kôsa -e stil. -é ž (ó)
orodje z dolgim rezilom in dolgim ročajem za košenje trave: kosa se je skrhala; koso brusiti, klepati, nasaditi / ekspr. kose so pele
● ekspr. smrt že kleplje koso zanj kmalu bo umrl; ekspr. komaj je še mahal s koso kosil; ekspr. prišla je starka s koso smrt
♦ geogr. zemeljska kosa podolžna sipina, ki zapira zaliv ali jezero; navt. kosa nekdaj naprava na liburnah za rezanje vrvi, ki držijo jambore
Zadetki iskanja
SSKJ²
SSKJ²
kós1 -a m (ọ̑)
1. navadno s prilastkom del snovi, stvari: pojedel je tri kose kruha; zaviti kaj v kos papirja; majhen, velik kos sira / odrezati kos salame / razdeliti hlebec na dva kosa; zrezati kaj na drobne kose na drobno
2. navadno s prilastkom predmet, stvar glede na število istovrstnih predmetov, stvari: na zalogi je še nekaj kosov; vsega skupaj je bilo osem kosov / ekspr. med pohištvom so bili prav lepi kosi / sveža jajca so bila po sedemdeset par kos / plačevati od kosa glede na število izdelkov
// predmet, stvar kot del istovrstnih predmetov, stvari: kosi perila; pripeljal je nekaj kosov pohištva / omaro je skušal kombinirati z drugimi kosi
3. nav. ekspr., z rodilnikom izraža količinsko omejitev: velik kos poti je sam prehodil; videla je lep kos sveta / doma imajo kos vrta manjši, majhen vrt / dobršen kos življenja je že za njim
● ekspr. tam bo še vedno imela svoj kos kruha zaslužek; spomenik je iz enega kosa nesestavljen, cel; ekspr. iti na kose zdrobiti se, razbiti se; ekspr. razbiti, raztrgati na drobne kose čisto, popolnoma; ekspr. figura v romanu je kot (ulita) iz enega kosa skladna, harmonična
♦ grad., strojn. fazonski kos večji, primerno oblikovan kos materiala za vodovodno, kanalizacijsko napeljavo; mont. kos največja oblika premoga po drobljenju; trg. blago na kose
1. navadno s prilastkom del snovi, stvari: pojedel je tri kose kruha; zaviti kaj v kos papirja; majhen, velik kos sira / odrezati kos salame / razdeliti hlebec na dva kosa; zrezati kaj na drobne kose na drobno
2. navadno s prilastkom predmet, stvar glede na število istovrstnih predmetov, stvari: na zalogi je še nekaj kosov; vsega skupaj je bilo osem kosov / ekspr. med pohištvom so bili prav lepi kosi / sveža jajca so bila po sedemdeset par kos / plačevati od kosa glede na število izdelkov
// predmet, stvar kot del istovrstnih predmetov, stvari: kosi perila; pripeljal je nekaj kosov pohištva / omaro je skušal kombinirati z drugimi kosi
3. nav. ekspr., z rodilnikom izraža količinsko omejitev: velik kos poti je sam prehodil; videla je lep kos sveta / doma imajo kos vrta manjši, majhen vrt / dobršen kos življenja je že za njim
● ekspr. tam bo še vedno imela svoj kos kruha zaslužek; spomenik je iz enega kosa nesestavljen, cel; ekspr. iti na kose zdrobiti se, razbiti se; ekspr. razbiti, raztrgati na drobne kose čisto, popolnoma; ekspr. figura v romanu je kot (ulita) iz enega kosa skladna, harmonična
♦ grad., strojn. fazonski kos večji, primerno oblikovan kos materiala za vodovodno, kanalizacijsko napeljavo; mont. kos največja oblika premoga po drobljenju; trg. blago na kose
SSKJ²
kósati se -am se nedov. (ọ̑)
1. prizadevati si narediti kaj bolje in hitreje kot drugi: kosati se s kom pri delu, v delu; ekspr. kar kosale so se, katera bo povedala prva tekmovale / kosati se med seboj
2. nav. ekspr., z orodnikom imeti kako lastnost, značilnost v enaki meri kot drugi: v pridnosti se lahko kosa z njim; glede padavin se jesen kosa s pomladjo / letošnji pridelek se ne more kosati z lanskim primerjati
// pojavljati se, nastopati v enaki meri: tu se natančnost kosa s točnostjo opisov
3. ekspr. boriti se, spopadati se: parnik se je kosal z viharjem / sovraštvo se kosa z ljubeznijo
1. prizadevati si narediti kaj bolje in hitreje kot drugi: kosati se s kom pri delu, v delu; ekspr. kar kosale so se, katera bo povedala prva tekmovale / kosati se med seboj
2. nav. ekspr., z orodnikom imeti kako lastnost, značilnost v enaki meri kot drugi: v pridnosti se lahko kosa z njim; glede padavin se jesen kosa s pomladjo / letošnji pridelek se ne more kosati z lanskim primerjati
// pojavljati se, nastopati v enaki meri: tu se natančnost kosa s točnostjo opisov
3. ekspr. boriti se, spopadati se: parnik se je kosal z viharjem / sovraštvo se kosa z ljubeznijo
SSKJ²
ulíti2 ulíjem dov. (í)
izdelati z vlivanjem staljene kovine, snovi v kalup, narejen po originalu: uliti kip / uliti v bron, mavec
// izdelati z vlivanjem staljene kovine, snovi v forme: uliti svečo, zvon; nosilce morajo še uliti / uliti črke iz medi, svinca
izdelati z vlivanjem staljene kovine, snovi v kalup, narejen po originalu: uliti kip / uliti v bron, mavec
