Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Fran > SSKJ

Zadetki iskanja

Slovar slovenskega knjižnega jezika

SSKJ
zlomíti zlómim dov. (ī ọ́) 
  1. 1. s silo, pritiskom narediti iz česa trdega nepravilne dele: dračje so zlomili in naredili butare; zlomiti palico / zlomiti na drobne kose
    // poškodovati kaj tako, da se na enem ali več mestih prelomi: zlomiti držalo, svinčnik, toporišče; zlomiti vejo, vrh; deska se je zaradi prevelike obremenitve zlomila; krhke kosti se rade zlomijo; vozu se je zlomila os; rezilo se je zlomilo / zlomiti pečat prelomiti
    // zlomiti ptici perut; zlomiti si nogo, tilnik
  2. 2. povzročiti, navadno s silo, da kdo izgubi moč za odpor, vztrajanje v čem: zlomiti uporne jetnike; zlomiti obtoženca z mučenjem; zlomili so jo, da je priznala; niso ga mogli zlomiti / neprestano zasliševanje ga je zlomilo / brezoseb. ob branju razsodbe ga je zlomilo, da je zajokal ni mogel več obvladati svoje čustvene prizadetosti
    // ekspr., z oslabljenim pomenom izraža nastop visoke stopnje stanja, kot ga določa samostalnik: jeza, zavist ga je zlomila; strah ga je zlomil / smeh ga je zlomil zasmejal se je; jok ga je zlomil zajokal je
    // telesno, duševno izčrpati: bolezen ga je zlomila; naporno delo, pomanjkanje ga ni zlomilo; izguba otrok jo je zlomila
  3. 3. povzročiti, navadno s silo, da kaj preneha obstajati: zlomiti sovražnikovo obrambo, odpor; zlomiti stavko / zlomiti pogum, voljo komu / zlomiti fevdalizem, režim odpraviti
    ●     ekspr. zlomili so mu hrbtenico pripravili so ga do tega, da je zatajil svoje prepričanje; naredili so ga pokornega, ponižnega; publ. zlomiti hrbtenico birokratizmu premagati ga; ekspr. marsikatero palico je zlomil na njem zelo ga je pretepal; ekspr. ženske so mu zlomile roge ga naredile manj oblastnega; ekspr. zlomila mu je srce čustveno ga je zelo prizadela; ekspr. pri tem imenu si lahko jezik zlomiš zelo težko ga je izgovoriti; ekspr. tja bo šel, tudi če si zlomi vrat čeprav bo v življenjski nevarnosti; ekspr. v tem boju si bo zlomil vrat bo premagan
    ♦     jur. zlomiti palico nad obsojencem nekdaj odrediti izvršitev sodbe; tisk. zlomiti urediti, razvrstiti stolpce stavka (v strani)
    zlomíti se 
    1. 1. izgubiti moč za odpor, vztrajanje v čem: obtoženec se je zlomil in priznal zločin; duševno, notranje se zlomiti / polagoma se je zlomil in postal starec se duševno, telesno izčrpal
    2. 2. ekspr. prenehati trajati, obstajati zaradi nasprotnikove premoči, delovanja česa: obramba se je zlomila / upanje v njem se je zlomilo; sila viharja se je zlomila / armada se je v nekaj dneh zlomila je v nekaj dneh propadla, razpadla
    3. 3. ekspr. nahitro utihniti, izgubiti glasnost: glas se mu je zlomil; pesem se je zlomila / besede so se ji zlomile v joku
