspr. za fantom se je izgubila vsaka sled nihče ne ve, kje je; ekspr. glej, da ne boš izgubil glave da boš ostal priseben; ekspr. kaj si jezik izgubil, da ne odgovoriš zakaj ne odgovoriš; žarg. učenec je izgubil leto ni izdelal (v šoli); ekspr. izgubiti oblast nad seboj ne moči se obvladati; ekspr. zaboga, ali si pamet izgubil zakaj govoriš, ravnaš tako neumno; ekspr. izgubiti srce zaljubiti se; ekspr. izgubiti tla pod nogami ne biti več prepričan o pravilnosti svojega ravnanja; imeti ogrožen (družbeni) položaj; ekspr. niti trenutka ne smemo izgubiti takoj moramo ukrepati; žarg. letalo je izgubilo višino leteč se je hitro približalo zemlji; ekspr. izgubiti živce razburiti se; ekspr. drug drugega smo izgubili iz oči se nismo videli; ekspr. popolnoma ga je izgubil iz spomina se ga ne more spomniti; publ. vzgoje ne smemo izgubiti iz vida prezreti, zanemariti; publ. izgubiti skrb za delavce izpred oči ne skrbeti zanje, pozabiti nanje; ekspr. v mojih očeh si vse izgubil ne cenim, ne spoštujem te več; preg. kjer nič ni, še cesar pravico izgubi
♦ šport. izgubiti plošček, žogo dopustiti, da pride plošček, žoga k nasprotnemu moštvu
- izgubíti se tudi zgubíti se
- 1. priti v položaj, v katerem osebek ne ve, kje natančno je in kam mora iti: izgubiti se v gozdu, temi; sam bi se v neznanem mestu izgubil / izgubil se je otrok, star pet let; pren. nekaj časa je sledil misli, potem se je pa izgubil
// nav. ekspr., s prislovnim določilom ne moči priti do ustrezne rešitve zaradi čezmernega, pretiranega ukvarjanja s čim: avtor se je izgubil v obsežnem gradivu; izgubiti se v malenkostih, podrobnostih - 2. ekspr. začeti živeti v nasprotju z vrednotami, priznanimi v določeni družbi: sin se je čisto izgubil; zdaj je že tako trden in značajen, da se ne bo izgubil / za fanta se ni treba bati, da bi se izgubil v življenju
- 3. s prislovnim določilom z oddaljevanjem postati
- a) neviden: avtomobil se je izgubil za ovinkom; možje so se izgubili med drevjem; pren. osnovna misel referata se je v množici podatkov izgubila
- b) neslišen: njegov klic se je izgubil v daljavi / koraki so se izgubili v noč
// knjiž. preiti v kaj drugega: breg se je polagoma izgubil v ravnino; govorjenje se je izgubilo v banalnost
- 4. ekspr. počasi, skoraj neopazno oditi: gostje so se drug za drugim izgubili; kmalu po vojni se je izgubil iz naših krajev; izgubil se je pri zadnjih vratih; izgubil se je brez sledu / kot ukaz: izgubi se; da se mi pri priči izgubiš
- 5. prenehati biti, obstajati: spomin nanj se je kmalu izgubil
// z zmanjšanjem rabe, uporabe prenehati biti, obstajati: stari običaji so se izgubili - 6. redko izgubiti zavest, omedleti: bolnik se je za kratek čas zavedel, potem se je pa spet izgubil
● ekspr. le malokdo se izgubi v naše kraje pride; ekspr. v očetovi obleki se je kar izgubil bila mu je preširoka, prevelika; ekspr. izgubiti se v spominih intenzivno premišljati o njih
- izgubívši tudi zgubívši zastar.: izgubivši bitko, so se umaknili
- izgubljèn tudi zgubljèn -êna -o
- 1. deležnik od izgubiti: izgubljen čas; izgubljen denar; kakor izgubljen je taval po mestu / zadela ga je izgubljena krogla krogla, za katero se ne ve, od kod, zakaj je bila izstreljena
// izgubljena vera
