Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

Slovar slovenskega knjižnega jezika²

SSKJ²
láhen -hna -o stil. -ó prid. (á)
1. ki dosega majhno stopnjo
a) glede na učinek, posledico: lahen dež, veter / imeti lahen spanec rahel
b) glede na čutno zaznavnost: telo mu je spreletel lahen drget; pozdraviti z lahnim poklonom; lahen smehljaj; lahna rdečica / lahna melodija / čutiti lahen udarec
2. ki ne izraža, kaže telesnega napora: lahen dir / stopati z lahnimi koraki
3. nav. ekspr. ki je iz tankih, drobnih sestavnih delov; lahek: po vodi drsi lahen čolnič / čez lase si je vrgla lahno tančico / nad poljem leži lahna meglica
    láhno prisl.:
    lahno potrkati; lahno zamahniti z roko; lahno se je zasmejal; lahno brneči zvon; lahno skodrani lasje; 
prim. nalahno
SSKJ²
izgúbljati -am tudi zgúbljati -am nedov. (ú)
1. nehote, nepričakovano prihajati v položaj, ko se ne ve, kje določena stvar je: otroci izgubljajo kape, rokavice / izgubljati sled
2. s širokim pomenskim obsegom postajati revnejši za
a) kako stvar: izgubljati dlako, lase, perje / med izgublja med zorenjem odvečno vodo
b) kako lastnost: izgubljati bistrost, lesk, ostrino, popolnost; izgubljati moč, pomen, veljavo; kosti starega človeka izgubljajo prožnost; denar izgublja na vrednosti izgublja vrednost / izgubljati veselje do dela / sonce že izgublja svojo moč; običaji izgubljajo prvotni značaj
c) kak telesni organ ali njegovo delovanje: izgubljati vid; izgubljati kri krvaveti / izgubljati telesno težo hujšati; izgubljati zavest
č) kaj, s čimer kdo razpolaga: izgubljati čas s čakanjem / izgubljati oblast
3. z oslabljenim pomenom z neuspehom končevati določene procese, v katerih nastopata navadno dve nasprotni strani: naši igralci izgubljajo; jezi ga, da vedno izgublja; izgubljati na dirkah, pri igri; pren., publ. premog izgublja bitko z nafto
● ekspr. zadnje čase samo še izgubljam moje delo ni cenjeno; nimam več ugleda; ekspr. ne izgubljajva več besed o tem ne govoriva več o tem; ekspr. s tem ne bom izgubljal časa se ne bom ukvarjal; ekspr. nikar ne izgubljaj glave ostani priseben; naše moštvo izgublja korak z vodečim moštvom zaostaja za njim; ekspr. ne izgubljaj poguma bodi, ostani pogumen; ekspr. izgubljati tla pod nogami ne biti več prepričan o pravilnosti svojega ravnanja; imeti ogrožen (družbeni) položaj; letalo izgublja višino leteč se hitro približuje zemlji; ekspr. za vsako malenkost izgublja živce se razburja; publ. izgubljati iz vida pravo poslanstvo kulture ne upoštevati, zanemarjati; publ. ljudje izgubljajo izpred oči tisto, kar je bistveno ne mislijo, pozabljajo
    izgúbljati se tudi zgúbljati se
    1. prihajati v položaj, v katerem osebek ne ve, kje natančno je in kam mora iti: izgubljati se zaradi megle; izgubljati se v gozdu
    // nav. ekspr., s prislovnim določilom čezmerno, pretirano ukvarjati se s čim: izgubljati se v iskanju novega; izgubljati se v malenkostih; izgubljati se v podrobnostih
    2. ekspr. začenjati živeti v nasprotju z vrednotami, priznanimi v določeni družbi: fant se vedno bolj izgublja
    3. navadno s prislovnim določilom z oddaljevanjem postajati
