- 1. izraža
- a) gibanje od enega kraja do drugega, na drugo stran; čez: preko se je prepeljal s čolnom; elipt. pomagaj mu preko
- b) stanje na drugi strani: tam preko je Amerika
- 2. izraža preseženo mero: ostal je na obisku do noči in še preko
● publ. vojna je dejstvo, ne moreš preko treba jo je upoštevati, ravnati v skladu s takim položajem; knjiž. iti, spraviti preko ilegalno v tujino
Zadetki iskanja
- 1. lastnost, značilnost privlačnega: vse je očarala s svojo privlačnostjo; osebna, spolna privlačnost / privlačnost njegovih besed je vplivala na odločitev
// s prilastkom kar privlači, vzbuja zanimanje: turistične privlačnosti; jezero je največja privlačnost kraja; slika je glavna privlačnost razstave - 2. fiz. lastnost telesa, da deluje na drugo telo s privlačno silo: medsebojna privlačnost teles; privlačnost električnih delcev / privlačnost Zemlje težnost Zemlje
- 1. stanje, ko je kdo sam, brez stikov, povezave z drugimi: samota ga muči; želeti si samote; dnevi samote / duševna samota; pesn. samota srca / trpeti v samoti; na starost je živel v veliki samoti zelo osamljeno, samotno
- 2. oddaljen, odmaknjen kraj, predel: v to hribovsko samoto malokdo pride; njegova hiša je stala v divji samoti / kmetija leži na samoti / ekspr. hrepeneti po gozdnih samotah
● knjiž. prevzela ga je samota kraja samotnost; star. če se bova srečala kje na samoti, ne vem, kaj bom storil kje na samem; v samoti je še enkrat premislil svoj načrt ko je bil sam; knjiž. v občini je bilo takrat dvajset zaselkov in nekaj samot samotnih kmetij
- 1. narediti nenaravne, nepravilne gube, poteze: spačiti obraz, ustnice; spačiti se od bolečine, groze / ob teh besedah se je spačil s takimi gubami, potezami izrazil negativen, odklonilen odnos
- 2. nav. ekspr. spremeniti naravno, pravilno obliko česa: spačiti sliko; v konveksnem zrcalu se je njena postava spačila
// spremeniti prvotno obliko, vsebino česa v slabšo, negativno: spačiti ime kraja; s tujkami in skovankami spačiti jezik; njegov priimek so spačili v čudno spako / s svojo razlago je pesem spačil - 3. prikazati kaj drugače, kakor je; popačiti: njegovo izjavo so namenoma spačili; spačiti resnico
- 4. star. pokvariti, izpriditi: slaba družba ga je spačila / vse spači, česar se loti
- spáčen -a -o: spačen obraz; ves svet se mu zdi spačen; strmel je v spačene sence na zidu; govoril je v spačeni slovenščini; slika je spačena; duševno spačena bitja
- 1. izraža položaj, ki je od določenega položaja v prostoru nižje, ant. zgoraj: na hribu je trdnjava, spodaj teče reka / splezal je po lestvi, jaz pa sem ostal spodaj; pogledal je v jamo: spodaj ni bilo videti nikogar / spodaj je garaža in klet, v prvem nadstropju pa stanovanje; spodaj so vrata zaklenjena / v dolini je zagledal naselje, še bolj spodaj pa polja; daleč, globoko spodaj / s prislovnim določilom kraja: kolo imam spodaj v kleti; spodaj pod bregom; spodaj, tik ob odprtini / rešitev uganke je na tretji strani spodaj; podpiši se še ti tu spodaj / opombe glej spodaj na koncu strani pod besedilom
● pog., ekspr. pri operaciji so ji spodaj vse pobrali odstranili jajčnike, maternico; evfem. prijel jo je spodaj za spolovilo, zadnjico
// izraža položaj pod čim: pokrila se je z debelo odejo in spodaj ji je bilo kmalu toplo; skrij se pod mizo, spodaj te ne bo nihče iskal / spodaj v rovu je zabobnelo / mrzlo je, zato se spodaj toplo oblecite oblecite toplo spodnje perilo; bila je samo v spalni srajci, spodaj ni imela nič - 2. izraža položaj dela, strani česa, ki je od drugih delov, strani nižje: sprehajalno palico je spodaj okoval, zgoraj pa lepo izrezljal; orodje s širokim, spodaj ravnim rezilom / ta ptica je zgoraj olivno zelena, spodaj rumena
- 3. nav. ekspr. izraža manj pomemben družbeni položaj: spodaj se zavzemajo za hitrejše rešitve zadev; menil je, da se spodaj dovolj misli na koristi skupnosti / človek spodaj ni imel nobenih pravic
// v razredni družbi izraža pripadnost socialno šibkejšim, revnejšim družbenim slojem: živeti čisto spodaj - 4. v zvezi od spodaj izraža gibanje ali usmerjenost