● ekspr. če nas zanese v tok, smo izgubljeni se ne bomo rešili; preg. kakor dobljeno, tako izgubljeno
♦ rel. izgubljeni raj; izgubljeni sin - 2. ekspr. ki ne ve, kako (se) ravnati: brez nje je (čisto) izgubljen / gledal je za njo z izgubljenim pogledom; prisl.: izgubljeno se smejati; sam.: po prijateljevi smrti se čuti izgubljenega
- 1. nehote, nepričakovano prihajati v položaj, ko se ne ve, kje določena stvar je: otroci izgubljajo kape, rokavice / izgubljati sled
- 2. s širokim pomenskim obsegom postajati revnejši za
- a) kako stvar: izgubljati dlako, lase, perje / med izgublja med zorenjem odvečno vodo
- b) kako lastnost: izgubljati bistrost, lesk, ostrino, popolnost; izgubljati moč, pomen, veljavo; kosti starega človeka izgubljajo prožnost; denar izgublja vrednost, neprav. na vrednosti / izgubljati veselje do dela / sonce že izgublja svojo moč; običaji izgubljajo prvotni značaj
- c) kak telesni organ ali njegovo delovanje: izgubljati vid; izgubljati kri krvaveti
// izgubljati telesno težo hujšati; izgubljati zavest - č) kaj, s čimer kdo razpolaga: izgubljati čas s čakanjem / izgubljati oblast
- 3. z oslabljenim pomenom z neuspehom končevati določene procese, v katerih nastopata navadno dve nasprotni strani: naši igralci izgubljajo; jezi ga, da vedno izgublja; izgubljati na dirkah, pri igri; pren., publ. premog izgublja bitko z nafto
● ekspr. zadnje čase samo še izgubljam moje delo ni cenjeno; nimam več ugleda; ekspr. ne izgubljajva več besed o tem ne govoriva več o tem; ekspr. s tem ne bom izgubljal časa se ne bom ukvarjal; ekspr. nikar ne izgubljaj glave ostani priseben; žarg., šport. naše moštvo izgublja korak z vodečim moštvom zaostaja za njim; ekspr. ne izgubljaj poguma bodi, ostani pogumen; ekspr. izgubljati tla pod nogami ne biti več prepričan o pravilnosti svojega ravnanja; imeti ogrožen (družbeni) položaj; žarg. letalo izgublja višino leteč se hitro približuje zemlji; ekspr. za vsako malenkost izgublja živce se razburja; publ. izgubljati iz vida pravo poslanstvo kulture ne upoštevati, zanemarjati; publ. ljudje izgubljajo izpred oči tisto, kar je bistveno ne mislijo, pozabljajo
- izgúbljati se tudi zgúbljati se
- 1. prihajati v položaj, v katerem osebek ne ve, kje natančno je in kam mora iti: izgubljati se zaradi megle; izgubljati se v gozdu
// nav. ekspr., s prislovnim določilom čezmerno, pretirano ukvarjati se s čim: izgubljati se v iskanju novega; izgubljati se v malenkostih; izgubljati se v podrobnostih - 2. ekspr. začenjati živeti v nasprotju z vrednotami, priznanimi v določeni družbi: fant se vedno bolj izgublja
- 3. navadno s prislovnim določilom z oddaljevanjem postajati
- a) neviden: pot se je izgubljala in spet prikazovala; cesta se za vasjo izgublja v gozd; telefonske žice se izgubljajo med vejami / knjiž. pokrajina se izgublja v megli
- b) neslišen: glasovi se počasi izgubljajo; govorjenje se je izgubljalo v ropotu / koraki se počasi izgubljajo po hodniku
// knjiž. prehajati v kaj drugega: hrib se proti jugu izgublja v lahno nagnjen svet; sadovnjak se izgublja v polje
- 4. ekspr. počasi, skoraj neopazno odhajati: ljudje so se izgubljali v hiše; drug za drugim so se izgubljali skozi vrata
