- 1. plast živega in odmrlega tkiva, ki obdaja les rastlin: zajci glodajo lubje mladih dreves; lupiti lubje; vrezati črke v lubje; gladko, razpokano lubje; škodljivci v lubju / brezovo, hrastovo, smrekovo lubje
- 2. nar. zahodno krovni listi koruznega storža: obtrgovati lubje / blazina, napolnjena s koruznim lubjem ličkanjem
Zadetki iskanja
Slovar slovenskega knjižnega jezika
- 1. zunanja plast lubja, sestavljena iz odmrlega tkiva: ostrgati skorjo z debla, vej; gladka, hrapava, razpokana skorja; hrastova, smrekova skorja; skorja, porasla z lišajem, mahom; roke ima trde in raskave kot hrastova skorja / lupiti skorjo lubje
// drevesna skorja - 2. zunanja, trša plast kruha, peciva: hrustava skorja; hlebec, žemlja z lepo skorjo; premalo, preveč zapečena skorja; obrezati zažgano skorjo; skorja in sredica / pobrala je skorje kruha posušene koščke kruha; ekspr. med vojno dostikrat niso imeli niti suhe skorje / krušna skorja; skorja kruha
// zunanja, trša plast živila sploh: nahitro opeči meso, da dobi lepo skorjo; odrezati siru skorjo; zlato rumena skorja pečenega piščanca - 3. navadno s prilastkom vrhnja, trša plast na površini česa: prekopati zemljo, na kateri se je zaradi suše naredila skorja; snežna skorja se ni udirala / z oslabljenim pomenom: ledena skorja na jezeru se je začela lomiti; vse je prekrito s skorjo umazanije; pren., ekspr. njegov mladostni idealizem se je počasi prevlekel s trdo realistično skorjo
♦ agr. vrhnja, trša varovalna plast trdih, poltrdih sirov
// ekspr. zunanji videz, vedenje, zlasti grobo, neprijazno: pod raskavo, trdo skorjo se je skrivalo sočutno srce / hribovci so ponavadi ljudje trde skorje - 4. geol., v zvezi zemeljska skorja zunanja plast zemeljske oble, ki jo sestavljajo trdne kamnine: vrtati tisoč metrov globoko v zemeljsko skorjo; gubanje zemeljske skorje; plasti, zgradba zemeljske skorje; razpoke v zemeljski skorji; zemeljska skorja in zemeljski plašč
- 5. anat., navadno s prilastkom vrhnja plast nekaterih notranjih organov: debelina, plasti, zgradba skorje / ledvična skorja; (siva) možganska skorja siva plast na površju velikih možganov z ganglijskimi celicami; skorja malih možganov; operacija skorje nadledvične žleze
● cimetova skorja posušeno lubje cimetovca, ki se uporablja kot dišava; ekspr. boj za vsakdanjo skorjo kruha za najosnovnejša materialna sredstva, materialne dobrine; ekspr. obubožali so do zadnje skorje popolnoma; ekspr. rudarska skorja kruha je zelo trda rudarsko delo, rudarski poklic je težek
- 1. posušeno smrekovo ali hrastovo lubje: kupoval je čreslo in hlode; hrastovo, smrekovo čreslo
- 2. usnj. zdrobljeno smrekovo, hrastovo lubje ali želod, ki se uporablja za strojenje: posipati s čreslom; strojen s čreslom
- 1. lesnata rastlina z deblom in vejami: drevo ozeleni, raste; oklestiti, podreti, posekati drevo; splezati na drevo; stati pod drevesom; cvetoče, košato, skrivenčeno drevo; drevo z močnimi vejami; čiščenje dreves; omahnil je kakor posekano drevo / češnjeva drevesa češnje; gozdno, iglasto, listnato, okrasno, sadno, tropsko, zimzeleno drevo; spominsko drevo vsajeno v spomin na kaj; pren. bil je suha veja na narodnem drevesu
● zaradi dreves ne vidi gozda zaradi posameznosti ne dojame celote; v visoka drevesa rado treska pomembni ljudje so najbolj izpostavljeni kritiki; preg. jabolko ne pade daleč od drevesa otrok je tak kot starši