    4. 4. pod kotom spremeniti smer: lok se zgoraj zlomi; vsake toliko se prostor zlomi / planota se zlomi v prepadnih stenah soteske se nahitro konča
      // ekspr. upogniti se, sključiti se: pod težkim bremenom se je zlomil; zlomiti se v pasu
      ●       v njem se je nekaj zlomilo prenehal je biti trden v svojem prepričanju, zaupanju; zaradi krivic se je v njem vse zlomilo popolnoma je izgubil zaupanje, vero v kaj; ekspr. zlomil se je v sebi izgubil je zaupanje, vero vase; ekspr. zlomiti se v jok zajokati
    zlómljen -a -o: zlomljen drog; zlomljen ponos, upor; videl ga je vsega zlomljenega in postaranega; stal je zlomljen v križu; zlomljena kost, noga; zlomljena osebnost; bila je ponižana in zlomljena
    ●     ekspr. zlomljeni od celodnevnega dela so popadali na tla zelo utrujeni, izčrpani; ekspr. natepli so ga, da je ves zlomljen ga vse boli
SSKJ
izpŕsiti se -im se dov. (r̄ ȓ) 
  1. 1. izbočiti prsi: vzravnal se je in izprsil; bahavo se je izprsil, da se mu je križ skoraj zvil v lok
  2. 2. ekspr. pobahati se, postaviti se: pred tovariši se rad izprsi
    ●     ekspr. mene poglej! Tako je treba delati, se je izprsil samozavestno, bahavo rekel, povedal
SSKJ
mávričen -čna -o prid. (ȃ) 
  1. 1. nanašajoč se na mavrico: mavrični lok / mavrične barve
  2. 2. po barvah podoben mavrici: mavrični kristali snega; mavrična rosa / svetlikati se v mavričnih barvah
    mávrično prisl.: mavrično se prelivajoče večerno nebo
SSKJ
napénjati -am nedov. (ẹ̑) 
  1. 1. z razmeroma močnim potegovanjem, vlečenjem povzročati
    1. a) da doseže kaj največjo možno dolžino: napenjati struno, vrv, žico / napenjal je vrat, da bi videl čez druge iztegoval je
    2. b) da postane kaj bolj ravno, gladko, brez gub: napenjati pregrinjalo, rjuho
      // s takim potegovanjem dajati, spravljati kam: napenjati platno na les, v okvir; vse dopoldne so napenjali streho nad šotor; napenjati nove strune na violino
  2. 2. dajati čemu navzgor, navzven ukrivljeno obliko: veter je napenjal jadra; zaradi vetra se je zastor ves čas napenjal / ekspr. napenjal je lica in debelo gledal
  3. 3. nav. ekspr. delati, da postaja kaj po obsegu večje: obilna hrana mu napenja želodec; po drevju se napenja brstje
    // nav. 3. os. povzročati, da se tvorijo v prebavilih plini v veliki meri: fižol napenja; brezoseb.: po sadju ga rado napenja; živino napenja
  4. 4. spravljati kaj v stanje, da je pripravljeno za sprožitev, strel: napenjati fračo, lok; napenjal je petelina na puški in meril
  5. 5. nav. ekspr., z oslabljenim pomenom, s samostalnikom izraža veliko intenzivnost dejanja, kot ga določa samostalnik: napenjati mišice; v temi je napenjal oči / napenja zadnje moči, sile; napenjati spomin
    ●     ekspr. napenjati možgane intenzivno razmišljati
    ♦     anat. napenjati glasilke
    napénjati se ekspr.  
