- 1. dan, ko se praznuje začetek poletja, 24. junij: čakati do kresa; prišel je dva dni pred kresom / zgodilo se je okoli kresa / star. zunaj je kres, ti se pa tiščiš k peči poletje
- 2. velik ogenj, ki se prižge zvečer pred praznikom, navadno na vzpetini: po hribih so goreli, zagoreli kresovi; kuriti, zakuriti kres; svetel, velik kres; gori kot kres / šentjanževski kres na kresni večer
// ekspr. ogenj, navadno z visokim in močnim plamenom: vas se je spremenila v en sam kres; v peči je gorelo kot kres - 3. knjiž., ekspr., z rodilnikom visoka stopnja in intenzivnost pojavljanja česa: svetli kres sonca; kres zarje / zanetiti kres upora
● ob prihodu Turkov so prižigali kresove s kurjenjem kresov so opozarjali, da se približujejo Turki; preg. o kresi se dan obesi po 24. juniju se začnejo dnevi krajšati
♦ etn. skakati čez kres
Zadetki iskanja
- 1. viseč v presledkih valujoče se gibati zaradi premikanja zraka: zastave vzplapolavajo / dolgi lasje so ji vzplapolavali v vetru
- 2. večkrat višje, močno zagoreti, premikajoč se sem in tja: plamen vzplapolava
// večkrat zagoreti z močnim, sem in tja premikajočim se plamenom: ogenj vzplapolava in ugaša / po gričih vzplapolavajo kresovi - 3. knjiž. pojavljati se, začenjati obstajati v veliki meri: v očeh mu vzplapolava blesk, strast
- vzplapolavajóč -a -e: vzplapolavajoč ogenj
- 1. velik kup lesa, določen za gorenje: iz suhih vej je zložil grmado in jo zažgal / grmade po gorah so naznanjale, da se bliža sovražnik kresovi, stražni ognji
// v srednjem veku smrtna kazen s sežigom na takem kupu: obsojen je bil na grmado / proglašena je bila za čarovnico in sežgali so jo na grmadi - 2. velik kup, navadno nametanih, neurejenih stvari: na mizah so ležale grmade blaga / oblaki so se kopičili v grmado
// ekspr., z rodilnikom velika količina, množina: prebral je grmado knjig; pojedel je celo grmado tort in piškotov
- 1. sporočati javnosti, razglašati: oznanjati ukaze; oznanjati po časopisih, radiu; ekspr. oznanjati na vse grlo / kresovi so oznanjali nevarnost; zvon oznanja smrt
// razširjati, učiti: oznanjati nove ideje; oznanjati krive nauke, zmote
♦ rel. oznanjati evangelij
// pripovedovati, sporočati sploh: oznanjati novico vsem ljudem / v uvodu oznanja pisatelj, kako je nastajala povest - 2. izražati, kazati: možev glas je oznanjal jezo; njen obraz oznanja strah / jamice v licih so oznanjale smeh
- 3. naznanjati, napovedovati: pasje lajanje je oznanjalo njegov prihod; to ne oznanja nič dobrega / ekspr. brsteči popki oznanjajo pomlad
- oznanjajóč -a -e: oznanjajoč svoje ideje, ni našel razumevanja
- oznánjan -a -o: oznanjana svoboda, zmaga
- 1. goreti s plamenom: ogenj plameni / po hribih plamenijo kresovi; brezoseb. v peči plameni; senik je plamenel kot bakla / ob postelji so plamenele sveče
- 2. knjiž. dajati močen sij, žar; goreti: nebo je plamenelo v večerni zarji / pesn. njene oči so plamenele
- 3. knjiž. biti, obstajati v veliki meri; goreti: v njem je plamenela ljubezen, strast; v srcu je plamenelo sovraštvo / v očeh ji plameni radost
// v zvezi z od biti zelo čustveno vznemirjen: ves je plamenel od jeze, nestrpnosti, razburjenja, sovraštva - 4. knjiž., v zvezi z za izražati, kazati veliko prizadevnost, navdušenje; goreti: plamenel je za resnico
● knjiž., ekspr. na polju plameni mak cvete z rdečim cvetom; knjiž., ekspr. lica ji plamenijo od zadrege zelo je zardela
- plamenèč -éča -e: plameneč pogled; plameneča ljubezen; s plamenečo trsko je prižgal grmado; šopek plamenečih vrtnic; hladila si je plameneča lica; prisl.: plameneče ljubiti
