Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Fran

Zadetki iskanja

SSKJ
dívji -a -e prid. (í) 
  1. 1. ki živi, raste svobodno v naravi: divji golob, zajec; v starem štoru je našel divje čebele; cepiti divjo češnjo; jata divjih rac; divje in gojene rastline; divje in domače živali
  2. 2. ki še ni kultiviran, civiliziran: ti kraji so še zelo divji / divja dolina, pokrajina; divja, nedotaknjena narava / divji predeli celine; film o Divjem zahodu o življenju v zahodnem delu Združenih držav Amerike, ko ta še ni bil popolnoma civiliziran
    // divja plemena ki živijo na zelo primitivni stopnji družbenega razvoja
  3. 3. ki se ne da ukrotiti: konja je prodal, ker je bil divji / pri sosedu imajo zelo divjega psa / bik je ves divji razgrajal po vasi razdražen
  4. 4. nav. ekspr. ki ne obvladuje svojih negativnih lastnosti: tega divjega človeka se vsi izogibajo; vojaki so bili divji; bal se je divje drhali, ki je pustošila po deželi / imel je divje navade / otroci so tako divji, da jih komaj krotim neugnani, razposajeni
    // ekspr., v povedni rabi zelo jezen: kmalu se vrni, sicer bo oče divji; divji ko ris / na koga je tako divji? ves divji je nanj
    // ki izraža, kaže divjost, veliko jezo: divji obraz; ustrašil se je njegovega divjega pogleda / opazil je divji blesk v njegovih očeh / zaslišal se je divji lajež psov
  5. 5. ekspr., navadno v povedni rabi ki se boji tujih ljudi: ne bodi tako divji in pridi bližje
  6. 6. ekspr. ki se pojavlja v visoki stopnji in z veliko intenzivnostjo: prijela ga je divja jeza; ljubil jo je z divjo strastjo / zaslišal se je divji krik, smeh / vnel se je divji boj / mraz je sicer divji, a snega ni; začutil je divjo lakoto
    // ki ima veliko hitrost, silovitost: pognal je konja v divji dir; od divje vožnje z avtomobilom ga boli glava / utrujen od divjega plesa
  7. 7. ekspr., s širokim pomenskim obsegom čuden, nenavaden: to je napravilo nanj prav divji vtis; imel je divje sanje / vedno nosi obleke divjih barv
  8. 8. ki ni v skladu z veljavnimi zakoni, predpisi: divji lov; divja gradnja črna gradnja
    // divji zakon skupno življenje moškega in ženske brez zakonske zveze
    // divji lovec, ribič
    ●     pog., ekspr. ves divji je na meso zelo rad ga je; pog., ekspr. divji je na ženske ima veliko slo po ženskah
    ♦     bot. divji bezeg; divji kostanj okrasno drevo z belimi, rumeno ali rdeče lisastimi cveti v piramidastih socvetjih, Aesculus hippocastanum; divja roža šipek; etn. divji mož po ljudskem verovanju moškemu podobno kosmato bitje, ki prebiva v gozdu; divja jaga po ljudskem verovanju truma duhov prednikov, ki se podi v božičnem času po zraku; med. divje meso nepravilno razraslo tkivo v rani, ki se slabo celi; šport. tekmovanje na divjih vodah tekmovanje v kajaku ali kanuju na deroči reki; vrtn. divja mladika mladika, ki zraste iz starega tkiva; zool. divji petelin velika gozdna ptica temne, na prsih zelenkasto modre barve, Tetrao urogallus; divja koza gams
    dívje prisl.: divje kričati; divje rasti; divje voziti; divje romantična pokrajina; divje smo navijali za naše moštvo
    ●     ekspr. divje ga je imelo, da bi ga udaril komaj se je premagoval; sam.: nekaj divjega je v njegovi naravi
SSKJ
grozánski -a -o prid. (ȃ) ekspr.  
