Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Zadetki iskanja

Slovar slovenskega knjižnega jezika²

SSKJ²
brídek -dka -o stil. prid., bridkêjši tudi brídkejši (í ī)
1. nav. ekspr. ki vzbuja duševno bolečino: obšel ga je bridek spomin; izučile ga bodo bridke izkušnje; prizadejal mu je marsikatero bridko uro; ganila ga je njena bridka usoda / bridek smeh; točiti bridke solze / trpeti bridke bolečine hude; star. bridka smrt / vljudnostna fraza ob smrti iskreno sožalje ob bridki izgubi
 
star. bridka martra križ s podobo Jezusa Kristusa
// ekspr., z oslabljenim pomenom poudarja pomen samostalnika, na katerega se veže: igralci so bili za tekmo premalo pripravljeni, to je bridka resnica; bridka zmota
2. star. oster: bridki meč; bridka sablja
3. nar. vzhodno grenek: bridek okus zdravila
    brídko stil. bridkó
    1. prislov od bridek: bridko se nasmehniti, vzdihovati, zajokati
    2. ekspr. izraža veliko mero: še bridko se boš kesal; bridko se motiš, če misliš tako; držala se je bridko resno / bridko pogrešati, žalovati; sam.: preslišati mora marsikatero bridko
SSKJ²
poléči -léžem dov., polézi polézite; polégel polêgla; nam. poléč in polèč (ẹ́ ẹ̑)
1. drug za drugim namestiti se, spraviti se v vodoraven položaj: ob strelu so vojaki polegli; polegli so in zaspali
// drug za drugim namestiti se, spraviti se v tak položaj zaradi spanja, počitka: popotniki so bili trudni in so zgodaj polegli / čreda je polegla / poleči k počitku
2. priti iz normalnega v poševen, vodoraven položaj: visoka trava rada poleže / konju so uhlji polegli po glavi
3. knjiž., s prislovnim določilom razprostreti se, razširiti se nizko nad površino: dim je polegel po palubi; megla se je polegla po dolini
4. knjiž. z daljšo, širšo stranjo namestiti kaj pokonci stoječega na podlago: da se vreča ne bi prevrnila, jo je polegel / polegel ga je na klop in ga začel tepsti; mulovodci so polegli mule
5. skotiti, povreči: psica, svinja je polegla pet mladičev / nizko polegla je že tri pankrte rodila
● 
pazi, da svinja mladičev ne poleže povzroči poškodbe, smrt mladičev, ležeč na njih; star. v vasi je poleglo že deset prašičev poginilo; nar. tolminsko do kosila poležem vso travo pokosim; ekspr. polegel je že marsikatero žensko imel je že z marsikatero žensko spolni odnos; star. mraz ga je tresel, da je moral poleči leči
    poléči se 
    1. postati manj intenziven, manj izrazit: boj, jeza, nevihta se poleže / ponoči se je življenje v mestu poleglo / govorice so se kmalu polegle / razburkano morje se je poleglo se je umirilo; brezoseb. ko sem to slišal, se je v meni poleglo
    2. preiti iz lebdečega stanja na površino česa, na dno: blato se je poleglo na dno / prah se je polegel
    ● 
    posedi malo, da se kosilo poleže da želodec začne normalno prebavljati; suh sneg, zrahljana zemlja se kmalu poleže usede, posede; ekspr. tam se svet nekoliko poleže postane bolj položen, raven
    polégel -êgla -o:
    polegle strasti so se spet budile
    poléžen -a -o:
    kdaj je bil pes poležen; dlaka ni poležena, ampak stoji pokonci; po nevihti je bilo žito poleženo
SSKJ²
màrsikatéri -a -o zaim. (ȁ-ẹ̄)
izraža precejšnje število oseb ali stvari iz določene vrste: prečula je marsikatero noč; v marsikaterem pogledu ga prekaša; sam.: marsikateri bi se rad izmuznil; pog. v veseli družbi so marsikatero rekli povedali so več domislic, šal
SSKJ²
požrêti -žrèm dov., požŕl (ẹ́ ȅ)
1. spraviti iz ust v požiralnik, želodec: požreti grižljaj, koščico, tableto, tekočino; tako ga boli grlo, da še sline ne more požreti; drži se, kot bi metlo požrl zelo vzravnano, togo; domišljavo; gleda ga, kot bi ga hotel požreti zelo jezno, sovražno / nizko celo skledo solate je požrl pojedel
