Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Fran

Zadetki iskanja

eSSKJ – Slovar slovenskega knjižnega jezika

Celotno geslo eSSKJ
pôlzapŕt pôlzapŕta pôlzapŕto pridevnik [pôu̯zapə̀rt]
    1. ki ni povsem zaprt
    2. v obliki polzaprti ki ni povsem obdan s čim
    3. v obliki polzaprti ki pri svojem delovanju, uporabi predvideva, dopušča določena odstopanja, olajšave, ugodnosti
    4. v obliki polzaprti ki je ločen od okolice, vendar dopušča, omogoča vstopanje ali izstopanje posameznih elementov
ETIMOLOGIJA: ↑pol + ↑zaprt
Celotno geslo eSSKJ
WC WC-ja; tudi vecé samostalnik moškega spola [vẹcé] in [vəcə̀]
    1. urejen zaprt prostor za opravljanje potrebe
      1.1. opravljanje potrebe
ETIMOLOGIJA: prevzeto iz angl. w. c., kratice za w(ater) c(loset) v prvotnem pomenu ‛majhen prostor z vodo’ - več ...

Slovar slovenskega knjižnega jezika²

SSKJ²
bóks2 -a in bòks bôksa m (ọ̑; ȍ ō)
ločen, ograjen prostor; oddelek, predelek: nova tržnica bo imela deset boksov; razstavni boksi; po bolniških sobah so uvedli sistem boksov; motel nima boksov za posamezne avtomobile, ampak samo pokrit parkirni prostor; boksi za konje, pse / ulica je razdeljena v bele bokse označene prostore za parkiranje posameznih avtomobilov; v prid. rabi:, fot. boks kamera najpreprostejša fotografska kamera
SSKJ²
diskréten2 -tna -o prid. (ẹ̑)
knjiž. ločen drug od drugega: pegice na tem delu obraza so diskretne
♦ mat. diskretna množica množica točk, katerih medsebojne razdalje so večje od 0
SSKJ²
dróbec -bca m (ọ̄)
1. od celote ločen majhen, droben del: pri nakladanju pazi, da se kak drobec ne odkrhne; pobirati raztresene drobce; zadel ga je drobec granate; skleda se je razbila na tisoč drobcev; bleščeči, stekleni drobci / filter prestreza tudi najfinejše drobce / ekspr. po drobcih so vstajali pred njim spomini iz mladosti posamezno, vsak zase; pren., ekspr. stranko so razbili na drobce
// malo pomembna ali po obsegu majhna stvar: po redkih rokopisnih drobcih ni mogoče sklepati na pisno tradicijo; to je le nekaj drobcev celotne problematike
2. ekspr., z rodilnikom zelo majhna količina: ko bi imel vsaj drobec tega bogastva; to je le drobec resnice; niti drobca nekdanje volje in zagnanosti ni več v njem prav nič / vse se je zgodilo v drobcu sekunde
SSKJ²
feljtón -a m (ọ̑)
živahno, duhovito pisan literarni sestavek, navadno grafično ločen od drugega gradiva, podlistek: pisati feljtone; mojster feljtona; snov za feljton
SSKJ²
ivér2 in íver -i ž (ẹ̑; ȋ)
1. od celote ločen majhen, droben del navadno lesa: sekal je s tako silo, da so iveri letele daleč naokrog; ledne, skalne iveri; pren., knjiž. miselne iveri
2. z rodilnikom zelo majhna količina; drobec: tudi v tem je iver resnice
3. knjiž. misel, izrek: drobne iveri in sentence
● bibl. iver v očesu svojega bližnjega vidi, bruna v svojem pa ne vidi majhne napake drugih, svojih velikih pa ne
♦ les. droben del lesa določenih mer in oblik; zool. na morskem dnu živeča ploščata riba, ki ima na koži trnate izrastke, Pleuronectes flesus
SSKJ²
konkláve -a m (ȃ)
rel. popolnoma ločen, zaprt prostor, v katerem kardinali volijo papeža: osemdeset kardinalov se je zaprlo v konklave
// zasedanje kardinalov v tem prostoru: konklave je trajal do izvolitve papeža / ekspr. sešel se je konklave
SSKJ²
lóčen1 -čna -o prid. (ọ̑)
nanašajoč se na lok: tu se začne ločna krivina; ločna oblika
