Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Zadetki iskanja

eSSKJ – Slovar slovenskega knjižnega jezika

číst čísta čísto pridevnik [číst čísta čísto]
    1. ki je brez umazanije, odpadkov, neželenih snovi
      1.1. ki tako stanje odraža ali je zanj značilno
      1.2. ki ni skaljen ali moten
      1.3. ki skrbi za osebno higieno, urejenost
      1.4. ki se redno neguje in navadno opravlja potrebo na posebnem mestu
      1.5. v obliki čisti ki ustreza standardom čistoče, higiene pri določeni dejavnosti, zlasti zdravstvu, živilstvu
      1.6. v nekaterih zvezah v obliki čisti ki pri delovanju, uporabi onesnažuje okolje v manjši meri
      1.7. ki temelji na sožitju z naravo, skrbi za zdravje
    2. v nekaterih zvezah v obliki čisti ki je brez tujih prvin, dodatkov, primesi
      2.1. ki se mu pripisuje, da je brez tujih prvin
      2.2. ki je brez česa odvečnega, nepotrebnega, neželenega sploh
    3. v nekaterih zvezah v obliki čisti ki je brez česa drugega
      3.1. v nekaterih zvezah v obliki čisti, ekspresivno pri katerem je bistvena lastnost, značilnost izražena v najvišji možni meri, stopnji
      3.2. ki je jasen, enoznačen in je rezultat preglednega, nespornega postopka
      3.3. ki je enostaven, preprost, brez odvečnih okrasnih elementov
    4. ki je dovršene kakovosti, brez motenj, šumov
    5. ki je v etičnem, moralnem smislu brez izrazitejših pomanjkljivosti
      5.1. ki odraža odsotnost takih pomanjkljivosti
      5.2. ki temelji na upoštevanju etičnih in moralnih načel, kot jih določajo verske zapovedi, zlasti glede spolne vzdržnosti
    6. v obliki čisti ki predstavlja končno vrednost, od katere so odšteti zlasti stroški, dajatve
      6.1. v obliki čisti ki predstavlja uporabno količino ali aktivni del česa
    7. manj formalno ki ne uživa nedovoljenih substanc, poživil ali je ozdravljen odvisnosti od mamil
    8. v obliki čisti pri katerem med igralcem z žogo in nasprotnikovim košem ali golom, ki ga brani le vratar, ni večje ovire
    9. v obliki čisti ki je v zvezi z gojenjem le ene vrste rastline na določeni kmetijski površini
STALNE ZVEZE: čista kmetija, čista krma, čisti oddelek, čisti um
FRAZEOLOGIJA: biti čista desetka, biti na čisti nuli, biti čista nula, biti si na čistem (s kom, s čim, glede česa), čista desetka, čist kot kristal, čist kot ribje oko, čist kot solza, čist kot studenčnica, imeti čiste račune (s kom, s čim), imeti čiste roke, iz čistega miru, kaj biti čista matematika, kaj biti čista tema (za koga, komu), kaj biti čista formalnost, kdo nima treh čistih (o čem), čiste vesti, naliti komu čistega vina, priti na čisto (s čim), priti si na čisto (s kom, s čim, o kom, o čem, glede koga, glede česa), prodajati kaj kot čisto zlato, čisto zlato, vreden čistega zlata, jemati kaj za čisto zlato, Čista desetka!, Čisti računi, dobri prijatelji., Čisti računi, dolga ljubezen., Zrak je čist.
ETIMOLOGIJA: = stcslov. čistъ, hrv., srb. čȉst, rus. čístyj, češ. čistý < pslov. *čistъ iz ide. korena *sk'hei̯d- *‛čistiti tekočino, cediti’, iz česar je še stprus. skīstan, litov. skýstas ‛redek, tekoč’, latv. šk'īsts ‛redek, čist (o tekočini), precejen’ - več ...
čístost čístosti samostalnik ženskega spola [čístost]
    1. stanje, lastnost česa, da je brez umazanije, odpadkov, neželenih snovi
      1.1. stanje, lastnost česa, da ni skaljeno ali motno
      1.2. stanje, lastnost koga, da skrbi za osebno higieno, urejenost
      1.3. stanje, lastnost česa, da ustreza standardom čistoče, higiene pri določeni dejavnosti, zlasti zdravstvu, živilstvu
      1.4. stanje, lastnost česa, da pri delovanju, uporabi onesnažuje okolje v manjši meri
    2. stanje, lastnost česa, da je brez tujih prvin, dodatkov, primesi ali se mu to pripisuje
      2.1. vrednost, ki pove, v kolikšni meri je snov brez tujih prvin, dodatkov, primesi; SINONIMI: čistoča
      2.2. stanje, lastnost česa, da je enostavno, preprosto, brez odvečnih okrasnih elementov
      2.3. stanje, lastnost česa, da je brez česa odvečnega, nepotrebnega, neželenega sploh
    3. stanje, lastnost česa, da je dovršene kakovosti, brez motenj, šumov
    4. stanje, lastnost koga, da je v etičnem, moralnem smislu brez izrazitejših pomanjkljivosti
      4.1. stanje, lastnost česa, da odraža odsotnost takih pomanjkljivosti
      4.2. stanje, lastnost, ki temelji na upoštevanju etičnih in moralnih načel, kot jih določajo verske zapovedi, zlasti glede spolne vzdržnosti
    5. manj formalno stanje, lastnost koga, da ne uživa nedovoljenih substanc, poživil ali je ozdravljen odvisnosti od mamil
ETIMOLOGIJA: čist
kmèt kméta samostalnik moškega spola [kmèt]
    1. kdor se ukvarja s kmetovanjem
    2. v množini podeželje
    3. slabšalno kdor se vede prostaško, je neumen, omejen ali se mu to pripisuje; SINONIMI: slabšalno kmetavz, slabšalno kmetavzar
    4. šahovska figura, ki se premika za eno polje naravnost naprej; SINONIMI: manj formalno pešak
STALNE ZVEZE: prosti kmet
FRAZEOLOGIJA: kmet na (čigavi, kakšni) šahovnici (česa), Kmet je kmet., Neumen kmet ima debel krompir.
ETIMOLOGIJA: = hrv., srb. kmȅt ‛tlačan, kmet, vaški župan’, bolg. kmét ‛župan’, strus. kъmetъ ‛izkušen vojak, vitez’, češ. kmet ‛starešina, kmet, podanik’ < pslov. ali slovan. *kъmetь, prevzeto iz lat. comes ‛spremljevalec, družabnik’ iz comīre ‛spremljati’ iz com- ‛skupaj, z’ + īre ‛iti’ - več ...

