Fran > SSKJ

1. 1. gib, navadno z rokami, s katerim se kaj izraža ali poudarja: posnemal je njegove kretnje; govoriti s kretnjami; nagla kretnja roke / ima uglajene in umirjene kretnje; hlastna, jezna, nervozna kretnja; slovesna kretnja; zmedla ga je vzvišenost njegovih kretenj / z vajeno kretnjo je prijel za knjigo / obredne kretnje
2. 2. knjiž. dejanje, ukrep: to ni samo simbolična kretnja; kretnja ljubezni

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 7. 2024.

1. 1. s študiranjem se seznaniti z vsebino: preštudirati gradivo; preštudirati novo poglavje knjige; preštudirati učno snov / preštudirati vzroke nesreč pri delu
2. 2. nav. ekspr. proučiti: preštudirati podatke; preštudirati predpise; preštudirati zemljevid; dobro je preštudiral njen značaj / preden je kaj storil, je vse natančno preštudiral premislil, razmislil

preštudíran -a -o: natančno preštudiran položaj; preštudirane možnosti
● njegove preštudirane kretnje kretnje, ki si jih je prej zamislil

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 7. 2024.

1. 1. ki se zelo lepo oblači in uglajeno vede: eleganten gospod; njegova žena je zelo elegantna
2. 2. ki ima zelo lepo, skladno obliko: elegantni čevlji; elegantna obleka
   // s širokim pomenskim obsegom skladen, lahkoten: most se pne v elegantnem loku; ima elegantno postavo / eleganten skok v vodo; elegantne kretnje

elegántno prisl.: elegantno se oblačiti; elegantno se je priklonil; elegantno opremljena soba

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 7. 2024.

1. 1. nanašajoč se na izraz, izražanje:
   1. a) raziskovanje slovenskega izraznega fonda; vsebinska in izrazna razčlenitev pesmi
   2. b) za impresionista je barva izrazni element; izrazne kretnje / izrazna moč, ohlapnost, sposobnost / filmska, glasbena, gledališka, pesniška izrazna sredstva
      ♦ anat. izrazne mišice obrazne mišice, s premikanjem katerih se izražajo čustva, razpoloženje; kor. izrazni ples ples, ki izraža čustva, razpoloženje
2. 2. redko ki se da izraziti; izrazljiv: količina mora biti številčno izrazna

izrázno prisl.: ti plesi izrazno niso posebno bogati; delo je izrazno zanimivo

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 7. 2024.

1. 1. ki ima pozitivne lastnosti v moralnem, duhovnem pogledu: plemenit človek, značaj; biti plemenit / plemenit cilj; plemenita misel; plemenito dejanje; biti plemenitega srca / plemenit poklic ki se opravlja z veliko človekoljubja, požrtvovalnosti; ekspr. bil je ljudski pisatelj v najplemenitejšem pomenu te besede v najbolj pozitivnem
2. 2. s širokim pomenskim obsegom ki po kakovosti, obliki zelo presega stvari svoje vrste: preja s plemenitim leskom; kazati plemenit okus; plemenita preprostost v oblačenju / plemenito vino / plemenit ton violine zelo lep, ki vzbuja ugodje
   // lepo, skladno oblikovan: plemenita arhitektura; plemenita glava konja / plemenite kretnje; plemenite poteze njegovega obraza
3. 3. plemiški, plemenitaški: plemenit rod; plemenita družina / biti plemenite krvi plemenitega rodu
   // kot pristavek k imenu plemiča, nekdaj Julij plemeniti [pl.] Kleinmayr
   ♦ agr. plemenita rastlina rastlina, ki ima s križanjem, namernim izborom izboljšane lastnosti; žlahtna rastlina; les. plemeniti furnir furnir za oblaganje zunanje strani izdelkov; plemeniti les kakovosten les z lepo strukturo in barvo; metal. plemenite kovine kemično zelo obstojne kovine, ki se uporabljajo zlasti za nakit in kovance; obrt. plemenito krzno tanko in odporno krzno z lesketajočo se dlako; teh. plemenito jeklo jeklo z izboljšanimi lastnostmi; vet. plemenita pasma konja pasma, ki ima s križanjem, namernim izborom izboljšane lastnosti

plemeníto prisl.: plemenito ravnati

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 7. 2024.