    1. 1. knjiž. dvigati se, naraščati: reke se napenjajo in ponekod že prestopajo bregove
      // redko vzpenjati se: cesta se je ves čas napenjala; pot se napenja v breg
    2. 2. opravljati kako delo z veliko truda, napora: vse dneve se napenja z učenjem; pri delu se čez mero napenja
      // truditi se, prizadevati si: brezuspešno se je napenjal, da bi jim stvar prikril
    3. 3. bahati se, postavljati se: pred njo se rad napenja; kaj se napenjaš, saj vemo, kako je
    napenjajóč -a -e: obstal je, napenjajoč oči v temo; napenjajoča jed, krma
SSKJ
ponôsen -sna -o prid., ponôsnejši (ó ō) 
  1. 1. ki ima občutek velike etične, moralne vrednosti: zelo ponosen človek / ponosen narod
    // nav. ekspr. ki vsebuje, izraža tak občutek: pogledal nas je s ponosnim pogledom; njena ponosna hoja / na ponosnem čelu se je kazala skrb / to nam je povedal s ponosno odkritosrčnostjo
  2. 2. v povedni rabi, v zvezi z na zelo zadovoljen zaradi pozitivnih lastnosti
    1. a) samega sebe: če sem se spomnil na svoje ravnanje, sem bil ponosen nase / ponosen na svojo hrabrost, uspehe / ponosna je na svoje lepe lase / lahko smo ponosni na svojo preteklost / delavci so ponosni na svojo tovarno / ekspr. biti ponosen na svojo angleščino znanje angleškega jezika
    2. b) koga drugega: biti ponosen na sina
  3. 3. ekspr. mogočen, veličasten: nad nami se pne ponosni lok mostu; pred seboj je zagledal ponosne vrhove gor
    ponôsno prisl.: ponosno hoditi; ponosno nam je predstavila sina odličnjaka; ponosno se je trkal na prsi
SSKJ
puščíca in púščica -e ž (í; ȗ) 
  1. 1. tanka, lahka palica, z navadno v obliki strešice okrepljeno konico na eni strani, za streljanje z lokom: puščica prileti, švigne, švistne; izstreliti puščico; prožiti puščice; zadeti s puščico; zastrupljena puščica; ekspr. oblak puščic; lok in puščice; švigniti kot puščica
  2. 2. taki palici podobno znamenje za označevanje smeri, mesta: puščice kažejo pot proti vrhu; puščice na sliki / smerne puščice / puščica v slovarju opozarja na boljšo, pogostejšo besedo
  3. 3. lit. kratka pesem, ki na oster in duhovit način govori o kaki osebi, stvari ali dogodku; epigram: Prešernove puščice
    ●     ekspr. te puščice letijo na vodstvo ostri, zbadljivi očitki; knjiž., ekspr. zadela ga je Amorjeva puščica zaljubil se je; ekspr. jezne puščice iz oči ostri pogledi
SSKJ
skrájnost -i ž (ȃ) 
  1. 1. kar se zelo razlikuje od povprečnega, navadnega: izogibati se skrajnosti; pri pospeševanju industrializacije je prišlo do skrajnosti; nagibati se k skrajnostim; odločil se je za skrajnost; njegova lirika niha med skrajnostmi / ekspr. med obema skrajnostma je velik prepad / skrajnost trditve je očitna
    ●     ekspr. gnati stvar do skrajnosti zelo pretiravati; ekspr. padati, prehajati iz skrajnosti v skrajnost pretiravati zdaj v eno, zdaj v drugo smer; iti v skrajnost zelo pretiravati v kaki stvari
  2. 2. ekspr., v prislovni rabi, v zvezi do skrajnosti izraža najvišjo mogočo mero, stopnjo: do skrajnosti izrabiti prostor; biti do skrajnosti izčrpan, utrujen; lok je napet do skrajnosti; bilo mu je do skrajnosti neprijetno / do skrajne skrajnosti pošten
SSKJ
fičafáj -a m (ȃ) pog., šalj.  