- a) iz nižjega položaja v prostoru proti višjemu: od spodaj je slišal hrup avtomobilov; od spodaj navzgor
- b) iz položaja pod čim: talna voda je tako narasla, da je od spodaj poškodovala zunanje rudniške naprave
- c) pog. iz manj pomembnega družbenega položaja: napredne težnje so prihajale od spodaj, iz vrst učiteljstva / pobuda za gradnjo je prišla od spodaj od občanov, krajanov; začel je čisto (od) spodaj in se povzpel do direktorja na najnižjem delovnem mestu; zavirati pobude od spodaj; prim. odspodaj
- 1. izraža položaj pred čim v prostoru: iti spredaj; v kinu sedeti spredaj; manjše rastline sadimo bolj spredaj, večje bolj zadaj; daleč spredaj / šli smo v skupini, dva spredaj, dva zadaj / s prislovnim določilom kraja: igrali so se spredaj na vrtu; spredaj levo je še en stol; počakaj tu spredaj / pregled vsebine je spredaj (v knjigi)
- 2. izraža položaj dela, strani česa, ki je glede na določeno smer pred drugimi deli, stranmi: to orožje se polni spredaj; bluza se zapenja spredaj; čevlji so spredaj odrgnjeni, umazani
- 3. v zvezi od spredaj izraža gibanje ali usmerjenost iz položaja pred čim: od spredaj ni pričakoval nevarnosti; osvetlitev od spredaj; tekmovalce je oviral močen veter od spredaj / slikati glavo od spredaj in od strani
● biti spredaj pog. tvoja ura je zmeraj spredaj prehiteva; v kmetovanju je bil v primerjavi z drugimi daleč spredaj je dosegel večje uspehe; pog. pri delu, športu je bil vedno kje spredaj med prvimi, boljšimi; ponoviti že spredaj omenjeno misel v prejšnjem, dotedanjem besedilu; boj se tistega, ki spredaj liže, zadaj praska zahrbtnega, hinavskega človeka; prim. odspredaj
- 1. mesto, točka, ki je enako oddaljena od dveh ali več mejnih točk: priti do srede mostu; voz se je ustavil na sredi klanca; sedi v prvi vrsti na sredi; preklati po sredi / določiti sredo palice sredino
// del, predel ob tem mestu, ob tej točki: iti proti sredi trga; stopil je na sredo sobe; karta ima na sredi znak; speljati cesto po sredi travnika - 2. kar je približno enako oddaljeno od izhodišča, začetka in konca
- a) glede na čas: plačati račun do srede marca; povest iz srede stoletja / vrnil se je v sredi noči sredi
- b) glede na dogajanje: roman je prebral le do srede; tekme ni gledal do konca, ampak je na sredi odšel
- 3. v prislovni rabi, s predlogom izraža položaj, omejen z dvema ali več mejnimi točkami: na obeh straneh sta okni, v sredi pa vhod; skupina šolarjev z učiteljem v sredi / z oslabljenim pomenom pot pelje v sredi med njivami
- 4. tretji dan v tednu: danes je sreda; že od srede ga ni; sestanek bo v sredo, 15. marca; druga sreda v aprilu / prihaja ob sredah
● držati se zlate srede zlate sredine; publ. izvoliti koga iz svoje srede nekoga med njimi; publ. ugotovili so, da je po sredi napaka da gre za napako; publ. kaj je po sredi, da ni prišel kaj se je zgodilo; publ. rad je v naši sredi med nami; publ. v tej sredi se ni počutil dobro v tem okolju; preg. strah je na sredi votel, okrog kraja ga pa nič ni
♦ rel. pepelnična sreda po pustnem torku, prvi dan štiridesetdnevnega posta; prim. posredi
- 1. navadno v zvezi z med izraža stanje v položaju s približno enako oddaljenostjo od dveh ali več mejnih točk: pot pelje sredi med njivami; na trgu sredi med stojnicami stoji spomenik / kraj leži sredi med Ljubljano in Novim mestom; sedeli so sredi med nami
- 2. izraža položaj, približno enako oddaljen od dveh mejnih točk: palico sredi prelomiti; pripravil je dolg govor, vendar je moral sredi prenehati na sredi
● preg. strah je sredi votel, okrog kraja ga pa nič ni
- 1. za izražanje stanja v položaju
- a) s približno enako oddaljenostjo od dveh ali več mejnih točk: sredi deske izvrtati luknjo; napasti sovražnika sredi soteske / obstal je sredi ceste; sredi potoka je tolmun / izgovor črke l sredi besede; odmor v verzu sredi stopice / redko prišli so šele do sredi klanca do srede
- b) z enako oddaljenostjo od dveh ali več mejnih točk: sredi ceste poteka neprekinjena črta; opoldne stoji sonce točno sredi nebesnega oboka