- 5. približevati se koncu obstajanja: strah se polagoma izgublja / publ. gospodarski pomen se pri tej akciji izgublja
// z zmanjševanjem rabe, uporabe približevati se koncu obstajanja: nekateri izrazi se izgubljajo; stare šege se izgubljajo
● ekspr. ob vsaki pripombi se je govornik izgubljal ni znal nadaljevati; ekspr. hiše se izgubljajo po pobočjih so raztresene; ekspr. obraz se mu je kar izgubljal pod veliko kapo kapa je bila prevelika v primeri z obrazom
- izgubljajóč tudi zgubljajóč -a -e: izgubljajoč čas s čakanjem na vlak, ni mogel vsega opraviti; hribi, izgubljajoči se v daljavi
- ujémati se
- 1. biti tak, da s čim drugim sestavlja
- a) urejeno, prijetno celoto: barve se ujemajo; glasovi pevcev so se lepo ujemali / njihovi gibi, koraki so se ujemali
- b) logično urejeno celoto: podatki, trditve se ujemajo; oblačila igralcev so se dobro ujemala s časom in krajem dogajanja; njegova dejanja se ne ujemajo z njegovim nazorom / njihov nenadni prihod se ni ujemal z načrtom
- 2. biti tak, da se drug drugemu prilega: zobje kolesa se ujemajo; izbokline se morajo ujemati z vboklinami
- 3. biti drug drugemu enak
- a) po obliki, velikosti: trikotnika se ujemata v dveh stranicah in kotu med njima
- b) po zvočnosti: v pesmi se glasovi na koncu vrstic navadno ujemajo
- c) količinsko: računi, številke se ujemajo; ponudba se ujema s povpraševanjem
- č) vsebinsko: prepis se ujema z izvirnikom; poročila se glede tega, v tem ujemajo / vse se ujema: ime, letnica, kraj — prav on je
- 4. biti s čim drugim prostorsko, krajevno isti: področji teh dveh pojavov se ujemata; slovenska narodnostna meja se ne ujema z državno
- 5. pojavljati se, biti v (približno) istem času: koledarska jesen se ujema z jesenskim vremenom / dogodka se časovno ujemata
- 6. biti s kom pri kaki dejavnosti, ob skupnem bivanju v takem odnosu, da ni medsebojnega nasprotovanja, motenj: z ženinimi starši se dobro ujema / ujemati se po navadah, značaju
- 7. biti s kom enakega, zelo podobnega mnenja, mišljenja: glede vrednosti dela se kritiki ujemajo; v nečem pa smo se ujemali: hoteli smo pravičnejši svet; z njim se v glavnih trditvah ujemamo / ujemati se v mnenju, nazoru
// zastar. soglašati, strinjati se: molče se je ujemal z ostalimi / naročniki se z odločitvijo niso ujemali
♦ lingv. ravnati se po kakem stavčnem členu v spolu, sklonu, številu in osebi; pridevnik se ujema s samostalnikom v spolu, sklonu in številu
- ujemajóč -a -e: ujemajoči se gibi; ne ujemajoči se liki; barvno ujemajoči se deli
- 1. ekspr. nerodno hoditi, navadno s kratkimi koraki: otročiček caplja za materjo
// slabš. hoditi: mož mora povsod capljati z njo; on se prevaža, jaz pa peš capljam / capljati po blatni cesti - 2. slabš. posnemati koga ali kaj, imeti za vzor: nekritično capljajo za modnim subjektivizmom / književnost je capljala za razvojem drugih umetniških področij zaostajala
- capljajóč -a -e: capljajoči koraki
- 1. delati iz česa majhne, drobne dele: drobiti kamenje, premog; mati je drobila žgance; suhe veje so se drobile pod nogami; seno je tako suho, da se kar drobi / drobiti kruh v kavo / drobiti lešnike z zobmi treti; pren., pesn. ura je enakomerno drobila čas
// publ. deliti, cepiti: drobiti industrijske organizacije; drobiti kmečka posestva / drobiti dejavnost, delo