  1. 1. zelo velik, ogromen: ima grozansko glavo / čuti grozansko lakoto zelo hudo
    // oblak je velik in grozanski grozen, strašen
  2. 2. redko močen, silovit: nastal je grozanski trušč
    grozánsko prisl.: grozansko me je pogledal; sem grozansko lačen
SSKJ
láčen -čna -o prid. (á ȃ) 
  1. 1. ki čuti potrebo po jedi: lačen otrok; biti lačen; lačna živina; premraženi in lačni so čakali jutra; lačen in žejen; zelo lačen; lačen kot pes, volk / lačne pršice so še enkrat manjše kakor site / ekspr. doma ima pet lačnih ust otrok; pren. bajke za lačno domišljijo
    // ekspr. ki izraža lakoto: interniranci z lačnimi očmi / ptički odpirajo lačne kljune; trgati meso z lačnimi zobmi
  2. 2. nav. ekspr. ki živi v pomanjkanju hrane: lačno prebivalstvo / pog. med vojno so ljudje lačni stradajo
    // lačna leta po Napoleonovih vojnah
  3. 3. nav. ekspr., z rodilnikom ki si zelo želi česa: lačen kruha / lačen časti, denarja, zemlje; biti lačen ljubezni; dobrote lačni otroci; senzacij lačni časopisi
  4. 4. ekspr. ki izraža spolno poželenje: sledil ji je z lačnim pogledom; čutila je na sebi njegove lačne oči
    ●     ekspr. urednik ima lačne predale nima gradiva za objavo; pog., ekspr. ima ta lačno jetiko zelo pogosto čuti potrebo po jedi in veliko jé, a je kljub temu suh; nar. lačna torba, vreča manj napolnjena, kot bi morala biti; nar. ta jed je lačna ne nasiti za dolgo; ekspr. samo oči so lačne ko človek vidi jed, si je zaželi, čeprav ne čuti potrebe po njej; ekspr. oči so bile bolj lačne kot želodec vzel si je več jedi, kot je je mogel pojesti; ekspr. lačen sem, da se mi pajčevine delajo po želodcu, da se mi tema dela pred očmi, da bi vola pojedel zelo lačen; ekspr. lačen je bil, da se je skozenj videlo zelo lačen, sestradan; ekspr. v otroških letih sem bil večkrat lačen kot sit sem živel v zelo slabih gmotnih razmerah
    láčno prisl.: lačno gledati; krava lačno muka
    láčni -a -o sam.: siti ne razume lačnega; pomagati lačnim; pog., ekspr. ima ta lačno zelo pogosto čuti potrebo po jedi in veliko jé, a je kljub temu suh
SSKJ
lákota -e ž (á) 
  1. 1. občutek potrebe po jedi: lakota ga muči, tare; čutiti lakoto; huda lakota; ekspr. volčja lakota zelo velika
    // trpeti lakoto in žejo / občutek lakote
    ●     ekspr. začela ga je gruditi lakota postal je lačen; ekspr. lakota je najboljši kuhar lačnemu človeku se zdi vsaka jed okusna
  2. 2. pomanjkanje hrane: v deželi je bila lakota; umreti od lakote, zastar. lakote; ekspr. prebivalstvo je cepalo od lakote; pred očmi se mi megli zaradi lakote; velika lakota; smrt od lakote; boj proti lakoti
  3. 3. ekspr., s prilastkom velika želja po čem: lakota slave; lakota po naravi, po zemlji / spolna lakota poželjivost
  4. 4. slabš. lakomen človek: njegov upnik je bil brezsrčna lakota / kot psovka ali bi rad vse sam pograbil, lakota lačna
  5. 5. slabš. kdor živi v slabih gmotnih razmerah: to so same bajtarske lakote / kot psovka tebi nimam kaj vzeti, ti lakota
  6. 6. bot. rastlina z vretenasto razvrščenimi listi in štiridelnim belim, rdečim ali rumenim cvetnim vencem, Galium: gozdna, navadna lakota
SSKJ
mràz mráza m, mn. mrazóvi tudi mrázi (ȁ á) 