Slovar slovenskega knjižnega jezika²

SSKJ²
abstrákten -tna -o prid., abstráktnejši (ȃ)
s čuti nezaznaven, pojmoven, miseln; ant. konkreten: abstrakten pojem; abstraktna predstava o nečem; abstraktno mišljenje
 
jezikosl. abstraktni samostalniki; um. abstraktno slikarstvo slikarstvo, ki ne upodablja, ampak samo oblikuje
// nenazoren, nejasen: govornikovo abstraktno izražanje / preveč si abstrakten, da bi te razumel
    abstráktno prisl.:
    ne zna abstraktno misliti
SSKJ²
àlógičen -čna -o prid. (ȁ-ọ́)
ki se ne sklada z logiko: alogično čustvo; alogično mišljenje / po njegovem mnenju je ženska alogična
SSKJ²
analítičen -čna -o prid. (í)
nanašajoč se na analizo: analitični postopek; analitični pristop k reševanju problemov; analitične metode; analitična obdelava podatkov; analitična orodja; analitično reševanje problemov / analitični članki; analitični oris književnega dela; analitična kritika / analitični um; analitične sposobnosti; analitično mišljenje / sklepali so po analitičnih podatkih; analitična evidenca dobaviteljev, kupcev; analitična ocena delovnih mest / vodja analitičnega odseka; analitična služba podjetja
♦ 
kem. analitična kemija analizna; lit. analitična drama drama, ki postopoma razkriva posledice dejanja, izvršenega že nekoč prej; mat. analitična geometrija geometrija, ki temelji na koordinatnih sistemih; teh. analitična tehtnica tehtnica, ki omogoča tehtanje do 0,0001 g natančno
SSKJ²
animístičen -čna -o prid. (í)
nanašajoč se na animizem: animistično mišljenje, verovanje / animistični kulti
SSKJ²
árbiter -tra m (ȃ)
1. pravn. razsodnik v nesodnih sporih, ki ga izbereta stranki: zahtevati arbitra; občasni, stalni arbiter
2. knjiž. oseba, katere mišljenje o kulturnih, umetnostnih vprašanjih je odločujoče: bil je umetnostni arbiter in estetski teoretik; nastopa kot kulturni arbiter
SSKJ²
avguštínski -a -o prid. (ȋ)
nanašajoč se na avguštince ali avguštinizem: avguštinski samostan / avguštinsko mišljenje
SSKJ²
avtístičen -čna -o (í)
pridevnik od avtizem: avtistično mišljenje
SSKJ²
bárva -e ž (ȃ)
1. lastnost predmeta, katero očesu posreduje svetloba, ki jo telo seva, odbija ali prepušča: bela, črna, rdeča, rjavkasto rumena barva; drap barva; kričeča, mirna, mrzla neugodno delujoča, pastelna, topla ugodno delujoča, živa barva / jesenske, mavrične barve; naravna barva lesa; harmonija barv; čut za barve / letos je modna barva oranžna; zelena barva je barva upanja; barva kriči, bode v oči neprijetno učinkuje; barve se skladajo, se ujemajo; barve se tepejo se ne ujemajo
2. naravna obarvanost kože, obraza: v njenih licih je že več barve; ima lepo, zdravo barvo / polt žametne barve; ljudje vseh jezikov in barv
3. sredstvo za barvanje: barva zaliva; modra barva hitro zbledi; to blago dobro prime barvo; mešati, nanašati, polagati barve; barvati, slikati z oljnato barvo; preproge obstojnih barv; barva je še sveža / cinkova bela, kovinska, vodena barva / tiskarska, zidna barva; barva za usnje
4. ekspr. prepričanje, mišljenje, nazor: pokazal je svojo pravo barvo; šele zdaj so prišli s pravo barvo na dan; vprašanje so rešili ne glede na politično barvo posameznih skupin
5. knjiž. izrazite poteze, značilnosti: v romanu je precej lokalne barve; delo ima avtorjevo osebno barvo
6. zvočna obarvanost: pevkin glas ima prijetno barvo; barva glasu, tona, vokalov
7. nav. mn. razločevalno znamenje pripadnosti: belo-modra barva je barva tega kluba / publ., z oslabljenim pomenom: ekipa bo zastopala ljubljanske barve; igral je za barve Olimpije
8. igr. igralne karte z istim znakom: napovedati barvo
● 
vse barve ga spreletavajo, od jeze spreminja barve bledi in rdi hkrati; publ. barve svoje države je uspešno branil na tekmovanju je kot reprezentant svoje države dosegel športne uspehe; opisovati razmere v rožnatih barvah olepševalno; ljudi opisuje s črnimi barvami negativno
♦ 
fiz. komplementarni ali dopolnilni barvi ki pomešani med seboj dasta belo barvo; spektralne barve ki nastanejo pri razklonu belega žarka; kem. barva anorganska snov za barvanje; lov. barva krvna sled obstreljene divjadi; rel. liturgične barve barve oblačil pri bogoslužju, ki izražajo značaj določenega praznika; zool. varovalna barva ki se ujema z barvo okolice
