Fran > SSKJ

1. 1. plast živega in odmrlega tkiva, ki obdaja les rastlin: zajci glodajo lubje mladih dreves; lupiti lubje; vrezati črke v lubje; gladko, razpokano lubje; škodljivci v lubju / brezovo, hrastovo, smrekovo lubje
2. 2. nar. zahodno krovni listi koruznega storža: obtrgovati lubje / blazina, napolnjena s koruznim lubjem ličkanjem

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 24. 7. 2024.

1. 1. zunanja plast lubja, sestavljena iz odmrlega tkiva: ostrgati skorjo z debla, vej; gladka, hrapava, razpokana skorja; hrastova, smrekova skorja; skorja, porasla z lišajem, mahom; roke ima trde in raskave kot hrastova skorja / lupiti skorjo lubje
   // drevesna skorja
2. 2. zunanja, trša plast kruha, peciva: hrustava skorja; hlebec, žemlja z lepo skorjo; premalo, preveč zapečena skorja; obrezati zažgano skorjo; skorja in sredica / pobrala je skorje kruha posušene koščke kruha; ekspr. med vojno dostikrat niso imeli niti suhe skorje / krušna skorja; skorja kruha
   // zunanja, trša plast živila sploh: nahitro opeči meso, da dobi lepo skorjo; odrezati siru skorjo; zlato rumena skorja pečenega piščanca
3. 3. navadno s prilastkom vrhnja, trša plast na površini česa: prekopati zemljo, na kateri se je zaradi suše naredila skorja; snežna skorja se ni udirala / z oslabljenim pomenom: ledena skorja na jezeru se je začela lomiti; vse je prekrito s skorjo umazanije; pren., ekspr. njegov mladostni idealizem se je počasi prevlekel s trdo realistično skorjo
   ♦ agr. vrhnja, trša varovalna plast trdih, poltrdih sirov
   // ekspr. zunanji videz, vedenje, zlasti grobo, neprijazno: pod raskavo, trdo skorjo se je skrivalo sočutno srce / hribovci so ponavadi ljudje trde skorje
4. 4. geol., v zvezi zemeljska skorja zunanja plast zemeljske oble, ki jo sestavljajo trdne kamnine: vrtati tisoč metrov globoko v zemeljsko skorjo; gubanje zemeljske skorje; plasti, zgradba zemeljske skorje; razpoke v zemeljski skorji; zemeljska skorja in zemeljski plašč
5. 5. anat., navadno s prilastkom vrhnja plast nekaterih notranjih organov: debelina, plasti, zgradba skorje / ledvična skorja; (siva) možganska skorja siva plast na površju velikih možganov z ganglijskimi celicami; skorja malih možganov; operacija skorje nadledvične žleze
   ● cimetova skorja posušeno lubje cimetovca, ki se uporablja kot dišava; ekspr. boj za vsakdanjo skorjo kruha za najosnovnejša materialna sredstva, materialne dobrine; ekspr. obubožali so do zadnje skorje popolnoma; ekspr. rudarska skorja kruha je zelo trda rudarsko delo, rudarski poklic je težek

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 24. 7. 2024.

1. 1. posušeno smrekovo ali hrastovo lubje: kupoval je čreslo in hlode; hrastovo, smrekovo čreslo
2. 2. usnj. zdrobljeno smrekovo, hrastovo lubje ali želod, ki se uporablja za strojenje: posipati s čreslom; strojen s čreslom

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 24. 7. 2024.

1. 1. lesnata rastlina z deblom in vejami: drevo ozeleni, raste; oklestiti, podreti, posekati drevo; splezati na drevo; stati pod drevesom; cvetoče, košato, skrivenčeno drevo; drevo z močnimi vejami; čiščenje dreves; omahnil je kakor posekano drevo / češnjeva drevesa češnje; gozdno, iglasto, listnato, okrasno, sadno, tropsko, zimzeleno drevo; spominsko drevo vsajeno v spomin na kaj; pren. bil je suha veja na narodnem drevesu
   ● zaradi dreves ne vidi gozda zaradi posameznosti ne dojame celote; v visoka drevesa rado treska pomembni ljudje so najbolj izpostavljeni kritiki; preg. jabolko ne pade daleč od drevesa otrok je tak kot starši
   ♦ anat. drevo življenja podolžni prerez malih možganov, ki je po razvejeni strukturi podoben krošnji drevesa; biol. genealoško drevo grafični prikaz v obliki drevesa, ki ponazarja razvoj živalstva, rastlinstva; gozd. začrtati drevo zasekati drevesu lubje, da se izceja smola ali da usahne; lovno drevo posekano kot vaba za uničevanje lubadarjev; rel. drevo spoznanja drevo v raju, ob katerem naj bi prvi človek ob neizpolnjevanju zapovedi spoznal zlo, ob izpolnjevanju zapovedi pa naj bi spoznal dobro; um. drevo življenja mitološki motiv drevesa kot simbola življenja in življenjske moči; vrtn. božje drevo; judeževo drevo okrasni grm ali nizko drevo, ki pred ozelenitvijo rdeče vzcvete, Cercis siliquastrum
2. 2. nar. plug: vpreči konje v drevo / držati (za) drevo naravnavati ga pri oranju
3. 3. zastar. jambor, jarbol