// izdelati z vlivanjem staljene kovine, snovi v forme: uliti svečo, zvon; nosilce morajo še uliti / uliti črke iz medi, svinca
- ulíti se
1. začeti teči silovito in v velikih količinah: voda se je ulila čez jez; blato se je ulilo po bregu / ekspr.: iz nosu, rane se je ulila kri; solze so se ji ulile iz oči, po licih
// ekspr. pojaviti se v velikih količinah: besede navdušenja so se kar ulile iz njenih ust / skozi okno se je ulila mesečina
2. brezoseb. začeti zelo, močno deževati: preden so prišli do doma, se je ulilo; ulilo se je kot iz škafa zelo / v osebni rabi: iz temnih oblakov se je ulil dež; nenadoma se ulije ploha
3. knjiž., ekspr. (hitro) množično se premakniti: otroci so se ulili iz šole; množica se je ulila na cesto
● pog., ekspr. zvečer so jo ulili proti gozdu in niso jih več izsledili so ušli, pobegnili; pog., ekspr. z vso močjo ga je ulil po obrazu udaril
- ulít -a -o:
iz brona, v bron uliti zvonovi; ulita cev; biti ulit iz enega kosa, v enem kosu
● čevlji so kot uliti na noge se popolnoma prilegajo; obleka je na njej kakor ulita krojena kot po njenih merah; ji zelo lepo pristaja; ekspr. dan je bil kakor iz srebra ulit zelo lep, jasen; podkve so se prilegale kakor ulite zelo dobro; ekspr. figura v romanu je kakor ulita iz enega kosa skladna, harmonična
SSKJ²
zakòv -ôva m (ȍ ō)
teh. zveza česa s kovico, kovicami: ta stroj naredi petindvajset zakovov na minuto / dvoredni zakov s kovicami v dveh vrstah; prekriti pri katerem se kosa na robu prekrivata, skladovni zakov pri katerem sta kosa položena drug na drugega; zaplatni zakov z zaplato
// mesto, kjer je kaj zvezano s kovico, kovicami: za tekočino neprepusten zakov
teh. zveza česa s kovico, kovicami: ta stroj naredi petindvajset zakovov na minuto / dvoredni zakov s kovicami v dveh vrstah; prekriti pri katerem se kosa na robu prekrivata, skladovni zakov pri katerem sta kosa položena drug na drugega; zaplatni zakov z zaplato
// mesto, kjer je kaj zvezano s kovico, kovicami: za tekočino neprepusten zakov
SSKJ²
izbrusíti2 in izbrúsiti -im tudi zbrusíti in zbrúsiti -im dov. (ī ú)
1. narediti rezilo ostro: izbrusiti sekiro
2. z brusom obdelati predmet: izbrusiti kamen / zobozdravnik je izbrusil zob; pren. led in kamenje sta izbrusila pečino
3. knjiž. dati čemu bolj izdelano podobo: izbrusiti črtico, stil / izbrusiti okus občinstva; izbrusiti si čut za literarne vrednote / vojna je izbrusila značaj ljudi
4. z brušenjem izrabiti, uničiti: izbrusiti nož; kosa se počasi izbrusi / ekspr. na dolgi poti si je izbrusil čevlje
● ekspr. preden boš vse opravil, si boš vse noge izbrusil si boš moral zelo prizadevati; ekspr. do kolen si bo izbrusil noge, samo da vam bo vrnil dolg zelo si bo prizadeval
1. narediti rezilo ostro: izbrusiti sekiro
2. z brusom obdelati predmet: izbrusiti kamen / zobozdravnik je izbrusil zob; pren. led in kamenje sta izbrusila pečino
3. knjiž. dati čemu bolj izdelano podobo: izbrusiti črtico, stil / izbrusiti okus občinstva; izbrusiti si čut za literarne vrednote / vojna je izbrusila značaj ljudi
4. z brušenjem izrabiti, uničiti: izbrusiti nož; kosa se počasi izbrusi / ekspr. na dolgi poti si je izbrusil čevlje
● ekspr. preden boš vse opravil, si boš vse noge izbrusil si boš moral zelo prizadevati; ekspr. do kolen si bo izbrusil noge, samo da vam bo vrnil dolg zelo si bo prizadeval
- izbrúšen tudi zbrúšen -a -o:
izbrušen izraz, okus, stil; izbrušena kosa; gladko izbrušena ploskev; kompozicijsko, umetniško izbrušeno delo
SSKJ²
rézati réžem nedov. (ẹ́ ẹ̑)
1. s pritiskanjem, potegovanjem z ostrim predmetom, rezilom
a) delati kose, dele: rezati blago; rezati kovino; rezati kruh, meso; rezati z nožem, s škarjami; ročno, strojno rezati / rezati na krhlje, rezine; rezati počez, po dolgem / plug reže in obrača zemljo / nepreh. kosa dobro reže; nož reže na obe strani / ekspr. ladja reže valove; lastovica s krili reže zrak
b) odstranjevati: rezati poganjke, veje; hujšal je, kot bi meso rezal z njega zelo, hitro / rezati dlake, nohte
c) oblikovati, delati: rezati kvadrate iz pločevine; rezati podobe v les, linolej / rezati zobotrebce; začela je rezati obleko krojiti
2. odstranjevati spolne žleze; skapljati1: rezati bika; prašiča bo treba dati rezat
3. ekspr. boleče se zajedati v kaj, pritiskati ob kaj: naramnice nahrbtnika me režejo; verige so ga rezale v zapestja; očala režejo za ušesi
// povzročati neprijeten, pekoč občutek zaradi nizke temperature: voda je kar rezala / mraz reže do kosti zelo, hudo je mraz; brezoseb. noč je bila mrzla, da je rezalo v lica
// povzročati neugodje, bolečino: njegove besede so nam rezale srce; stokanje ranjencev nam je rezalo živce / v prsih me nekaj reže