2. ekspr. z grizenjem uničiti: gosenice so požrle zelje
3. biti tak, da lahko kaj prehaja skozi: cev, kanal ne more več požreti vode
4. ekspr. ne izreči, zamolčati: hude besede je imel že pripravljene, pa jih je požrl
// ne odzvati se na kaj, zlasti z besedami: požreti očitek, poraz, sramoto, žalitev; vsega človek ne more požreti / požreti je moral marsikatero grenko neprijazen, zbadljiv očitek, pripombo
// obvladati, zadržati: požreti jezo / požreti solze
5. ekspr. pri svojem delovanju porabiti velike količine česa: ta avtomobil požre veliko bencina / ogrevanje prostorov požre dosti električne energije / ta dejavnost požre precej denarja
// zmanjšati količino česa: bolezen mu je požrla prihranke / nenapovedan obisk mu je požrl prosti čas
● 
pog., ekspr. noč ga je požrla ponoči je skrivaj odšel; ekspr. veliko ljudi so požrla taborišča je umrlo v taboriščih; ekspr. uši ga bodo požrle zelo ušiv je; ekspr. kar naprej, saj vas ne bomo požrli nihče vam ne bo storil nič neprijetnega, slabega; ekspr. požreti besedo ne narediti, kar je bilo obljubljeno, rečeno; pog., ekspr. nocoj ga je pa veliko požrl popil veliko alkoholne pijače; slabš. si požrl jezik zakaj molčiš, ne odgovoriš; ekspr. najraje bi jo živo požrli zelo so jezni nanjo; ekspr. ob pogledu na jedi na mizi je na debelo požrl slino zelo si jih je zaželel; ekspr. zadnje zloge navadno kar požre jih ne izgovori; ekspr. sin mu bo požrl živce ga bo duševno uničil; ekspr. kar požrl bi jo od ljubezni ima jo zelo rad; ekspr. požrl ga je s kostmi in kožo vsega je požrl; ekspr. hoteli so jo z očmi požreti poželjivo so jo ogledovali
    požréti se ekspr.
    zelo razžalostiti se, vznemiriti se: požrl se bo zaradi nje
     
    ekspr. ne bom se mešal v to, naj se sami med seboj požrejo naj se sprejo; naj svoje zadeve sami uredijo; pog., ekspr. kar požrl bi se od jeze zelo je jezen, vznemirjen
    požŕt -a -o:
    požrta jed, pijača
SSKJ²
banálnost -i ž (ȃ)
pusta vsakdanjost, obrabljenost, plehkost: kritik očita pesniku banalnost in trivialnost; dolgočasna banalnost pogovora; do banalnosti vsakdanja zgodba; vzvišen nad banalnostjo življenja / prevajalec je zabrisal marsikatero banalnost izvirnika
SSKJ²
dôbrost in dobróst -i ž (ó; ọ̑)
zastar. dobrota: v njem ni dobrosti / marsikatero dobrost mi je storil
// dobra lastnost, krepost: nravna dobrost; človek z dobrostmi in slabostmi
SSKJ²
grênek in grenák grênka -o in prid., grenkêjši (é ȃ é)
1. ki je neprijetnega okusa kot pelin; ant. sladek: grenek zeliščni sok; žolč je grenek; uživati mora grenko zdravilo; zelo grenek; grenek kot pelin / sir ima nekoliko grenek okus / pije grenko kavo brez sladkorja / grenek vonj
2. nav. ekspr. ki vzbuja duševno bolečino, prizadetost, zlasti zaradi doživetega razočaranja: spomin nanj je bil grenek; grenka izkušnja; obšla ga je grenka misel; zvedel je grenko resnico / grenka žalost; grenko slovo / pesn. grenka smrt / imel je grenko mladost
// ki izraža duševno bolečino, zlasti zaradi doživetega razočaranja: grenek izraz obraza; grenek nasmeh; grenko-sladek smehljaj / grenke solze
// neprijazen, zbadljiv: povsod je poslušal grenke očitke; ušla mu je grenka beseda
● 
ekspr. njegov kruh je bil grenek preživljal se je s težkim, neprijetnim delom; ekspr. požreti grenko pilulo sprijazniti se z neprijetno stvarjo, z neprijetnim dejstvom; pesn. izpil je grenko kupo do dna doživel vse težke stvari
♦ 
bot. grenka penuša rastlina s pernatimi listi in belimi cveti v socvetju, rastoča ob potokih, Cardamine amara; min. grenka sol rudnina magnezijev sulfat z vodo; epsomit
    grenkó in grênko prisl.:
    grenko se drži; grenko se nasmehniti; grenko občutiti
    grênki -a -o sam.:
    pog. daj mi požirek grenkega pijače grenkega okusa; ekspr. požreti je moral marsikatero grenko neprijazen, zbadljiv očitek, pripombo; imam grenko v ustih grenek okus; doživel je marsikaj grenkega
SSKJ²
kosmàt -áta -o prid. (ȁ ā)
1. zelo porasel z dlakami: po prsih je kosmat; ima kosmate noge / kosmata žival
// nav. ekspr. porasel s kocinami, neobrit: kosmata brada; kosmat po obrazu
2. nav. ekspr. ki ima negladko površino, navadno s štrlečimi dlakami ali vlakni: kosmat klobuk; pokriti se s kosmato kapo, kučmo / kosmato blago; tkanina je kosmata na obeh straneh / kot vzklik kapa kosmata, tega pa nisem vedel
3. ekon. ki vključuje odbitke vseh bremen, dajatev ali dolgov: kosmati prejemki; kosmata cena / kosmata teža skupna teža blaga in embalaže; bruto teža
4. ekspr. nespodoben, opolzek: kosmati dovtipi; povedal je nekaj kosmatih šal
● 
ekspr. to je kosmata laž velika, očitna; ekspr. imajo kosmato vest so krivi česa; ekspr. fant ima kosmata ušesa noče slišati, upoštevati stvari, ki mu niso všeč, zlasti ukazov; ekspr. ta je pa res kosmata! ta novica, izjava je zelo pretirana, neverjetna
♦ 
bot. kosmati sleč alpska grmičasta rastlina z rdečimi cveti; dlakavi sleč
    kosmáto prisl.:
    kosmato zakleti
    kosmáti -a -o sam.:
    povedal je marsikatero kosmato / kot vzklik tristo kosmatih!
SSKJ²
krónica1 -e ž (ọ̑)
nav. ekspr. manjšalnica od krona: na glavi je imela zlato kronico / zaslužila je marsikatero kronico; šteti kronice
SSKJ²
napáčnost in nápačnost -i ž (ȃ; ȃ)
lastnost, značilnost napačnega: napačnost razlage / dokazovati napačnost filozofskega nazora / marsikatero napačnost bi mu lažje odpustil kot lažnivost slabo lastnost, napako
SSKJ²
nèprimérnost -i ž (ȅ-ẹ́)
lastnost, značilnost neprimernega: govoriti o primernosti in neprimernosti take kritike; neprimernost pripomb, vedenja / tako stanje v obratu je povzročila neprimernost delavcev / naredil je marsikatero neprimernost
SSKJ²
niánsa -e ž (ȃ)
1. vsaka od različnih barv iste barvne osnove; odtenek: na sliki je opaznih sedem nians modre barve; rumena barva v tej niansi mi ni všeč / med rdečo in rumeno barvo je dosti nians / barvna niansa / ekspr. letos so moderne svetle nianse svetle barve
2. vsak od različnih čutno zaznavnih pojavov iste vrste; odtenek: svetlobna niansa; ta ton, vonj ima dosti nians / med lepim in grdim je veliko nians
3. navadno s prilastkom zelo majhna sestavina kakega čutno zaznavnega pojava, ki izraža, nakazuje kako čustvo, razpoloženje; odtenek: v njegovem glasu je zaznal nianso strahu, upornosti / dati besedi posebno nianso pomenski prizvok
4. vsaka od nebistvenih različnih oblik kakega pojava; odtenek: beseda je dobila novo pomensko nianso / politične nianse v stranki
// zelo majhna sestavina, značilnost česa: pozna marsikatero nianso človeške duševnosti; prevodu ni uspelo ohraniti vseh nians originala
5. vrsta, sorta: prišli so ljudje različnih nazorskih nians; klerikalizem blažje nianse
6. nav. ekspr., v prislovni rabi, v zvezi za nianso izraža zelo majhno stopnjo: ta barva je za nianso pretemna; danes je za nianso bolje
SSKJ²
odmréti -mrèm tudi -mŕjem stil. -mrjèm dov., odmŕl (ẹ́ ȅ, ŕ, ȅ)
1. priti v stanje, ko prenehajo življenjski procesi v delu organizma: celice odmrejo; korenine, listi odmrejo; odmrle so mu roke in noge
2. ekspr. prenehati obstajati: v teh rekah je življenje skoraj v celoti odmrlo / nekatere funkcije države so odmrle; marsikatero prijateljstvo odmre
 
ekspr. odmreti svetu, za svet prenehati se zanimati za ljudi, dogajanje v svetu, življenju
3. zastar. umreti, pomreti: vsi domači so mu odmrli; oče mu je odmrl pred letom