♦ anat. drevo življenja podolžni prerez malih možganov, ki je po razvejeni strukturi podoben krošnji drevesa; biol. genealoško drevo grafični prikaz v obliki drevesa, ki ponazarja razvoj živalstva, rastlinstva; gozd. začrtati drevo zasekati drevesu lubje, da se izceja smola ali da usahne; lovno drevo posekano kot vaba za uničevanje lubadarjev; rel. drevo spoznanja drevo v raju, ob katerem naj bi prvi človek ob neizpolnjevanju zapovedi spoznal zlo, ob izpolnjevanju zapovedi pa naj bi spoznal dobro; um. drevo življenja mitološki motiv drevesa kot simbola življenja in življenjske moči; vrtn. božje drevo; judeževo drevo okrasni grm ali nizko drevo, ki pred ozelenitvijo rdeče vzcvete, Cercis siliquastrum - 2. nar. plug: vpreči konje v drevo / držati (za) drevo naravnavati ga pri oranju
- 3. zastar. jambor, jarbol
- 1. kdor odstranjuje lupino, kožo: pomivalci posode in lupilci krompirja
♦ gozd. delavec, ki odstranjuje lubje - 2. lupilnik: lupilec za krompir se je pokvaril
- 1. ki ima luske: telo kače je luskasto / suha koža na rokah je videti luskasta / luskasto lubje
- 2. podoben luski: te tvorbe so luskaste oblike
♦ geol. luskasta zgradba gorovja zgradba, pri kateri plasti delno pokrivajo druga drugo; min. luskasta rudnina rudnina, ki se da klati v luske
- 1. z grizenjem narediti luknjo skozi kaj: molji so prejedli blago; miši so na več mestih prejedle vrečo; pren., ekspr. breme mu je prejedlo kožo
// s kemičnim delovanjem povzročiti- a) da nastane v kaki snovi, tkivu luknja: modra galica je prejedla obleko; kislina preje steno želodca / čir je prejedel dvanajsternik; pren., ekspr. reka je prejedla nasip
- b) da kaj razpade na več delov: kislina je že prejedla obroč / rja je na več mestih prejedla žico
- 2. ekspr. prebiti, preživeti v uživanju hrane, jedi: večino dneva so prejedli in prepili
- prejésti se
- 1. z grizenjem priti skozi kaj ovirajočega: ličinke so se prejedle skozi lubje; pren., ekspr. prejesti se skozi gradivo
// ekspr. s težavo priti kam: prejesti se na prostost / prejedel se je do lastnega spoznanja - 2. ekspr. v uživanju hrane, jedi priti do česa: gostje so se prejedli do sladice
- prejéden -a -o: prejedena tkanina
// s kemičnim delovanjem povzročiti
- a) da nastane v kaki snovi, tkivu luknja: kislina mu je prežrla želodčno steno; pren., ekspr. bojijo se, da bo reka prežrla nasip
- b) da kaj razpade na več delov: rja je na več mestih prežrla žico
- prežréti se
- 1. z grizenjem priti skozi kaj ovirajočega: ličinke so se prežrle skozi lubje
- 2. prenajesti se: paziti je treba, da se prašiči ne prežrejo / nizko prežrli so se, pa še godrnjajo
- 3. ekspr., navadno v zvezi prežreti se skozi s težavo prebrati, preštudirati: komaj se je prežrl skozi knjigo; prežreti se skozi pusto snov
- prežŕt -a -o: prežrto blago
- 1. s črto, črtami narediti: začrtati s palico krog v pesek / s svinčnikom si je začrtala obrvi
- 2. s črto, črtami zaznamovati, označiti: začrtati smer gibanja ladje na zemljevidu; na hlod je začrtal, kje naj se razžaga / začrtati mejo med zemljiščema
- 3. ekspr. povzročiti, narediti, da kaj nastane na podlagi: solze so ji začrtale proge po licih / obup mu je začrtal brazdo okoli ust
- 4. publ. določiti, izoblikovati: začrtali so delovni program društva; začrtati smernice / natančno si je začrtal, kaj mora storiti
♦ gozd. začrtati drevo zasekati drevesu lubje, da se izceja smola ali da usahne
- začŕtati se ekspr. pokazati se v obrisih: v daljavi so se začrtale gore; na vratih se je začrtala visoka postava
// pojaviti se, nastati na podlagi: udaril je po plošči, da se je na njej začrtala razpoka / v nebo se je začrtala vijuga dima / med obrvmi se ji je začrtala ostra guba
// postati viden, pokazati se: okrog ust se ji je začrtal grenek nasmešek