    a) neviden: pot se je izgubljala in spet prikazovala; cesta se za vasjo izgublja v gozd; telefonske žice se izgubljajo med vejami / knjiž. pokrajina se izgublja v megli
    b) neslišen: glasovi se počasi izgubljajo; govorjenje se je izgubljalo v ropotu / koraki se počasi izgubljajo po hodniku
    // knjiž. prehajati v kaj drugega: hrib se proti jugu izgublja v lahno nagnjen svet; sadovnjak se izgublja v polje
    4. ekspr. počasi, skoraj neopazno odhajati: ljudje so se izgubljali v hiše; drug za drugim so se izgubljali skozi vrata
    5. približevati se koncu obstajanja: strah se polagoma izgublja / publ. gospodarski pomen se pri tej akciji izgublja
    // z zmanjševanjem rabe, uporabe približevati se koncu obstajanja: nekateri izrazi se izgubljajo; stare šege se izgubljajo
    ●     ekspr. ob vsaki pripombi se je govornik izgubljal ni znal nadaljevati; ekspr. hiše se izgubljajo po pobočjih so raztresene; ekspr. obraz se mu je kar izgubljal pod veliko kapo kapa je bila prevelika v primeri z obrazom
    izgubljajóč tudi zgubljajóč -a -e:
    izgubljajoč čas s čakanjem na vlak, ni mogel vsega opraviti; hribi, izgubljajoči se v daljavi
SSKJ²
dahníti in dáhniti -em dov. (ī á)
1. z odprtimi usti rahlo iztisniti zrak: dahnil je v očala in jih obrisal; dahni vame! pren., pesn. smrt ji je dahnila v lice; pomlad je dahnila čez polja
// preh., ekspr. zelo tiho izgovoriti: komaj slišno dahne pozdrav; to je bolj dahnila, kot rekla
// preh., ekspr. dati, vdihniti, vnesti: pisatelj je gradivu dahnil življenje
● pesn. dahniti poljub na čelo rahlo poljubiti
2. ekspr. rahlo zapihati, zapihljati: prijeten hlad je dahnil iz gozda; veter dahne z gora / vame je dahnil duh po listju
// knjiž. zadišati: cvetoče akacije so dahnile v sobo; brezoseb. dahnilo je po pomladi
// nedov., nar. zaudarjati: meso že dahne
    dáhnjen -a -o:
    podoba, lahno dahnjena na steno; v sneg dahnjene stopinje
SSKJ²
gomazênje -a s (é)
glagolnik od gomazeti: gomazenje ljudi / začutil je lahno gomazenje v nogah
SSKJ²
otròk -ôka m, mest. ed. otrôku in otróku, mn. otrôci otrók otrôkom otrôke otrócih otróki (ȍ ó)
1. deček ali deklica v prvih letih življenja: otrok je zaspal; negovati, pestovati, previjati otroka; vzgajati otroke; posvojiti otroka; rada je pri otrocih, z otroki; lažnivi, razvajeni otroci; lep, zanemarjen, zapuščen otrok; duševno nerazvit otrok; cepljenje otrok proti davici; vzgoja in varstvo otrok; skrb za otroke; jokal je kot otrok močno, brez obvladovanja / otrok že hodi zna hoditi; pog. vzeti otroka za svojega posvojiti ga; ekspr. pusti ga, saj je še napol otrok / ekspr. čudežni otrok ki že zelo zgodaj pokaže nadpovprečno nadarjenost; delavski, kmečki, mestni otroci; domski otrok v domu vzgojen in odrasel otrok; predšolski, šoloobvezni otroci / otrok s posebnimi potrebami ki zaradi motnje v razvoju, bolezni potrebuje pomoč, prilagoditev programa pri vzgoji in izobraževanju
2. človeški potomec v odnosu do staršev: dati otroka v rejo, varstvo; dobiti, roditi otroka; imata dva otroka; bila jima je dober, ubogljiv otrok; to je njun edini otrok; ima tri nepreskrbljene otroke; nezaželen otrok; ekspr. otrok ljubezni spočet iz ljubezni, želje staršev; to so otroci iz prvega zakona, od prve žene; vabljeni so bili starši z otroki; družina brez otrok; ekspr. ostala je sama s kopo otrok; skrbi zanj kakor za svojega otroka / nezakonski otrok ki ni rojen v zakonski zvezi