  1. 1. priprava iz ukrivljene palice in tetive za proženje, metanje puščic; lok: napeti fičafaj; otroci so streljali s fičafaji; ekspr. orožja ni, kaj se bomo branili s fičafaji
  2. 2. igrača v obliki rogovilice z elastiko za proženje, metanje kamenčkov; frača: zbiral je elastiko za fičafaje
  3. 3. slabš. puška: kako naj streljamo s temi fičafaji
SSKJ
opóren -rna -o prid. (ọ̄) nanašajoč se na oporo: palica in druge oporne priprave / oporno mesto stebra / oporna palica šotora / knjiž. iskal je oporno točko za svoje razmišljanje
♦ biol. oporno tkivo tkivo, ki daje oporo drugemu tkivu, organu; bot. oporna korenina zračna korenina, ki daje rastlini oporo; grad. oporni lok; oporni zid; šport. oporno orodje bradlja in konj z ročaji
SSKJ
opróga -e ž (ọ̄) 
  1. 1. arhit. nosilni prečni lok v oboku: oproge slonijo na stebrih; v oprogi je mojster upodobil še cerkvenega zaščitnika
  2. 2. vet. jermen, navadno pri konjski opremi, s katerim se pritrdi sedlo ali vlečna oprema: pričvrstiti oprogo
SSKJ
oslóvski -a -o prid. (ọ́) nanašajoč se na osle: dolgi oslovski uhlji / oslovska vprega / ekspr. oslovska trma
● ekspr. oslovski most prikaz ali pripomoček za ljudi, ki si pri učenju kaj težko zapomnijo ali težko razumejo; žarg., šol. oslovski most Pitagorov izrek; oslovska klop nekdaj navadno zadnja klop, v kateri so za kazen morali sedeti slabi ali nedisciplinirani učenci; star. napisati na oslovsko kožo pergament; ekspr. knjige, zvezki imajo oslovska ušesa imajo zavihane, zmečkane ogle
♦ arhit. oslovski hrbet gotski lok, polkrožno začet in v sredi koničasto dvignjen; med. oslovski kašelj nalezljiva bolezen z napadi močnega, dušljivega kašljanja, zlasti pri otrocih
SSKJ
plúžen -žna -o prid. (ȗ) nanašajoč se na plug: plužna glava; plužna ročica / plužna kolca / plužno obdelovanje polja
♦ šport. plužni lok lik, pri katerem smučar med poševnim smukom s pluženjem zavije od brega; plužni zavoj zavoj, pri katerem imajo smuči obliko pluga
SSKJ
pôdkvast -a -o prid. (ó) po obliki podoben podkvi: podkvasti gradbeni elementi; tempelj spominja na grško podkvasto gledališče / podkvasta oblika
♦ arhit. podkvasti lok; fiz. podkvasti magnet
    pôdkvasto prisl.: podkvasto postavljene mize
SSKJ
rêbrn in rébrn -a -o prid. (ȇ; ẹ̑) nanašajoč se na rebro: rebrni par / rebrne kosti, mišice
♦ anat. rebrni hrustanec; rebrni lok spodnja, med seboj zraščena rebra; rebrna mrena mrena, ki obdaja prsni koš od znotraj
SSKJ
refléksen -sna -o prid. (ẹ̑) nanašajoč se na refleks: refleksni gib / refleksno ravnanje / refleksna podoba drevesa na gladini reke
● poljud. refleksno steklo svetlobni odbojnik
♦ anat. refleksni lok pot živčnega vzburjenja od čutila do organa, ki pri refleksu reagira; med. refleksni zastoj srca trenutni zastoj srca, ki je posledica določenega refleksa
    refléksno prisl.: refleksno ravnati
SSKJ
ušíniti -em dov. (í ȋ) star. upogniti, ukriviti: ušiniti palico
    ušínjen -a -o: ušinjen lok; imel je ušinjene noge
SSKJ
vesláti -ám nedov. (á ȃ) 
  1. 1. z veslom poganjati plovilo: čolnar, ribič vesla; veslati k bregu, čez reko; veslati po jezeru; veslati s krepkimi zamahi; sede, stoje veslati / veslati z veslom / ležeč na blazini, je kopalec veslal z rokama
    // delati kot veslač: veslati pri turističnem društvu / nekdaj veslati na ladji
    // gojiti veslanje, ukvarjati se z veslanjem: vesla že več let; veslati pri klubu
  2. 2. plavati, premikajoč noge s plavalno kožico med prsti: labod, raca vesla po jezeru / bober vesla z zadnjima nogama