1. 1. določiti in označiti merilne enote na merilnih pripravah: umeriti termometer / umeriti temperaturno lestvico
   // preveriti in uravnati točnost delovanja merilne priprave: umeriti barometer, tehtnico
2. 2. ugotoviti, določiti razsežnost delov telesa, predmeta za izdelavo česa: krojač mu je umeril hlače / umeriti les za ostrešje / dal sem si umeriti nov suknjič sešiti
   // star. ugotoviti, ali oblačilo, obutev ustreza zlasti glede na velikost; pomeriti: umerila je več bluz, pa ji nobena ni bila prav
3. 3. zastar. odmeriti, določiti: umeriti zemljišče / umeriti davek / usoda jim je umerila veliko zla
4. 4. star. narediti po čem, prilagoditi čemu: igro je umeril po znani veseloigri / umeril je svoj korak z njenim
   // narediti, oblikovati: mizo je umeril za dvanajst ljudi / umeriti kaj po svojem okusu
   ● šalj. pes mu je umeril hlače mu je raztrgal hlače; šalj. umeriti komu hlače natepsti ga; star. umeriti pot proti domu oditi

umériti se zmotiti se v meri, pri merjenju: meri natančno, da se ne boš preveč umeril

umérjen -a -o 
1. 1. deležnik od umeriti: umerjen višinomer; umerjena obleka; lestvica je umerjena v odstotkih relativne vlažnosti; natančno umerjen
2. 2. knjiž. obvladan, zadržan: umerjen človek / umerjen nastop; ima umerjen značaj; umerjene kretnje
   // zmeren: začel je padati umerjen dež / umerjeno podnebje / umerjena politika; prisl.: umerjeno hoditi; umerjeno zaigran

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 7. 2024.

1. 1. povzročiti, da kdo nima urejenih, pravilnih misli, predstav: nove ideje so zmedle mladino; pijača, ženska ga je popolnoma zmedla; načrtno zmesti koga / ekspr. časopisi so mu zmedli glavo, pamet; misli so se ji zmedle; brezoseb. v glavi se mu je zmedlo / to jim je zmedlo pojme o poštenosti
   // povzročiti, da kdo navadno za krajši čas ne more urejeno, pravilno misliti, ravnati: njegov gib, pogled jo je zmedel; z vprašanji zmesti govornika
2. 2. povzročiti, da kaj ni več urejeno: zmesti prejo; pri branju so se mu vrste zmedle / ekspr. koraki so se jim zmedli
   ● ekspr. zmesti komu načrte, pog. štrene preprečiti komu njegove načrte; zmesti komu sled povzročiti, da ne ve, ali je prava ali ne

zmêsti se, tudi zmésti se navadno za krajši čas ne moči urejeno, pravilno misliti, ravnati: zmesti se pred kom; ni se dal zmesti; za hip, ekspr. do kraja se je zmedel

zméden -a -o 
1. 1. deležnik od zmesti: bili so zmedeni in prestrašeni; zmedena glava, pamet; zaradi takih idej je mladina zmedena; duševno zmeden
2. 2. ki vsebuje, izraža neurejene, nepravilne misli, predstave: zmeden pogled; njihovi pojmi so zmedeni / zmedene kretnje; prisl.: zmedeno govoriti; zmedeno tekati sem in tja

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 7. 2024.

