césta Frazemi s sestavino césta:
bíti na césti, bíti na césti kot kónjska fíga, mériti césto, ostáti na césti, pognáti kóga na césto, postáviti kóga na césto, premériti césto, vréči kóga na césto, znájti se na césti
Zadetki iskanja
Celotno geslo
Frazemi
SSKJ²
éncijan in enciján -a m (ẹ̑; ȃ)
1. gorska ali travniška rastlina z modrimi, navzgor obrnjenimi zvončastimi cveti: šopek planik in encijana
♦ bot. rumeni encijan gorska rastlina z rumenimi cveti in zdravilno koreniko; košutnik
// tinktura iz korenik rumenega encijana: zdraviti se z encijanom
2. grenka žgana pijača, ki vsebuje izvlečke iz korenik rumenega encijana: popiti kozarček encijana
1. gorska ali travniška rastlina z modrimi, navzgor obrnjenimi zvončastimi cveti: šopek planik in encijana
♦ bot. rumeni encijan gorska rastlina z rumenimi cveti in zdravilno koreniko; košutnik
// tinktura iz korenik rumenega encijana: zdraviti se z encijanom
2. grenka žgana pijača, ki vsebuje izvlečke iz korenik rumenega encijana: popiti kozarček encijana
Celotno geslo
eSSKJ
gábez gábeza samostalnik moškega spola [gábes gábeza]
ETIMOLOGIJA: = hrv., srb. gȁvēz, nar. rus. gávьjaz ‛navadni pasji jezik’ < pslov. *gavęzь < ide. *gu̯ōu̯eng'o- iz ↑gov(edo) + ↑jez(ik), prvotno torej ‛goveji jezik’ - več ...
- 1. dlakava rastlina s črno koreniko, širšimi suličastimi listi in visečimi zvončastimi cvetovi ali del te rastline; primerjaj lat. Symphytum
- 1.1. zdravilni pripravek iz te rastline
ETIMOLOGIJA: = hrv., srb. gȁvēz, nar. rus. gávьjaz ‛navadni pasji jezik’ < pslov. *gavęzь < ide. *gu̯ōu̯eng'o- iz ↑gov(edo) + ↑jez(ik), prvotno torej ‛goveji jezik’ - več ...
Celotno geslo
eSSKJ
Celotno geslo
Sprotni
Celotno geslo
Sprotni
SSKJ²
kačúnka -e ž (ȗ)
bot., navadno v zvezi močvirska kačunka rastlina z votlo koreniko in socvetjem, ki ga obdaja bel tulec, Calla palustris:
bot., navadno v zvezi močvirska kačunka rastlina z votlo koreniko in socvetjem, ki ga obdaja bel tulec, Calla palustris:
SSKJ²
kólmež -a m (ọ̑)
močvirska rastlina z dišečo koreniko, dolgimi ozkimi listi in socvetjem, ki ga obdaja zelen tulec: sušiti korenike kolmeža / čaj iz kolmeža
močvirska rastlina z dišečo koreniko, dolgimi ozkimi listi in socvetjem, ki ga obdaja zelen tulec: sušiti korenike kolmeža / čaj iz kolmeža
SSKJ²
korén1 -a m (ẹ̑)
1. odebeljeni del korenine nekaterih rastlin, navadno stožčaste oblike: rastlino izpuliti s korenom; peteršiljev koren
// v zvezi koren lečen, po ljudskem verovanju zdravilna rastlina, ki ima nenavadno, skrivnostno moč: iskati koren lečen
2. zastar. podzemeljski del rastline, ki ji dovaja vodo in v njej raztopljene snovi; korenina: drevesce z dolgim korenom; spotaknil se je ob koren stare smreke
3. ekspr., navadno s prilastkom osnova, temelj: spoznati koren problema / tu je v korenu same debate nesporazum
// začetek, izvor: to ima svoj koren v preteklosti
4. jezikosl. del besede kot nosilec osnovnega pomena besedne družine: določiti koren; glagolski koren / koren besede
5. mat. količina, ki jo določujeta korenska osnova in korenski eksponent: izračunati koren / bikvadratni koren koren četrte stopnje; kubični ali kubni koren ki ima korenski eksponent 3; kvadratni koren ki ima korenski eksponent 2
● ekspr. toča je do korena vse potolkla popolnoma, čisto; ekspr. priti stvari do korena spoznati, kar je zanjo najvažnejše in najznačilnejše