- 1. goreti s plamenom: ogenj ni ugasnil, a plamtel ni več / po hribih so plamteli kresovi
- 2. knjiž. dajati močen sij, žar; goreti: nebo plamti / pesn. njene oči so plamtele
- 3. knjiž. biti, obstajati v veliki meri; goreti: v njej je plamtelo navdušenje; v srcu je plamtel ogenj sovraštva / v očeh mu plamti veselje
// v zvezi z od biti zelo čustveno vznemirjen: plamteti od ljubezni; ves je plamtel od jeze, razburjenja, sovraštva - 4. knjiž., v zvezi z za izražati, kazati veliko prizadevnost, navdušenje; goreti: plamtel je za svobodo
● knjiž., ekspr. na vrtu plamtijo vrtnice cvetejo z rdečimi cveti; knjiž., ekspr. lica ji kar plamtijo od sramu zelo je zardela
- plamtèč -éča -e: plamteče bakle; plamteče domoljubje; hladila si je plamteča lica; gleda ga s plamtečimi očmi; prisl.: plamteče je utiral pot novim spoznanjem
- 1. uradno sporočati javnosti: razglašati rezultate glasovanja; razglašati po radiu, v časopisu / kresovi so razglašali nevarnost; sirene razglašajo alarm / napis razglaša, da je cesta zaprta opozarja
// ekspr. razširjati, učiti: razglašati nove ideje; ne razglašaj krivih naukov
// ekspr. pripovedovati, sporočati veliko ljudem: ne razglašaj svojih težav; povsod je razglašal, da se bo poročil; razglašala je, kar bi moralo ostati skrivnost / ne razglašajte vsem, kaj se je zgodilo / pesmi bodo razglašale tvojo lepoto - 2. uradno sporočati javnosti, da kaj začne
- a) obstajati, potekati: razglašati splošno mobilizacijo
- b) veljati: razglašati ustavo
// v zvezi z za uradno sporočati javnosti, da ima kdo določen položaj, naziv: razglašati za predsednika republike, za vladarja
- 3. uradno priznavati določeno dejstvo, ugotovitev: po določenem času razglašajo pogrešane za mrtve / razglašati dokumente za neveljavne; razglašati trditev za neresnično
- 4. z oslabljenim pomenom, v zvezi z za izraža omejevanje lastnosti, značilnosti na navedbo koga: nekatere ljudi so razglašali za manjvredne; ne razglašaj me za lažnivca; vsega ne smeš razglašati za napako; začeli so se razglašati za Slovence
- 5. nekdaj javno prebirati, navadno mestne, občinske uredbe: birič je razglašal, kdaj in kje bo semenj
- 6. zastar. objavljati: kritike je razglašal v različnih časopisih
- razglášati se star. slišati se: zvonjenje se je razglašalo po vsej dolini
- razglášan -a -o: pogosto razglašana obvestila
- 1. zagoreti s plamenom: ogenj vzplameni / po hribih so vzplameneli kresovi; senik vzplameni kakor bakla
// začeti goreti z višjim, močnejšim plamenom: petrolejka, sveča še nekajkrat vzplameni in končno ugasne - 2. knjiž. zasijati, zažareti v močni svetlobi: nebo vzplameni / ob blisku pokrajina vzplameni / oči so mu vzplamenele
- 3. knjiž. pojaviti se, začeti obstajati v veliki meri: ljubezen, upanje spet vzplameni; v srcu mu vzplameni sovraštvo / boj, polemika znova vzplameni
// postati zelo čustveno vznemirjen: vzplameneti od jeze / srce mu vzplameni
● knjiž., ekspr. znova vzplameni dan nastane močno sijoč, žareč; knjiž., ekspr. kmalu po okupaciji je vsa dežela vzplamenela je vso deželo zajel boj, upor
- vzplamenèl in vzplamenél -éla -o: vzplamenela jeza
- 1. izginjati, uničevati se v ognju, plamenu in ga s tem vzdrževati: začelo je goreti; suha drva dobro, hitro gorijo; papir je gorel z močnim plamenom; po hribih gorijo kresovi; senik je gorel kot bakla; brezoseb. v štedilniku ves dan gori / ogenj v peči slabo gori / kot klic pri požaru gori
- 2. s tem izginjanjem, uničevanjem dajati svetlobo: luč je gorela vso noč; ob postelji so gorele sveče / žarnica ne gori več
