Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Fran

Zadetki iskanja

SSKJ²
telíček -čka m (ȋ)
1. manjšalnica od tele: krava bo kmalu imela telička
2. ekspr. nespameten, neumen človek, zlasti zaradi mladosti, neizkušenosti: kakšni telički smo bili, da smo verjeli / kot nagovor teliček neumni, ne govori tako
Pravopis
telíček -čka m živ. (ȋ) manjš. Krava ima ~a; člov., poud. |nespameten človek, zlasti mlad|
telíčka -e ž (í) manjš. Krava ima ~o
Celotno geslo Sinonimni
telíček -čka m
zelo mlad goveji mladičpojmovnik
SINONIMI:
nar. icek, ekspr. telce, nar. telec
GLEJ ŠE SINONIM: neumnež, tele
SSKJ²
telíčka -e ž (í)
1. manjšalnica od telica: telička se goni
2. goveji mladič ženskega spola: krava je povrgla teličko; junček in telička
3. ekspr. nespametna, neumna ženska, zlasti zaradi mladosti, neizkušenosti: posmehovanje teličk
SSKJ²
telítev -tve ž (ȋ)
glagolnik od teliti: krava se pripravlja na telitev
Pravopis
telítev -tve ž, pojm. (ȋ) Krava se pripravlja na ~
SSKJ²
telíti -ím nedov. in dov. (ī í)
nav. 3. os. roditi, povreči tele: krava teli; liska težko teli
Pravopis
telíti -ím dvovid. têli -íte, nedov. -èč -éča; -íl -íla, -ít; (-ít/-ìt) (í/ȋ í) Krava ~i
SSKJ²
tígra -e ž (ȋ) zastar.
1. tigrica: tigra napade; tigra z mladiči
2. svetlo rjava krava s temnimi progami: liska in tigra
SSKJ²
tôlst -a -o [tou̯st] prid. (ȏ ó) knjiž.
1. ki ima na telesu razmeroma veliko tolšče, mesa; debel: puran je tolst; tolsta krava; tolst kot prašič / tolst trebuh; tolsta zadnjica / tolsti prsti
2. ki ima, vsebuje (razmeroma) veliko maščobe, masti; masten: tolsto meso / tolsto kosilo
● knjiž. tolst glas, smeh globok, nizek; knjiž., ekspr. imeti tolsto denarnico imeti veliko denarja
♦ etn. tolsti četrtek debeli četrtek; zool. tolsta plavut neparna plavut pri lososih, postrvih, ležeča med hrbtno in repno plavutjo
SSKJ²
trebíti in trébiti -im, tudi trébiti -im nedov. (ī ẹ́; ẹ́)
1. odstranjevati odvečno iz česa: trebiti mlad gozd; spomladi trebijo njive in travnike / trebiti jarke / trebiti ribe odstranjevati jim drobovje; trebiti fižol, solato / trebiti drevje mahu, suhih vej odstranjevati mah, suhe veje z njega
2. povzročati, delati, da kaj na določenem mestu ne obstaja več: trebiti plevel; trebiti kamenje z ledine / trebiti gozdove in delati njive iztrebljati
    trebíti se in trébiti se, tudi trébiti se
    1. iztrebljati se: čebele se ob prvem pomladanskem letu trebijo
    2. vet. izločati po porodu plodove ovojnice iz maternice: krava se trebi
Pravopis
trebíti in trébiti -im tudi trébiti -im nedov. trébi -te in -íte tudi -i -ite, -èč -éča; trébil -íla tudi -il -ila, trébit, trébljen -a; trébljenje; (trébit) (í/ȋ/ẹ́ ẹ́; ẹ́) kaj ~ mladi gozd; ~ plevel; trebiti kaj česa ~ drevje mahu
trebíti se in trébiti se -im se tudi trébiti se -im se (í/ȋ/ẹ́ ẹ́; ẹ́) Drevje se ~i |odpadajo mu nezdravi sadeži|; Krava se ~i |čisti po porodu|
Pleteršnik
trẹ́biti, -im, vb. impf. 1) vom Ungehörigen befreien, reinigen, putzen: solato, gobe t.; drevje t.; jarek, reko, ribnik t. (vom Schlamme u. dgl. reinigen, baggern); njivo t., die Steine u. dgl. vom Acker sammeln, Cig.; — zobe t., die Zähne stochern; nos si t., sich die Nase putzen; — kožo t. (abschaben, falzen), V.-Cig.; — ausweiden; ribe t.; — jezik t., die Sprache purificieren, Cig. (T.), nk.; — t. se, sich des Ungehörigen, Unbrauchbaren entledigen: sadje se trebi, t. j. kar je črvivega, slabega, odpada; leščniki se trebijo (= gredo radi iz robčevine), Gor.; ptiči se trebijo, die Vögel wechseln die Federn, federn sich, Cig.; — krava se trebi (entledigt sich der Nachgeburt), Z., jvzhŠt.; — 2) roden: gozd trebiti.