4. ekspr. prekinjati določeno stanje: kriki režejo tišino / avtomobilski žarometi so rezali temo
5. ekspr. biti speljan, voditi čez kaj: železniška proga reže pobočje; potok je po dolgem rezal dolino
6. pog., ekspr., navadno v zvezi z jo hitro iti, premikati se: rezala sta jo proti morju; parnik jo je rezal z vso hitrostjo; rezati jo peš
7. ekspr. peti, igrati (na glasbilo): godba je rezala koračnice; pevci so rezali same vesele pesmi
● ekspr. vino reže je rezno, rezkega okusa; ekspr. ničesar ne bi izdal, čeprav bi mu jermene rezali s hrbta z ničimer ga ne bi prisilili, da bi izdal; pog., ekspr. jutri jo bodo rezali operirali; ekspr. še vedno mu oče reže kruh daje sredstva za življenje; pog. z avtom rezati ovinek prevoziti ga v skoraj ravni črti; publ. rezati proračun omejevati, zmanjševati; igr. žarg. rezati z adutom, s tarokom prevzemati vzemke z adutom, s tarokom; nar. vzhodno oče ga je rezal s palico tepel, pretepal; pog. zmeraj ga ven reže rešuje iz neprijetnega, zapletenega položaja
♦ agr. rezati krompir za seme tako, da ima vsak del eno ali več očes; rezati vino mešati ga z vinom druge kakovosti ali sorte zaradi poenotenja kakovosti; rezati na čep; teh. rezati s plamenom
1. s pritiskanjem, potegovanjem z ostrim predmetom, rezilom
a) delati kose, dele: rezati blago; rezati kovino; rezati kruh, meso; rezati z nožem, s škarjami; ročno, strojno rezati / rezati na krhlje, rezine; rezati počez, po dolgem / plug reže in obrača zemljo / nepreh. kosa dobro reže; nož reže na obe strani / ekspr. ladja reže valove; lastovica s krili reže zrak
b) odstranjevati: rezati poganjke, veje; hujšal je, kot bi meso rezal z njega zelo, hitro / rezati dlake, nohte
c) oblikovati, delati: rezati kvadrate iz pločevine; rezati podobe v les, linolej / rezati zobotrebce; začela je rezati obleko krojiti
2. odstranjevati spolne žleze; skapljati1: rezati bika; prašiča bo treba dati rezat
3. ekspr. boleče se zajedati v kaj, pritiskati ob kaj: naramnice nahrbtnika me režejo; verige so ga rezale v zapestja; očala režejo za ušesi
// povzročati neprijeten, pekoč občutek zaradi nizke temperature: voda je kar rezala / mraz reže do kosti zelo, hudo je mraz; brezoseb. noč je bila mrzla, da je rezalo v lica
// povzročati neugodje, bolečino: njegove besede so nam rezale srce; stokanje ranjencev nam je rezalo živce / v prsih me nekaj reže
4. ekspr. prekinjati določeno stanje: kriki režejo tišino / avtomobilski žarometi so rezali temo
5. ekspr. biti speljan, voditi čez kaj: železniška proga reže pobočje; potok je po dolgem rezal dolino
6. pog., ekspr., navadno v zvezi z jo hitro iti, premikati se: rezala sta jo proti morju; parnik jo je rezal z vso hitrostjo; rezati jo peš
7. ekspr. peti, igrati (na glasbilo): godba je rezala koračnice; pevci so rezali same vesele pesmi
● ekspr. vino reže je rezno, rezkega okusa; ekspr. ničesar ne bi izdal, čeprav bi mu jermene rezali s hrbta z ničimer ga ne bi prisilili, da bi izdal; pog., ekspr. jutri jo bodo rezali operirali; ekspr. še vedno mu oče reže kruh daje sredstva za življenje; pog. z avtom rezati ovinek prevoziti ga v skoraj ravni črti; publ. rezati proračun omejevati, zmanjševati; igr. žarg. rezati z adutom, s tarokom prevzemati vzemke z adutom, s tarokom; nar. vzhodno oče ga je rezal s palico tepel, pretepal; pog. zmeraj ga ven reže rešuje iz neprijetnega, zapletenega položaja
♦ agr. rezati krompir za seme tako, da ima vsak del eno ali več očes; rezati vino mešati ga z vinom druge kakovosti ali sorte zaradi poenotenja kakovosti; rezati na čep; teh. rezati s plamenom
- režóč -a -e:
sklanjala se je nad mizo, s škarjami režoč blago; režoče orodje
- rézan -a -o
1. deležnik od rezati: žival je rezana; poševno rezano blago / rezani kamen obdelan v obliki kvadra; v pasu rezana obleka krojena iz dveh delov, zgornjega in spodnjega; rezano cvetje v nasadih odrezane rože, namenjene za prodajo
♦ les. rezani furnir furnir, izdelan z rezanjem klade s furnirskim nožem; šport. rezana žoga pri tenisu in namiznem tenisu z nagnjenim loparjem odbita, udarjena žoga
2. ekspr. oblikovan: lepo rezan nos / pravilno rezan obraz s pravilnimi potezami
SSKJ²
urézati uréžem dov. (ẹ́ ẹ̑)
1. pri rezanju raniti, poškodovati: malo je manjkalo, pa bi ga urezal; urezati v prst; pazi, da se ne urežeš; urezati se z nožem; do krvi se urezati
2. z rezanjem dobiti, priti do česa: urezati šibo v grmu / urezati (si) palico
// star. odrezati: urezati kos kruha; urezati si mesa
3. z rezanjem izoblikovati kaj
a) glede na mero, obliko: urezati šipo / urezati gosje pero za pisanje / urezati desko / urezati zibelko iz lipovine