// ekspr. dajati močen sij, žar: nebo je gorelo v večerni zarji; pesn. zvezde gorijo / njene oči so kar gorele - 3. ekspr. biti razgret od bolezni, napora: otrok je bolan, saj ves gori; glava, čelo mu gori; telo ji je pričelo goreti / lica so ji gorela od zadrege
- 4. ekspr. biti, obstajati v veliki meri: v njem je gorela ljubezen, strast; v srcu je gorelo sovraštvo / še vedno je gorelo upanje v njej; ta želja že dolgo gori v njem
// kazati se v veliki meri: z obraza mu je gorela jeza; v očeh ji gori radost; zaničevanje je gorelo v njegovih pogledih
// v zvezi z od biti zelo čustveno vznemirjen: goreti od hrepenenja, ljubezni; ves je gorel od jeze, nestrpnosti, razburjenja, sovraštva / gori od želje, da bi jo videl - 5. ekspr., v zvezi z za izražati, kazati veliko prizadevnost, navdušenje: gorel je za domovino; goreti za resnico, svobodo / ves gori za šport
● ekspr. ne hiti, saj ne gori (voda) ne mudi se tako zelo; ekspr. to dejanje mu bo gorelo na duši zmeraj si ga bo očital, trpel bo zaradi tega; ekspr. hiša nam še ne gori nad glavo ne mudi se nam še tako zelo; pesn. na oknih gorijo nageljni cvetejo z rdečimi cveti; ekspr. srce mu gori zanjo zelo jo ima rad; ekspr. gori mu pod nogami, petami je v veliki stiski, nevarnosti; beži, kot da bi mu tla gorela pod nogami zelo hitro, kolikor more; preg. če bi nevoščljivost gorela, ne bi bilo treba drv
♦ etn. gori vzklik pri otroških igrah zdaj se bližaš skritemu predmetu
- gorèč -éča -e: goreč s svetlim plamenom, je bakla osvetljevala prostor; goreč od želje po maščevanju, je naredil ta usodni korak; prim. goreč
- 1. razsežnost v navpični smeri navzgor: določati, meriti višino česa; hišo so dozidali v višino / telesna višina; višina stebra, strehe; razmerje med višino in težo / koliko meriš v višino; v kateri višini naj obesim sliko; stena je po vsej višini obložena z lesom
// oddaljenost od površine, tal v navpični smeri navzgor: letalo je doseglo zaželeno višino; gledati z višine četrtega nadstropja; koča je na višini tisoč petsto metrov / v višini strehe v enaki oddaljenosti od tal kot streha - 2. velikost česa glede na število enot, s katerimi se meri: določiti višino davka; temperatura je dosegla določeno višino; predvideti višino pridelka / posojilo v višini enega mesečnega dohodka / višina kazni
- 3. prostor, ki je visoko nad zemeljsko površino: pasti z velike višine; škrjanec je zletel v višino; v višini, ekspr. višinah je krožila kanja / dimniki se dvigajo v višino / pesn. sinje višine nebo; pren., ekspr. sončne višine slave
- 4. knjiž. vrh, vzpetina: vojska je zasedla višine okoli mesta; strme višine; kresovi na višinah / gorske višine
- 5. publ., navadno s prilastkom stopnja, raven: gledališče je doseglo evropsko višino; obdržati kondicijo na ustrezni višini; umetniška višina drame
- 6. lastnost zvoka glede na število nihajev glasilk, strune na sekundo: višino glasu uravnavata glasilki; višina tona
- 7. lastnost visokega: občudovati višino nebotičnikov / sobe se zaradi višine stropov težko ogrejejo; strah pred višino
● pogorje doseže višino dva tisoč metrov je visoko dva tisoč metrov; žarg. letalo je izgubilo višino leteč se je hitro približalo zemlji; publ. nevihta jih je zajela v višini Rta dobrega upanja na geografski širini Rta dobrega upanja
♦ astr. geocentrična višina zvezde; geogr. absolutna ali nadmorska višina višina kakega kraja nad morsko gladino; relativna višina višina točke na zemeljskem površju glede na višino kake druge točke; mat. višina razdalja točke od izbrane osnove; višina trikotnika razdalja oglišča od nasprotne stranice trikotnika; šport. skok v višino atletska disciplina, pri kateri se skače v navpični smeri; teh. sesalna višina višinska razlika med gladino tekočine, ki se črpa, in črpalko; vet. plečna višina psa višina, merjena od tal do vrha plečnice