- začŕtan -a -o: doseči začrtani cilj; ravno začrtani jarki; vse je šlo svojo začrtano pot
- 1. odstranjevati lupino, kožo: lupiti jabolka, krompir, pomarančo; lupiti jajce; lupiti z nožem, s prsti / lupiti oreh odstranjevati zeleno lupino
// odstranjevati lubje: lupiti deblo; vrba se rada lupi - 2. ekspr., redko izkoriščati, odirati: strašno je lupil svoje dolžnike
- lupíti se in lúpiti se navadno v zvezi s koža izgubljati zgornje, zunanje plasti: po bolezni, močnem sončenju se koža lupi / lupiti se v luskah / pog. hrbet se mu lupi koža na hrbtu
- 1. delati, da kaj opravlja določeno delo, nalogo in s tem zadovoljuje potrebe koga; uporabljati: stroj dosti rabijo; plug je zarjavel, ker se ni rabil / to orodje še danes rabijo po hribovitih kmetijah; to zdravilo se že dolgo rabi proti malariji / pri prevajanju ni smel rabiti slovarja; dereze se rabijo pri hoji po ledenih strminah / pšenico rabijo za kruh; kavčuk se rabi za izolatorje / lahkomiselno rabiti denar trošiti, zapravljati; preudarno rabiti naravna bogastva izkoriščati
// videlo se je, da zna rabiti sekiro delati z njo
// delati, da kaj nastopa v sporočilu: govornik je rabil same domače besede; ta izraz rabimo le v strokovnih besedilih; ta zveza se ne rabi več / vsak ima pravico rabiti svoj materni jezik imeti za sredstvo sporazumevanja - 2. knjiž. biti koristen, dober pripomoček: partizani so uničevali vse, kar je rabilo sovražniku; ti članki so mu rabili pri sestavljanju knjige; nahrbtnik mu je dobro rabil / ta knjiga bo rabila njegovim namenom koristila, pomagala; to mu je rabilo za napredovanje, pri napredovanju
// biti uporaben, koristen: vse je urejeno tako, da bo olimpijski kompleks rabil tudi kasneje / noge mu ne rabijo več ne more več hoditi - 3. z oslabljenim pomenom, v zvezi s kot, za izraža namenskost, kot jo določa samostalnik: ta del hiše rabijo za skladišče; lubje te rastline se rabi kot dišava / kot orožje so jim rabili kiji so uporabljali kije
// z glagolskim samostalnikom izraža, da je kaj predmet dejavnosti, ki jo določa samostalnik: kamen so rabili za obtežitev; stole rabimo za sedenje; ta ključ se rabi za odpiranje vhodnih vrat / elipt. te skodelice rabimo za čaj so za serviranje čaja - 4. pog. potrebovati: za gradnjo hiše bi rabil še veliko cementa; da bi delo opravila, rabi čas in prostor; za to pecivo rabite moko, sladkor in maslo / otroci rabijo vitaminsko hrano; te rože rabijo veliko vode / za v šolo rabi novo obleko / kadar ga rabi, ga pokliče / tovarna rabi nove delavce
- 5. zastar., s prislovnim določilom delati, ravnati: slabo rabiti z ujetniki / grdo rabijo z jezikom
● pog. posestva nimam za kaj rabiti mi ni potrebno; bal se je, da bo moral rabiti silo ravnati s silo; prisiliti koga, da kaj stori; ekspr. še ne zna rabiti svoje pameti samostojno misliti; ekspr. zna spretno rabiti jezik govoriti; pog., ekspr. ničesar ne rabim od vas ne maram, ne želim; pog., ekspr. zdaj se ne da pomagati, drugič pa pamet rabi ravnaj, misli pametno, preudarno; pog. dolgo (časa) si rabil, da si se spomnil nisi se hitro spomnil; žarg. avtomobil veliko rabi porabi veliko goriva
♦ lingv. pridevnik rabimo, se rabi v stavku za prilastek ali povedkovo določilo je v stavku prilastek ali povedkovo določilo
- rabíti se in rábiti se navadno s prislovnim določilom postajati poškodovan, obrabljati se: pri pisanju se svinčnik rabi; avtomobilske gume se na slabih cestah hitro rabijo; tkanina se na komolcih zelo rabi
- rábljen -a -o
- 1. deležnik od rabiti: pogosto rabljene besede; splošno rabljeno ime