b) navadno po kroju: urezati čevlje, hlače / iz istega kosa urezati pas, žep / urezati blago
4. ekspr. udariti, navadno hitro, sunkovito: urezati koga čez hrbet; urezati s palico / urezati s pestjo po mizi / spet je urezala strela
5. ekspr. povzročiti rezko, močno bolečino: beseda jo je urezala; brezoseb. ne vzdiguj, da te spet ne ureže v hrbtu
// povzročiti rezek občutek pri pitju: pijača je močna, zato pošteno ureže po grlu / mošt že ureže je že postal rezen, rezkega okusa
6. ekspr. nenadoma zveneče, močno
a) zaigrati (na glasbilo): godba ureže koračnico, polko / pred vrati je urezala harmonika
b) zapeti: urezati borbeno pesem
7. ekspr. začeti rezko, močno streljati: urezati s strojnico po napadalcih
8. pog., ekspr., navadno v zvezi z jo hitro iti, oditi: urezati jo proti domu
● ekspr. spet je urezala burja močno zapihala; ekspr. urezati prvo brazdo izorati; ekspr. urezati ravnodušen, sladek obraz z mimiko na obrazu izraziti ravnodušnost, pretirano prijaznost
1. pri rezanju raniti, poškodovati: malo je manjkalo, pa bi ga urezal; urezati v prst; pazi, da se ne urežeš; urezati se z nožem; do krvi se urezati
2. z rezanjem dobiti, priti do česa: urezati šibo v grmu / urezati (si) palico
// star. odrezati: urezati kos kruha; urezati si mesa
3. z rezanjem izoblikovati kaj
a) glede na mero, obliko: urezati šipo / urezati gosje pero za pisanje / urezati desko / urezati zibelko iz lipovine
b) navadno po kroju: urezati čevlje, hlače / iz istega kosa urezati pas, žep / urezati blago
4. ekspr. udariti, navadno hitro, sunkovito: urezati koga čez hrbet; urezati s palico / urezati s pestjo po mizi / spet je urezala strela
5. ekspr. povzročiti rezko, močno bolečino: beseda jo je urezala; brezoseb. ne vzdiguj, da te spet ne ureže v hrbtu
// povzročiti rezek občutek pri pitju: pijača je močna, zato pošteno ureže po grlu / mošt že ureže je že postal rezen, rezkega okusa
6. ekspr. nenadoma zveneče, močno
a) zaigrati (na glasbilo): godba ureže koračnico, polko / pred vrati je urezala harmonika
b) zapeti: urezati borbeno pesem
7. ekspr. začeti rezko, močno streljati: urezati s strojnico po napadalcih
8. pog., ekspr., navadno v zvezi z jo hitro iti, oditi: urezati jo proti domu
● ekspr. spet je urezala burja močno zapihala; ekspr. urezati prvo brazdo izorati; ekspr. urezati ravnodušen, sladek obraz z mimiko na obrazu izraziti ravnodušnost, pretirano prijaznost
- urézati se pog.
zmotiti se: urezati se pri ocenitvi razdalje; urezati se v računu / ekspr. hudo, pošteno se je urezal
- urézan -a -o:
kratek, lepo urezan nos; vsi ljudje niso urezani po istem modelu; po modi urezana obleka
● ekspr. iz hudičevega, pasjega repa urezan človek zelo hudoben; pog., ekspr. ni neumen, pač pa po svoje urezan svojevrsten, čudaški; ekspr. ona je kakor urezana zanj ustvarjena zanj
SSKJ²
glás -ú tudi -a m, mn. glasôvi stil. glási (ȃ)
1. zvok, ki ga dela človek z govorilnimi organi: glas mu je postajal vse bolj umirjen; od razburjenja se ji je glas tresel; posnemati otroške glasove; spoznati koga po glasu; globok, nizek, zamolkel, pog. debel glas; tanek, visok glas; krepek glas; hripav, mehek, nežen, zvonek glas; moški, otroški, ženski glasovi; govoriti s pridušenim glasom; slab glas komaj slišen; z ostrim, rezkim, trdim glasom je zahteval odgovor; sladek glas pretirano vljuden, prijazen; vesel, žalosten glas; prijetna barva glasu; govorila je z očitkom v glasu / ekspr. ta pa ima glas glasno govori; lepo poje; iz veže so se zaslišali glasovi prihajajočih govorjenje / na glas govoriti, peti naglas; jokati, smejati se na ves glas zelo glasno
// zvok, ki ga daje žival: oglašati se s tankim piskajočim glasom; žvižgajoči glas kosa / Glas! kot ukaz psu zalajaj
2. zvok, ki ga daje izvajalec pri petju: preizkušati glasove; basovski glas; pevka ima čist glas / zbor moških in zbor ženskih glasov / skladba za glas in klavir / pog. dajal je glas in silil k petju intoniral melodijo
3. zvok, ki ga daje kak predmet in je zanj značilen: po dolini se je razlegal glas zvonov; struna ima prijeten glas; glas konjskih kopit; glas trobente / zamolkel glas pri padcu, udarcu
4. kar se širi navadno s pripovedovanjem: po vasi se je raznesel, razširil glas; glas o tem je šel po vsem mestu govorica; sliši se glas, da je zmagal / star. dobiti, poslati, prinesti glas sporočilo, obvestilo / o njem je šel glas, da je hudoben človek se je govorilo
// navadno v zvezi z dober, slab med ljudmi znano, ustaljeno (pozitivno ali negativno) mnenje o kom: prišel je na slab glas; naenkrat je bil ob dober glas; spravil jo je v slab glas; prišel je na glas, da je malo prismuknjen; biti na dobrem, slabem glasu; ta ženska ni na najboljšem glasu; biti na glasu dobrega gospodarja