♦ 
polit. država odmre izgubi značilnosti politične sile nad družbo
    odmŕl -a -o:
    odmrli deli rastlin; odžagati odmrle veje; noge je imel kakor odmrle
     
    čeb. odmrla čebelja družina
SSKJ²
odrómati -am dov. (ọ̑)
1. ekspr. odpotovati, oditi: odromati v širni svet; že nocoj bo odromal / spet je odromal k postelji
 
evfem. marsikatera stvar je odromala k njemu marsikatero stvar je ukradel
2. knjiž. oditi k romarski cerkvi: odromal je na Brezje
SSKJ²
oslepáriti -im dov. (á ȃ)
ekspr. ogoljufati, prevarati: pazi, da te ne bo osleparil / oslepariti koga za dobiček, pri kupčiji / ta fant jo bo osleparil, kakor je že marsikatero dekle
SSKJ²
píker -kra -o prid. (í)
ki kaže nenaklonjen, nedobrohoten odnos zlasti z govorjenjem: piker človek; včasih je malo pikra / piker dovtip; njegov odgovor je bil precej piker; pikre, zbadljive besede
● 
knjiž. popiti kozarec pikrega terana trpkega
    píkro prisl.:
    pikro se nasmehniti; pikro odgovoriti; sam.:, ekspr. požreti je moral marsikatero pikro neprijazen, zbadljiv očitek, pripombo
SSKJ²
pognáti -žênem dov., stil. poženó (á é)
1. narediti, povzročiti, da kaj začne
a) gibati se, premikati se: poženi konje, voz vendar ne more stati sredi ceste; pognati živino iz hleva, na pašnik / šofer je ravno hotel pognati, ko je pritekel še en potnik
b) delati, delovati: pognati elektromotor, stroj / po eni minuti lahko poženete stroj s polno hitrostjo / publ. ob prazniku je predsednik pognal novo hidrocentralo / predica je spet pognala kolovrat; ekspr. kosci so že zgodaj pognali kose začeli kositi
2. narediti, povzročiti, da se kaj začne bolj hitro gibati, premikati: voznik je od časa do časa pognal konje / pognati konje v dir, drnec / žarg. pognati avtomobil čez sto petdeset kilometrov na uro; pren., ekspr. poženite zadevo, saj čakamo na odločbo že dve leti
3. narediti, povzročiti:
a) da kaj kam gre, pride: srce bolnega človeka požene trikrat manj krvi po telesu kot srce zdravega / črpalka požene pet litrov vode na sekundo
b) da kdo zapusti določen kraj, prostor: pomanjkanje jih je pognalo iz vasi / pustolovstvo ga je pognalo v svet / ekspr. silen hrup ga je pognal iz sobe
4. nav. ekspr. narediti, povzročiti, da pride kdo v določeno stanje: lakota ga je pognala v obup; pognati koga v smrt / to bi pognalo svet v vojno / z glagolskim samostalnikom pognati koga v beg, upor
5. ekspr. nagnati, napoditi: oče ga je pognal od doma / armada je pognala sovražnika nazaj / pognati otroke spat
6. ekspr. vreči, zagnati: palico je pognal v kot; v obraz mu je pognal tisti drobiž / pognal je čevlje vstran in bos stekel naprej / pognati puščico v sredino tarče zadeti z njo sredino
7. ekspr. zapraviti, lahkomiselno porabiti: ukradeni denar je hitro pognal / pognal je hišo in posestvo / več let je pognal za to delo
8. narediti poganjke: vrtnice so že pognale
// narediti, povzročiti, da iz česa kaj nastane: rastlina je pognala korenine; seme požene kal / veje so pognale liste / solata je pognala v cvet razvila cvet; pren. to gibanje pri nas ni pognalo korenin
// začeti rasti: na vrtu je pognal plevel; dojenčku so pognali zobje; pren., ekspr. v njegovem srcu je pognalo novo upanje
// ekspr. zrasti: krompir je že precej pognal; trava je letos visoko pognala; pren. ob obali je pognalo na stotine počitniških hišic
● 