- c) omejenim z več mejnimi točkami: sredi gozda je velika poseka; sredi mesta je mnogo trgovin; miza stoji sredi sobe / hiša sredi drevja; pot se vije sredi njiv / zagledal ga je sredi množice; sredi nas se je dobro počutila med nami
- 3. ekspr. za izražanje površine, kjer se dogaja dejanje: nevihta jih je presenetila sredi polja / biti sam sredi tujine v tujini
- 4. za izražanje dogajanja (približno) na polovici časovnega obdobja: saditi sredi aprila; sredi dneva je bil že pijan; preselil se je sredi lanskega leta; zbuditi se sredi noči / smo že sredi poletja / plačevati točno sredi meseca
// za izražanje časa, v katerem se kaj dogaja: bilo je sredi žetve / zmotiti koga sredi dela, pogovora; sredi velikih načrtov je umrl / publ. biti sredi (političnega) dogajanja, življenja v središču
// za izražanje okoliščin, ki spremljajo dogajanje: sredi ploskanja je odšel iz dvorane; sredi glasnega smeha se je zaslišal krik
● sredi besede je obstal je prenehal govoriti; ekspr. to se je zgodilo sredi belega dne podnevi; vpričo vseh; ekspr. ostati sredi poti ne dokončati, ne opraviti začetega; ekspr. noč ga je ujela sredi poti znočilo se je, preden je prišel do določenega kraja, cilja
- 1. neprijetno stanje vznemirjenosti zaradi neposredne ogroženosti, (domnevno) sovražnih, nevarnih okoliščin: v temnem gozdu je fanta obšel, prešinil, prevzel, ekspr. popadel strah; oči so izražale strah; slika ji je vzbujala strah; kričati, osiveti, prebledeti, tresti se od strahu; hud, ekspr. blazen strah; biti bled od strahu / v povedno-prislovni rabi, s smiselnim osebkom v tožilniku: otroke je rado strah; strah ga je iti v temi spat; ob teh čudnih glasovih ga je postalo strah
// tesnobno duševno stanje zaradi pričakovanja česa hudega, neprijetnega: med ljudmi se je širil, je zavladal strah pred boleznijo; pobegniti iz strahu pred kaznijo; v strahu, da ne bi česa izdal, je molčal / premagati strah pred nastopom vznemirjenost zaradi mogočega neuspeha; strah za sina je bil neutemeljen skrb, da se mu zgodi kaj hudega, neprijetnega
// bil je v strahu za delo bal se je, da bi ga izgubil; bil je v strahu, da bodo njegovo dejanje razkrili bal se je
// bližati se nasprotniku brez strahu, s strahom / v povedno-prislovni rabi, s smiselnim osebkom v tožilniku: strah ga je bolezni, smrti boji se; ekspr. strah ga je plavati daleč od obale ne upa si; ekspr. strah ga je tega položaja ne čuti se dovolj sposobnega, močnega zanj; strah jo je za otroke skrbi jo, da se jim ne bi zgodilo kaj hudega - 2. kar vzbuja, povzroča tako stanje: znebiti se strahov; to je strah le za otroke / ekspr. profesor matematike je bil strah in trepet šole / tak si, da bi bil dober za strah za strašilo
// hiša strahov v cirkusu
// nav. mn., po ljudskem verovanju bitje nematerialne narave, ki se pojavi v grozljivi zaznavni obliki: bati se strahov; videti strahove; polnočni strahovi; pravljica o strahovih in čarovnicah; kot strah je drvel skozi vas - 3. ekspr., v povedno-prislovni rabi izraža težavnost, mučnost česa: strah je, če nihče ne razmišlja / strah in groza je, če kar naprej dežuje zelo neprijetno je; strah in groza bo, če bo zamudil zelo se bodo jezili
- 4. v medmetni rabi, v zvezi strah in groza izraža zgražanje, ogorčenje: koliko živali je poginilo, strah in groza; strah in groza, kakšen pa si
● ekspr. strah mu leze v kosti začenja se bati; ekspr. fant je bil strah vse ulice vsi v ulici so se ga bali; pog. imeti strah pred kom, čim bati se koga, česa; ekspr. nagnati, vliti komu strah v kosti prestrašiti, vznemiriti ga; ekspr. videti strahove tam, kjer jih ni neutemeljeno, brez potrebe se bati česa; ekspr. povsod vidi same strahove vse se mu zdi nevarno, težko; ekspr. bil je napol mrtev od strahu zelo se je bal; star. vzeti koga v strah zagroziti komu s kaznijo, kaznovati ga, da ne bi delal več česa nezaželenega, negativnega; star. biti v strahu komu biti mu iz strahu pokoren, poslušen; star. imeti koga v strahu ne dopustiti, da bi si upal delati, ravnati po svoji volji; ura strahov po ljudskem verovanju čas od polnoči do ene; star. denarja mi je ostalo samo še za strah zelo malo; strah ima velike oči če se kdo česa boji, se mu zdi to še hujše, kot je v resnici; preg. strah je sredi votel, okrog kraja ga pa nič ni