  1. 1. razmeroma nizka temperatura: mraz nastopi, poneha, popusti, ekspr. pritisne; mraz je trajal, pog. držal nekaj dni; zavarovati se pred mrazom; ekspr. divji, leden, peklenski, sibirski, strupen mraz; nočni, zimski mraz; prvi mraz; suh mraz; mraz je bil, postajal vedno hujši; biti odporen proti mrazu; biti občutljiv za mraz; omiliti posledice mraza; poškodbe od mraza / trpeti, prenašati mraz in lakoto; ekspr. mraz grize v prste, reže, seže do kosti; drgetati, trepetati, tresti se od mraza; ekspr. biti ves trd od mraza / pri označevanju krajevnosti ali časovnosti: pospraviti pridelke do mraza; iti slabo oblečen na mraz; pustil ga je stati na mrazu; hodili so po mrazu in dežju; nerad gre od doma v takem mrazu; preskrbeti si drva pred mrazom / mraz je razgnal skalo led; pog.: odprl je vrata in spustil mraz v sobo mrzel zrak; dvajset stopinj mraza pod ničlo
    // mn., knjiž.: ptice so odletele v kraje, kjer ni mrazov mraza; začeli so se prvi mrazovi temperature pod 0° C; pren. čutiti mraz ločitve
    // v povedno-prislovni rabi izraža stanje, ko je nizka temperatura: zunaj je bil hud mraz, je bilo hudo mraz; včeraj je bilo bolj mraz, kot je danes; straža mora stati, pa če je še tako mraz; ekspr. bilo je mraz, da je drevje pokalo zelo, hudo; ekspr. mraz je, da (vse) poka, škriplje
    // v povedno-prislovni rabi, s smiselnim osebkom v dajalniku izraža neugodno počutje ob nizki temperaturi: mraz mi je; redko v roke ji je bilo mraz jo je zeblo; fantu je bilo mraz, da se je ves tresel
  2. 2. neprijeten občutek na koži s tresenjem zaradi močnega vznemirjenja, odpora: ko je to slišal, mu je šel, lezel mraz po hrbtu; mraz ga spreleti, trese, če se tega spomni
    // drgetanje (mišic) z občutkom mraza, zlasti pred naglim povišanjem telesne temperature: slabo se počuti in mraz ga spreletava, trese; prehladil se je in začel ga je stresati mraz
  3. 3. knjiž., ekspr. velika zadržanost, neprijaznost: v njegovem glasu je bil mraz; od njega je vel mraz / v svetu mraza umirajo mlada bitja
  4. 4. nar. slana: ajdo je osmodil, poparil mraz; bil je tak mraz, da je bilo vse belo
    ●     knjiž. mraz mi je v dušo, v duši, pri duši sem zelo potrt, žalosten; dedek Mraz simbolični starček, ki ob novem letu prinaša darila; pog. nabral se ga je kakor berač mraza zelo se je napil
    ♦     anat. čutnice za mraz; geogr. pol mraza kraj z najnižjimi temperaturami na zemlji
SSKJ
naméra -e ž (ẹ̑) duševna usmerjenost k uresničitvi kakega dejanja v bližnji prihodnosti: naše namere so poštene, skromne; kakšne namere imajo; svojo namero je opravičeval z lakoto; hotel je kupiti knjigo, pa je opustil to namero; o naši nameri, namerah je bil poučen; kljub trdni nameri ni šel k sosedu / moja namera je govoriti resnico / knjiž. to ga je v njegovi nameri še utrdilo / redko namera članka, dejanja je jasna namen, cilj
// uresničitev dejanja te usmerjenosti: odloži to namero in ostani še en dan; obramba je preprečila vse namere napadalcev
SSKJ
národ -a stil. -óda m (á, ọ́) 