Pleteršnik
tretjíca, f. 1) triletna ovca, Cig., ali svinja, Dol.; — svinja, ki se je tretjikrat oprasila, Cig.; — krava v tretjem letu, Cig.; — 2) dreitägiges Fieber, Z.; — 3) der dritte Klee, Z.; — 4) die Terz, Jan.
SSKJ²
uhléviti -im dov. (ẹ̄)
agr. narediti, da žival živi v hlevu: uhleviti konja
    uhlévljen -a -o:
    uhlevljena krava
SSKJ²
ulékniti se -em se dov. (ẹ́ ẹ̑)
ukriviti se, upogniti se navznoter v ledvenem delu: mačka se je uleknila in zlezla pod ograjo; krava se ulekne, če jo pogladiš po hrbtu / konj se je v diru uleknil / njeno telo se je uleknilo zaradi nenadne ostre bolečine / ulekniti hrbet
// dobiti navzdol, navznoter rahlo ukrivljeno obliko: vrbova šiba se lepo ulekne / zaradi prevelike obremenitve se je deska uleknila rahlo upognila; vrv za perilo se je precej uleknila povesila
● ekspr. hrib se je uleknil v položno dolino polagoma, v rahlem loku prešel
    uléknjen -a -o:
    mačka z uleknjenim hrbtom; pot je speljana po uleknjenem žlebu; uleknjena drža; sedela je pokonci, uleknjena v križu; uleknjeno telo
    ●     ekspr. žimnica je bila precej uleknjena ugreznjena; ekspr. solze so mu tekle po uleknjenih licih udrtih
Pleteršnik
ulíjati, -am, vb. impf. = ulivati; 1) abgießen, gießen; — 2) u. se, entfließen, gießen; dež se ulija, der Regen strömt, es gießt; — 3) u. se, das Abweichen haben: krava se ulija, Cig., Rib.-M.
Pravopis
urečèn -êna -o (ȅ é é) ~ človek; Krava je ~a
urečênost -i ž, pojm. (é)
SSKJ²
urêči urêčem dov., urêci urecíte; urékel urêkla (é)
1. po ljudskem verovanju navadno z besedo, s pogledom povzročiti, da kdo izgubi kako dobro, naravno lastnost, sposobnost: fanta je nekdo urekel, zato ga boli glava; ureči sosedu konja, svinje / vse bolj hira, ker mu je nekdo urekel / ureči komu smrt z besedo, pogledom povzročiti, določiti; ureči točo z besedo, dejanjem preprečiti, da bi padala, povzročila škodo / ureči z besedo, s pogledom
// z besedo, pogledom spremeniti koga v kaj nižjega, slabšega: ureči koga v gos, skalo
2. ekspr. s svojimi lastnostmi, vplivom povzročiti, da kdo izgubi lastno voljo, sposobnost kritičnega presojanja: lepa soseda ga je urekla / strast jo je urekla / ureči koga z odločnim nastopom, s sproščenim smehom / ta ženska mi je urekla oči, pamet
// navadno s pogledom povzročiti, da kdo izgubi lastno voljo, postane negiben, tog: gledal je zveri v oči, da bi jo urekel
● zastar. zagotavljala je, da se ne bo premislila, pa se je urekla zarekla, zagovorila
    urečèn -êna -o
    1. deležnik od ureči: urečen človek; krava je urečena
    2. zastar. dogovorjen, domenjen: urečeni dan sta se res srečala; prisl.: urečeno govoriti, se vesti
Celotno geslo Etimološki
vakcȋna -e ž
Število zadetkov: 680