♦ psih. nočni strah nevrotično pogojen strah, ki otroka napol zbudi iz spanja in v kratkem času spet preneha
- 1. vzgojno-izobraževalna ustanova, ki omogoča učencem organizirano, sistematično pridobivanje znanja, spretnosti: zaradi neprimernega vedenja so ga izključili iz šole; hoditi v šolo; včeraj so jo vpisali v šolo; učiti na šoli, v šoli; mreža šol; povezanost šole s starši; varovati ugled šole; pogoji za ustanovitev šole / pritožiti se na svet šole / administrativna, delovodska, kmetijska, pomorska, vzgojiteljska šola; glasbena, plesna šola; miličniška, podoficirska šola; osemletna osnovna šola v kateri traja izobraževanje osem let; partijska, politična šola; šola za oblikovanje / ustanoviti dvojezično šolo / državna šola nekdaj ki jo ustanovi, vzdržuje in nadzoruje država; privatna šola ki jo ustanovi, vzdržuje kako društvo; samostanska šola nekdaj ki jo vzdržujejo redovniki ali redovnice
// ekspr. vsa šola se je zbrala na proslavi učenci in učitelji
// vzgojno-izobraževalni proces v tej ustanovi: fant je že dokončal šolo; v šoli se tega še niso učili; povezanost šole z življenjem / osnovna obvezno izobraževanje (v šoli), ki daje osnovno izobrazbo, srednja izobraževanje, ki daje srednjo izobrazbo, visoka izobraževanje, ki daje visoko izobrazbo, višja šola izobraževanje, ki daje višjo izobrazbo
// reformirati šolo šolstvo
// star. doma so ga namenili za šole / ekspr. nobene šole, nobenih šol nima nobene izobrazbe
// ekspr.: gledališče bi moralo biti šola dobrega okusa; pravijo, da so nekatere jetnišnice prava šola za kriminalce
// poslopje te ustanove: šola je imela samo eno učilnico; popraviti, prebeliti, sezidati šolo; dvonadstropna, pritlična šola - 2. pog. pouk: šola se začne ob osmih; danes nimamo šole; skoraj vsak dan zamuja šolo; po šoli je šel igrat nogomet; začetek šole je prvega septembra
- 3. navadno s prilastkom privrženci, učenci, katerih dela imajo skupne značilnosti, izvirajoče iz doktrin, dosežkov vzornika, učitelja na filozofskem, umetniškem, znanstvenem področju: boj raznih (filozofskih) šol / ruska formalistična šola v poeziji; heglovska, pitagorejska šola; predstavniki nemške romantične šole; izhajati iz sofistične šole; zagrebška šola risanega filma
● žarg., šol. špricati šolo neupravičeno izostajati od pouka, iz šole; pog. dijak je letel iz šole je bil izključen, odpuščen; iti h komu v šolo učiti se od njega; prevzemati njegove izkušnje, navade; vzeti koga v svojo šolo učiti ga; dajati, sporočati mu svoje izkušnje, navade; pog. s šolo je skregan je ne mara; ne hodi rad v šolo; črna šola nekdaj, ljudski naziv vmesna šola med šestletno gimnazijo in univerzo; ekspr. to je bila draga šola zanj za izkušnje, ki si jih je pridobil ob tem neuspehu, je moral dosti pretrpeti, žrtvovati; šalj. enajsta šola pridobivanje življenjskih izkušenj pri otrocih zunaj šole in družine; mala šola organizirana nekajmesečna predšolska vzgoja; star. osma šola osmi razred nekdanje gimnazije; ekspr. naš oče je človek stare šole v vsem se drži ustaljenih navad; ekspr. iti skozi trdo šolo življenja imeti težko življenje; ekspr. vsaka šola nekaj stane za izkušnje, ki si jih kdo pridobi ob neuspehu, je treba nekaj pretrpeti, žrtvovati
♦ etn. šola otroška igra, pri kateri se z različnimi kretnjami, gibi meče žoga v zid; otroška igra, pri kateri se mečejo ali skakaje brcajo ploščati kamenčki v polja na tla narisanega lika; ristanc; lit. parnasovska šola; ped. splošnoizobraževalna šola ki daje splošno izobrazbo; enotna obvezna šola obvezna šola, ki dela po enotnem učnem programu in zajema vse učence določene starosti ne glede na spol ali socialni izvor; radijska šola za nižjo, srednjo stopnjo; psih. freudovska psihoanalitična šola; rel. antiohijska teološka šola teološka šola v 4. in 5. stoletju, ki pri razlagi verskih resnic poudarja razum; šol. celodnevna šola pouk od jutra do zgodnjega popoldneva, v katerega