5. navadno s prilastkom izraženo mnenje, mišljenje skupine, množice: glas kolektiva; glas ljudstva / tu in tam se slišijo kritični glasovi; pren., knjiž. poslušati glas srca; očitajoč notranji glas; glas krvi, strasti; glas pameti; glas vesti
6. odločitev, mnenje posameznika pri glasovanju: dati, oddati svoj glas; zmagati z enim glasom; kandidat je dobil večino glasov; predlog, sprejet z vsemi glasovi
● star. počil je glas o njegovi smrti nenadoma se je razvedelo, da je umrl; hotela je še nekaj reči, a ji je od razburjenja glas zastal v grlu je nenadoma utihnila; dolgo ni bilo nobenega glasu od njega nič se ni vedelo o njem; se ni javil, ni pisal; ekspr. ni dal glasu od sebe ni spregovoril; se ni javil, ni pisal; ekspr. tudi on je povzdignil svoj glas povedal svoje mnenje; začel govoriti, spregovoril; povzdignil je glas začel je glasneje govoriti; star. skleniti, trditi v en glas soglasno; star. ta hiša je na glasu je znana, slovi po čem; bibl. glas vpijočega v puščavi razširjanje kakega nazora, prizadevanje, ki nima uspeha; star. pesem domačega glasu v domačem jeziku; preg. dober glas seže v deveto vas kar je dobro, je daleč naokrog znano; preg. prazen sod ima močen glas kdor malo ve, veliko govori; preg. ljudski glas, božji glas ljudsko mnenje je navadno pravilno, odločujoče
♦ glasb. drugi glas glas v vokalnem stavku, ki je nižji od prvega glasu; prvi glas najvišji glas v vokalnem stavku; jezikosl. glas najmanjša akustična enota govorjenega jezika; zliti glas sestavljen iz zaporniške in priporniške prvine; afrikata; znak za glas e; med. menjati glas mutirati; pravn. posvetovalni glas brez pravice odločanja
1. zvok, ki ga dela človek z govorilnimi organi: glas mu je postajal vse bolj umirjen; od razburjenja se ji je glas tresel; posnemati otroške glasove; spoznati koga po glasu; globok, nizek, zamolkel, pog. debel glas; tanek, visok glas; krepek glas; hripav, mehek, nežen, zvonek glas; moški, otroški, ženski glasovi; govoriti s pridušenim glasom; slab glas komaj slišen; z ostrim, rezkim, trdim glasom je zahteval odgovor; sladek glas pretirano vljuden, prijazen; vesel, žalosten glas; prijetna barva glasu; govorila je z očitkom v glasu / ekspr. ta pa ima glas glasno govori; lepo poje; iz veže so se zaslišali glasovi prihajajočih govorjenje / na glas govoriti, peti naglas; jokati, smejati se na ves glas zelo glasno
// zvok, ki ga daje žival: oglašati se s tankim piskajočim glasom; žvižgajoči glas kosa / Glas! kot ukaz psu zalajaj
2. zvok, ki ga daje izvajalec pri petju: preizkušati glasove; basovski glas; pevka ima čist glas / zbor moških in zbor ženskih glasov / skladba za glas in klavir / pog. dajal je glas in silil k petju intoniral melodijo
3. zvok, ki ga daje kak predmet in je zanj značilen: po dolini se je razlegal glas zvonov; struna ima prijeten glas; glas konjskih kopit; glas trobente / zamolkel glas pri padcu, udarcu
4. kar se širi navadno s pripovedovanjem: po vasi se je raznesel, razširil glas; glas o tem je šel po vsem mestu govorica; sliši se glas, da je zmagal / star. dobiti, poslati, prinesti glas sporočilo, obvestilo / o njem je šel glas, da je hudoben človek se je govorilo
// navadno v zvezi z dober, slab med ljudmi znano, ustaljeno (pozitivno ali negativno) mnenje o kom: prišel je na slab glas; naenkrat je bil ob dober glas; spravil jo je v slab glas; prišel je na glas, da je malo prismuknjen; biti na dobrem, slabem glasu; ta ženska ni na najboljšem glasu; biti na glasu dobrega gospodarja
5. navadno s prilastkom izraženo mnenje, mišljenje skupine, množice: glas kolektiva; glas ljudstva / tu in tam se slišijo kritični glasovi; pren., knjiž. poslušati glas srca; očitajoč notranji glas; glas krvi, strasti; glas pameti; glas vesti
6. odločitev, mnenje posameznika pri glasovanju: dati, oddati svoj glas; zmagati z enim glasom; kandidat je dobil večino glasov; predlog, sprejet z vsemi glasovi
● star. počil je glas o njegovi smrti nenadoma se je razvedelo, da je umrl; hotela je še nekaj reči, a ji je od razburjenja glas zastal v grlu je nenadoma utihnila; dolgo ni bilo nobenega glasu od njega nič se ni vedelo o njem; se ni javil, ni pisal; ekspr. ni dal glasu od sebe ni spregovoril; se ni javil, ni pisal; ekspr. tudi on je povzdignil svoj glas povedal svoje mnenje; začel govoriti, spregovoril; povzdignil je glas začel je glasneje govoriti; star. skleniti, trditi v en glas soglasno; star. ta hiša je na glasu je znana, slovi po čem; bibl. glas vpijočega v puščavi razširjanje kakega nazora, prizadevanje, ki nima uspeha; star. pesem domačega glasu v domačem jeziku; preg. dober glas seže v deveto vas kar je dobro, je daleč naokrog znano; preg. prazen sod ima močen glas kdor malo ve, veliko govori; preg. ljudski glas, božji glas ljudsko mnenje je navadno pravilno, odločujoče