♦ grad. ločni most most, katerega glavni nosilni element je lok; ločni nosilec nosilec v obliki loka; ločna konstrukcija mostu; les. ločna žaga ročna žaga z ogrodjem v obliki loka; mat. ločna stopinja enota za merjenje dolžine loka, tristošestdeseti del krožnice
SSKJ²
lóčen2 -čna -o prid. (ọ̄; jezikosl. ọ̑)
ki loči, ločuje: ločna črta med obema deloma polotoka je severno od mesta
♦ jezikosl. ločno priredje priredje, v katerem se stavki med seboj izključujejo
SSKJ²
ločíti in lóčiti -im dov. in nedov. (ī ọ́)
1. napraviti, da kaj ni več skupaj s čim drugim: ločiti meso od kosti; s presledki ločiti vrste; lupina se pri tem sadežu težko loči od mesa / ločiti rudo od jalovine; pleve se pri čiščenju ločijo od zrna / ločiti bolnike z nalezljivo boleznijo od drugih / smrt ju je ločila; vojna ga je ločila od družine
2. povzročati, da je kaj različno, drugačno od drugega: ta lastnost ga loči od njegovih sošolcev; to loči pesnika od drugih ljudi; kaj loči človeka in žival
// povzročati, da ni notranje, čustveno povezan: loči ju različna miselnost; ugotoviti, kaj jih loči in kaj druži / vse to loči vodstvo od ljudstva
3. videti, občutiti različnost med čim: ne ločim užitnih in strupenih gob; zaradi neizkušenosti ni ločila hinavščine in odkritosti; ali ločiš pšenico od ječmena; dovolj je star, da bi lahko ločil, kaj je dobro in kaj slabo; ločiti med nagajivostjo in hudobnostjo; tako sta si podobna, da ju težko ločim; ločil ju je po glasu
// z oslabljenim pomenom izraža navzočnost, obstajanje česa različnega: nekatera narečja ne ločijo več padajoče in rastoče intonacije / na stopnji srednješolske kemije ločimo splošno, anorgansko in organsko kemijo
4. videti kaj kot posameznost: s hriba sem ločil posamezne ljudi na polju; kljub mraku je ločil predmete v sobi / komaj sem ločil cesto pred seboj videl
5. obravnavati kaj posebej, ne v zvezi z drugim: napeva in besed v ljudski pesmi ne smemo ločiti / v kritiki je vedno ločil osebo od problema
6. biti, nahajati se vmes: hribi ločijo dolino od drugega sveta; potok loči travnik in cesto; žice so ločile ujetnike od svobodnega sveta; pren. le kratek čas ju loči od poroke; štel je dneve, ki ga še ločijo od vrnitve domov
7. star. dajati, priznavati manjše pravice ali ugodnosti komu v primeri z drugimi; zapostavljati: očitali so ji, da pastorko loči; ločiti služinčad pri hrani
● ekspr. ni mogel ločiti oči od nje neprestano jo je gledal; evfem. on ne loči, kaj je moje in kaj je tvoje ni pošten, krade; bibl. ločiti ljuljko od pšenice odstraniti slabo iz dobrega; star. bralec bo sam ločil, katere misli so pisateljeve in katere ne ugotovil, spoznal
    ločíti se in lóčiti se
    1. biti različen, drugačen: človek se loči od živali / otroci se ločijo drug od drugega; tujci se po obleki ločijo od domačinov; virusi se po obliki ločijo
    2. ne biti več na določenem kraju: že v mladosti se je ločil od domačega kraja; težko se je ločil od doma / ločil se je od družbe in odšel na vrt / tu se reka loči od hribov in teče po ravnini
    // ne potekati več blizu skupaj, v isti smeri: tu se cesta in reka ločita / na ovinku se od ceste loči kolovoz odcepi
    3. raziti se, posloviti se: ločila sta se brez pozdrava; s temi besedami sta se ločila; ločili so se kot prijatelji / ne moreva več delati skupaj, čas je, da se ločiva
    // nav. ekspr., v zvezi z od nehati uporabljati, uživati: nerad se je ločil od svojega starega klobuka; otrok se težko loči od dude / težko se je ločil od posestva ga je dal, izročil drugemu