so vključeni tudi prosti čas, učenčevo domače delo za šolo in razne prostovoljne dejavnosti; dopisna šola v kateri se opravlja pouk z dopisovanjem; dvooddelčna, enooddelčna šola; javna šola dostopna vsem ljudem ob enakih pogojih; meščanska šola do 1945 zaključna štiriletna nižja srednja šola; kmetijska nadaljevalna šola do 1945 neobvezna šola za kmečke fante z dovršeno osnovno šolo; nedeljska šola v 19. stoletju šola ob nedeljah kot nadomestilo osnovne ali strokovne šole; nižje organizirana šola osnovna šola, navadno nižja, v kateri poteka v isti učilnici hkrati pouk navadno dveh razredov; osrednja šola osemletna osnovna šola s podružničnimi šolami; podružnična šola osnovna šola, ki deluje pod strokovnim vodstvom osrednje šole; poklicna šola ki usposablja učence za poklic zlasti z urjenjem praktičnega dela; poletna šola nekaj tednov v poletnih mesecih trajajoč pouk za izpopolnjevanje v kaki stroki; ponavljalna šola do 1929 obvezna šola za učence od dvanajstega do petnajstega leta s skrajšanim učnim programom; osnovna šola s prilagojenim programom osnovna šola za duševno ali telesno prizadete otroke; stanovska šola v fevdalizmu mestna ali cerkvena šola za določen poklic; strokovna šola ki usposablja učence za delo v določeni stroki; šola v naravi večdnevno bivanje zunaj kraja šole, namenjeno pouku nekaterih predmetov in spoznavanju narave; šola s pravico javnosti nekdaj privatna šola z enako veljavnostjo kot državna; šport. visoka šola jahanja pri dresuri konj povezava tehnično zahtevnih figur ob pravilni izrabi jahalnega prostora; žel. prometna šola v kateri se učenci usposobijo za vodenje železniškega prometa
- 1. ki ima zmerno visoko temperaturo: od sonca topel zid; čaj je še topel; pomiti s toplo vodo / topel dan; toplo vreme / imeti tople roke / topli obrok obrok iz sveže kuhanih toplih jedi; postreči s toplimi jedmi z jedmi, ki se jedo kuhane in neohlajene
// topli izvir, vrelec izvir, vrelec, ki ima povprečno letno temperaturo navadno višjo od povprečne letne temperature kraja
// ki vzbuja, povzroča občutek toplote: topla postelja; toplo stanovanje; toplo pomladansko sonce - 2. ki varuje, ščiti pred mrazom: topla obleka, odeja / topla greda
- 3. ki vsebuje, izraža prijaznost, naklonjenost: topel nasmeh, pozdrav, stisk roke; prirediti gostu topel sprejem; hvaležen mu je bil za tople besede / topel človek / topel dom; toplo družinsko okolje / toplo čustvo
// ekspr. ugoden, prijeten: zaznati topel vonj sveže pečenega kruha; pevka ga je očarala s toplim in mehkim glasom / tople jesenske barve
● pog. topli bratec homoseksualec; tople barve rdeča, rumena, rjava barva; ekspr. novico ji je še toplo nesla na ušesa takoj ji jo je sporočila
♦ agr. topli gnoj gnoj, ki se pri preperevanju segreje; gastr. topli sendvič nahitro opečen sendvič; geogr. zmerno topli pas območje z zmernim podnebjem, ki leži med polarnim in tropskim pasom; grad. topli pod obloga iz plastične folije, podložene z debelo tkanino, klobučevino; lov. topla sled sled, pri kateri je dah še ohranjen v zraku; med. topli obkladek; topla obloga; meteor. topla fronta; teh. toplo kovanje, valjanje kovanje, valjanje s poprejšnjim segrevanjem; zool. nestalno topla kri kri, katere toplota je odvisna od temperature okolice; stalno topla kri kri, katere toplota je neodvisna od temperature okolice
- topló in tôplo prisl.: toplo se obleči; toplo pozdraviti, sprejeti koga; sonce toplo sije; toplo stisniti roko; toplo rjav odtenek / v povedni rabi: v sobi je prijetno toplo; toplo mu je ob takih spominih
● ekspr. toplo vam polagam to na srce to vam zelo priporočam, za to vas zelo prosim
- tôpli -a -o sam.: popiti kaj toplega; toplo mu dobro dene; obšel ga je spomin na nekaj toplega in domačega; umaknil se je na toplo; prijetno mu je na toplem
- 1. del človeškega ali živalskega trupa med prsmi in nogami nasproti hrbtenice: trebuh ga boli; živali se je napel trebuh; trebuh se veča, ekspr. raste; izbočiti trebuh; prerezati, razparati ovci trebuh; položiti roko na trebuh; suniti koga v trebuh; držati se za trebuh; kitov, konjski, ribji trebuh; mehek, okrogel, povešen, vdrt trebuh; riba s sploščenim, stisnjenim trebuhom; spodnji del trebuha; ima trebuh kot sod zelo velik