1. 1. nanašajoč se na naravo:
   1. a) naravni pojavi, zakoni; delovanje naravnih sil / naravne lepote dežele; naravne zanimivosti / naravni park večji del narave z znamenitostmi, ki imajo izjemen narodni, kulturni pomen; naravni rezervat manjši del narave, namenjen zlasti znanstvenemu raziskovanju; naravni spomenik primerek žive ali nežive narave, ki ima zaradi značilne oblike ali redkosti poseben kulturni, znanstveni pomen
   2. b) naravni energetski viri; naravne dobrine; naravna bogastva / naravni asfalt, cement, plin; naravni magnet; naravna svetloba svetloba, ki jo dajejo nebesna telesa; naravna svila svila iz kokonov sviloprejke; naravno gnojilo; naravna in umetna jezera; blago iz naravnih vlaken
   3. c) naravni nauki
2. 2. tak, kot je sam po sebi, ne da bi ga človek spremenil: pustiti soku naraven okus; naravna barva lesa; okolica jezera je še popolnoma naravna / naravno vino vino brez dodatkov
3. 3. tak kot v resnici, v naravi: ohraniti naravni videz predmeta; kip pesnika v naravni velikosti / pripovedovati v naravnem časovnem zaporedju
   // ki je glede na ustroj organizma najbolj primeren: glava naj bo v naravnem položaju; naravna drža telesa / način življenja naj bo čimbolj naraven / naravne potrebe človeka po gibanju
4. 4. ki je v skladu z zakoni narave: naravni potek, razvoj, red; porušiti naravno ravnovesje / naravno kisanje, vrenje / umreti naravne smrti
   // ki se glede na stanje, položaj pričakuje: naraven razvoj bolezni, dogodkov; to je naravna posledica njegovega ravnanja; njegova reakcija je popolnoma naravna / stvari so se mu zdele čisto naravne razumljive
5. 5. ki v svojem bistvu ne podleže vplivom okolja: všeč so mu taki naravni ljudje; vedno je naraven; dekle je zelo naravno in preprosto
   // preprost, neprisiljen, neizumetničen: njegov govor je naraven; naravne kretnje; naravno vedenje / igralka je presenetila s svojo naravno igro
6. 6. dan, prirojen človeku: imeti naravni čut za pravičnost; naravni dar za glasbo; naravna inteligenca / ekspr. naravna pamet / naravni nagon
   ♦ biol. naravni izbor ali naravna selekcija ohranjanje organizmov s takimi dednimi lastnostmi, ki omogočajo prilagoditev danim razmeram; ekon. naravni prirastek prebivalstva število, ki pove, koliko več ljudi se v določenem časovnem razdobju rodi, kot umre; filoz. naravna luč v sholastični filozofiji naravne razumske, spoznavne sposobnosti; gastr. naravni zrezek ocvrt zrezek, ki ni paniran; geogr. naravni most ob podoru preostali strop nad votlino; gozd. naravni gozd gozd naravnega nastanka; jur. naravna domneva domneva na podlagi izkušenj iz vsakdanjega življenja; naravno pravo nauk o pravicah, ki izhajajo iz človeške narave in so zato nedotakljive, neodvzemljive; kem. naravna barvila; lingv. naravni jezik jezik, ki se razvije v človeških skupnostih sam od sebe; naravni spol; mat. naravni logaritem logaritem z osnovo e; naravno število število iz zaporedja 1, 2, 3 itd.; med. naravna imunost imunost, nastala zaradi prilagoditve organizma na določen bolezenski mikrob; petr. (naravni) katran oksidirana nafta, ki vsebuje trdne ogljikovodike

narávno 
1. 1. prislov od naraven: govoriti, živeti naravno; stvar poteka naravno; naravno skodrani lasje
2. 2. knjiž., v povedni rabi izraža popolno sprejemanje brez presenečenja, pomislekov; razumljivo: naravno je, da je to storil; to je tako naravno, da bolj ne more biti; elipt. čisto naravno, da so hišo prodali; sam.: njegova odločitev je nekaj popolnoma naravnega

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 7. 2024.

1. 1. knjiž. ki se ne obvladuje, ne zadržuje: nebrzdan človek; nebrzdana množica je pritiskala k vratom / nebrzdana domišljija, moč / nebrzdane besede, kretnje / vsi so vedeli za njegovo nebrzdano življenje razuzdano, razvratno
2. 2. ekspr. neugnan, razposajen: nebrzdan otrok / vesela, nebrzdana mladost
3. 3. ekspr. ki se pojavlja v visoki stopnji, v močni obliki: zgrabila ga je nebrzdana jeza; ljubil jo je z nebrzdano strastjo

nèbŕzdano prisl.: nebrzdano jokati

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 7. 2024.

1. 1. od večje količine z merjenjem določiti, ločiti določeno količino, obseg česa: odmeriti tri metre blaga; odmeriti zemljišče / odmeriti obroke hrane; odmeriti z zajemalko / odmeriti čas za delo, igro / vse mu odmerijo oddelijo
2. 2. določiti višino česa glede na določene okoliščine, izhodišča: odmeriti davek; odmeriti pristojbino / odmeriti plačo, pokojnino
3. 3. ekspr. nameniti, določiti: hitro se je vživela v vlogo, ki ji jo je odmeril / v reviji so članku odmerili precej prostora / sodišče mu je odmerilo tri mesece zapora
   ● publ. pisatelju so odmerili prostor, ki si ga je zaslužil so ga upravičeno ugodno ocenili; če je zameril, bo pa še odmeril oprostil, odpustil
   ♦ geogr. odmeriti azimut; jur. odmeriti kazen

odmérjen -a -o 
1. 1. deležnik od odmeriti: za delo odmerjen čas; odmerjeni obroki hrane; odmerjena taksa; vse je bilo natančno odmerjeno
2. 2. knjiž. premišljen, umerjen: odmerjene besede, kretnje
   ● knjiž. slišijo se le odmerjeni koraki straže enakomerni

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 7. 2024.