// knjiž. delati kaj manj trdno, močno: slaba organizacija drobi delovne moči; drobiti sovražnikovo obrambo; težke razmere so drobile voljo in živce uničevale - 2. hoditi s kratkimi, hitrimi koraki: dekletce je drobilo zraven matere; vsa razburjena je drobila proti domu / drobiti korake
- 3. živahno oglašati se s kratkimi glasovi: ščinkavci veselo drobijo; pren. mala dva zvonova sta prijetno drobila
// ekspr. živahno, lahkotno govoriti, pripovedovati: drobil je razne zgodbice o svojem znancu / drobila sva o vsem mogočem
// ekspr. lahkotno peti ali igrati: ves dan je drobila tisti znani napev; pastirček si drobi na piščalko - 4. ekspr. po malem, počasi jesti: drobil je velik kos kruha; suh je, čeprav zmeraj kaj drobi
- 5. ekspr. z enakomernim udarjanjem povzročati votle glasove: na lesene strehe je drobil dež; drobiti s prsti po mizi
♦ lov. divji petelin drobi poje začetni del svojega speva; mat. drobiti pretvarjati višje merske enote v nižje
- drobèč -éča -e: v daljavi se je oglašal ščinkavec, drobeč svojo pesem; lahni, drobeči koraki
- 1. raziti se, navadno neopazno: radovedneži so se hitro razgubili / razgubili so se na svoje domove; fantje so se razgubili po hišah / ko bo prenehalo deževati, se bodo ljudje razgubili
// s prislovnim določilom z oddaljevanjem postati- a) neviden: otroci so se razgubili med drevjem
- b) neslišen: klic se je razgubil v daljavi / koraki se razgubijo v noč
- 2. prenehati biti, obstajati: ko je vzšlo sonce, se je megla razgubila / posmehljiv izraz na njegovem obrazu se je razgubil
- razgubíti redko izgubiti: žep se mu je raztrgal, zato je razgubil denar; dokumenti se ne smejo razgubiti
- 1. narediti, da kaj preneha goreti: ugasniti vžigalico / ugasniti petrolejko
// nepreh. prenehati goreti: sveča je ugasnila; nenadoma ugasniti / cigareta je hitro ugasnila / ogenj je ugasnil; pren., ekspr. njegova ljubezen do nje je ugasnila - 2. narediti, da kaj preneha svetiti: ugasniti luč, svetilko
// nepreh. prenehati svetiti: ulične luči so ugasnile / ekspr.: na jutranjem nebu je ugasnil mesec; nad dolino je ugasnila zarja - 3. knjiž. prenehati biti, obstajati: z njim je ugasnila njegova rodbina / z leti tudi spomin na koga ugasne / njuno prijateljstvo je kmalu ugasnilo / zadnje upanje, veselje mu je ugasnilo v srcu / njen nasmeh je ugasnil / v nesreči so ugasnila tri mlada življenja so umrli trije mladi ljudje
- 4. knjiž., s prislovnim določilom z oddaljevanjem postati
- a) neviden; izgubiti se: čoln je ugasnil v megli
- b) neslišen: njegov klic je ugasnil v daljavi / koraki so ugasnili v noč
- 5. knjiž. nehati veljati, prenehati: po tem roku ugasne pravica do pritožbe; z aprilom ugasne veljavnost začasnih ukrepov
- 6. pog. izključiti, izklopiti: ugasniti radijski, televizijski sprejemnik / ugasniti motor
- ugásnjen -a -o: ugasnjen motor; vonj po ugasnjenih svečah; prim. ugasel
- 1. ki zaradi ponavljanja, pogostosti zna, je sposoben
- a) kako delo, dejanje opraviti brez težav: kuhanja, ukazovanja vajen človek; vajen je nastopati, pisati / kdor alkohola ni vajen (piti), se hitro opije / vajen je konj; ker je bil vajen poti, tudi v temi ni zašel / vajenemu jezdecu, strelcu se kaj takega ne bi zgodilo / ekspr. vajeno oko hitro opazi pomanjkljivosti