// ekspr. ima trebuh izbočen trebuh zaradi tolšče
// ptica je po trebuhu rumena po spodnjem delu telesa
// kot povelje trebuh noter, prsi ven
// trebušna stran telesa: leči, obrniti se na trebuh; plaziti se po trebuhu; mrtve ribe so plavale v vodi s trebuhom navzgor
// trebušna votlina (z organi): v trebuhu se mu nabira voda / boli, zavija, zbada ga po trebuhu; imeti bolečine, krče v trebuhu / govoriti iz trebuha govoriti brez premikanja ustnic, tako da se sliši, kot da glas prihaja iz trebuha - 2. nav. ekspr. izbočeni, širši del posode, predmeta: trebuh soda, vrča; vrat in trebuh steklenice / trebuh jadra del jadra, ki se ob vetru izboči
// grozeči trebuhi oblakov
// notranjost česa, zlasti votlega: letalo je v trebuhu nosilo bombe; tovorni prostor v trebuhu ladje / rovi v trebuhu gore
// spodnji del trupa (letala): zaradi okvare je letalo pristalo na trebuhu
● pog. dobivati trebuh rediti se v trebuh; ekspr. poseda po gostilnah in si pase trebuh veliko, z užitkom jé; (potegniti) trebuh noter s skrčitvijo mišic mu zmanjšati obseg; ekspr. tako je lačen, da se mu skozi trebuh vidi zelo; od smeha so se držali za trebuhe zelo so se smejali; ekspr. po trebuhu se plaziti pred kom pretirano ponižno se vesti, navadno iz koristoljubja; ekspr. iti s trebuhom za kruhom iskati zaslužek zunaj domačega kraja, domovine; pog. domov je prišla s trebuhom noseča; pog. ne zanima ga drugo, kot da ima poln trebuh da je sit; ekspr. vrnil se je s praznim trebuhom sestradan; preg. kdor hoče iti na Dunaj, mora pustiti trebuh zunaj na Dunaju je življenje zelo drago
♦ metal. razširjeni del plavža med jaškom in talilnikom
- 1. razsežnost v navpični smeri navzgor: določati, meriti višino česa; hišo so dozidali v višino / telesna višina; višina stebra, strehe; razmerje med višino in težo / koliko meriš v višino; v kateri višini naj obesim sliko; stena je po vsej višini obložena z lesom
// oddaljenost od površine, tal v navpični smeri navzgor: letalo je doseglo zaželeno višino; gledati z višine četrtega nadstropja; koča je na višini tisoč petsto metrov / v višini strehe v enaki oddaljenosti od tal kot streha - 2. velikost česa glede na število enot, s katerimi se meri: določiti višino davka; temperatura je dosegla določeno višino; predvideti višino pridelka / posojilo v višini enega mesečnega dohodka / višina kazni
- 3. prostor, ki je visoko nad zemeljsko površino: pasti z velike višine; škrjanec je zletel v višino; v višini, ekspr. višinah je krožila kanja / dimniki se dvigajo v višino / pesn. sinje višine nebo; pren., ekspr. sončne višine slave
- 4. knjiž. vrh, vzpetina: vojska je zasedla višine okoli mesta; strme višine; kresovi na višinah / gorske višine
- 5. publ., navadno s prilastkom stopnja, raven: gledališče je doseglo evropsko višino; obdržati kondicijo na ustrezni višini; umetniška višina drame
- 6. lastnost zvoka glede na število nihajev glasilk, strune na sekundo: višino glasu uravnavata glasilki; višina tona
- 7. lastnost visokega: občudovati višino nebotičnikov / sobe se zaradi višine stropov težko ogrejejo; strah pred višino
● pogorje doseže višino dva tisoč metrov je visoko dva tisoč metrov; žarg. letalo je izgubilo višino leteč se je hitro približalo zemlji; publ. nevihta jih je zajela v višini Rta dobrega upanja na geografski širini Rta dobrega upanja
♦ astr. geocentrična višina zvezde; geogr. absolutna ali nadmorska višina višina kakega kraja nad morsko gladino; relativna višina višina točke na zemeljskem površju glede na višino kake druge točke; mat. višina razdalja točke od izbrane osnove; višina trikotnika razdalja oglišča od nasprotne stranice trikotnika; šport. skok v višino atletska disciplina, pri kateri se skače v navpični smeri; teh. sesalna višina višinska razlika med gladino tekočine, ki se črpa, in črpalko; vet. plečna višina psa višina, merjena od tal do vrha plečnice