    // nehati kaj delati, početi: ločiti se od branja; težko se je ločil od kajenja
    4. prenehati biti v zakonski zvezi, pravn. razvezati se: po desetih letih zakona sta se ločila / ločiti se sporazumno
    // v cerkvenem pravu prenehati biti v zakonski skupnosti, ostati pa v zakonski zvezi:
    ●     ekspr. v mladosti so bili nerazdružljivi, potem pa so se njihove poti ločile niso več živeli skupaj; niso bili več v prijateljskih odnosih; knjiž., ekspr. ob slovesu se njune roke niso mogle ločiti dolgo sta se držala za roke; star. rad bi še to dočakal, preden se bom ločil od sveta, s sveta umrl; star. njegova duša se je ločila od telesa umrl je
    lóčen -a -o
    1. deležnik od ločiti: v dijaškem domu so fantje ločeni od deklet; zakon je bil kmalu ločen; ločena žena; cerkev je ločena od države; dvorišča so ločena med seboj / ker zaradi službe ni mogel stanovati pri družini, so mu odobrili dodatek za ločeno življenje
    2. publ. ki časovno ali prostorsko ne poteka skupaj z drugim: ločeni in skupni nastopi; o tem so razpravljali na ločenih sejah; ločena pogajanja
    ●     zakonca sta imela ločeni spalnici nista spala v isti spalnici; ekspr. ta vas je bila nekdaj ločena od sveta zelo oddaljena, težko dostopna; publ. odbornikovo ločeno mnenje se je vpisalo v zapisnik drugačno, razlikujoče se od večinskega mnenja; prisl.: glive in alge gojiti ločeno; seminarji bodo poleti, ločeno za dijake in študente; število udeležencev navesti ločeno po spolu
    ♦     glasb. kratko, ločeno označba za način izvajanja staccato
SSKJ²
mátičen -čna -o prid. (ā)
1. nanašajoč se na matico: matična hrana / matični navoj / matična šola / matični odbor; matične publikacije
2. od katerega je kaj odvisno, od katerega kaj izhaja: matični narod te manjšine; biti dolgo ločen od matične dežele / gledališka družina spet nastopa v svojem matičnem mestu
// v katerega je kaj pristojno: ladja je priplula v svojo matično luko; matično letališče
// izviren glede na odvisne dele: matična kopija filma; matično delo
3. nanašajoč se na evidenco o temeljnih osebnih podatkih prebivalcev: matični okoliš / matični urad; voditi matične knjige; mrliška, poročna, rojstna matična knjiga
● ekspr. iti na matični urad poročiti se
4. agr. ki se uporablja za pridobivanje potaknjencev, semena: matični grm; matična rastlina
♦ čeb. matični lonček ali matična celica matičnik; matični mleček sok, bogat z beljakovinami in vitamini, ki ga izločajo posebne žleze mladih čebel; matična kletka matičnica; matična rešetka pregrada, ki loči plodišče od medišča; elektr. matična električna ura ura, ki daje električne impulze za pogon priključenih relejnih ur; grad. matični tok glavni vodni tok v rečnem koritu; metal. matični model model, namenjen za izdelavo drugih modelov; pravn. matična država država v odnosu do držav naslednic ali odvisnih ozemelj; rib. matične ribe ribe, določene za pleme; šol. matični list interni dokument, v katerega se v osnovni šoli vpisujejo podatki o učencu, njegovem šolanju in uspehu; voj. matična vojna ladja pomožna vojna ladja za oskrbo manjših vojnih ladij in hidroplanov
SSKJ²
oddélek -lka m (ẹ̑)
1. del uprave, ustanove, podjetja, ki opravlja določeno dejavnost v okviru celote: ogledati si različne oddelke v tovarni; poslati obvestilo v vse oddelke; oddelki v bolnišnici; prostori oddelka; šef, vodja oddelka / nabavni, prodajni, razvojni oddelek podjetja; oglasni oddelek časopisne uprave; gospodarski, urbanistični, finančni oddelek občine