  1. 1. skupnost ljudi, navadno na določenem ozemlju, ki so zgodovinsko, jezikovno, kulturno, gospodarsko povezani in imajo skupno zavest: ljudstvo se je izoblikovalo v narod; izkoriščani, neodvisni narodi / češki, slovenski narod; evropski, jugoslovanski narodi / postali smo svoboden narod s svojo državo; vezi manjšine z matičnim narodom; pravica narodov do samoodločbe / Smrt fašizmu — svobodo narodu med narodnoosvobodilnim bojem in prva leta po 1945 pozdrav udeležencev narodnoosvobodilnega boja; zaključek uradnih dopisov; Osvobodilna fronta (slovenskega naroda) slovenska narodnoosvobodilna organizacija, ustanovljena 27. aprila 1941
    // s prilastkom taka skupnost, za katero je značilna kaka dejavnost: Grki so pomorski narod / ekspr.: narod hlapcev, poštenjakov; narod pesnikov in mislecev
    // skupnost ljudi, ki jih druži skupen izvor, skupna preteklost, podoben jezik, običaji; ljudstvo: vpadi barbarskih narodov / nomadski, pastirski narodi / preseljevanje narodov v 6. stoletju
  2. 2. v nekaterih družbenih ureditvah večinski, zlasti socialno nižji družbeni sloji: narod je trpel lakoto, mogočniki pa so se zabavali; pesmi je nabral med narodom / izrazi so vzeti iz naroda / nizki, preprosti narod
  3. 3. ed., nižje pog. ljudje, ljudstvo: poglej, koliko naroda je prišlo / tepla sta se, narod pa se je zabaval gledalci, opazovalci
  4. 4. publ. država: odnosi med narodi
    ●     Organizacija združenih narodov organizacija velike večine držav, katere cilj je krepiti sodelovanje med narodi in ohraniti mir na svetu; ekspr. staro Avstrijo so imenovali ječo narodov državo, v kateri so nekateri narodi zatirani; publ. pomlad narodov leto 1848 v stari Avstriji, ko so nenemški narodi zahtevali svoje narodne pravice; publ. vrata narodov naravni prehodi med gorovji, skozi katere so potovala ljudstva, zlasti iz Azije v Evropo; red zaslug za narod z zlato zvezdo visoko jugoslovansko odlikovanje za družbenopolitične in vojaške zasluge
    ♦     antr. hamitski, semitski narodi; jur. zbor narodov od 1953 do 1974 zbor (zvezne skupščine) za varstvo enakopravnosti narodov Jugoslavije; zgod. Društvo narodov po prvi svetovni vojni ustanovljena organizacija večjega števila držav, katere cilj je bil krepiti sodelovanje med narodi in ohraniti mir na svetu
SSKJ
nèudóbje -a s (ȅ-ọ̑) kar je nasprotno, drugačno od udobja: vse življenje je prenašal lakoto in neudobje
SSKJ
odpráviti -im dov. (á ȃ) 
  1. 1. narediti, povzročiti, da kak pojav, stanje preneha biti, obstajati: odpraviti izkoriščanje, lakoto, nepismenost, suženjstvo; odpraviti napake, razvade, nepravilnosti v podjetju / odpraviti določene upravne enote; odpraviti monarhijo; odpraviti prispevke / odpraviti nalezljive bolezni / ta predpis so kasneje odpravili razveljavili; prejšnja odločba se odpravi / odpraviti govorno napako; odpraviti okvaro stroju popraviti
    // odpraviti otroku gliste
  2. 2. nav. ekspr. narediti, povzročiti, da kdo odide: odpraviti nadležnega obiskovalca; odpravi spremljevalko, da bom lahko govoril z dekletom; hitro ga odpravi; zlepa odpraviti / spremstvo je odpravil in šel sam dalje odslovil
    // narediti, povzročiti, da kdo odide, ne da bi dosegel, kar želi: odpravil sem ga, češ da nimam denarja; mene ne boste kar tako odpravili; odpraviti koga praznih rok
    // ne izpolniti prošnje, pričakovanja: odpravili so učiteljstvo s pismenim pojasnilom, da ni denarja; odpravil jo je samo z obljubami / starši me odpravijo z darili, a časa zame nimajo