♦ glasb. drugi glas glas v vokalnem stavku, ki je nižji od prvega glasu; prvi glas najvišji glas v vokalnem stavku; jezikosl. glas najmanjša akustična enota govorjenega jezika; zliti glas sestavljen iz zaporniške in priporniške prvine; afrikata; znak za glas e; med. menjati glas mutirati; pravn. posvetovalni glas brez pravice odločanja
SSKJ²
izsékati -am dov. (ẹ́ ẹ̑)
1. s sekanjem odstraniti iz česa: izsekati nalomljene veje / izsekati led na reki
2. s sekanjem v celoti, popolnoma odstraniti: izsekati gozdove
3. s sekanjem narediti, izoblikovati: izsekati luknjo v pločevino, vdolbino v les; izsekati stopnice v skalo / izsekati izhod iz jame; izsekati si pot skozi goščavo
// izklesati: izsekati kip iz marmorja
♦ teh. izrezati iz večjega kosa pločevine, kartona, papirja po vsem rezu hkrati
1. s sekanjem odstraniti iz česa: izsekati nalomljene veje / izsekati led na reki
2. s sekanjem v celoti, popolnoma odstraniti: izsekati gozdove
3. s sekanjem narediti, izoblikovati: izsekati luknjo v pločevino, vdolbino v les; izsekati stopnice v skalo / izsekati izhod iz jame; izsekati si pot skozi goščavo
// izklesati: izsekati kip iz marmorja
♦ teh. izrezati iz večjega kosa pločevine, kartona, papirja po vsem rezu hkrati
- izsékan -a -o:
izsekan gozd; izsekana vdolbina; v skalo izsekana klet; njegov obraz je kakor izsekan iz marmorja
SSKJ²
kakó prisl. (ọ̄)
1. izraža vprašanje po načinu dejanja, dogajanja, stanja: kako je z njegovo boleznijo? kako si to dosegel? kako naj ti pomagam? / kako ti je ime? kako se pišeš? / kot nagovor, zlasti pri srečanju: kako je, fantje? kako (je) kaj (z vami)? pog. kako se imaš? kako (ti) gre? kako se počutite? pog. kako ste kaj? elipt. kako pa kaj družina? / elipt. kako (to), da še niste odpotovali? / kot vprašanje po nerazumljeni trditvi kako? / v vezniški rabi, v vprašalnih odvisnih stavkih: nič se ne spominja, kdaj in kako je prišel domov; elipt. človek zabrede, da sam ne ve kako
// izraža vprašanje po meri ali stopnji povedanega: kako dolgo si že tukaj? kako velik je tvoj brat? kako si zadovoljen z uspehom? / povej, kako ti ugaja film
2. nav. ekspr., z oslabljenim pomenom, v členkovni zvezi kako da izraža vprašanje po razlogu, okoliščinah, zaradi katerih nastopi dejanje: kako da sosedovih ni več k nam? kako da si to naredil? zakaj
3. v vezniški rabi, z oslabljenim pomenom, v pripovednih odvisnih stavkih, z glagoli zaznavanja za dopolnjevanje nadrednega stavka glede na predmet: začutil je, kako mu nekaj leze po roki; videl sem, kako je padel pod avto / ali slišiš kosa, kako poje? / ne zaveda se, kako je žena hudo bolna da
4. ekspr. izraža veliko mero ali stopnjo povedanega: kako čudovita dolina; kako živo si ga predstavljam; publ. veliko za našo zgodovino še kako dragocenih dokumentov pa je za vedno izgubljenih / kako se mi smili; kako ga je škoda; kako vesel sem, da si prišel; elipt. prav ima, pa še kako prav
// v retoričnem vprašanju izraža močno začudenje, zavrnitev: kako si še upaš priti sem; kako, ali naj čakam do sodnega dne / če se njemu ni posrečilo, kako se bo tebi
5. izraža nedoločen, poljuben način: uredi stvar kako drugače; pot boš že kako našel / elipt. bomo že kako tudi brez tebe delali, shajali, uredili
● ekspr. vse bi še bilo kako, če bi le otrok ne zbolel izraža zadovoljivo, znosno stanje; pog. kako so si stranice v trikotniku? v kakšnem razmerju; pog. kako je zunaj, ali še dežuje? kakšno vreme je; ekspr. popotniku je nič kako odleglo zelo; pog. bil je, kako bi rekel, malo neroden izraža obzirnost, negotovost; pog., ekspr. da bi ti pomagal? Saj veš kako izraža močno zanikanje, zavrnitev; ekspr. si zadovoljen? Kako da ne da, seveda; sam.: ne sme se ocenjevati samo kaj, ampak tudi kako
1. izraža vprašanje po načinu dejanja, dogajanja, stanja: kako je z njegovo boleznijo? kako si to dosegel? kako naj ti pomagam? / kako ti je ime? kako se pišeš? / kot nagovor, zlasti pri srečanju: kako je, fantje? kako (je) kaj (z vami)? pog. kako se imaš? kako (ti) gre? kako se počutite? pog. kako ste kaj? elipt. kako pa kaj družina? / elipt. kako (to), da še niste odpotovali? / kot vprašanje po nerazumljeni trditvi kako? / v vezniški rabi, v vprašalnih odvisnih stavkih: nič se ne spominja, kdaj in kako je prišel domov; elipt. človek zabrede, da sam ne ve kako