- 1. ki ima v sebi prazen, ne s trdno ali tekočo snovjo izpolnjen prostor: votel predmet; kost je votla; rastlina z votlim steblom / votel ključ / votel zob; deblo je že votlo / kraška tla so votla
- 2. star. ki teče, pušča: iz votlega lonca je steklo mleko
// preluknjan, raztrgan: na komolcu votel rokav; podplati čevljev so že votli - 3. globok in zamolkel zaradi odmeva v praznem prostoru: votel zvok; votlo bobnenje / ekspr.: odgovoriti z votlim glasom; votel smeh
- 4. ekspr. notranje, vsebinsko prazen: votel patos / duhovno, moralno votel človek
- 5. ekspr. neutemeljen, nedoločen: obšel ga je votel strah; ta skrb je votla
● votle mere priprave z vdolbino za merjenje tekočin, sipkih snovi ali njihove enote; ekspr. gledati z votlimi očmi globoko udrtimi očmi; notranje, duhovno praznimi očmi; preg. strah je sredi votel, okrog kraja ga pa nič ni
♦ bot. votli petelinček rastlina z votlim gomoljem in škrlatno rdečimi cveti v socvetju, Corydalis cava; grad. votli zidak zidak z večjimi luknjami, votlinami; lov. votli strel strel med plečnico in hrbtenico, ki ne rani nobenega življenjsko pomembnega organa živali; teh. votla kovica kovica z votlo glavo in votlim steblom, ki se ob udarcu sprimeta; votlo steklo stekleni izdelki, oblikovani s pihanjem
- vótlo prisl.: votlo doneti; votlo gledati
- 1. voditi, usmerjati avtomobil, vozilo: eden je vozil, drugi so gledali skozi okno; ob nesreči so skušali ugotoviti, kdo je vozil / na starost je prenehal voziti / brez izpita je vozil avtomobil / otrok že zna voziti kolo
// upravljajoč vozilo premikati se: voziti v ovinek s preveliko hitrostjo; vozil je pravilno po desni strani; voziti v koloni; dobro, hitro, previdno, zanesljivo voziti; ekspr. po polževo voziti; vzvratno voziti; voziti sto kilometrov na uro - 2. s prevoznim sredstvom spravljati kam: voziti drva na žago, gnoj na njivo, pridelke na trg; voziti vino v sodih; voziti tovor z avtomobilom, vozom / voziti koga v kočiji; voziti otroka v vozičku / v tovarno hrano vozijo dovažajo
- 3. premikati se v določeno smer: brod vozi čez reko / avtobus vozi vsako uro; vlak vozi od Ljubljane do Celja; s parkirišča do planinskega doma vozi tovorna žičnica
- 4. opravljati določeno pot: koliko časa si vozil do tja; srečno vozi / voziti iz kraja v kraj
- 5. uporabljati za vprego: vozijo z voli, orjejo pa s konji
// vleči voz kot vprežna žival: učiti junca, konja voziti
// nepreh. biti usposobljen za vprego: telici še ne vozita - 6. pog., navadno s prislovnim določilom shajati, živeti: sam ne boš mogel voziti; v službi dobro vozi; z ženo lepo vozita
- 7. pog., v medmetni rabi izraža ukaz po odstranitvi: ti pa, je pokazal z roko, vozi
● barko voziti pijan se opotekati; popivati; ekspr. pav, puran je vozil kočijo hodil s pahljačasto razprtim repom; ekspr. veter vozi oblake po nebu povzroča, da se enakomerno drseč premikajo; nar. koklja vozi piščeta vodi; žarg., šport. voziti slalom, smuk tekmovati v slalomu, smuku; ekspr. kolesar je vozil slalom po cesti vijugal; publ. s svojimi izjavami spretno vozi slalom se izogiba kočljivih dejstev; avtomobil vozi kot za stavo zelo hitro
♦ avt. voziti v tretji prestavi
- vozíti se premikati se s prevoznim sredstvom: voziti se na kolesu, v kočiji; voziti se po cesti; rad se vozi po morju; voziti se z avtomobilom, s čolnom / v službo se vozi z vlakom
● ekspr. jastreb, kragulj se vozi po zraku leti z razprostrtimi, skoraj mirujočimi krili
- vozèč -éča -e: uživa, vozeč se s kolesom; počasi vozeča ladja
♦ fot. vozeči posnetek posnetek, narejen s filmsko kamero, ki drsi po tračnicah
- vóžen -a -o: prodam malo vožen avtomobil
- 1. ki si prizadeva doseči pri kom, da kljub odporu kaj vzame, sprejme: vsiljiv akviziter, trgovec
// ki si prizadeva doseči pri kom kaj sploh: vsiljiv prosilec; po naravi ni vsiljiv; ženske ga ne marajo, ker je preveč vsiljiv
// ki si kljub nezaželenosti, nasprotovanju prizadeva priti kam: vsiljivi obiskovalci; vsiljivi otroci / živali so odganjale vsiljive muhe in obade - 2. ki izraža, kaže prizadevanje koga doseči kaj kljub nezaželenosti, nasprotovanju: vsiljiva prošnja; vsiljivo prigovarjanje / ni marala vsiljive domačnosti; vsiljiva ustrežljivost