♦ anat. lasni koren del lasu, ki je v koži; nohtni koren del nohta, ki je v kožni gubi; nosni koren del nosu, kjer ta prehaja v čelo; koren jezika skrajni zadnji del jezika; koren čutnega ali senzibilnega živca zadnji del hrbtenjačnega živca, ki prenaša vzburjenje k osrednjemu živčevju; koren gibnega ali motoričnega živca prednji del hrbtenjačnega živca, ki prenaša vzburjenje k mišicam; bot. črni koren rastlina z ozkimi, dolgimi listi in živo rumenimi ali rožnatimi cveti v koških, Scorzonera; trokrpi koralasti koren rastlina z rumenkasto zelenimi cveti in razvejeno koreniko, Corallorhiza trifida; rdeči koren; rožni koren rastlina s suličastimi, nazobčanimi listi in navadno zelenkasto rumenimi cveti v socvetjih, Sedum rosea; zlati koren visoka rastlina gorskih travnikov z belimi cveti v grozdih, Asphodelus; teh. koren del lopate, s katerim je ta pritrjena na kolo pri turbinah; koren vara del zvara ob stiku spodnjega roba kovinskih delov; koren zoba del zobnika, kjer prehaja zob v podlago; zool. koren kljuna, repa; koren hrbtne plavuti
1. odebeljeni del korenine nekaterih rastlin, navadno stožčaste oblike: rastlino izpuliti s korenom; peteršiljev koren
// v zvezi koren lečen, po ljudskem verovanju zdravilna rastlina, ki ima nenavadno, skrivnostno moč: iskati koren lečen
2. zastar. podzemeljski del rastline, ki ji dovaja vodo in v njej raztopljene snovi; korenina: drevesce z dolgim korenom; spotaknil se je ob koren stare smreke
3. ekspr., navadno s prilastkom osnova, temelj: spoznati koren problema / tu je v korenu same debate nesporazum
// začetek, izvor: to ima svoj koren v preteklosti
4. jezikosl. del besede kot nosilec osnovnega pomena besedne družine: določiti koren; glagolski koren / koren besede
5. mat. količina, ki jo določujeta korenska osnova in korenski eksponent: izračunati koren / bikvadratni koren koren četrte stopnje; kubični ali kubni koren ki ima korenski eksponent 3; kvadratni koren ki ima korenski eksponent 2
● ekspr. toča je do korena vse potolkla popolnoma, čisto; ekspr. priti stvari do korena spoznati, kar je zanjo najvažnejše in najznačilnejše
♦ anat. lasni koren del lasu, ki je v koži; nohtni koren del nohta, ki je v kožni gubi; nosni koren del nosu, kjer ta prehaja v čelo; koren jezika skrajni zadnji del jezika; koren čutnega ali senzibilnega živca zadnji del hrbtenjačnega živca, ki prenaša vzburjenje k osrednjemu živčevju; koren gibnega ali motoričnega živca prednji del hrbtenjačnega živca, ki prenaša vzburjenje k mišicam; bot. črni koren rastlina z ozkimi, dolgimi listi in živo rumenimi ali rožnatimi cveti v koških, Scorzonera; trokrpi koralasti koren rastlina z rumenkasto zelenimi cveti in razvejeno koreniko, Corallorhiza trifida; rdeči koren; rožni koren rastlina s suličastimi, nazobčanimi listi in navadno zelenkasto rumenimi cveti v socvetjih, Sedum rosea; zlati koren visoka rastlina gorskih travnikov z belimi cveti v grozdih, Asphodelus; teh. koren del lopate, s katerim je ta pritrjena na kolo pri turbinah; koren vara del zvara ob stiku spodnjega roba kovinskih delov; koren zoba del zobnika, kjer prehaja zob v podlago; zool. koren kljuna, repa; koren hrbtne plavuti
Celotno geslo
Kostelski
SSKJ²
koreníka -e ž (í)