// izobraževalna in znanstvenoraziskovalna visokošolska enota za več študijskih področij: fakulteta ima več oddelkov; predstojnik oddelka / oddelek za arhitekturo; delati na oddelku za slovanske jezike
// s prilastkom del strokovne šole za vejo določene stroke: vpisati se na oddelek za šibki tok srednje tehniške šole; navtični in strojni oddelek pomorske šole; predilski oddelek tekstilne šole
2. ločen, ograjen prostor: z lesenimi pregradami pregraditi klet na tri oddelke; razdeliti igrišče v več oddelkov / oddelek za prtljago v letalu
// del vagona, ločen od drugega dela s steno: oddelek se napolni; napisi nad vhodi v oddelke / oddelek prvega razreda; oddelek za kadilce
// grafično ločen del česa: besedilo večpomenskega gesla je razdeljeno na pomenske oddelke / zastar. prvi oddelek povesti prvo poglavje
3. skupina, enota navadno vojakov: v boju so sodelovali le majhni oddelki; poslati na pomoč dobro oborožen oddelek policistov; napad motoriziranih oddelkov / spopad z zaščitnim oddelkom / na igrišče je prikorakal prvi oddelek telovadcev / zasedbeni oddelki zasedbena vojska, armada
♦ voj. najmanjša vojaška enota
4. šol. skupnost učencev z enim razrednikom, ki imajo navadno pouk hkrati v istem prostoru: šola ima le dva oddelka; razdeliti učence prvega razreda zaradi številnosti v več oddelkov / čisti oddelek v katerem so učenci enega razreda, letnika; kombinirani oddelek v katerem so učenci dveh ali več razredov, letnikov; razvojni oddelek za nadpovprečno ali podpovprečno razvite učence, v katerem je pouk prilagojen njihovim sposobnostim; oddelek s podaljšanim bivanjem v katerem so učenci določen čas pred poukom ali po njem
● zastar. posebni oddelek slovstva del
SSKJ²
podlístek -tka m (ȋ)
prozni sestavek v časopisu, navadno v več nadaljevanjih: najprej prebere podlistek; roman je izšel kot podlistek
// živahno, duhovito pisan literarni sestavek, navadno grafično ločen od drugega gradiva; feljton: pisati kulturne, satirične podlistke; uvodnik in podlistek
SSKJ²
pòdoddélek -lka m (ȍ-ẹ̑)
1. organizacijska enota v okviru oddelka: oddelki in pododdelki v tovarni
2. grafično ločen del česa: oddelki in pododdelki na grafikonu / zastar. vsako poglavje je razdeljeno na več pododdelkov podpoglavij
SSKJ²
pokopáti -kópljem tudi -ám dov., pokôplji pokopljíte tudi pokôpaj pokopájte; pokôpal (á ọ́, ȃ)
1. navadno z določenim obredom dati, položiti truplo ali pepel koga v zemljo in ga pokriti: pokopati mrtve, ubite; pokopali so ga na domače pokopališče, v rodbinsko grobnico / pokopati po cerkvenem, civilnem obredu; pokopati z vojaškimi častmi / očeta smo pokopali pred desetimi dnevi
2. nav. 3. os., ekspr., navadno v zvezi s pod seboj pokriti s seboj in s tem navadno povzročiti smrt: plaz je pokopal pod seboj skupino turistov; zrušila se je betonska streha in pokopala pod seboj sto ljudi / konj je pokopal jezdeca pod seboj
// zasuti, prekriti: sneg je pokopal grmič pod seboj / val je pokopal čoln pod seboj zalil
3. nav. 3. os., ekspr. povzročiti, da kdo umre: pokopala ga je huda bolezen, pljučnica / pokopala ga je pijača, žalost / dinozavre je pokopala njihova velikost
4. ekspr. narediti, povzročiti, da
a) je kdo deležen neprijetnih, hudih posledic: pokopala ga je neprevidnost, oholost; s to izjavo se je obtoženec dokončno pokopal
