lúčca tudi lúčica -e ž, rod. mn. lúčic (ū) manjšalnica od luč: lučca brli, gori; lučca miglja; na nasprotnem bregu se je posvetila lučca; gledal je lučce, kako se pomikajo v temi / lučca upanja
● ekspr. na milijone lučic miglja na nebu zvezd
♦ bot. kalcedonijska lučca dlakava vrtna rastlina z rdečimi cveti, Lychnis chalcedonica; kukavičja lučca travniška rastlina s svetlo rdečimi cveti v socvetju, Lychnis flos cuculi
Zadetki iskanja
SSKJ
SSKJ
migljáti -ám nedov. (á ȃ) hitro, lahkotno se premikati sem in tja: listje, trava miglja v večerni sapici; plamenček petrolejke je enakomerno migljal / zrak miglja v popoldanski vročini / ekspr. pes miglja z repom maha; pren., ekspr. v zenicah ji je migljal nasmešek
// ekspr. dajati vtis utripanja, prekinjanja svetlobe: zvezde so migljale v jasno noč
● črke mu migljajo pred očmi pri branju ima občutek, da niso pri miru
// ekspr. dajati vtis utripanja, prekinjanja svetlobe: zvezde so migljale v jasno noč
● črke mu migljajo pred očmi pri branju ima občutek, da niso pri miru
- migljajóč -a -e: migljajoč plamen; migljajoč zrak; migljajoče luči, zvezde
SSKJ
SSKJ
SSKJ
trepetàv -áva -o prid. (ȁ á)
- 1. ki trepeta, miglja: trepetav plamen; trepetavo listje / jezero je bilo svetlo in trepetavo rahlo, drobno vzvalovano
// trepetavo ozračje na slikah
// tresoč se: trepetave roke / trepetav glas / trepetava pisava z drobno nalomljenimi potezami - 2. ekspr. boječ, bojazljiv: sramoval se je, da je tako trepetav
SSKJ
večérnica -e ž (ẹ́)
- 1. zvezda Venera na večernem nebu: večernica miglja na obzorju; svetla večernica
- 2. knjiž. vrtna ali divja rastlina z jajčastimi, nazobčanimi listi in cveti v grozdih; nočnica: večernica se je razcvetela
- 3. mn. večerniška povest: brati, pisati večernice / zbirka Slovenske večernice
- 4. mn., nar. popoldansko cerkveno opravilo: iti k večernicam / zvoniti k večernicam
♦ zgod. sicilijanske večernice upor prebivalcev Sicilije proti francoskim zavojevalcem leta 1282
Število zadetkov: 6
Dostopnost