// nav. ekspr. (človeški) plod: pri pregledu nosečnice so ugotovili, da se otrok pravilno razvija / v šestem mesecu nosečnosti je izgubila otroka je imela splav; vznes. ona nosi otroka pod srcem je noseča; odločila se je, da bo otroka odpravila povzročila izzvani splav; otrok iz epruvete spočet z zunajtelesno oploditvijo / nedonošen otrok
3. ekspr., z oslabljenim pomenom izraža, da je osebek v veliki meri deležen lastnosti, stanja, značilnosti, kot jih določa samostalnik: on je otrok fantazije; otrok revščine / on je otrok narave / otroci luči, svetlobe veseli, vedri otroci / nav. mn., ekspr. otrok cvetja hipi
4. knjiž., ekspr., z rodilnikom rezultat, sad: uspeh je otrok truda in vztrajnosti
● evfem. otrok je moker je naredil malo potrebo v obleko, posteljo; ekspr. razumi vendar, saj nisi otrok si odrasel človek; ekspr. ne bodi tak otrok tako otročji, neumen; ekspr. poročila sta se, ker je bil otrok že na poti ker je bila ona noseča; ekspr. že pet mesecev je noseča, pa se otrok še ni oglasil premaknil, zganil; pog. ne mara otroka noče zanositi, roditi; star. otrok je pri hiši, kot bi hruško otresel zelo veliko; knjiž. dati, darovati življenje otroku roditi ga; nižje pog. nič ni naredil pri hiši, samo jedel je in ji delal otroke povzročal, da je zanosila, čeprav tega ni želela; star. otroka ima pri prsih doji ga; pog. napravil ji je otroka povzročil, da je zanosila, čeprav tega ni želela; knjiž. žena mu je dala, podarila otroka rodila; ekspr. odstaviti otroka prenehati dojiti; ekspr. štorklja je svojega otroka pregnala iz gnezda mladiča; ekspr. pričakuje otroka je noseča, bo rodila; nar. levi otroci ki jih ima poročen moški z žensko, s katero ni v zakonski zvezi, nezakonski otroci; ekspr. on je velik otrok otročji, naiven; ekspr. to ve, zna vsak otrok je splošno znano; je zelo lahko, preprosto; knjiž., ekspr. bil je pravi otrok svojega časa človek s tipičnimi značilnostmi časa, razmer, v katerih je živel, ustvarjal; veliko babic – kilav otrok kjer sodeluje preveč ljudi, ni pravega uspeha; preg. majhni otroci – majhne skrbi; preg. kakršni starši, taki otroci
♦ med. debilen otrok nekdaj lahno duševno nerazvit; defekten otrok nekdaj telesno ali duševno nerazvit; ped. razvojno moten otrok oviran v normalni rasti, vzgoji; pravn. legitimirati otroka pozakoniti
SSKJ²
priklánjati se -am se nedov. (ȃ)
1. delati gibe z glavo ali z glavo in zgornjim delom telesa naprej, navzdol: igralci so se priklanjali in gledalci so ploskali; v znak zahvale so se ji priklanjali; priklanjati se do tal; globoko se priklanjati / ekspr.: drevesa so se v vetru priklanjala pripogibala; težko klasje se je priklanjalo
// pozdravljati z nagibom glave ali glave in zgornjega dela telesa: že od daleč so se ji priklanjali; prisrčno se je priklanjala na vse strani; srečal je toliko znancev, da se je kar naprej priklanjal
2. ekspr. izkazovati komu čast, spoštovanje: prej so ga preganjali, zdaj se mu pa vsi priklanjajo; priklanjajo se mu, da bi si pridobili njegovo naklonjenost / pred nikomer se ne bom priklanjal poniževal
    priklánjati zastar.