- 2. ki se je že uporabljal, uporabil: kupim rabljen avtomobil; prodaja rabljenega pohištva / rabljena znamka
- 1. ekspr. poškodovati, uničiti: močno deževje je razdrapalo cesto; pren. stiske so razdrapale njegovo dušo
- 2. star. razpraskati: razdrapati obraz; z nohti razdrapati
- 3. nar. raztrgati, razcefrati: razdrapati blago, papir
- razdrápan -a -o: razdrapani čevlji; ves je razdrapan; razdrapana pot; od trnja razdrapane roke
● star. razdrapano lubje starega bora hrapavo, raskavo
- 1. s sekiro ali zagozdo (po dolgem) dati kaj na dva ali več delov: razklati klado, štor; močno je udaril in poleno se je razklalo / razklati na dvoje, na pol
- 2. narediti podolgovato odprtino, zarezo v kaj: strela je razklala vrh drevesa; z nožem razklati lubje; brezoseb. smreko je razklalo; pren., ekspr. slepeč blisk je razklal nebo
- 3. nav. ekspr. ločiti v dele, skupine: taka politika bo stranko razklala; zaradi sporov se je organizacija razklala / razklati se v dva tabora
- 4. ekspr. povzročiti prenehanje česa, navadno za krajši čas: tuljenje sirene je razklalo tišino / približujoči se koraki so razklali mir
● ekspr. ne povejte tega materi, bolečina ji bo razklala srce preveč jo bo prizadelo; ekspr. ne dovolim ti, pa če se razkolješ sploh ne
- razklán -a -o
- 1. deležnik od razklati: razklano deblo; čez pol razklana ladja
- 2. ki je v stanju velike notranje napetosti zaradi nasprotujočih si čustev, hotenj: razklan človek; biti, postati razklan / duševno, notranje razklan; ekspr. bil je sam v sebi razklan
● ekspr. odgovoril je z razklanim glasom hripavim, drhtečim
- 1. potegujoč z rezilom, ostrim predmetom odstranjevati: strgati lubje z debla, omet z zidu; strgati ribam luske; strgati rjo; strgati si blato s čevljev / strgati z nožem; strgal je z lopato po poti
// potegujoč z rezilom, ostrim predmetom delati, da na čem česa ni več: strgati pod / strgati parket strugati
// ženska je strgala kotel s strganjem ga čistila, snažila; strgati krompir s strganjem odstranjevati lupino - 2. potegujoč z rezilom, ostrim predmetom delati iz živila majhne kose, dele: strgati hren, korenje
- 3. dajati ostre, odsekane glasove: kobilica strga / ekspr. pero strga po papirju
● ekspr. strgala mu je korenček: šlik šlak s premikanjem enega kazalca po drugem izražala škodoželjnost
- 1. pokrivati (stene) z beležem ali z belilom: beliti hišo, stene; pog. beliti z apnom; pren. sneg beli gore
- 2. delati kaj bolj belo ali razbarvati: beliti perilo, platno / beliti lase
● star. otroci mu belijo glavo, lase mu povzročajo velike skrbi; strokovnjaki si že dolgo belijo glavo s tem vprašanjem veliko razmišljajo o vprašanju; star. v šolah si beli glavo si s trudom pridobiva znanje - 3. odstranjevati lubje: beliti deblo; beliti palico z nožem
// nar. odstranjevati lupino, kožo: beliti koruzo, krompir; beliti prašiča - 4. redko močno segrevati: beliti peč za kruh
- belíti se in béliti se knjiž.
- 1. belo odsevati, bleščati se: breze se belijo v gozdu; hiša se beli izza dreves; na vrhovih se beli prvi sneg
- 2. postajati bel, svetel: lasje se mu belijo; na vzhodu se že beli
- belèč -éča -e: ravnina z belečimi se vasmi
- béljen -a -o: beljena preja; po starem beljene hiše
- 1. gozd. odstranjevati lubje in ličje z debla, ko ni muževno: delavci so drzali okroglice / drzati les odstranjevati ličje z olupljenega lesa
- 2. redko grebsti, kopati: konji nenehno drzajo s kopiti po tleh; drzati listje izpod jasli
- dŕzan -a -o: drzan les
♦ zool. borov krasnik hrošč kovinsko svetlikajoče se barve, ki leže jajčeca pod lubje borovih štorov, Chalcophora mariana
- « Prejšnja
- 1
- 2
- 3
- Naslednja »