zazvenčáti -ím dov., zazvénči in zazvênči; zazvénčal in zazvênčal (á í)
dati ostre, višje, tresoče se glasove zlasti pri udarcu, trku ob kaj trdega: kozarci zazvenčijo; veriga zazvenči; ob vsakem koraku so ostroge zazvenčale
Zadetki iskanja
SSKJ²
SSKJ²
zazvoníti -ím dov., zazvónil (ī í)
1. dati močne, zveneče glasove pri udarjanju kemblja ob rob zvona: zvonovi so glasno zazvonili; brezoseb. v zvoniku je zazvonilo / zamolklo zazvoniti
// povzročiti močne, zveneče glasove pri udarjanju kemblja ob rob zvona: zazvoniti na veliki zvon
2. dati zveneče, brneče glasove kot signal: zvonec nad vrati je zazvonil; brezoseb. zazvonilo je, pojdite v razred / budilka je zazvonila ob sedmih; v pisarni zazvoni telefon
3. z zvonjenjem naznaniti: zazvoniti konec pouka; brezoseb. zazvonilo je poldne / v krščanskem okolju: zazvoniti mrliču z zvonjenjem naznaniti, da je kdo umrl; zazvoniti k maši z zvonjenjem naznaniti, da se bo kmalu začela
4. ekspr. dati zvonjenju podoben glas: kozarci so zazvonili; veriga zazvoni
// povzročiti zvonjenju podoben glas: zazvoniti s ključi
● star. jeseni mu je zazvonilo je umrl; ekspr. zazvonilo mu je v glavi, ušesih dobil je občutek zvenenja nepretrganega visokega tona; ekspr. usedel se je na klop in zazvonil z nogami zabingljal; star. v cerkvi je zazvonilo skupaj zazvonilo zadnjič pred začetkom maše
♦ lov. pes zazvoni se pri zasledovanju divjadi oglasi z donečimi, zvenečimi glasovi; rel. zazvoniti avemarijo zazvoniti zvečer v čast Mariji; zazvoniti jutranjico, jutro zazvoniti zgodaj zjutraj, zlasti ob nedeljah in praznikih
1. dati močne, zveneče glasove pri udarjanju kemblja ob rob zvona: zvonovi so glasno zazvonili; brezoseb. v zvoniku je zazvonilo / zamolklo zazvoniti
// povzročiti močne, zveneče glasove pri udarjanju kemblja ob rob zvona: zazvoniti na veliki zvon
2. dati zveneče, brneče glasove kot signal: zvonec nad vrati je zazvonil; brezoseb. zazvonilo je, pojdite v razred / budilka je zazvonila ob sedmih; v pisarni zazvoni telefon
3. z zvonjenjem naznaniti: zazvoniti konec pouka; brezoseb. zazvonilo je poldne / v krščanskem okolju: zazvoniti mrliču z zvonjenjem naznaniti, da je kdo umrl; zazvoniti k maši z zvonjenjem naznaniti, da se bo kmalu začela
4. ekspr. dati zvonjenju podoben glas: kozarci so zazvonili; veriga zazvoni
// povzročiti zvonjenju podoben glas: zazvoniti s ključi
● star. jeseni mu je zazvonilo je umrl; ekspr. zazvonilo mu je v glavi, ušesih dobil je občutek zvenenja nepretrganega visokega tona; ekspr. usedel se je na klop in zazvonil z nogami zabingljal; star. v cerkvi je zazvonilo skupaj zazvonilo zadnjič pred začetkom maše
♦ lov. pes zazvoni se pri zasledovanju divjadi oglasi z donečimi, zvenečimi glasovi; rel. zazvoniti avemarijo zazvoniti zvečer v čast Mariji; zazvoniti jutranjico, jutro zazvoniti zgodaj zjutraj, zlasti ob nedeljah in praznikih
SSKJ²
zažvenkljáti -ám dov. (á ȃ)
na rahlo zažvenketati: kozarci na pladnju so zažvenkljali / pred hišo so zažvenkljali zvončki zazvončkljali / zažvenkljati s kovanci v žepu
na rahlo zažvenketati: kozarci na pladnju so zažvenkljali / pred hišo so zažvenkljali zvončki zazvončkljali / zažvenkljati s kovanci v žepu
SSKJ²
zvenčáti -ím nedov., zvénči in zvênči; zvénčal in zvênčal (á í)
dajati ostre, višje, tresoče se glasove zlasti pri udarcu, trku ob kaj trdega: kose, sekire zvenčijo; kozarci zvenčijo / od hrupne glasbe so zvenčale šipe
dajati ostre, višje, tresoče se glasove zlasti pri udarcu, trku ob kaj trdega: kose, sekire zvenčijo; kozarci zvenčijo / od hrupne glasbe so zvenčale šipe
- zvenčèč -éča -e:
pribor je zvenčeč padel po tleh; zvenčeča srebrnina
SSKJ²
zvenketáti -ám tudi -éčem nedov. (á ȃ, ẹ́)
dajati ostre, višje glasove zlasti pri udarcu, trku ob kaj trdega: kozarci na pladnju so zvenketali; v žepu je zvenketal drobiž
dajati ostre, višje glasove zlasti pri udarcu, trku ob kaj trdega: kozarci na pladnju so zvenketali; v žepu je zvenketal drobiž
SSKJ²
žonglírati -am nedov. (ȋ)
1. z izredno spretnostjo istočasno metati v zrak več predmetov in jih loviti: vrvohodec je stoje na eni nogi še žongliral; žonglirati s krožniki, z žogami
2. ekspr., v zvezi s s, z spretno ravnati s čim: natakar je žongliral s kozarci / žonglirati z ljudmi; pren. žonglirati z besedami, s podatki
1. z izredno spretnostjo istočasno metati v zrak več predmetov in jih loviti: vrvohodec je stoje na eni nogi še žongliral; žonglirati s krožniki, z žogami
2. ekspr., v zvezi s s, z spretno ravnati s čim: natakar je žongliral s kozarci / žonglirati z ljudmi; pren. žonglirati z besedami, s podatki
- žonglirajóč -a -e:
žonglirajoč z izrazi dokazovati
- « Prejšnja
- 1
- 2
- 3
- Naslednja »
Število zadetkov: 46
Dostopnost