// ekspr. ki obstaja, se pojavlja kljub nezaželenosti, odklanjanju: vsiljiva voda je zalivala vse od kraja / pregnati vsiljive misli / njegova navzočnost je bila vsiljiva - 3. ekspr. neprijetno močno zaznaven, opazen: vsiljiv glas telefona; vsiljiv kos pohištva; vsiljiv vonj; vsiljive barve
- vsiljívo prisl.: vsiljivo ponujati blago; vsiljivo spraševati, zanimati se za kaj; biti vsiljivo vljuden
- 1. izraža položaj za čim v prostoru: hoditi zadaj; v gledališču sedeti zadaj; manjši stojijo spredaj, večji zadaj; zadrževati se bolj zadaj; čisto, daleč zadaj / šli smo v skupini, dva spredaj, dva zadaj / s prislovnim določilom kraja: otroci se igrajo zadaj na igrišču; sedela je v senci zadaj na vrtu; prišla je iz sobe zadaj na levi / seznam besed je zadaj (v knjigi)
- 2. izraža položaj dela, strani česa, ki je glede na določeno smer za drugimi deli, stranmi: rute so si zavezovale zadaj; škornji so zadaj umazani
- 3. v zvezi od zadaj izraža gibanje ali usmerjenost iz položaja za čim: brcniti koga od zadaj; približati se, priti od zadaj; videla ga je samo od zadaj / slikati koga od spredaj in od zadaj
● biti zadaj čutim, da je še nekaj drugega zadaj nekaj se skriva za tem; v primerjavi z razvitimi smo daleč zadaj zelo zaostajamo; pog. ta ura je kar naprej zadaj zaostaja; boj se tistega, ki spredaj liže, zadaj praska zahrbtnega, hinavskega človeka; pog. streže jim spredaj in zadaj zelo; prim. odzadaj
- 1. s pisanjem dajati čemu tako obliko, da se lahko ohrani: zapisovati neznane besede, imena krajev; zapisovati opombe v zvezek; natančno, sproti si je zapisoval njihove želje / zapisovati ljudske pesmi zbirati v pisni obliki
// zdravnik zapisuje zdravila predpisuje; zapisovati glasbo na magnetofonski trak snemati
// pisati: besede zapisujte z velikimi črkami; zapisovati pomožne račune na desno stran table
♦ lingv. zapisovati govor kakega kraja - 2. prikazovati s črtami, pikami: naprava zapisuje potresne sunke na papirnat trak
- 3. star. vpisovati, včlanjati: zapisovati otroke med planince, v šolo
● knjiž. naše slikarstvo zapisuje vidne uspehe ima, dosega; knjiž. zapisovati stroške knjižiti
- zapisujóč -a -e: poslušal je, zapisujoč si njegove besede; zapisujoča merilna priprava
- 1. celota dogajanj v razvoju, preteklosti v zvezi s kakim osebkom, skupnostjo, področjem: njihova zgodovina je težka, zapletena; narodi s pomembno zgodovino; o zgodovini cerkve poroča samostanski kronist; gibalo, tek zgodovine; materialistično pojmovanje zgodovine / človeška, osebna zgodovina; geološka zgodovina zemlje; kitajska, slovenska, svetovna zgodovina; krajevna zgodovina; zgodovina filma, glasbe, tehnike / napisati zgodovino rodu / Zgodovina slovenskega naroda
- 2. obdobje v razvoju človeške družbe, iz katerega so pisani viri: položaj našega naroda skozi zgodovino; v zgodovini človeštva, zemlje se je zgodilo veliko katastrof; novejša, starejša zgodovina; zgodovina in prazgodovina / obdobje zgodovine
// veda o tem: viri za zgodovino / gospodarska, politična, umetnostna zgodovina; literarna zgodovina; primerjalna zgodovina ki se ukvarja z medsebojnim primerjanjem zgodovinskih dogodkov; splošna zgodovina / uradna zgodovina / predavati zgodovino; ocena iz zgodovine / žarg. kupiti zgodovino za peti razred učbenik zgodovine
● vznes. ta zgodovina je napisana s krvjo v času, kraju, na katerega se nanaša ta zgodovina, je bilo mnogo ubitih, mrtvih; ekspr. bil je mož, ki je delal zgodovino odločujoče posegal vanjo; ekspr. to ima dolgo zgodovino se je dolgo razvijalo, pripravljalo; ekspr. priti v zgodovino postati zgodovinsko pomemben; ekspr. on je živa zgodovina domačega kraja vse pozna, ve; knjiž. tako se je obrnil še en list zgodovine je minilo še eno obdobje zgodovine; ekspr. prepričan sem, da bo sodba zgodovine pravičnejša da se bo v prihodnosti pravičneje sodilo o določeni osebi, dejstvu; ekspr. to je še zavito v temo zgodovine še ni pojasnjeno, raziskano
- « Prejšnja
- 1
- 2
- 3
- 4
- 5
- 6
- 7
- ...
- 12
- Naslednja »