Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Fran

Zadetki iskanja

Slovar slovenskega knjižnega jezika

SSKJ
atribút -a m (ȗ) 
  1. 1. značilen spremni pojav: gledališče, glasba, muzeji so atributi mesta; idejna borba z vsemi svojimi atributi, gospodarskimi, političnimi in družbenimi
    // oznaka, vzdevek: lastiti si atribut izvirnosti; prisvajati si atribute božanstva
  2. 2. za osebo ali stvar značilen predmet: pisan cekar je folklorni atribut; mučeniški, svetniški atributi; žezlo je atribut oblasti
    ♦     filoz. bistvena, neodtujljiva lastnost predmeta ali pojava; lingv. prilastek
SSKJ
karakterístika -e ž (í) 
  1. 1. prikaz, predstavitev tega, kar označuje, loči
    1. a) človeka kot posameznika zlasti v odnosu do ljudi, okolja; oznaka, opredelitev: avtorjeva karakteristika glavnega junaka / napravil je dobro karakteristiko njegovega notranjega življenja / publ. ne more si lastiti karakteristike, da je realist
    2. b) kaj od drugega v okviru iste vrste: karakteristika dobe; uspela karakteristika resničnosti / združevanje otežuje obrtniška karakteristika naše industrije
      // publ., navadno v povedni rabi posebnost, značilnost: smeh je njena glavna karakteristika; ugotoviti, v čem je osnovna karakteristika oblasti / poudariti nekaj pozitivnih karakteristik kongresa
  2. 2. dokument, pismena izjava o delu, družbenopolitični dejavnosti, obnašanju koga; ocena, mnenje: dati, napisati karakteristiko; oddati prošnjo, karakteristiko in spričevala / žarg. imeti dobro karakteristiko
  3. 3. nav. mn., teh., navadno s prilastkom kar označuje kaj glede na delovno zmogljivost, učinkovitost, uporabnost: fizikalne, mehanične in kemične karakteristike lesne surovine; vozne karakteristike vozila / kupiti elektromotor z ustreznimi karakteristikami
  4. 4. teh. krivulja, ki kaže odvisnost ene veličine od druge, značilna krivulja: narisati karakteristiko; položna karakteristika / karakteristika elektronke krivulja, ki kaže odvisnost toka pri eni elektrodi od napetosti druge elektrode v elektronki; karakteristika motorja krivulja, ki kaže odvisnost navora od vrtilne hitrosti
    ♦     mat. karakteristika logaritma celoštevilski del logaritma
SSKJ
lastíti se -ím si nedov. (ī í) imeti, šteti kaj za svoje, zlasti neupravičeno: hišo si lasti njegov brat / lastiti si monopol nad trgovanjem / lastiti si pravico lastiti si pravico do odločanja; ekspr. lastim si pravico, da povem svoje mnenje / z oslabljenim pomenom: kraj si lasti ime mesto; ta pevski zbor si upravičeno lasti prvo mesto v okraju
● knjiž. ne lastim si sodbe o tem vprašanju zdi se mi, da ne morem, nimam pravice presojati to vprašanje
SSKJ
meritórnost -i ž (ọ̑) knjiž. lastnost, značilnost meritornega: meritornost sodbe, trditve / lastiti si pravico meritornosti
SSKJ
prisójati -am nedov. (ọ́) 
  1. 1. izražati, imeti mnenje, da je kdo
    1. a) povzročitelj, storilec kakega dejanja: prisojati komu krajo / prisojajo mu letake
    2. b) nosilec kake lastnosti: prisojal ji je več značajnosti / ekspr. take urnosti bi njegovim petam ne prisojal / javnost prisoja pogovorom poseben, velik pomen
  2. 2. redko dajati, dodeljevati: prisojati komu večje vsote denarja
    prisójati si redko  lastiti si, prilaščati si: prisoja si pravico do ocenjevanja
SSKJ
prisvájati se -am si nedov. (á) 