drugo dejanje je režiser pognal hitro čez oder je bilo zrežirano tako, da so se dogodki na odru hitro vrstili; ekspr. boš že kako pognal te dni preživel; pog. kislo mleko ga je pognalo zaradi njega si je moral izprazniti črevesje; pognati korenine ekspr. v mestu ni nikoli pognal korenin se ni vživel, počutil doma; stal je tam, kot bi pognal korenine dolgo časa, vztrajno; ekspr. to mu je pognalo kri v glavo, lica zardel je; ekspr. to mu je pognalo kri po žilah ga je poživilo, razburilo; ekspr. pognal si je kroglo v glavo naredil je samomor z ustrelitvijo; ekspr. pognati komu meč v srce usmrtiti ga z mečem; ekspr. marsikatero noč je pognal s prijatelji preživel v popivanju, veseljačenju; pog. te tablete so mu hitro pognale krvni pritisk povišale, zvišale; ekspr. to mu bo pognalo strah v kosti prestrašilo ga, vznemirilo; pog. z enim udarcem je pognal žebelj v desko ga zabil; ekspr. pognati koga na boben narediti, povzročiti, da pride njegovo premoženje na prisilno dražbo, da gospodarsko propade; ekspr. pognati na cesto dati koga iz službe ali iz stanovanja; ekspr. visoka odkupnina je marsikaterega kmeta pognala v roke oderuhov ga je naredila denarno, gospodarsko odvisnega od njih; ekspr. pognati hišo, most v zrak razstreliti; ekspr. vse je pognal po grlu zapravil s pijačo, zapil; ekspr. le kaj ga je pognalo, da je to storil spodbudilo, bilo vzrok; pojavil se je pred nami, kot bi pognal iz tal nenadoma, nepričakovano
    pognáti se 
    1. začeti se hitro premikati: pognal se je iz hiše, na cesto; s startne črte se je pognala zadnja skupina kolesarjev; po smučini se je pognal naslednji smučar; letalo se je pognalo navzgor / v steno so se pognali prvi alpinisti začeli plezati / pognati se v beg začeti bežati
    2. s silo, sunkom se premakniti z enega mesta na drugo: pognati se s čolna na kopno; riba se je pognala za mušico; plavalec se je nekajkrat pognal in dosegel ponesrečenko / pognal se je na konja in ušel / ekspr. skakalec se je pognal sto metrov daleč je skočil
    3. s predlogom hitro, sunkovito se premakniti h komu z namenom napasti ga: dva orjaka sta se pognala name; pognal se je vanj in ga začel daviti
    4. nav. 3. os., ekspr. vzpeti se: steza se je strmo pognala v breg / stena pred njimi se je pognala v nebo
    ● 
    ekspr. kaj je rekel? so se nestrpno pognali vanj so ga nestrpno spraševali; ekspr. pesnik se je pognal v sam vrh slovenske književnosti se je uvrstil, ga je dosegel; ekspr. pognati se za reveže zavzeti se, postaviti se
    pognàl -ála -o:
    knjiž. iz tradicije pognala poezija
    pognán -a -o:
    pognan stroj; pognan od doma
SSKJ²
položíti -ím dov., polóžil (ī í)
1. narediti, da pride kaj
a) z daljšo, širšo stranjo na podlago: položiti knjigo na mizo / položiti eno škatlo navrh druge
b) na podlago sploh: položiti denar na mizo, žogo na tla / položil je glavo na mah in zaspal; položiti roko na volan dati / udrlo se mu je, kamor je položil nogo kamor je stopil / ko je položil prst na usta, so vsi umolknili / kot svarilo, grožnja samo prst položi name, pa boš videl
// narediti, da pride kaj iz pokončnega položaja na tla: puško položi, da ne bo padla / ekspr. nekaj so se prerivali in mimogrede ga je položil vrgel, podrl; lov. žarg.: položil je že marsikaterega zajca ustrelil; položiti žival na dlako ustreliti jo
2. na določen način pritrditi na podlago: položiti linolej, parket, tapete
// dati kaj na določeno mesto v ustrezen položaj: položiti cevi, kabel / položiti kanalizacijo / položiti mine ob obali
3. dati živini (živinsko) krmo: položiti kravam seno / položiti svinjam
4. nav. 3. os., pog. povzročiti, da mora kdo ležati: bolezen ga je položila; pljučnica ga je položila za tri tedne; brezoseb. pozimi me je za dva meseca položilo
5. dati, plačati: položiti kavcijo, odkupnino; položiti predpisani znesek na sodišču
6. knjiž., v zvezi z v narediti, da kaj vsebuje, izraža značilnost, kot jo nakazuje določilo: položiti grožnjo v glas, začudenje v pogled