- b) kako stvar, dejanje prenesti brez nenavadnih, nezaželenih reakcij: ker ni vajen čakanja, se je čudil, razburil / oprostite, takih neprijaznosti pri nas nismo vajeni
- c) sprejemati koga, imeti stik s kom brez nenavadnih, nezaželenih reakcij: otrok joka, ker tujih obrazov ni vajen; vajena sta drug drugega
// ki zaradi ponavljanja, pogostosti kakega dela, dejanja opravlja to še naprej: dela, kar je vajen od doma; on je vajen samostojno misliti
// ki zaradi ponavljanja, pogostosti kakega dejanja, stanja doživlja njegovo odsotnost kot pomanjkanje, neugodje: vajen je udobja; vajen je voziti se v avtomobilu
// ki se zaradi ponavljanja, pogostosti opravlja brez težav: narediti z vajenim gibom; iti z vajenimi koraki
- 2. zaradi ponavljanja, pogostosti kakega stanja, okolja sposoben to stanje prenašati brez večjih težav: hrupa, mraza, naporov vajen človek; tropskega podnebja ni vajen / vajen je samote, trpljenja / biti vajen trdih besed
- vájeno prisl.: vajeno je šel po brvi; prim. vaditi
- 1. ki lahko opravi kako pot ali delo v kratkem času: jahati na hitrem konju; njega pošlji, on je zelo hiter; hitra ladja; zelo hiter; hiter kot blisk, kot veter / učenec je hiter v računanju zna hitro računati
// ki ima veliko hitrost: hiter tek; hitra hoja / hiter ples; hitra in dinamična igra / hoditi s hitrimi koraki / hiter razvoj; hitra rast; hitro širjenje nalezljive bolezni; ladja za hitro plovbo / hiter način, tempo dela / publ. sprejeti zakon po hitrem postopku / hitra jetika jetika, za katero bolnik umre v kratkem času - 2. opravljen v krajšem času, kot je običajen za določeno delo, opravilo: hitra peka; hitro bakrenje, strojenje; hitro prekajevanje mesa / hitri stroj
- 3. ki nastopi v razmeroma kratkem času: hiter uspeh; hitra pomoč je največ vredna; hitro in energično posredovanje policije / hitra sprememba temperature / hitra smrt
● pog. je hitre jeze se hitro razjezi, razburi; pog. je hitrih nog hitro hodi; zna hitro hoditi; žarg., šport. sneg je hiter dopušča, omogoča velike hitrosti pri smučanju, sankanju; žarg., šport. tekmovalna proga je izredno hitra dopušča, omogoča zelo velike hitrosti
♦ avt. hitra cesta cesta za vozila z večjo hitrostjo; elektr. hitri elektron elektron, ki doseže znaten del svetlobne hitrosti; film. hitri hod kamere hod kamere, pri katerem je mogoče posneti od 32 do 48 slik na sekundo
- hítro
- 1. prislov od hiter: hitro govoriti, hoditi; hitro rasti; čas hitro teče; hitro kakor blisk, kot veter; kolo se vrti čedalje hitreje
- 2. izraža, da se dejanje zgodi brez odlašanja: povedala je, kaj se je zgodilo, in hitro odšla; hitro pošlji po voz; hitro razume; prinesi, pa hitro; hitro domov; hitro, hitro, čakajo te / ko boste opravili, se hitro hitro vrnite
// izraža, da se dejanje zgodi v kratkem času: veselje je hitro minilo; hitro se privaditi, utruditi; najhitreje opravim sam
● preg. dvakrat da, kdor hitro da hitra pomoč je največ vredna - 3. redko v neposredni bližini; tik: pošta je hitro za voglom
♦ muz. hitro označba za hitrost izvajanja allegro
- hítro ko vez., v časovnih odvisnih stavkih brž ko: hitro ko prideš, se oglasi; prim. kakor hitro, nahitro
- « Prejšnja
- 1
- 2
- 3
- 4
- ...
- 10
- Naslednja »