SSKJ²
bistrína -e ž (í)
1. hitro in pravilno mišljenje: sedaj je treba zbranosti in bistrine; v bistrini mu ni kos / njegov obraz ni razodeval posebne bistrine bistroumnosti / odlikuje ga nenavadna bistrina duha prodornost
2. knjiž. prozornost, čistost: bistrina zelene Soče / v jutranji bistrini je šel na pot
SSKJ²
bistríti -ím nedov., bistrèn (ī í)
razvijati sposobnost za mišljenje: bistriti komu duha, um / bistriti estetski čut / ekspr. v šoli je bistril otrokom glave
// delati kaj bolj jasno, miselno izoblikovano: časopis bistri mnenja; pojmi se bistrijo
● 
hladna sapa jim bistri utrujene glave jih dela sposobne mišljenja
    bistríti se 
    postajati bister, zelo prozoren: voda se bistri / ekspr. megle so se počasi bistrile in razmikale
SSKJ²
člôvek -éka m ed. in dv. (ó ẹ́)
1. bitje, ki je sposobno misliti in govoriti: človek in narava; človek se rodi, umrje; te živali se bojijo človeka; anatomija človeka; razlika med človekom in živaljo
2. oseba ne glede na spol ali oseba moškega spola: neki človek stoji pred vrati; ta človek ni priljubljen; našel sem človeka, ki me razume; bližal se je neki bradat, visok človek; pri mizi je prostora še za dva človeka / ekspr. ni ga človeka, ki bi tega ne vedel to vsakdo ve / kot nagovor: človek, kaj pa misliš; ali te ni sram, človek božji / človeka vredno življenje
// s prilastkom oseba kot nosilec kake lastnosti: dober človek to rad stori; boj se hinavskega človeka; pameten, pošten človek; star človek tega ne more razumeti / star. popotni človek popotnik / v povedni rabi: čustven, izobražen človek je; saj ni ravno lahkomiseln, slab človek; postal je čisto drug človek
// s prilastkom oseba kot nosilec časovno, krajevno ali kako drugače povezane skupine: mišljenje evropskega, renesančnega človeka; biti kmečki, mestni človek; slovenski človek / gledališki, poslovni človek / skrb za delovnega človeka
3. ekspr., navadno v povedni rabi kdor združuje v sebi vse pozitivne moralne lastnosti: bodi človek in ne živina; to je človek, to je mož; ni vreden, da se imenuje človek; v vsakem človeku je nekaj človeka
4. nar., s svojilnim zaimkom (zakonski) mož: kje pa je tvoj človek
5. v zaimenski rabi izraža nedoločeno, katerokoli osebo: hudo je, če človek nima strehe; človek mora potrpeti, pa gre; star. tej ženski ni da bi človek verjel / človek bi rad vedel, kaj bo iz tega; človeku je žal, da nismo vsega opravili / človek bi dejal, da to ni res / ekspr. živ človek ga ni več videl nihče
● 
v tujini je srečal domačega človeka pripadnika iste države, rojaka; publ. mali človek človek brez važnejšega družbenega položaja in brez velikega premoženja; ekspr. to je naš človek privrženec, somišljenik; prvi človek po bibliji Adam; naš oče je človek starega kova v vsem se drži ustaljenih navad iz prejšnjih časov; ne zabavljaj čezenj, on je že človek na mestu zaupanja vreden, pošten; ekspr. vse sta si rekla, samo človek ne z zelo grdimi izrazi sta se zmerjala; vsak človek je sebe vreden vsak človek zasluži spoštovanje; obleka dela človeka kdor se lepo, izbrano oblači, ima večji ugled, dela boljši vtis; preg. človek obrača, bog obrne človekova pričakovanja se ne uresničijo zmeraj; preg. človek človeku volk ljudje lahko namerno zelo škodujejo drugim ljudem
♦ 
antr. pleistocenski človek; človeku podobne opice; igr. človek, ne jezi se družabna igra, pri kateri se premikajo figurice za eno do šest mest; pravn. pravice človeka pravice, ki pripadajo človeku ne glede na raso, jezik ali politično pripadnost; prim. ljudje
SSKJ²
čustvovánje -a s (ȃ)
1. čustveno življenje, doživljanje: v njegovem zadnjem delu je prikazano čustvovanje in mišljenje mladostnika; narodno, socialno čustvovanje; slabe družinske razmere povzročijo motnje v otrokovem čustvovanju
2. glagolnik od čustvovati: poslušal je prijetno glasbo in se predajal čustvovanju
SSKJ²
dialéktičen1 -čna -o prid. (ẹ́)
nanašajoč se na dialektiko: dialektična metoda; dialektična filozofska smer; dialektične zakonitosti / dialektičen razvoj; dialektično mišljenje; dialektična protislovja
 