  3. 3. s prislovnim določilom narediti, kar je potrebno za odhod koga: zjutraj je odpravila otroke v šolo / odpravili so me v bolnico; odpraviti koga v internacijo; mati me je odpravila nabirat jagode; odpravil ga je domov
  4. 4. narediti, kar je potrebno za odpošiljatev: odpraviti blago; odpraviti poslovna pisma / odpraviti tovor z naslednjim vlakom
  5. 5. poljud. povzročiti izzvani splav: šla je k mazački, da bi ji odpravila; dala si je odpraviti / ko je bila tretjič noseča, je odpravila imela izzvani splav
  6. 6. publ. premagati: jugoslovanski boksar je igraje odpravil svojega nasprotnika; včeraj je naša nogometna reprezentanca odpravila grško; gostje so odpravili domačine z visokim rezultatom / Partizan je odpravil Crveno zvezdo (s) 3 : 0
  7. 7. ekspr., navadno s prislovnim določilom obravnavati kaj tako, kot nakazuje določilo: kritik je odpravil zbirko z nekaj stavki; zakon je nakratko odpravil problem šolske reforme / ne moreš ga odpraviti s šarlatanom / sodelavce revije je odpravil samo z omalovaževalno kretnjo
  8. 8. star. odpustiti, odsloviti (iz službe): gospodinja ji je plačala za mesec dni in jo odpravila; ko je o služabniku to izvedel, ga je takoj odpravil / ko je bila vojna končana, so generali vojake odpravili
  9. 9. star. opraviti: s tem je odpravil veliko delo; ko boš vse odpravil, se hitro vrni / odpravili ste, lahko greste
    ●     star. imel je več hčera, ki jih je bilo treba odpraviti izplačati; žarg. odpraviti stranko končati poslovanje z njo; ekspr. največkrat me je za večerjo odpravila samo s čajem mi dala samo čaj; odpraviti škodljive snovi iz česa z namakanjem izločiti, odstraniti
    ♦     mat. odpraviti neznanko z računskimi postopki doseči, da odpade določena neznanka v sistemu enačb; odpraviti oklepaj; odpraviti ulomke v enačbi z množenjem doseči, da v enačbi ni več ulomkov; ptt odpraviti pošiljko odposlati pošiljko iz sprejemne pošte naslovni pošti; žel. odpraviti vlak po ugotovitvi varnih razmer za vožnjo v določeno smer dati znak za odhod vlaka
    odpráviti se navadno s prislovnim določilom  iti (stran), oditi: popili so še liter vina in se odpravili; čas je, da se odpravimo; odpraviti se proti gozdu; odpraviti se za drugimi / odpraviti se v mesto; treba se bo odpraviti domov / odpraviti se k počitku, spat / ladja se je odpravila v polarna morja; pren. moje misli so se odpravile na čudovita pota
    odprávljen -a -o: odpravljeni fevdalni odnosi; knjige iz odpravljenih samostanov; taki predpisi so zdaj odpravljeni; s to vsoto sem bil od doma odpravljen; vlak je bil pravilno odpravljen
SSKJ
odprávljati -am nedov., stil. odpravljájte; stil. odpravljála (á) 
  1. 1. delati, povzročati, da kak pojav, stanje preneha biti, obstajati: odpravljati izkoriščanje, lakoto; odpravljati napake, razvade / odpravljati nepotrebne delovne enote / odpravljati madeže čistiti
    // odpravljati predpise razveljavljati
    // odpravljati črevesne zajedavce
  2. 2. nav. ekspr. delati, povzročati, da kdo odide: odpravljati vsiljivce / vratar je odpravljal obiskovalca, ta pa ni ubogal