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 24. 7. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 24. 7. 2024.

1. 1. kdor odstranjuje lupino, kožo: pomivalci posode in lupilci krompirja
   ♦ gozd. delavec, ki odstranjuje lubje
2. 2. lupilnik: lupilec za krompir se je pokvaril

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 24. 7. 2024.

1. 1. ki ima luske: telo kače je luskasto / suha koža na rokah je videti luskasta / luskasto lubje
2. 2. podoben luski: te tvorbe so luskaste oblike
   ♦ geol. luskasta zgradba gorovja zgradba, pri kateri plasti delno pokrivajo druga drugo; min. luskasta rudnina rudnina, ki se da klati v luske

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 24. 7. 2024.

1. 1. z grizenjem narediti luknjo skozi kaj: molji so prejedli blago; miši so na več mestih prejedle vrečo; pren., ekspr. breme mu je prejedlo kožo
   // s kemičnim delovanjem povzročiti
   1. a) da nastane v kaki snovi, tkivu luknja: modra galica je prejedla obleko; kislina preje steno želodca / čir je prejedel dvanajsternik; pren., ekspr. reka je prejedla nasip
   2. b) da kaj razpade na več delov: kislina je že prejedla obroč / rja je na več mestih prejedla žico
2. 2. ekspr. prebiti, preživeti v uživanju hrane, jedi: večino dneva so prejedli in prepili

prejésti se 
1. 1. z grizenjem priti skozi kaj ovirajočega: ličinke so se prejedle skozi lubje; pren., ekspr. prejesti se skozi gradivo
   // ekspr. s težavo priti kam: prejesti se na prostost / prejedel se je do lastnega spoznanja
2. 2. ekspr. v uživanju hrane, jedi priti do česa: gostje so se prejedli do sladice

prejéden -a -o: prejedena tkanina

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 24. 7. 2024.

1. a) da nastane v kaki snovi, tkivu luknja: kislina mu je prežrla želodčno steno; pren., ekspr. bojijo se, da bo reka prežrla nasip
2. b) da kaj razpade na več delov: rja je na več mestih prežrla žico

prežréti se 
1. 1. z grizenjem priti skozi kaj ovirajočega: ličinke so se prežrle skozi lubje
2. 2. prenajesti se: paziti je treba, da se prašiči ne prežrejo / nizko prežrli so se, pa še godrnjajo
3. 3. ekspr., navadno v zvezi prežreti se skozi s težavo prebrati, preštudirati: komaj se je prežrl skozi knjigo; prežreti se skozi pusto snov

prežŕt -a -o: prežrto blago

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 24. 7. 2024.

1. 1. s črto, črtami narediti: začrtati s palico krog v pesek / s svinčnikom si je začrtala obrvi
2. 2. s črto, črtami zaznamovati, označiti: začrtati smer gibanja ladje na zemljevidu; na hlod je začrtal, kje naj se razžaga / začrtati mejo med zemljiščema
3. 3. ekspr. povzročiti, narediti, da kaj nastane na podlagi: solze so ji začrtale proge po licih / obup mu je začrtal brazdo okoli ust
4. 4. publ. določiti, izoblikovati: začrtali so delovni program društva; začrtati smernice / natančno si je začrtal, kaj mora storiti
   ♦ gozd. začrtati drevo zasekati drevesu lubje, da se izceja smola ali da usahne

začŕtati se ekspr.  pokazati se v obrisih: v daljavi so se začrtale gore; na vratih se je začrtala visoka postava
// pojaviti se, nastati na podlagi: udaril je po plošči, da se je na njej začrtala razpoka / v nebo se je začrtala vijuga dima / med obrvmi se ji je začrtala ostra guba
// postati viden, pokazati se: okrog ust se ji je začrtal grenek nasmešek

začŕtan -a -o: doseči začrtani cilj; ravno začrtani jarki; vse je šlo svojo začrtano pot

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 24. 7. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 24. 7. 2024.