1. 1. ki ima ogle: oglata bruna / imeti oglato pisavo / obraz z oglato brado / oglati izrez pri obleki; oglati oklepaj oklepaj iz dveh spodaj in zgoraj navznoter lomljenih črtic
2. 2. ekspr. neroden, okoren: oglat človek / njegove oglate kretnje / njegove mladostne pesmi so oglate

ogláto prisl.: kip je oglato izklesal preprost kamnosek

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 7. 2024.

1. 1. zastar. delovanje skupine, množice za dosego določenega cilja; gibanje: pokret se začne; pridružiti se mladinskemu pokretu
2. 2. žarg. pohod, premik: pripraviti opremo za pokret / letala so ugotovila pokret sovražnih oddelkov proti prvim bojnim črtam
   ● zastar. ponosni pokreti gibi, kretnje

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 7. 2024.

1. 1. kar beseda vsebuje glede na označevani pojem, predmet: beseda jezik ima več pomenov; pomen te besede je nejasen / narod v današnjem pomenu besede se je izoblikoval v 19. stoletju; uporabiti besedo v drugačnem, slabšalnem pomenu
   ♦ lingv. dopustni, pogojni pomen veznika; izhodiščni, osnovni, prvotni pomen besede; leksikalni pomen besede ki označuje njeno vsebino; oslabljeni pomen ki izraža, da beseda, besedna zveza nima polnih pomenskih značilnosti; preneseni pomen ki ga beseda, besedna zveza dobi, če se uporabi za označitev kakega drugega pojma, predmeta, zlasti če ostane predstavno tesno povezana z izhodiščnim pomenom; slovnični pomen pomen besede, manjše jezikovne enote, ki označuje slovnične kategorije, odnose
   // navadno s prilastkom kar kaka jezikovna enota sploh vsebuje glede na označevani pojem, posredovano misel: simbolisti so trdili, da imajo glasovi samostojne pomene; čeprav razumem vse besede, mi pomen stavka ni jasen
   // navadno s prilastkom kar kaj sploh vsebuje glede na označevani pojem, posredovano misel: pomen te kretnje mi ni znan; razlagati pomen sanj / z oslabljenim pomenom prstan ima pomen zvestobe pomeni zvestobo
2. 2. ekspr., s prilastkom, v zvezi v pomenu poudarja bistvene, tipične lastnosti česa, kot jih določa prilastek: Prešeren je pesnik v najvišjem pomenu besede; on je prijatelj v pravem pomenu / on je vojak v dobrem, slabem pomenu (besede)
3. 3. navadno s prilastkom pozitivne lastnosti, značilnosti česa
   1. a) glede na (možni) vpliv, posledice, delovanje: ta način dela vedno bolj izgublja svoj pomen, publ. na pomenu; pripisovati čemu pretiran pomen; razpravljati o pomenu kongresa, sklepa / publ.: cesta je za razvoj področja velikega pomena; to je za človeštvo življenjskega pomena / publ. odbor bo imel pri tem odločilen pomen vlogo, vpliv
   2. b) glede na področje, dejavnost, kot jo določa prilastek: gospodarski, turistični pomen kraja / šolstvo je dejavnost posebnega družbenega pomena / publ. to je podjetje republiškega pomena
4. 4. ekspr., v prislovni rabi, navadno v zvezi brez pomena izraža nepotrebnost česa: brez pomena je govoriti o tem, ker je že vse odločeno; nima pomena še enkrat začeti / vsaka beseda je brez pomena: ostal bo pri svojem
   ● knjiž. delo daje življenju pomen smisel, vrednost; knjiž. ploščice imajo olepševalni pomen namen, vlogo; pomen njegovih pesmi je zgodovinski vrednost, pomembnost; to znamenje ima že pomen simbola je že simbol

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 7. 2024.

1. 1. z gibi, zvoki povzročiti, narediti, da se žival vznemiri in oddalji: otrok je preplašil golobe / pes preplaši zajca
2. 2. povzročiti, vzbuditi v kom strah, vznemirjenost: francoska revolucija je preplašila fevdalce; njegove grožnje so ga za trenutek preplašile / s kričanjem preplašiti otroka prestrašiti
   // knjiž. misel na spremembo ga je preplašila vznemirila
   ● knjiž., ekspr. še tako velika nevarnost me ne preplaši, če se za kaj odločim ne vpliva zaviralno na moje ravnanje

preplašíti se in preplášiti se, tudi preplašíti se prestrašiti se: strahopetec je, hitro se preplaši; pela je, dokler se ni preplašila streljanja

preplášen -a -o tudi preplašèn -êna -o 
1. 1. deležnik od preplašiti: preplašeni golobi so odleteli; preplašen otrok; biti preplašen; preplašena deklica; preplašena je odskočila
2. 2. ki vsebuje, izraža strah, vznemirjenost: preplašen obraz, pogled; preplašene kretnje; prisl.: preplašeno pobegniti, pogledati, zavpiti

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 7. 2024.