7. s širokim pomenskim obsegom izraža prenehanje dejanja, dela, kot ga določa sobesedilo: ob teh besedah je položil slušalko; položiti orožje vdati se; ded je navadno prvi položil žlico na mizo; ekspr. upamo, da pisatelj ne bo še tako kmalu položil peresa iz rok nehal pisati
● 
ekspr. položiti cesto v pobočje gore speljati jo; vznes. položiti koga k večnemu, zadnjemu počitku pokopati ga; vznes. nima, kamor bi glavo položil nima kje stanovati, prespati; publ. položiti izpit narediti, opraviti; ekspr. položiti temeljni kamen za kaj opraviti začetno, za nadaljnji potek najvažnejše delo; ekspr. položiti vse karte razkriti komu vsa dejstva, vse zahteve; knjiž. položiti svoje misli na papir napisati jih; ekspr. tudi on bo še moral položiti račun se zagovarjati (zaradi svojih dejanj); položiti roko knjiž. sodišče je položilo roko na knjigo je prepovedalo razširjanje, prodajo te knjige; ekspr. nisem še položil roke nanj nisem ga še udaril; pog. položiti roko nase narediti samomor; položite roko na srce in priznajte bodite odkritosrčni; ekspr. policija je že položila roko na tatove jih je že prijela, ujela; vznes. položiti svoje srce k nogam koga postati čustveno popolnoma vdan komu; publ. položiti temelje čemu opraviti začetna, za nadaljnji potek najvažnejša dela; ekspr. položiti svojo usodo v tuje roke prepustiti drugemu, drugim, da odločajo o njej; pog. on je položil že marsikatero žensko imel spolni odnos z njo; pog. položiti koga čez koleno natepsti ga; vznes. položiti življenje na oltar domovine umreti za domovino; pog. položiti koga na izpitu negativno ga oceniti; položiti komu besedo na jezik, v usta pomagati komu, da bi povedal, kar je treba, kar se od njega pričakuje; ekspr. položiti komu kaj na srce priporočiti mu kaj, prositi ga za kaj; pog. koliko si ta mesec položil na stran prihranil; ekspr. s tem dejanjem je položil na tehtnico vse tvegal, da izgubi vse; knjiž. položiti pripoved v pero, v usta sodobnemu kronistu narediti, da jo pripoveduje, piše sodobni kronist; katera se omoži, se v križe položi si povzroči težave, skrbi
♦ 
lov. položiti krvni sled narediti sled s krvjo divjadi, domače živali, da se pes uči sledenja
    položíti se 
    1. ekspr., navadno s prislovnim določilom uleči se: položiti se v mehko posteljo; položil se je po klopi in zaspal / položiti se v naslanjač sesti / s hrbtom se je položil na steno naslonil
    2. nav. 3. os., nar. postati položen: svet se tam spet položi
    položívši -a -e zastar.:
    položivši denar na mizo, je vstal in odšel
    položèn -êna -o:
    čez zaboje položena deska
     
    ekspr. polje je položeno med goro in reko leži
SSKJ²
prepôved -i ž (ȏ)
1. glagolnik od prepovedati: prepoved zaposlovanja otrok; pogajanja o prepovedi jedrskih poskusov / prepoved kajenja v javnih prostorih
2. kar pove, sporoči, da se kaj ne sme narediti, delati: očetova prepoved, da ne smeš od doma, še velja; kršiti, slišati prepoved; zapoved in prepoved / ravnati se po zdravnikovih prepovedih
// kar pove, sporoči to, navadno z grožnjo kazni: ta prepoved je prizadela marsikatero podjetje; odpraviti prepoved / nalepiti prepoved na oglasno desko / nadzorovati kako prepoved njeno izpolnjevanje, upoštevanje / izvozna, sodna prepoved
 
pravn. upravna izplačilna prepoved prepoved izplačati del osebnega dohodka dolžnika z njegovo privolitvijo; kazen prepovedi opravljanja določenega poklica
SSKJ²
prešérnost -i ž (ẹ́)
stanje prešernega človeka: vsi so se navzeli njegove prešernosti; mladostna prešernost / star. fantovska samopašnost in prešernost / star. odpustil mu je marsikatero prešernost objestno, predrzno dejanje / star. iz prešernosti so streljali v zrak
Število zadetkov: 37