1. bot. podolgovato, odebeljeno podzemeljsko steblo nekaterih rastlin: v zemlji ima koreniko; iz korenike so pognale številne korenine; korenika praproti, preslice
2. ekspr. osnova, temelj: njegova zavest se je izoblikovala iz istih teženj in korenik
// začetek, izvor: njen mir ima svoje korenike v preteklih dogodkih
3. ekspr. krepek, trden človek: je prava kmečka korenika
● ekspr. iztrebiti kaj do zadnje korenike popolnoma, čisto
1. bot. podolgovato, odebeljeno podzemeljsko steblo nekaterih rastlin: v zemlji ima koreniko; iz korenike so pognale številne korenine; korenika praproti, preslice
2. ekspr. osnova, temelj: njegova zavest se je izoblikovala iz istih teženj in korenik
// začetek, izvor: njen mir ima svoje korenike v preteklih dogodkih
3. ekspr. krepek, trden človek: je prava kmečka korenika
● ekspr. iztrebiti kaj do zadnje korenike popolnoma, čisto
SSKJ²
košútnik -a m (ȗ)
bot. gorska rastlina z rumenimi cveti in zdravilno koreniko, Gentiana lutea: tam rastejo košutniki in jegliči
bot. gorska rastlina z rumenimi cveti in zdravilno koreniko, Gentiana lutea: tam rastejo košutniki in jegliči
Celotno geslo
Sinonimni
košútnik -a m
bot. gorska rastlina z rumenimi cveti in zdravilno koreniko
SINONIMI:
bot. rumeni encijan
Celotno geslo
eSSKJ
krvomóčnica krvomóčnice samostalnik ženskega spola [kərvomóčnica]
ETIMOLOGIJA: ↑kri + ↑moč
- 1. dlakava rastlina z zvezdastimi cvetovi bele, rožnate, vijoličaste ali modre barve in deljenimi listi ali del te rastline; primerjaj lat. Geranium
- 1.1. zdravilni pripravek iz te rastline
ETIMOLOGIJA: ↑kri + ↑moč
Celotno geslo
Kostelski
Celotno geslo
Kostelski
SSKJ²
njívski -a -o prid. (ȋ)
nanašajoč se na njivo: njivska prst / njivski gnoj; njivski plevel; njivski pridelki / publ. zasejati njivske površine
♦ bot. njivski grah kulturna ali divja rastlina s svetlo vijoličastimi cveti, Pisum arvense; njivski osat rastlina s plazečo se koreniko in rdečkasto vijoličastimi cveti v številnih majhnih koških, Cirsium arvense; njivska preslica rastlina, pri kateri odženejo plodni rjavi kolenčasti poganjki pred jalovimi zelenimi, Equisetum arvense; zool. njivska gos divja gos z rumeno progo na črnem kljunu, Anser fabalis
nanašajoč se na njivo: njivska prst / njivski gnoj; njivski plevel; njivski pridelki / publ. zasejati njivske površine
♦ bot. njivski grah kulturna ali divja rastlina s svetlo vijoličastimi cveti, Pisum arvense; njivski osat rastlina s plazečo se koreniko in rdečkasto vijoličastimi cveti v številnih majhnih koških, Cirsium arvense; njivska preslica rastlina, pri kateri odženejo plodni rjavi kolenčasti poganjki pred jalovimi zelenimi, Equisetum arvense; zool. njivska gos divja gos z rumeno progo na črnem kljunu, Anser fabalis
SSKJ²
osát1 -a m (ȃ)
1. bodeča rastlina s škrlatnimi ali rumenimi cveti: ob poti raste osat; puliti osat na njivi; osat je bodeč; ljuljka in osat; včasih te je bil sam med, zdaj si pa kakor osat zbadljiv, zadirčen; pren., ekspr. osat sebičnosti
♦ bot. kranjski osat gorska rastlina z jajčastimi listi in rumenimi cveti v koških, Cirsium carniolicum; mehki osat rastlina z bodečimi mesnatimi listi in drobnimi rumenkasto belimi cveti, Cirsium oleracum; njivski osat rastlina s plazečo se koreniko in rdečkasto vijoličastimi cveti v številnih majhnih koških, Cirsium arvense