    pripogibati, sklanjati: burja priklanja drevesa / klečali so in priklanjali glave
    priklanjajóč se -a -e:
    lahno priklanjajoč se, je odšel z odra
SSKJ²
prikloníti se -klónim se dov. (ī ọ́)
1. narediti gib z glavo ali z glavo in zgornjim delom telesa naprej, navzdol: preden je začela deklamirati, se je priklonila; globoko se prikloniti / prikloni se, da se ne zadeneš v vrata skloni se, pripogni se
// pozdraviti z nagibom glave ali glave in zgornjega dela telesa: prikloni se, preden odideš; zahvalil se je, se lahno priklonil in odšel
2. ekspr. izkazati komu čast, spoštovanje: prišli so se priklonit spominu pokojnika
    priklonívši se zastar.:
    priklonivši se pozdraviti
SSKJ²
róžnat -a -o prid. (ọ̑)
1. podoben barvi mareličnega cveta, bledo rdeč: rožnat papir; rožnata svetloba; rožnate vrtnice; rožnato nebo; bledo, temno rožnat / dekle rožnatega obraza; rožnati dojenčkovi prsti / rožnata barva / od zadrege je postala rožnata je lahno zardela
2. ekspr. za človeka zelo ugoden, prijeten: takrat nismo bili v rožnatem položaju; to so rožnati upi; razmere niso rožnate / pesn. rožnate sanje
// olepšan, optimističen: rožnato gledanje na kaj; sestavljati rožnata poročila
● ekspr. gledati kaj v rožnati luči, skozi rožnata očala lepše, kot je v resnici; ekspr. biti rožnate volje veselo razpoložen; dekle v rožnatem krilu rožastem
    róžnato prisl.:
    vse gleda, vidi rožnato; rožnato ožarjeni vrhovi / piše se narazen ali skupaj: rožnato bel ali rožnatobel; rožnato rdeč; rožnato zlat
SSKJ²
zacopotáti -ám dov. (á ȃ)
večkrat plosko stopiti, da se sliši glas cop: nerodno je zacopotal po hiši
// večkrat plosko, zamolklo udariti ob tla: sandale so pri vsakem koraku lahno zacopotale
SSKJ²
copotánje -a s (ȃ)
glagolnik od copotati: zbudilo ga je škripanje vrat in lahno copotanje / copotanje in ploskanje navzočih; copotanje cokel, konjskih kopit
SSKJ²
pogrmévati -am nedov. (ẹ́)
1. brezoseb. v presledkih grmeti: za hribi lahno pogrmeva
2. v presledkih dajati grmenju podobne glasove: motorji bombnikov so skoraj vsak dan pogrmevali nad mestom; pren., ekspr. nesreča je pogrmevala v ozračju
SSKJ²
šuštênje -a s (é)
glagolnik od šušteti: šuštenje vetra; lahno šuštenje listja / šuštenje papirja, svilene obleke
SSKJ²
udáriti -im dov. (á ȃ)
1. sunkovito dotakniti se koga, navadno z namenom prizadeti bolečino: udariti otroka, žival; udariti koga v obraz, trebuh; udaril ga je po glavi; udariti s palico, z roko; udaril jo je, da se je opotekla; lahno, močno udariti; pog. udariti koga nazaj vrniti komu udarec; pren. udariti z besedo, jezikom
// sunkovito dotakniti se česa, navadno z določenim namenom: udariti žogo; udariti na boben; udariti po šipi, vratih; udariti z loparjem; vojak je udaril s petami v pozdrav / pog. udariti pečat na listino dati, odtisniti
// dati glas ob sunkovitem dotiku: ura udari vsake pol ure; kratko, zamolklo udariti / ura je udarila poldne z zvočnim znakom naznanila; brezoseb. udarilo je polnoč
2. premikajoč se sunkovito dotakniti se česa: pri vstopu je udaril ob podboj; avtomobil je čelno udaril v ograjo / zobje so mu udarili skupaj / burja je udarila v okno