1. 1. ki ima rob, robove: robati in okrogli klini; robato kamenje / robata sol
2. 2. ki ni lepo, nežno oblikovan: robat obraz; robate roke / robat stol
   ● ekspr. robat glas hripav
   // ekspr. neroden, okoren: robate kretnje / robati verzi
3. 3. ki v odnosu do ljudi ne kaže rahločutnosti, obzirnosti, zlasti v govorjenju: robat, a dober človek; nekoliko robata ženska / robate besede; robate šale; robato govorjenje / robat humor / pripovedoval jim je robate zgodbe nespodobne, nedostojne

robáto prisl.: robato se vede do otrok

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 7. 2024.

1. 1. narediti, da se dejanja, pojavi časovno med seboj ujemajo, potekajo istočasno: sinhronizirati gibe / sinhronizirati dejavnosti / sinhronizirati ure uskladiti
2. 2. film. narediti, da se slika in zvok v filmu med seboj časovno ujemata: sinhronizirati film
   // z dodatnim tonskim snemanjem in montažo nadomestiti izvirni govor, jezik filma s kakim drugim jezikom: sinhronizirati tuje filme / sinhronizirati film v slovenski jezik
   ♦ gled. sinhronizirati lutko uskladiti njene kretnje z govorom; ptt sinhronizirati narediti, da se določeni vrtljivi deli dveh med seboj ločenih naprav vrtijo z isto vrtilno hitrostjo

sinhronizíran -a -o: sinhronizirani filmi; program prakse je sinhroniziran s programom predavanj
♦ elektr. sinhronizirani motor elektromotor, pri katerem se rotor vrti sočasno z vrtilnim magnetnim poljem; strojn. sinhronizirani menjalnik menjalnik s pripravo, ki omogoča avtomatično izenačevanje vrtilne hitrosti; prisl.: proizvodnja teče sinhronizirano

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 7. 2024.

1. 1. zelo jezen: biti, postajati srdit; ves srdit je začel ugovarjati
   // nav. ekspr. ki izraža, kaže veliko jezo: kričal je s srditim glasom; srdit obraz, pogled; srdite kretnje
2. 2. ekspr. ki se pojavlja v visoki stopnji, z veliko intenzivnostjo: pograbila ga je srdita jeza; srdito grmenje topov / srdit boj, prepir

srdíto prisl.: srdito mahati z rokami; srdito pogledati

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 7. 2024.

1. 1. ki ima velik pomen, veliko vrednost: tehten članek, prispevek; sporočilo je tehtno / tehtna odločitev; njegova beseda je tehtna / tehten sodelavec, ustvarjalec / kulturno, politično tehtno središče pomembno
   // ki izraža, kaže, da se čemu pripisuje tak pomen, taka vrednost: spregovoriti s tehtnim glasom; njegove kretnje so umirjene in tehtne
2. 2. ki je zaradi pomembnosti določene stvari vreden upoštevanja: tehten dokaz, razlog; izostati zaradi tehtnega vzroka
   ● star. ujeti veliko tehtnih polhov težkih

téhtno prisl.: tehtno govoriti

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 7. 2024.

1. 1. ki je v stanju velike jeze, razdraženosti: skušali so pomiriti togotne vaščane; ves togoten je planil kvišku
   // ki izraža, kaže veliko jezo, razdraženost: togoten obraz; togotne kretnje; zaslišali so togotno vpitje
2. 2. ki se (rad) zelo razjezi, razdraži: bil je togoten človek; dobil je togotno ženo / togoten značaj
3. 3. ekspr. silovit, divji: togotna burja; togotno morje

togôtno prisl.: togotno odgovarjati; togotno je zaloputnil vrata

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 7. 2024.

1. 1. srednje velik in krepko razvit: tršat moški; gospodinja je tršata in odločna / biti tršate postave / tršat hrbet; tršata brada
2. 2. ki ima močne poganjke, veje: tršat hrast / grmovnica tršate rasti
   ● tršati lasje gosti, bujni; ekspr. tršate kretnje nerodne, okorne; tršate obrvi namrščene; ekspr. motilo jih je njegovo tršato govorjenje robato

tršáto prisl.: tršato se je postavil predenj

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 7. 2024.