b) kdo ne more, ne sme več opravljati svoje dolžnosti, funkcije: ta članek je urednika pokopal; politično se pokopati
c) se kaj ne uresniči: to je pokopalo njihove ideje, načrte, želje / s tem si pokopal našo akcijo
č) kaj preneha biti, obstajati: ta dogodek je pokopal vso njegovo srečo / dvostopenjski študij so na fakulteti pokopali pred desetimi leti
5. ekspr. prenehati biti v stanju, kot ga nakazuje določilo: pokopati misli na beg; pokopati svoje upe, želje / v pijači je skušal pokopati te spomine / pokopali smo preteklost in začeli novo življenje; pokopati medsebojno sovraštvo
6. krajši čas kopati: konj je pokopal s prednjima nogama / še to gredico moram pokopati
● star. nismo še pokopali vsega krompirja izkopali; pokopal ga je domači župnik obred, s katerim so ga pokopali, je opravil; ekspr. globoko je pokopala svoja čustva skrila, prikrila; ekspr. ti nas boš vse pokopala boš živela dalj kot mi; ekspr. nekatere ženske so bolnega soseda že dvakrat pokopale so že dvakrat začele govoriti, misliti, da je umrl; ekspr. ta stil so nekateri kritiki že hoteli pokopati razglasiti za nesodobnega; ekspr. dve ženi je že pokopal sta mu že umrli; knjiž., ekspr. pokopati kak dogodek v pozabo zavestno, hote pozabiti, se ga nehati spominjati; ekspr. to ga je v njihovih očeh pokopalo to je povzročilo, naredilo, da ga niso več cenili, spoštovali; da od njega niso več česa dobrega, ugodnega pričakovali; ekspr. marsikateri nadarjen človek se sam pokoplje povzroči, naredi, da se njegova nadarjenost ne uresniči
    pokopán -a -o:
    pokopani načrti, upi; v tem grobu je pokopan njegov sin; spomniti se davno pokopane ljubezni; s tem je vse naše delo pokopano
    ●     ekspr. za nas je on pokopan ne želimo imeti z njim več nobenih stikov, ne zmenimo se več zanj; ekspr. v zaporu je doživel, kaj se pravi biti živ pokopan biti popolnoma ločen od ljudi, življenja zunaj zapora
SSKJ²
pólje -a stil. poljé -á s (ọ̑; ẹ̑)
1. zemljišče za gojenje kulturnih, krmnih rastlin: pod vasjo se razprostira polje; gnojiti, obdelovati polje; hoditi na polje; delati na polju; polja, travniki in gozdovi / polje je dobro obrodilo / koruzna polja na katerih raste koruza; riževa, žitna polja; požeta, zorana polja
2. obsežnejši, razmeroma raven svet: sredi polja se dviguje hrib s cerkvico; osamljena drevesa na polju, knjiž. v polju; po polju raztresene vasi / v ljudski pesmi leži, leži ravnó poljé / Gosposvetsko polje; Ljubljansko polje
3. del razdeljene, omejene manjše površine: črta razdeli površino na dve polji; črtkano polje / šport. žarg. napadalno polje napadalna polovica (igrišča); publ. nogometno polje nogometno igrišče / polje diskretnosti prostor pred okencem za poslovanje s strankami, ločen od ostalega prostora, navadno z zeleno črto
// šah. vsak od kvadratnih delov, na katere je razdeljena šahovnica: potegniti figuro za dve polji; bela in črna polja / polje a 1 prvo polje v prvi navpični vrsti z leve strani
4. s prilastkom območje kake rudnine z napravami za izkoriščanje: diamantna, rudna polja / naftno polje naftno območje z vrtalnimi stolpi za črpanje nafte
// območje sploh: nevarna lavinska polja / polje razlite nafte se širi / letalo je izginilo iz vidnega polja / uveljaviti se na gospodarskem, političnem polju področju
5. enakobarvni del predmeta glede na motive, like drugačne barve na njem; podlaga: rdeč križ na belem polju; grb je imel na modrem polju zlate zvezde