- 1. drug za drugim zagoreti s plamenom: po hribih so vzplamenevali kresovi / v uličnih svetilkah vzplameneva plin gori z izmenoma naraščajočim in pojemajočim plamenom
// v presledkih začenjati goreti z višjim, močnejšim plamenom: ogenj vzplameneva in pojenjuje - 2. knjiž. v presledkih začenjati sijati, žareti v močni svetlobi: na obzorju vstaja sonce in pokrajina vzplameneva / oči so mu vzplamenevale od sreče
- 3. knjiž. v presledkih pojavljati se, začenjati obstajati v veliki meri: jeza, strast vzplameneva / boji, upori vzplamenevajo
// v presledkih postajati zelo čustveno vznemirjen: vzplamenevati od ogorčenja / po tem dogovoru ni več vzplameneval niti kričal se jezil, se razburjal
- vzplamenevajóč -a -e: vzplamenevajoč blesk oči
- 1. drug za drugim zagoreti s plamenom: po hribih so vzplamtevali kresovi / vžigalice vzplamtevajo
// v presledkih začenjati goreti z višjim, močnejšim plamenom: ogenj, petrolejka ugaša in spet vzplamteva - 2. knjiž. v presledkih začenjati sijati, žareti v močni svetlobi: nebo vzplamteva / oči so mu vzplamtevale v strasti
- 3. knjiž. v presledkih pojavljati se, začenjati obstajati v veliki meri: jeza, strast vzplamteva / upor spet vzplamteva
// v presledkih postajati zelo čustveno vznemirjen: vzplamtevati od navdušenja / srce mu vzplamteva v ljubezni
- 1. začeti goreti: suho dračje je hitro zagorelo; za skednjem je zagorel tudi hlev; po hribih so zagoreli kresovi / brezoseb. ob suši je zaporedoma zagorelo na več krajih
- 2. z gorenjem začeti dajati svetlobo: sveča je zagorela z visokim plamenom / luči, žarnice so zagorele in spet ugasnile / na semaforju je zagorela zelena luč / ekspr. pod oknom je zagorela kresnica
- 3. ekspr. močno zasijati, zažareti: lunin krajec je že zagorel na nebu; nebo je zagorelo v zarji; oblaki so zagoreli v rdeči barvi / ko bo zagorel dan, bodo že na drugi strani ko se bo zdanilo
- 4. ekspr. pojaviti se, začeti obstajati v veliki meri: v njej zagori hrepenenje, strast; v srcu mu je zagorelo sovraštvo / v deželi je zagorel velik upor
// pokazati se v veliki meri: v očeh mu zagori ogenj, posmeh; kar zagorela je v radovednosti, zmagoslavju
// v zvezi z od čustveno se zelo vznemiriti: zagorel je od presenečenja, upornosti - 5. ekspr., v zvezi z za izraziti, pokazati veliko prizadevnost, navdušenje: v hipu je zagorel za nov načrt, za pravično stvar / zagorel je za sosedovo hčerko
- 6. dobiti rjavo barvo kože: na počitnicah je lepo zagorel; zagoreti v obraz, po hrbtu
- 7. ekspr. postati rdeč, zardeti: ustnice so ji zagorele in zadrhtele; obraz ji je vroče zagorel / zagoreti od jeze, sramu
- zagôrel tudi zagorèl in zagorél -éla -o: od sonca zagorela koža; po zagorelem polenu skačejo plamenčki
- 1. drug za drugim zagoreti: na kresni večer so po gričih zagorevali kresovi / požari zagorevajo in ugašajo
- 2. drug za drugim z gorenjem začenjati dajati svetlobo: po grobovih so zagorevale sveče / v parku so zagorevale redke luči; nad zabaviščem so vso noč zagorevale bele in zelene rakete / ekspr. kresnice so ugašale in spet zagorevale
- 3. ekspr. začenjati močno sijati, žareti: nebo se temni, zvezde zagorevajo / na obzorju vstaja sonce in pokrajina zagoreva
- 4. ekspr. pojavljati se, začenjati obstajati v veliki meri: v njej zagoreva ljubezen, strast / v očeh mu zagoreva ogenj, srd / boji, upori zagorevajo
- 5. dobivati rjavo barvo kože: kopalci so vse bolj zagorevali