  1. 1. delati kaj za svoje, zlasti neupravičeno: prisvajal si je denar od članarine; prisvajati si tujo lastnino / prisvajati si na novo odkrita ozemlja / prisvajati si pravico do česa lastiti si
  2. 2. knjiž. sprejeti kaj tujega in narediti za svoje: prisvajati si različne socialne norme; prisvajati si tuje običaje
  3. 3. knjiž. učiti se, priučevati se: prisvajati si nove besede; prisvajati si učno snov / prisvajati si osnovne filozofske pojme spoznavati
    ♦     ekon. prisvajati si presežno vrednost; ped. prisvajati si znanje spajati novo znanje z že znanim
    prisvájati zastar.  prisojati, pripisovati: prisvajali so mu različne slabe lastnosti
SSKJ
svojíti se -ím si nedov. (ī í) knjiž. lastiti si: svojiti si tuje premoženje / svojiti si pravico do odločanja
● knjiž. svoji si sodbo o tem vprašanju zdi se mu, da more, ima pravico presojati to vprašanje
SSKJ
túj -a -e prid. (ȗ ú) 
  1. 1. ki je last drugega, ne osebka: zaleteti se s tujim, ne svojim avtomobilom; piti za tuj denar; del ograje stoji na tujem svetu
    // ki pripada drugemu, ne osebku: sesti na tuj sedež / odpreti tuje pismo / posegati v tuje pravice / paziti na tuja življenja / objavljati pod tujim imenom pod drugim, ne svojim imenom
    // margarina se rada navzame tujega vonja
    // ki ga ima kdo drug, ne osebek: tuje skrbi mu niso mar; lastiti si tuje zasluge / prevzeti tujo zamisel; sočustvovati ob tujem trpljenju / bolnik že hodi brez tuje pomoči / vmešavati se v tuje zadeve / ekspr. bahati se s tujo učenostjo
  2. 2. ki družbeno, organizacijsko pripada drugemu, ne osebku: poslati lastne delavce in nekaj tujih; v svojo skupino je vzgojitelj sprejel še dva tuja učenca
    // ki z osebkom ni v sorodstvu: za sirote skrbijo tuji ljudje; posvojiti tujega otroka / kmetje ne uporabljajo tuje delovne sile
  3. 3. ki mu osebek ne pripada: ozemlje pripada tujemu narodu, plemenu
  4. 4. v določni obliki ki ga ima, uporablja, ustvarja druga skupnost, ne skupnost, ki ji pripada osebek: sprejemati tuje navade / učiti se tuji jezik / biti tuje narodnosti
  5. 5. v katerem osebek ne živi, nima doma: ogledovati si tuje kraje; potovati po tujih deželah
  6. 6. ki je, izhaja iz drugega kraja, dežele: domači in tuji vasovalci / tuje rastline / pripoved o prihodu tujih bitij na zemljo
  7. 7. v določni obliki ki ni pripadnik države, v kateri je, se nahaja: tuji državljan, turist, vojak
    // ki pripada drugi državi, ne državi osebka: letalo je zašlo v tuji zračni prostor; zasesti tuje ozemlje / tuja država država, ki ni država, katere prebivalec je osebek
    // nanašajoč se na drugo državo, ne državo, katere prebivalec je osebek: tuji denar; tuja valuta / tuji prevoznik / tuji časopis; tuje blago / tuji kapital, kredit / tuje cene
  8. 8. v določni obliki ki je, izvira iz drugega jezika, ne iz jezika osebka: tuji izraz; tuja imena / besede tujega izvora
  9. 9. ki nima lastnosti, značilnih za okolje, v katerem je, se nahaja: njena čudno tuja lepota ga je očarala / v kraju se počutim tujega z okoljem, ljudmi nepovezanega
  10. 10. ki je, se nahaja v okolju, v katerega ne spada: ugotoviti tuje primesi v snovi / odstraniti iz očesa tuje telo tujek
    // publ. odstraniti iz skupnosti tuje elemente