    // delati, povzročati, da kdo odide, ne da bi dosegel, kar želi: odpravljati s praznimi besedami; vsak jo je odpravljal od hiše z izgovorom
  3. 3. s prislovnim določilom delati, kar je potrebno za odhod koga: mati je odpravljala otroke v šolo; ko je videl, da se odpravljamo, je tudi sam vstal / odpravljati se k počitku, spat / odpravljati se v pokoj / odpravljati hujše bolnike v bolnico
  4. 4. delati, kar je potrebno za odpošiljatev: pravkar odpravljam pismo / vsak dan odpravlja zelenjavo na trg; odpravljati tovor po železnici
  5. 5. poljud. povzročati izzvani splav: vedela je, da ta babica odpravlja
  6. 6. ekspr., navadno s prislovnim določilom obravnavati kaj tako, kot nakazuje določilo: naši kritiki so dozdaj odpravljali njegova dela zelo nakratko / odpravljali so ga z individualistom
    ●     publ. ekipa je dozdaj prepričljivo odpravljala nasprotnike premagovala
    odprávljati se navadno s prislovnim določilom  iti (stran), odhajati: ko se je odpravljal, ga je spremila do ceste; skupine so se odpravljale na vse strani / ne odpravljajte se v ogrožene kraje
    odpravljajóč -a -e: miličnik je stal pri vratih, odpravljajoč radovedneže; prvi borci so zapustili domove, odpravljajoč se na težko pot; ženske, odpravljajoče se v službo
SSKJ
otépati -am stil. -ljem nedov. (ẹ̄ ẹ̑) 
  1. 1. z udarjanjem, tresenjem odstranjevati s česa: otepati prah z obleke; otepati sneg z drevja; z rok si je otepal čebele / otepati si plašč, klobuk / otepati konju muhe odganjati
    // nar. klatiti (s palico): otepati hruške, oreh
  2. 2. z udarjanjem snopa ob kaj ali po njem spravljati zrnje iz klasja, latja: otepati pšenico, rž, žito
  3. 3. nav. ekspr. delati neurejene gibe, navadno z rokami: v spanju je otepal okoli sebe in vpil; otepati po zraku / pes je veselo otepal z repom tolkel, udarjal
  4. 4. ekspr. jesti: otepati koruzni kruh; vsak dan otepajo žgance
    ●     ekspr. hlačnice mu otepajo okrog nog mahedrajo, opletajo; ekspr. otepati neumnosti govoriti, pripovedovati; ekspr. otepati revščino slabo, revno živeti; ekspr. otepa prazno slamo govori vsebinsko prazno; ekspr. spet otepa tarok igra; knjiž., ekspr. volička sta utrujeno otepala po brazdi (s težavo) hodila
    otépati se ekspr.  
    1. 1. odklanjati, ne marati: otrok se otepa zdravila / otepati se časti / vsi se ga otepajo; dolgo se ga je otepala, pa ji ni uspelo
      // braniti se, upirati se: otepati se bolezni; na vse načine se je otepal tega dela / otepati se misli na kaj; da ni vedel, se je otepal izgovarjal
    2. 2. ukvarjati se navadno s čim neprijetnim, težavnim: dolgo se že otepa s tem delom; otepati se z matematiko / škoda je časa, da bi se otepal s tem človekom / tovarna se otepa z velikimi težavami
      ●       ekspr. hotel jo je objeti, pa se je otepala ni dovolila, ni pustila; ekspr. to se ti bo še otepalo bo imelo slabe, neprijetne posledice; ekspr. otepati se z lakoto živeti v pomanjkanju; knjiž. otepati se z mlini na veter spopadati se z namišljeno nevarnostjo; ekspr. ko so ga ujeli, se je otepal z vsemi štirimi zelo upiral
    otepáje: pes se mu je približal, otepaje z repom
    otepajóč -a -e: gledal jo je divje, otepajoč z rokami; vstopila je, otepajoč si sneg s plašča
SSKJ
oznanjeváti -újem nedov. (á ȗ) knjiž.  