// izraža vprašanje po meri ali stopnji povedanega: kako dolgo si že tukaj? kako velik je tvoj brat? kako si zadovoljen z uspehom? / povej, kako ti ugaja film
2. nav. ekspr., z oslabljenim pomenom, v členkovni zvezi kako da izraža vprašanje po razlogu, okoliščinah, zaradi katerih nastopi dejanje: kako da sosedovih ni več k nam? kako da si to naredil? zakaj
3. v vezniški rabi, z oslabljenim pomenom, v pripovednih odvisnih stavkih, z glagoli zaznavanja za dopolnjevanje nadrednega stavka glede na predmet: začutil je, kako mu nekaj leze po roki; videl sem, kako je padel pod avto / ali slišiš kosa, kako poje? / ne zaveda se, kako je žena hudo bolna da
4. ekspr. izraža veliko mero ali stopnjo povedanega: kako čudovita dolina; kako živo si ga predstavljam; publ. veliko za našo zgodovino še kako dragocenih dokumentov pa je za vedno izgubljenih / kako se mi smili; kako ga je škoda; kako vesel sem, da si prišel; elipt. prav ima, pa še kako prav
// v retoričnem vprašanju izraža močno začudenje, zavrnitev: kako si še upaš priti sem; kako, ali naj čakam do sodnega dne / če se njemu ni posrečilo, kako se bo tebi
5. izraža nedoločen, poljuben način: uredi stvar kako drugače; pot boš že kako našel / elipt. bomo že kako tudi brez tebe delali, shajali, uredili
● ekspr. vse bi še bilo kako, če bi le otrok ne zbolel izraža zadovoljivo, znosno stanje; pog. kako so si stranice v trikotniku? v kakšnem razmerju; pog. kako je zunaj, ali še dežuje? kakšno vreme je; ekspr. popotniku je nič kako odleglo zelo; pog. bil je, kako bi rekel, malo neroden izraža obzirnost, negotovost; pog., ekspr. da bi ti pomagal? Saj veš kako izraža močno zanikanje, zavrnitev; ekspr. si zadovoljen? Kako da ne da, seveda; sam.: ne sme se ocenjevati samo kaj, ampak tudi kako
SSKJ²
koríto -a s (í)
1. podolgovata, navadno lesena posoda za krmljenje, napajanje živine: v koritu je še dosti krme; leseno korito / svinjsko korito
// večja podolgovata, navadno zidana posoda na prostem za vodo: zajeti vodo iz korita / šla je h koritu po vodo; pere pri koritu
2. kar je po obliki podobno koritu: po koritu je spuščal opeko s strehe / cvetlična korita; mlinsko korito; pomivalno, umivalno korito / navt. žarg. korito čolna, ladje trup
3. podolgovata naravna ali umetna vdolbina na zemeljski površini, po kateri teče voda; struga: v koritu pod hišo teče potok; izsušeno, razrito korito; korito hudournika / rečno, vodno korito
● slabš. še korita si ne pospravi sam postelje, ležišča; slabš. hitro je prišel do korita do donosne službe, uglednega položaja; slabš. se vidi, da je pri koritu da ima donosno službo, ugleden položaj
♦ alp. korito globoka vdolbina v skalovju, nastala zaradi delovanja tekoče vode, plazov; čeb. korito (čebelji) panj, izdolben iz kosa debla; fot. korito naprava, v kateri se kemično obdeluje fotografski material; gled. svetlobno korito pločevinasta naprava z žarnicami različnih barv za osvetljevanje scene
1. podolgovata, navadno lesena posoda za krmljenje, napajanje živine: v koritu je še dosti krme; leseno korito / svinjsko korito
// večja podolgovata, navadno zidana posoda na prostem za vodo: zajeti vodo iz korita / šla je h koritu po vodo; pere pri koritu
2. kar je po obliki podobno koritu: po koritu je spuščal opeko s strehe / cvetlična korita; mlinsko korito; pomivalno, umivalno korito / navt. žarg. korito čolna, ladje trup
3. podolgovata naravna ali umetna vdolbina na zemeljski površini, po kateri teče voda; struga: v koritu pod hišo teče potok; izsušeno, razrito korito; korito hudournika / rečno, vodno korito
● slabš. še korita si ne pospravi sam postelje, ležišča; slabš. hitro je prišel do korita do donosne službe, uglednega položaja; slabš. se vidi, da je pri koritu da ima donosno službo, ugleden položaj
♦ alp. korito globoka vdolbina v skalovju, nastala zaradi delovanja tekoče vode, plazov; čeb. korito (čebelji) panj, izdolben iz kosa debla; fot. korito naprava, v kateri se kemično obdeluje fotografski material; gled. svetlobno korito pločevinasta naprava z žarnicami različnih barv za osvetljevanje scene
SSKJ²
kresílo -a s (í)
kamen, navadno kremen, ob katerega se tolče, drgne, da nastanejo iskre: loviti iskre s kresila; kresilo in kresilna goba / naredil si je kresilo iz kremena in kosa železove rude
kamen, navadno kremen, ob katerega se tolče, drgne, da nastanejo iskre: loviti iskre s kresila; kresilo in kresilna goba / naredil si je kresilo iz kremena in kosa železove rude
SSKJ²
SSKJ²
obrónek -nka m (ọ̑)
1. obrobni, skrajni del česa: ta rastlina raste na obronkih gozdov; obronek mesta, vasi; obronki Gorjancev; pren. vse to je čutil nekje na obronku svoje notranjosti