  11. 11. v zvezi s si ki si po lastnostih, izvoru niso enaki, sorodni: tuje si prvine literarnega dela / kulturi obeh narodov sta si še zmeraj tuji / angleščina je iz dveh tujih si prvin
  12. 12. ki po lastnostih, značilnostih za osebek ni običajen: njegov glas je bil tuj / sadje ima tuj priokus
  13. 13. z dajalnikom ki je tak, da ga osebek ne more razumeti, noče sprejeti: sin ji postaja tuj / glasba mu je bila zmeraj tuja; vaše ideje so mi tuje
  14. 14. ki osebku ni znan
    1. a) iz srečanj, obvestil: na cesti me je ogovoril tuj človek; na oknu je videl same tuje obraze / kraj zanj ni več tuj; po imenu mi ni tuj, srečala se pa še nisva; ker so si bili udeleženci še tuji, so priredili družabno srečanje
    2. b) iz predhodnega znanja: marsikomu še tuji izrazi
    3. c) z dajalnikom iz lastnega doživetja, življenja: lakota mu v mladosti ni bila tuja
      // z dajalnikom ki za osebek ni značilen: ta lastnost mu je tuja; naglica, zadrega mu ni tuja
      ●       ekspr. ne bodi tako tuj zadržan, neoseben; ekspr. seda za tujo mizo jé pri drugih, tujih ljudeh; ekspr. lahko je s tujo roko kače loviti lahko je delati, če kdo drug opravlja nevarno delo; dom je prešel v tuje roke ni več v lasti iste družine; ekspr. živeti pod tujo streho v tujem stanovanju, tuji hiši; ekspr. tega ne sme slišati tuje uho kaka nezaželena oseba; povedati kaj skozi tuja usta z govorjenjem, besedami drugega človeka
      ♦       ekon. izkoriščati tuje delo delo, ki ga opravlja delavec za določeno plačilo s tujimi proizvajalnimi sredstvi; mat. tuji množici množici, ki nimata nobenega skupnega elementa; tuji števili števili, ki nimata nobenega skupnega faktorja
    túje prisl.: (po) tuje misliti; tuje ga je pogledal; beseda mu zveni tuje
    túji -a -e sam.: tujega nočemo, svojega ne damo geslo jugoslovanskih narodov po drugi svetovni vojni tujega ozemlja; spoštovati tuje tuje stvari; ugotoviti, koliko je tujega v evropski miselnosti; iti na tuje v tujino; živeti na tujem v tujini
SSKJ
tútorstvo -a s (ū) knjiž. varuštvo, skrbništvo: sprejeti tutorstvo / lastiti si tutorstvo nad kom; idejno, politično tutorstvo
SSKJ
vlóga1 -e ž (ọ̑) 
  1. 1. upodobitev osebe v dramskem delu: vloga je zelo težka; igralec se je dobro vživel v vlogo; igrati glavno, stransko vlogo; naslovna vloga po kateri ima dramsko, filmsko delo naslov; tenorska vloga; plesala je vlogo kraljične / filmska, gledališka vloga
    // besedilo take upodobitve: prepisati vlogo; znati vlogo na pamet
  2. 2. navadno s prilastkom kar kaj opravlja glede na svoj namen: vloga šole se spreminja; gledališče dobro izpolnjuje svojo vlogo; vloga umetnosti v družbi
    // publ., z oslabljenim pomenom izraža lastnost, značilnost, kot jo določa prilastek: igrati napredno vlogo v boju za socialno osvoboditev; imeti pomembno vlogo pri odločanju zelo vplivati na odločitev
    // lastiti si vlogo svetovalca položaj
    ●     pog., ekspr. to ne igra nobene vloge to ni važno, je nepomembno; ekspr. zmeraj hoče igrati glavno vlogo biti pri kakem dejanju, ravnanju vodilen, odločujoč; knjiž. rad igra vlogo človekoljuba se dela človekoljubnega
    ♦     gled. zasesti vlogo izbrati igralca za določeno vlogo; karakterna vloga ki predstavlja osebo z izrazitim, zapletenim značajem; psih., soc. vloga posameznikovo ravnanje, ki se pričakuje glede na njegov položaj v določeni družbeni skupini
Število zadetkov: 10