  1. 1. razširjati, učiti: oznanjevati resnico, zmoto; oznanjevati vero
    // pripovedovati, sporočati: rad oznanjuje novice / napis na kamnu oznanjuje, da tam počiva zaslužen mož
  2. 2. izražati, kazati: njegov obraz oznanjuje užaljenost
  3. 3. naznanjati, napovedovati: stari ljudje so oznanjevali lakoto / hladni večeri oznanjujejo jesen
    ●     preg. kdor sam sebe povišuje, prazno glavo oznanjuje hvaljenje samega sebe in pretirano dobro mnenje o sebi izražata, kažeta omejenost
    oznanjujóč -a -e: mir oznanjujoče besede
SSKJ
pomòr -ôra m (ȍ ó) glagolnik od pomoriti: pomor vaščanov; množični pomori med okupacijo / kuga je povzročila pomor živine
● ekspr. množični pomori na cestah prometne nesreče s smrtnim izidom; ekspr. suša je pripeljala lakoto in pomor v deželo je povzročila lakoto in umiranje
SSKJ
potešíti -ím tudi potéšiti -im dov., potéši; potéšil (ī í; ẹ̄ ẹ̑) 
  1. 1. s svojim delovanjem, vplivom doseči, da kdo preneha biti žalosten, nesrečen, vznemirjen: potešiti otroka / s svojo obljubo ga je potešila
  2. 2. zadovoljiti svojo potrebo, željo po hrani, pijači: potešila je lakoto; potešiti (si) žejo
    // knjiž. (spolno) zadovoljiti: noben moški je ni mogel potešiti / potešiti poželenje
  3. 3. povzročiti, da postane kaj manj intenzivno, manj izrazito: s cigareto je hotel potešiti jezo / potešiti bolečino / potešiti radovednost
  4. 4. knjiž. uresničiti, izpolniti: potešiti hrepenenje; potešiti želje
    potešèn -êna -o tudi potéšen -a -o: potešen je šel domov; potešena lakota
SSKJ
potolažíti in potolážiti -im, in potolážiti -im dov. (ī á ȃ; á ȃ) 
  1. 1. s svojim delovanjem, vplivom doseči, da kdo preneha biti žalosten, nesrečen, vznemirjen: mati je potolažila otroka; z lepimi besedami jo je potolažil; otrok se hitro potolaži in pozabi / ekspr. potolažiti komu srce / pesem nas je potolažila
    ●     ekspr. ni se mogla potolažiti ni nehala jokati, žalovati
  2. 2. zadovoljiti svojo potrebo, željo po hrani, pijači: potolažiti lakoto; s čajem si je potolažila žejo / ekspr. vsaj malo si je potolažil želodec
  3. 3. nav. ekspr. povzročiti, da postane kaj manj intenzivno, manj izrazito: potolažiti očetovo jezo; njeno ogorčenje se ni hotelo potolažiti / razburkano morje se je potolažilo umirilo
    potolážen -a -o: potolažen bolnik; njegova radovednost je bila potolažena
SSKJ
pozabíti in pozábiti -im dov. (ī á) 
  1. 1. ne imeti aktivno v zavesti: pozabiti ime ulice; naslov knjige sem že pozabil; pozabila je, da jo čakajo; pozabil je, kako se to dela; za hip kaj pozabiti; pozabil je na to kot na svojo smrt popolnoma
    // zaradi tega priti v položaj, ko določena stvar ostane na prejšnjem mestu: pozabiti denarnico doma; dežnik je pozabil na vlaku
    // ne znati, vedeti več česa: v tujini je pozabil materni jezik; kar se je naučil, je že vse pozabil; stare pesmi so se pozabile jih ne pojejo, ne poznajo več
  2. 2. navadno z nedoločnikom izraža, da osebek dejanja ne uresniči, ker mu potrebnost uresničitve ne pride v zavest: pozabila je kupiti kruh, naviti uro; pozabil je paziti na mleko na štedilniku; ne pozabi ugasniti luči; pozabil se je zahvaliti; ekspr. čisto sem pozabil sporočiti
  3. 3. prenehati spominjati se česa, misliti na kaj: še zdaj ni pozabil košate lipe; pozabiti prvo ljubezen, žalitev; pozabiti obljubo, na obljubo; so stvari, ki jih ni mogoče pozabiti; tistih časov ne more pozabiti; grobih dejanj ni mogel kar tako pozabiti; hitro, popolnoma pozabiti; tega ni nikoli pozabil; rada bi pozabila, kar je bilo; ljudje so že pozabili, da sta se nekoč sprla; sčasoma se vse pozabi / pozabiti na bolečino, lakoto, nevarnost; ekspr. pozabiti na ves svet / ljudje so ga kmalu pozabili; to žensko moraš pozabiti