1. 1. odstranjevati lupino, kožo: lupiti jabolka, krompir, pomarančo; lupiti jajce; lupiti z nožem, s prsti / lupiti oreh odstranjevati zeleno lupino
   // odstranjevati lubje: lupiti deblo; vrba se rada lupi
2. 2. ekspr., redko izkoriščati, odirati: strašno je lupil svoje dolžnike

lupíti se in lúpiti se navadno v zvezi s koža  izgubljati zgornje, zunanje plasti: po bolezni, močnem sončenju se koža lupi / lupiti se v luskah / pog. hrbet se mu lupi koža na hrbtu

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 24. 7. 2024.

1. 1. delati, da kaj opravlja določeno delo, nalogo in s tem zadovoljuje potrebe koga; uporabljati: stroj dosti rabijo; plug je zarjavel, ker se ni rabil / to orodje še danes rabijo po hribovitih kmetijah; to zdravilo se že dolgo rabi proti malariji / pri prevajanju ni smel rabiti slovarja; dereze se rabijo pri hoji po ledenih strminah / pšenico rabijo za kruh; kavčuk se rabi za izolatorje / lahkomiselno rabiti denar trošiti, zapravljati; preudarno rabiti naravna bogastva izkoriščati
   // videlo se je, da zna rabiti sekiro delati z njo
   // delati, da kaj nastopa v sporočilu: govornik je rabil same domače besede; ta izraz rabimo le v strokovnih besedilih; ta zveza se ne rabi več / vsak ima pravico rabiti svoj materni jezik imeti za sredstvo sporazumevanja
2. 2. knjiž. biti koristen, dober pripomoček: partizani so uničevali vse, kar je rabilo sovražniku; ti članki so mu rabili pri sestavljanju knjige; nahrbtnik mu je dobro rabil / ta knjiga bo rabila njegovim namenom koristila, pomagala; to mu je rabilo za napredovanje, pri napredovanju
   // biti uporaben, koristen: vse je urejeno tako, da bo olimpijski kompleks rabil tudi kasneje / noge mu ne rabijo več ne more več hoditi
3. 3. z oslabljenim pomenom, v zvezi s kot, za izraža namenskost, kot jo določa samostalnik: ta del hiše rabijo za skladišče; lubje te rastline se rabi kot dišava / kot orožje so jim rabili kiji so uporabljali kije
   // z glagolskim samostalnikom izraža, da je kaj predmet dejavnosti, ki jo določa samostalnik: kamen so rabili za obtežitev; stole rabimo za sedenje; ta ključ se rabi za odpiranje vhodnih vrat / elipt. te skodelice rabimo za čaj so za serviranje čaja
4. 4. pog. potrebovati: za gradnjo hiše bi rabil še veliko cementa; da bi delo opravila, rabi čas in prostor; za to pecivo rabite moko, sladkor in maslo / otroci rabijo vitaminsko hrano; te rože rabijo veliko vode / za v šolo rabi novo obleko / kadar ga rabi, ga pokliče / tovarna rabi nove delavce
5. 5. zastar., s prislovnim določilom delati, ravnati: slabo rabiti z ujetniki / grdo rabijo z jezikom
   ● pog. posestva nimam za kaj rabiti mi ni potrebno; bal se je, da bo moral rabiti silo ravnati s silo; prisiliti koga, da kaj stori; ekspr. še ne zna rabiti svoje pameti samostojno misliti; ekspr. zna spretno rabiti jezik govoriti; pog., ekspr. ničesar ne rabim od vas ne maram, ne želim; pog., ekspr. zdaj se ne da pomagati, drugič pa pamet rabi ravnaj, misli pametno, preudarno; pog. dolgo (časa) si rabil, da si se spomnil nisi se hitro spomnil; žarg. avtomobil veliko rabi porabi veliko goriva
   ♦ lingv. pridevnik rabimo, se rabi v stavku za prilastek ali povedkovo določilo je v stavku prilastek ali povedkovo določilo

rabíti se in rábiti se navadno s prislovnim določilom  postajati poškodovan, obrabljati se: pri pisanju se svinčnik rabi; avtomobilske gume se na slabih cestah hitro rabijo; tkanina se na komolcih zelo rabi

rábljen -a -o 
1. 1. deležnik od rabiti: pogosto rabljene besede; splošno rabljeno ime
2. 2. ki se je že uporabljal, uporabil: kupim rabljen avtomobil; prodaja rabljenega pohištva / rabljena znamka

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 24. 7. 2024.