3. narediti sunkovit gib: petelin je udaril s perutmi in zakikirikal / srce je še nekajkrat udarilo in obstalo
4. v zvezi s strela zaradi visoke napetosti ob razelektritvi ozračja preskočiti s telesa na telo in povzročiti močen pok: strela je udarila in bil je takoj mrtev; napeljati strelovod, da v hišo ne bi udarila strela / nepreh. kadar je udarila strela, so se stisnili skupaj
5. ekspr. hitro, silovito (vojaško) napasti: najprej je udarila konjenica; udariti z bombami, brzostrelkami / udariti na sovražnika, po sovražniku
6. nepreh., ekspr., s prislovnim določilom nenadoma, silovito nastopiti, pojaviti se: sredi travnika je udarila na dan voda; skozi odprtino je udarila svetloba / plamen je udaril nazaj / njegove slabe lastnosti so spet udarile na dan
// pojaviti se v čutno močno zaznavni obliki: v nos mu je udaril vonj po ožganem; v obraz jim je udaril mrzel veter; ko so stopili na cesto, je udarila vanje vročina / s plesišča je udaril tango se je zaslišal; na ušesa, v ušesa so jim udarili čudni glasovi
// postati opazen, viden: skozi belež je udarila stara barva
7. ekspr. povzročiti škodo, težave; prizadeti: s svojim dejanjem je udaril vso družino / državo je udarila gospodarska kriza; nesreča jih je udarila
8. ekspr., z oslabljenim pomenom izraža nastop stanja, kot ga določa samostalnik: slepota ga je udarila / udarila sta jih griža in tifus; kap jo je udarila zadela; udarila ga je sončarica
9. pog., navadno z dajalnikom s svojim delovanjem povzročiti negativne posledice: mraz ji je udaril na pljuča; brezoseb.: udarilo ji je na ledvice, oči bolna je na ledvicah, očeh; udarilo jo je v noge, da se ni mogla premakniti
10. ekspr., v zvezi s po začeti neprizanesljivo ravnati s kom: udariti po političnih nasprotnikih
// začeti kritizirati, napadati koga: vsi so udarili po njem; če le more, udari po tašči
11. ekspr., s širokim pomenskim obsegom izraža začetek dejanja, kot ga določa sobesedilo: udariti tarok; udariti koračnico, polko zaigrati / udariti po sadjevcu začeti ga piti
12. ekspr., z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža dejanje, kot ga določa samostalnik: ko sta prišla na vrh, sta udarila obilno malico / udariti v jok, smeh zajokati se, zasmejati se
13. nepreh., ekspr. hitro, silovito reči: nič ne premisli, kar udari; naravnost udariti; brezoseb. kam boš šla, je udarilo iz njega
14. pog., ekspr., navadno v zvezi z jo iti, oditi: udarili so jo počez čez travnik; udariti jo v gore; udariti za kom
● ekspr. te besede so udarile vanjo kot strela so jo zelo prizadele; star. božje ga je udarilo kap ga je zadela; ekspr. kri mu je udarila v glavo, lica zelo je zardel; ekspr. nekaj mu je udarilo na možgane ne more misliti, razmišljati; pog. pohvala mu je udarila v glavo postal je domišljav, prevzeten; pog. vino mu je udarilo v glavo ga je upijanilo; pog. ob obračunu bo udarilo na dan, da so zadolženi bo prišlo na dan; ekspr. udariti na pravo struno najti pravi način; pog. udariti (s pestjo) ob mizo, po mizi odločno, ostro nastopiti, zahtevati; ekspr. udariti koga po žepu finančno ga prizadeti; ekspr. v glavo mu je udarila misel, da bi se oženil začel je misliti na ženitev; ekspr. to mi je takoj udarilo v oči sem takoj opazil, zagledal; udariti v prazno ne da bi zadel; ekspr. po dolgem pogajanju sta si udarila v roke sta sklenila dogovor, kupčijo; star. bog ga je udaril s hudo žensko dobil je hudo ženo; pog. udariti mimo reči, storiti kaj napačnega; pog., ekspr. udarili so jo po slovensko začeli so govoriti, peti (po) slovensko