filoz. dialektični materializem nauk o splošnih zakonitostih razvoja narave, družbe in mišljenja
    dialéktično prisl.:
    gledati na razvoj družbe dialektično; dialektično obravnavati problem
SSKJ²
diskurzíven -vna -o prid. (ȋ)
filoz. ki se opira na razumsko, logično razčlenjevanje: diskurzivno mišljenje, spoznavanje
SSKJ²
disociírati -am nedov. in dov. (ȋ)
kem. razpadati v enostavnejše molekule, ione, atome: del molekul soli v vodi disociira
    disociíran -a -o:
    disociiran elektrolit; slabo disociirana kislina; pren. čas in prostor sta v noveli močno disociirana
     
    psiht. disociirano mišljenje nenormalno, navadno bolezensko povezano mišljenje
SSKJ²
dogmátičen -čna -o prid. (á)
1. nanašajoč se na dogmo: to je dogmatični nauk Cerkve; dogmatična definicija / dogmatična določba, kritika / dogmatično maličenje doktrine
2. nav. slabš. ki ne dopušča pomislekov, ugovorov, dokazovanja: pouk ne sme biti dogmatičen; dogmatično mišljenje, ravnanje; njegovo dogmatično stališče je bilo stvari v škodo / povedal je svoje mnenje v dogmatičnem tonu
    dogmátično prisl.:
    dogmatično trditi
SSKJ²
dogmatízem -zma m (ī)
knjiž., nav. slabš. mišljenje ali ravnanje, ki ne dopušča pomislekov, ugovorov, dokazovanja: dogmatizem in fanatizem; osvoboditi se moramo dogmatizma; estetski dogmatizem; to je suhi dogmatizem; odpraviti je treba ostanke dogmatizma / boj proti dogmatizmu v znanosti
Število zadetkov: 259