2. ekspr. zbadljiv, zadirčen človek: temu osatu se najrajši izognem
1. bodeča rastlina s škrlatnimi ali rumenimi cveti: ob poti raste osat; puliti osat na njivi; osat je bodeč; ljuljka in osat; včasih te je bil sam med, zdaj si pa kakor osat zbadljiv, zadirčen; pren., ekspr. osat sebičnosti
♦ bot. kranjski osat gorska rastlina z jajčastimi listi in rumenimi cveti v koških, Cirsium carniolicum; mehki osat rastlina z bodečimi mesnatimi listi in drobnimi rumenkasto belimi cveti, Cirsium oleracum; njivski osat rastlina s plazečo se koreniko in rdečkasto vijoličastimi cveti v številnih majhnih koških, Cirsium arvense
2. ekspr. zbadljiv, zadirčen človek: temu osatu se najrajši izognem
SSKJ²
pečát -a m (ȃ)
1. uradni znak z imenom organa, organizacije, določenim besedilom kot dokaz pristnosti, verodostojnosti listine, akta: dati, odtisniti pečat; preklicati, spremeniti pečat; potrditi pogodbo s pečatom; okrogel pečat; pečat z grbom; prostor za pečat / v nekaterih državah varuh državnega pečata
// znak1, odtisnjen:
a) v vosku kot znak verodostojnosti: poškodovati, prelomiti pečat / dvostranski pečat
b) na pošiljki, predmetu kot dokaz nedotaknjenosti zapore: zapreti pošiljko s pečatom; pečat na vratih je cel
// priprava z gumijastim, kovinskim negativom takega znaka, navadno okrogle oblike: izdelovati pečate; hranjenje pečata; seznam pečatov; pečat in blazinica
2. ed., publ., s prilastkom značilnosti, posebnosti: dati romanu pečat dobe; življenje v mestih nosi evropski pečat; vtisniti delu osebni pečat / z oslabljenim pomenom: nikoli več se ne bo rešil tega sramotnega pečata; vse jim je zaupal pod pečatom molčečnosti
● star. bal se je pečata s sodnije dopisa, sodnega sklepa; ekspr. to je zanj knjiga s sedmimi pečati nedoumljiva stvar; velika skrivnost
♦ bot. salomonov pečat rastlina s koreniko in z visečimi cevastimi cveti, Polygonatum
1. uradni znak z imenom organa, organizacije, določenim besedilom kot dokaz pristnosti, verodostojnosti listine, akta: dati, odtisniti pečat; preklicati, spremeniti pečat; potrditi pogodbo s pečatom; okrogel pečat; pečat z grbom; prostor za pečat / v nekaterih državah varuh državnega pečata
// znak1, odtisnjen:
a) v vosku kot znak verodostojnosti: poškodovati, prelomiti pečat / dvostranski pečat
b) na pošiljki, predmetu kot dokaz nedotaknjenosti zapore: zapreti pošiljko s pečatom; pečat na vratih je cel
// priprava z gumijastim, kovinskim negativom takega znaka, navadno okrogle oblike: izdelovati pečate; hranjenje pečata; seznam pečatov; pečat in blazinica
2. ed., publ., s prilastkom značilnosti, posebnosti: dati romanu pečat dobe; življenje v mestih nosi evropski pečat; vtisniti delu osebni pečat / z oslabljenim pomenom: nikoli več se ne bo rešil tega sramotnega pečata; vse jim je zaupal pod pečatom molčečnosti
● star. bal se je pečata s sodnije dopisa, sodnega sklepa; ekspr. to je zanj knjiga s sedmimi pečati nedoumljiva stvar; velika skrivnost
♦ bot. salomonov pečat rastlina s koreniko in z visečimi cevastimi cveti, Polygonatum
SSKJ²
sálomonov -a -o prid. (ȃ)
bot., v zvezi salomonov pečat rastlina s koreniko in z visečimi cevastimi cveti, Polygonatum:
bot., v zvezi salomonov pečat rastlina s koreniko in z visečimi cevastimi cveti, Polygonatum:
- « Prejšnja
- 1
- 2
- Naslednja »
Število zadetkov: 29
Dostopnost