6. fiz. del prostora, kjer ima kaka fizikalna količina v vsaki točki določeno vrednost: izmeriti jakost polja / električno polje; gravitacijsko polje; magnetno polje
● publ. asociacijsko polje možganske skorje asociacijski center, središče; pesn. bojno polje bojišče; publ. on potrebuje široko polje za razmah svojih sposobnosti velike možnosti; star. pasti na polju slave na bojišču; bibl. živeti kot lilija na polju brez skrbi za hrano, obleko
♦ agr. poskusno polje na katerem se preizkuša kaka kulturna, krmna rastlina, kako gnojilo; fiz. vidno ali zorno polje del prostora, ki ga obseže oko ali optična priprava; fot. slikovno polje značilnost objektiva, ki določa format posnetka; geogr. kraško polje podolgovat zaprt svet na krasu z ravnim dnom in navadno s ponikalnico ter občasnimi poplavami; geom. polje premic na ravnini, v prostoru množica vseh premic ravnine, prostora; grad. pretočno polje jeza odprtina, skozi katero lahko teče voda čez jez, skozi jez; mat. polje množica vrednosti spremenljivke, spremenljivk; med. vidno polje področje, ki se vidi z enim očesom ali z obema; mont. odkopno polje odkopni prostor v rudniku; psih. vzgojno polje skupek medsebojno povezanih vzgojnih dejavnikov; teh. tolerančno polje dopustna razlika med predpisanimi in doseženimi merami česa; voj. polje izbočeni del notranje površine cevi strelnega orožja; očistiti minsko polje odstraniti, uničiti neeksplodirane mine
SSKJ²
predál -a m (ȃ)
1. škatli podoben del v kosu pohištva, ki se da izvleči: odpreti, zapreti predal; vzeti iz predala; zložiti v predal; iskati po predalu; globok, skriven predal; spodnji predal v predalniku; pisalna miza s predali / ročaji za predale
// prostorsko ločen, omejen del česa; predelek: razdeliti skrinjo v dva predala; skrivni predali v kovčku; torbica s predaloma; pren. skriti predali srca
2. nar. visoka, zgoraj odprta naprava iz desk za shranjevanje žita: stresati žito v predale / veseliti se polnih predalov v kašči
3. nav. mn., zastar. rubrika, stolpec: polniti predale lista s pesmicami; napadi v predalih dnevnikov
● publ. ob tem dogodku so obtožbo spet potegnili iz predala so jo začeli spet obravnavati; ekspr. vsako stvar postavi, uvrsti v svoj predal postavi, uvrsti v kako skupino glede na enake ali podobne lastnosti; ekspr. njega ni mogoče spraviti v noben predal zaradi individualnih značilnosti ga ni mogoče uvrstiti v kako skupino; ekspr. roman je obležal v urednikovem predalu ni bil objavljen; ekspr. urednikovi predali so bili prazni ni imel gradiva za objavo
♦ bot. pretini delijo plodnico v predale; les. angleški predal z nižjo sprednjo stranico; ptt poštni predal [p. p.] zaklenjena, navadno omarici podobna priprava v poštnem poslopju za spravljanje pošiljk, ki jih naslovnik sam prevzame
SSKJ²
predélek -lka m (ẹ̑)
1. ločen, ograjen prostor: nizke stene ločijo predelke v svinjaku; dati vsako žival v svoj predelek; s premičnimi pregradami spreminjati velikost predelkov
// prostorsko ločen, omejen del česa: predelka bisage; predelki v denarnici, torbici; polica s štirimi predelki
2. oddelek, kupe1: voziti se sam v predelku
3. rubrika: leposlovni predelek časopisa / predelki ladijskega dnevnika
● razdeliti štrene na več predelkov pramenov
SSKJ²
prégrad -a m (ẹ́)
zastar. ločen, ograjen prostor; pregrada: pregrad za konja
Število zadetkov: 136