1. 1. ekspr. poškodovati, uničiti: močno deževje je razdrapalo cesto; pren. stiske so razdrapale njegovo dušo
2. 2. star. razpraskati: razdrapati obraz; z nohti razdrapati
3. 3. nar. raztrgati, razcefrati: razdrapati blago, papir

razdrápan -a -o: razdrapani čevlji; ves je razdrapan; razdrapana pot; od trnja razdrapane roke
● star. razdrapano lubje starega bora hrapavo, raskavo

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 24. 7. 2024.

1. 1. s sekiro ali zagozdo (po dolgem) dati kaj na dva ali več delov: razklati klado, štor; močno je udaril in poleno se je razklalo / razklati na dvoje, na pol
2. 2. narediti podolgovato odprtino, zarezo v kaj: strela je razklala vrh drevesa; z nožem razklati lubje; brezoseb. smreko je razklalo; pren., ekspr. slepeč blisk je razklal nebo
3. 3. nav. ekspr. ločiti v dele, skupine: taka politika bo stranko razklala; zaradi sporov se je organizacija razklala / razklati se v dva tabora
4. 4. ekspr. povzročiti prenehanje česa, navadno za krajši čas: tuljenje sirene je razklalo tišino / približujoči se koraki so razklali mir
   ● ekspr. ne povejte tega materi, bolečina ji bo razklala srce preveč jo bo prizadelo; ekspr. ne dovolim ti, pa če se razkolješ sploh ne

razklán -a -o 
1. 1. deležnik od razklati: razklano deblo; čez pol razklana ladja
2. 2. ki je v stanju velike notranje napetosti zaradi nasprotujočih si čustev, hotenj: razklan človek; biti, postati razklan / duševno, notranje razklan; ekspr. bil je sam v sebi razklan
   ● ekspr. odgovoril je z razklanim glasom hripavim, drhtečim

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 24. 7. 2024.

1. 1. potegujoč z rezilom, ostrim predmetom odstranjevati: strgati lubje z debla, omet z zidu; strgati ribam luske; strgati rjo; strgati si blato s čevljev / strgati z nožem; strgal je z lopato po poti
   // potegujoč z rezilom, ostrim predmetom delati, da na čem česa ni več: strgati pod / strgati parket strugati
   // ženska je strgala kotel s strganjem ga čistila, snažila; strgati krompir s strganjem odstranjevati lupino
2. 2. potegujoč z rezilom, ostrim predmetom delati iz živila majhne kose, dele: strgati hren, korenje
3. 3. dajati ostre, odsekane glasove: kobilica strga / ekspr. pero strga po papirju
   ● ekspr. strgala mu je korenček: šlik šlak s premikanjem enega kazalca po drugem izražala škodoželjnost

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 24. 7. 2024.

1. 1. pokrivati (stene) z beležem ali z belilom: beliti hišo, stene; pog. beliti z apnom; pren. sneg beli gore
2. 2. delati kaj bolj belo ali razbarvati: beliti perilo, platno / beliti lase
   ● star. otroci mu belijo glavo, lase mu povzročajo velike skrbi; strokovnjaki si že dolgo belijo glavo s tem vprašanjem veliko razmišljajo o vprašanju; star. v šolah si beli glavo si s trudom pridobiva znanje
3. 3. odstranjevati lubje: beliti deblo; beliti palico z nožem
   // nar. odstranjevati lupino, kožo: beliti koruzo, krompir; beliti prašiča
4. 4. redko močno segrevati: beliti peč za kruh

belíti se in béliti se knjiž.  
1. 1. belo odsevati, bleščati se: breze se belijo v gozdu; hiša se beli izza dreves; na vrhovih se beli prvi sneg
2. 2. postajati bel, svetel: lasje se mu belijo; na vzhodu se že beli

belèč -éča -e: ravnina z belečimi se vasmi

béljen -a -o: beljena preja; po starem beljene hiše

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 24. 7. 2024.

1. 1. gozd. odstranjevati lubje in ličje z debla, ko ni muževno: delavci so drzali okroglice / drzati les odstranjevati ličje z olupljenega lesa
2. 2. redko grebsti, kopati: konji nenehno drzajo s kopiti po tleh; drzati listje izpod jasli

dŕzan -a -o: drzan les

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 24. 7. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 24. 7. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 24. 7. 2024.