2. knjiž. strmi del med (delno) vodoravnimi ploskvami pri terasastem svetu; ježa2: skriti se za obronek / kosa se je ves čas zadevala ob skale in obronke / drevje je pokrivalo obronek hriba pobočje
3. knjiž. brazgotina: po rani mu je ostal obronek / obronek od udarca / krvav obronek na čelu
1. obrobni, skrajni del česa: ta rastlina raste na obronkih gozdov; obronek mesta, vasi; obronki Gorjancev; pren. vse to je čutil nekje na obronku svoje notranjosti
2. knjiž. strmi del med (delno) vodoravnimi ploskvami pri terasastem svetu; ježa2: skriti se za obronek / kosa se je ves čas zadevala ob skale in obronke / drevje je pokrivalo obronek hriba pobočje
3. knjiž. brazgotina: po rani mu je ostal obronek / obronek od udarca / krvav obronek na čelu
SSKJ²
odlomíti -lómim dov. (ī ọ́)
z lomljenjem odstraniti: odlomiti vejo; vrh bukve se je odlomil; odlomiti si zob / odlomil je dva kosa kruha
// z lomljenjem odstraniti del česa: palica je predolga, odlomi jo
● ekspr. odlomil je ostrino njegovim besedam obzirno rekel, povedal zlasti kaj nasprotujočega
z lomljenjem odstraniti: odlomiti vejo; vrh bukve se je odlomil; odlomiti si zob / odlomil je dva kosa kruha
// z lomljenjem odstraniti del česa: palica je predolga, odlomi jo
● ekspr. odlomil je ostrino njegovim besedam obzirno rekel, povedal zlasti kaj nasprotujočega
- odlómljen -a -o:
odlomljen držaj; odlomljena veja
SSKJ²
odrézek -zka m (ẹ̑)
1. odrezan drobec, kos, nastal zlasti pri izdelovanju česa: pobirati odrezke; papirnati odrezki; uporabni odrezki; odrezki lesa, mesa / kupiti odrezek za krilo ostanek / star. odrezek slanine rezina; iz odrezka stebla so pognale korenine odrezanega kosa
2. kupon: odtrgati odrezek pri vstopnici / nagradni odrezki iz časopisov
♦ fin. čekovni odrezek del čekovne knjižice, ki ostane po izdaji čeka lastniku; talon; geom. odrezek na osi osni odsek; ptt odrezek del poštnega obrazca, ki se pri denarnem nakazilu vrne vplačniku kot potrdilo
1. odrezan drobec, kos, nastal zlasti pri izdelovanju česa: pobirati odrezke; papirnati odrezki; uporabni odrezki; odrezki lesa, mesa / kupiti odrezek za krilo ostanek / star. odrezek slanine rezina; iz odrezka stebla so pognale korenine odrezanega kosa
2. kupon: odtrgati odrezek pri vstopnici / nagradni odrezki iz časopisov
♦ fin. čekovni odrezek del čekovne knjižice, ki ostane po izdaji čeka lastniku; talon; geom. odrezek na osi osni odsek; ptt odrezek del poštnega obrazca, ki se pri denarnem nakazilu vrne vplačniku kot potrdilo
SSKJ²
páličen -čna -o prid. (á)
nanašajoč se na palico: palični material / palične sponke za papir
♦ elektr. palični izolator izolator, izdelan iz enega kosa, za visoke napetosti; grad. palični nosilec nosilec, sestavljen iz palic, ki tvorijo trikotnike; strojn. palični mlin mlin na palice; teh. palično jeklo, železo jeklo, železo v obliki palic; palično šestilo šestilo, ki se rabi za risanje večjih krogov
nanašajoč se na palico: palični material / palične sponke za papir
♦ elektr. palični izolator izolator, izdelan iz enega kosa, za visoke napetosti; grad. palični nosilec nosilec, sestavljen iz palic, ki tvorijo trikotnike; strojn. palični mlin mlin na palice; teh. palično jeklo, železo jeklo, železo v obliki palic; palično šestilo šestilo, ki se rabi za risanje večjih krogov
SSKJ²
pétje -a s (ẹ́)
glagolnik od peti: od daleč se je razlegalo petje; glasno, veselo, žalostno petje; ubrano petje fantov na vasi; slišalo se je hripavo petje pijancev / ta nas vadi in vodi v petju / ukvarjati se s petjem / tehnika petja / igra s petjem; petje in ples / zbudilo ga je glasno petelinje, ptičje petje; petje kosa, slavčkov / po dolini odmeva petje zvonov zvonjenje / enoglasno, dvoglasno, zborovsko petje; komorno petje
glagolnik od peti: od daleč se je razlegalo petje; glasno, veselo, žalostno petje; ubrano petje fantov na vasi; slišalo se je hripavo petje pijancev / ta nas vadi in vodi v petju / ukvarjati se s petjem / tehnika petja / igra s petjem; petje in ples / zbudilo ga je glasno petelinje, ptičje petje; petje kosa, slavčkov / po dolini odmeva petje zvonov zvonjenje / enoglasno, dvoglasno, zborovsko petje; komorno petje
SSKJ²
sklepáti2 sklépljem dov., sklêplji sklepljíte; sklêpal (á ẹ́)
z udarci kladiva stanjšati, izostriti rezilo: sklepati koso, srp; nekoliko, ponovno sklepati
♦ obrt. sklepati mlinski kamen z udarci kladiva mu dati hrapavo površino
z udarci kladiva stanjšati, izostriti rezilo: sklepati koso, srp; nekoliko, ponovno sklepati
♦ obrt. sklepati mlinski kamen z udarci kladiva mu dati hrapavo površino
- sklepán -a -o:
sklepana kosa
- « Prejšnja
- 1
- 2
- 3
- 4
- Naslednja »
Število zadetkov: 62
Dostopnost