    // ekspr. oprostiti, odpustiti: dovolj neumnosti sem ti že pozabil; tega mu ni mogel pozabiti / pozabi, prosim
  4. 4. prenehati misliti na koga, skrbeti za koga: nadrejeni so nanj pozabili; otroci so pozabili starše; pozabil je na mater; zastar. pozabiti svojih roditeljev / pozabiti samega sebe, nase biti nesebičen
  5. 5. v medmetni rabi opozarja na trditev v dostavku: da ne pozabim, pošta je zate; ne pozabi, tudi tu so živeli naši predniki
    ●     šalj. da še glave ne pozabiš ne bodi tako pozabljiv, raztresen; šalj. ne pozabi, kje si doma vrni se pravočasno; ob taki priložnosti ne pozabite na klobuk se pokrijte s klobukom; ekspr. na udobje kar pozabi udobja ne bo, ga ne boš imel
    pozabívši zastar.: pozabivši na bolečine, se je prijazno nasmehnila
    ●     star. pozabivši je vtaknila ključ v žep nehote, nevede
    pozábljen -a -o: pozabljeni grobovi; prepir je bil hitro pozabljen; kolovrat leži pozabljen na podstrešju; vse je pozabljeno
    ●     ekspr. od vsega sveta pozabljena dolina dolina, v katero pride, zaide le redkokdo; sam.: ne obujaj pozabljenega
SSKJ
prebívati -am nedov. (í) 
  1. 1. imeti kje bivališče, zlasti za daljši čas: prebivati na deželi, v mestu / v tem gozdu so nekdaj prebivali razbojniki
    // stanovati: prebiva na podstrešju; prebivati v bloku, vrstni hiši / začasno prebiva pri prijatelju
  2. 2. knjiž. biti, živeti: naš narod prebiva na tem ozemlju že dolgo / ribe prebivajo v vodi
  3. 3. zastar. prenašati, trpeti: prebivati notranje boje; prebivati lakoto, mraz, žejo
    ●     zastar. za študij mu ne prebiva nič časa ostaja; ekspr. v tej hiši prebiva veselje v njej živijo veseli, zadovoljni ljudje
SSKJ
prestájati1 -am nedov. (ā) 
  1. 1. biti deležen česa neprijetnega, slabega: lakoto, mraz, hude napore — vse to so prestajali na poti do cilja / organizacija je v tistih letih prestajala težko krizo / gripo prestaja navadno kar stoje preboleva
    ♦     jur. (zaporno) kazen prestaja že dva meseca
  2. 2. s prislovnim določilom med trajanjem česa neprijetnega, slabega ostajati v stanju, kot ga nakazuje določilo: kako ste prestajali dolgo vožnjo; dobro prestajati vročino prenašati; zaradi mraza niso mogli več prestajati v lopi; težko prestajam pri tem človeku
  3. 3. zastar. prenehovati: prestajati biti pijan / vedno znova mu prestaja srce
    ●     prestajal je udarce, ne da bi stokal prenašal; pog. tukaj ni več za prestajati ni mogoče več biti; je zelo hudo; noge me bolijo, da komaj prestajam zelo me bolijo
SNB
rúkola -e ž (ȗ)
enoletna, regratu podobna rastlina z nazobčanimi listi, močnega, ostrega, nekoliko grenkega okusa, primerna za solate, kot dodatek različnim jedem; rukvica: Pikantni okusi sira, rukole in bazilike se združijo v okusen in sočen prigrizek, ki potolaži lakoto, a ne obremeni želodca E ← ben. it. rucola iz ruca < lat. ērūca 'kodrasti ohrovt' in 'rukvica' < 'gosenica' zaradi kosmatega stebla
SSKJ
sestrádati -am [səs in ses] dov., tudi sestradála (á) z odtegovanjem hrane povzročiti, da se kdo zelo izčrpa, oslabi: sestradati ujetnike, zapornike; za kazen so ga sestradali
    sestrádan -a -o 
    1. 1. deležnik od sestradati: sestradani interniranci
    2. 2. ki je zaradi pomanjkanja hrane zelo izčrpan, oslabel: sestradan človek; sestradan pes, volk; biti sestradan / ekspr. sestradani obrazi otrok
      ●       ekspr. potolažiti sestradani želodec lakoto; ekspr. danes sem zelo sestradan lačen
Število zadetkov: 38