    udáriti se 
    1. povzročiti si bolečino z udarcem: zelo se je udaril; pri padcu se je udaril v glavo
    // v zvezi s po z udarjanjem po kakem delu na sebi izraziti podkrepitev tega, kar določa sobesedilo: jaz, tepec, se je udaril po čelu, glavi; udaril se je po stegnih in poskočil od veselja
    2. ekspr. sporeči se, spreti se: večkrat se udarijo; udarila sta se zaradi otroka, zemlje
    // spopasti se: študenti so se udarili s policijo
    udárjen -a -o
    1. deležnik od udariti: s poplavami, snegom udarjeni kraji; udarjeni pešec je obležal nezavesten; nogo ima udarjeno in odrgnjeno; udarjena je z neplodnostjo, s slepoto
    2. ekspr., v povedni rabi čudaški, neumen: malo je udarjen; vsak je po svoje udarjen
    3. pog., ekspr., navadno v povedni rabi, v zvezi z na ki čuti, ima veliko željo po tem, kar izraža določilo: udarjen je na denar, meso; udarjen na ženske / zelo je udarjena nanj zelo ga ima rada
SSKJ²
cmériti se -im se nedov. (ẹ́ ẹ̑)
lahno jokati s tožečim glasom: otrok sitnari in se cmeri
// slabš. jokati: kaj se cmeriš! cmeri se za prazen nič
SSKJ²
debílen -lna -o prid. (ȋ)
1. slabš. omejen, neumen: debilen komentar
2. med., nekdaj lahno duševno nerazvit: debilen otrok
SSKJ²
dremúckati -am nedov. (ȗ)
ekspr. lahno dremati: ded je vso zimo dremuckal na peči; leno je dremuckala na soncu; dremuckal je kakor maček; s smiselnim osebkom v dajalniku malo se mi dremucka
SSKJ²
kŕcati1 -am nedov. (r̄)
lahno udarjati s prsti, navadno za svarilo: krcal ga je po ušesih
// ekspr. kratko, močno udarjati: krcal ga je s palico; zaradi grde pisave ga je krcala po prstih
SSKJ²
kŕcniti -em dov. (ŕ ȓ)
1. lahno udariti s prsti, navadno za svarilo: močno ga je krcnil po nosu / krcnila je po sveči in jo ugasnila
// ekspr. kratko, močno udariti: krcnil ga je po roki
2. ekspr. ostro, učinkovito odgovoriti, zavrniti: dobro si ga krcnil
SSKJ²
migetáti -ám stil. -éčem nedov. (á ȃ, ẹ́)
hitro, lahno se premikati sem in tja: plamenček migeta v vetru / igle so ji urno migetale med prsti / ekspr. ranjeni golob je še migetal s perutmi je mahal
// ekspr. dajati vtis utripanja, prekinjanja svetlobe: zvezde migetajo z jasnega neba
● pred očmi mi migeta zaradi slabosti, bolezni se mi zdi, da se mi pred očmi vse premika, maje
    migetajóč -a -e:
    migetajoče listje; migetajoče zvezde
SSKJ²
migotáti -ám nedov. (á ȃ)
hitro, lahno se premikati sem in tja: listi, plamenčki sveč migotajo v vetru / zrak migota nad razgreto pločevino / ekspr. pes veselo migota z repom maha / luč ob cesti nemirno migota
// ekspr. dajati vtis utripanja, prekinjanja svetlobe: zvezde so prijazno migotale
● pred očmi mi migota zaradi slabosti, bolezni se mi zdi, da se mi pred očmi vse premika, maje
    migotajóč -a -e:
    zrak je bil razgret in migotajoč; migotajoče luči
Število zadetkov: 29