  3. 3. ekspr. z nesunkovitimi, počasnimi gibi kril leteti, letati: visoko nad skalami vesla orel
  4. 4. ekspr. krileč z rokami, držeč jih od sebe, iti, hoditi: veslala je po temni sobi; pijanca sta veslala proti klopi
  5. 5. ekspr. delati dolge, nesunkovite gibe: igralec preveč vesla z rokami
    vesláje: veslaje so zavili v zaliv
    veslajóč -a -e: hoditi veslajoč z rokami; veslajoči ribiči; veslajoča hoja hoja, pri kateri noga opiše rahel lok
SSKJ
vrátca vrátc s mn. (á) manjšalnica od vrata: iti skozi vratca; vratca v ograji / lesena, železna vratca / dimniška vratca; vratca pri kopalni kadi; vratca za štedilnike / vzidati vratca / zapreti vratca; nova, povešena vratca / kanuist, smučar vozi skozi vratca; slalomska proga s petdesetimi vratci / postaviti vratca / pri smuku kontrolna vratca
● ekspr. ta smučar je virtuoz med vratci v slalomu, veleslalomu
♦ alp. manjši, izrazitejši prehod v skalovju; etn. lok iz dvignjenih rok plesnega para, pod katerim gredo drugi pari
SSKJ
vzpéti se vzpnèm se dov., vzpél se; nam. vzpét se in vzpèt se (ẹ́ ȅ) 
  1. 1. s hojo navkreber priti kam: vzpeti se na vrh gore; vzpeti se po pobočju
    // s premikanjem navzgor, kvišku, zlasti po čem navpičnem, priti kam: vzpeti se na drevo, drog / vzpeti se po lestvi
    // knjiž. premakniti se navzgor, kvišku; dvigniti se: letalo se vzpne skoraj navpično / ptica se vzpne pod oblake vzleti
  2. 2. dvigniti se, iztegniti kak del telesa: vzpni se, pa boš dosegel; jezdec se vzpne v stremenih / vzpeti se iz vode / konj se vzpne in zarezgeta / vzpeti se na prste; vzpeti se na zadnjih nogah / vzpeti se kvišku, navzgor
  3. 3. zrasti navzgor, oprijemajoč se opore, podlage: bršljan se vzpne po deblu; fižol se je vzpel do vrha prekel
  4. 4. premakniti se z nižjega mesta, položaja na višjega: vzpeti se na konja, vozilo; vzpeti se komu na rame / plamen se je vzpel do strehe, pod nebo; sonce se je že visoko vzpelo je že visoko
  5. 5. doseči višjo lego, potekajoč, razprostirajoč se navzgor: cesta, svet se vzpne / steza se v ostrih vijugah vzpne do vrha
  6. 6. ekspr. doseči višjo stopnjo, raven: gospodarsko se hitro vzpeti
    // priti na družbeno, hierarhično višje mesto, položaj: vzpeti se iz nižjih družbenih plasti; vzpeti se na mesto direktorja / vzpeti se po družbeni lestvici; vzpeti se v vrh moštva / družbeno se vzpeti
  7. 7. ekspr. priti v višjo glasovno lego: pesem se vzpne in spet spusti / glas se mu je grozeče vzpel
  8. 8. publ., z izrazom količine povečati se, narasti: število potovanj se je vzpelo za tretjino / živo srebro se je vzpelo do štirideset stopinj
    ●     ekspr. nenadoma se pred popotnikom vzpne visoka gora se pojavi, pokaže; zastar. vzpeti roke iztegniti navzgor, dvigniti
    vzpét -a -o: vzpet konj; visoko vzpet lok mavrice
SSKJ
zóben -bna -o prid. (ọ̄) nanašajoč se na zob: zobna gniloba; zobno tkivo / pog. zobna pasta krema za zobe; zobna ščetka / zobna proteza / zobni tehnik zobotehnik; zobna ambulanta; zobna tehnika zobotehnika
♦ anat. zobni cement kostno tkivo, ki prekriva zobne korenine; zobni lok položaj in razvrstitev zob v čeljusti; zobna jamica jamica v čeljusti, v kateri je zob; zobna korenina del zoba, ki je v zobni jamici; zobna pulpa ali zobna meča vsebina zobne votline; zobna sklenina; med. zobni granulom; zobni kamen trda, kamnu podobna snov, ki se nabira na zobeh; (zobni) mostiček; (zobna) krona del zoba nad dlesnijo; snov v obliki kapice za zavarovanje poškodovanega vidnega dela zoba; zobna obloga kar se nabere na zobeh; zobno zlato zlato, ki se uporablja za prevleke zob in mostičke
Število zadetkov: 62