Fran > SSKJ

1. 1. ki daje zaradi svoje nežnosti, ljubkosti prijeten, blag videz: mil otrok; zelo je mila / imeti mile oči, obraz / v ljudskih pesmih: mila luna; mile zvezdice
   // ki prijetno, blago učinkuje: ugaja mi njen mili glas, nasmeh; milo petje otrok / dan je bil jasen in mil; jesensko mila pokrajina / ekspr. mili spomini na mladost polni otožnosti, ganjenosti
2. 2. poln dobrote, ljubeznivosti: dobil je milo ženo / mile besede so ga potolažile; sestrino milo srce / postal je milejši do njega
   // malo strog, malo hud: mil sodnik / mila kazen, sodba / nastopili so milejši časi / kriterij ocenjevanja je bil zelo mil
3. 3. ki se ne pojavlja v izraziti obliki: skozi veje je pronicala mila svetloba; letošnja zima je mila / milo podnebje podnebje brez hudega mraza in velike vročine
   // epidemija je nastopila v mili obliki
4. 4. ki vzbuja usmiljenje, ganjenost: mili vzdihi trpečih; milo ječanje ranjenca / mila prošnja
5. 5. knjiž., navadno v povedni rabi, navadno z dajalnikom drag, ljub: vedno mu je bil zelo mil / to ji je mil spomin; najmilejša jim je domača pesem / v nagovoru: mili brat; čakam te, mila deklica; vznes. naša mila domovina
6. 6. v medmetni rabi, z oslabljenim pomenom izraža
   1. a) nejevoljo, nestrpnost: pusti ga vendar, za boga milega
   2. b) podkrepitev trditve: pod milim bogom za nobeno rabo nisi prav za nobeno; gre, kamor se mu pod milim nebom zahoče kamor hoče
      // pog. majka mila, je bil hud
      ● zastar. pobirati mile darove za dobrodelne ustanove darove, denarne prispevke; ekspr. spomnil se je vseh, ki so z milo ali nemilo roko posegli v njegovo življenje z dobroto ali sovraštvom; ubrati milejše strune poskusiti s prijaznejšim, popustljivejšim ravnanjem doseči svoj namen; pog., ekspr. na (vse) mile viže mu je prigovarjal zelo; najej se do mile volje, po mili volji kolikor hočeš; dela z njim po mili volji kakor hoče; ekspr. sreča mu je bila mila razmere, okoliščine so bile zanj ugodne; ekspr. spati pod milim nebom na prostem

mílo prisl.: milo se držati; milo gledati koga; zelo milo govori; milo jokati; sonce je milo sijalo; milo doneči zvonovi; milo proseče oči / ekspr. ta človek je, milo rečeno, malo omejen / v povedni rabi milo mi je to slišati
● ekspr. milo se mu je storilo (pri srcu) postal je otožen, ganjen

míli -a -o sam.: knjiž. njen mili je odšel; nekaj milega je v njegovem obrazu; vrnil mu je milo za drago za žalitev, krivico se mu je maščeval tako ali še huje, kot je bila storjena njemu samemu

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 2. 6. 2024.

1. 1. ki ima, kaže do ljudi mil, zelo prijazen odnos: do matere je bil zelo nežen; to je nežna ženska / imeti nežno srce / ekspr. bil je nežen ljubimec
   // ki vsebuje, izraža mil, zelo prijazen odnos: nežna ljubezen do živali; nežno govorjenje z otrokom / nežni spomini na dom
   // ki vsebuje, izraža ljubezensko naklonjenost: že dolgo ji ni povedal nobene nežne besede; poslušala je njegovo nežno govorjenje / nežna misel nanj / ekspr. med njima so se spletale nežne vezi
2. 2. ki daje videz občutljivosti, krhkosti: nežen otrok; dojenček je še zelo nežen; ima dve nežni hčerki / nežen cvet; nežna trava / ekspr. nežna pokrajina / nežen nasmeh
   // ki daje videz neutrjenosti, neodpornosti: nežen obraz; nežna polt; imeti nežne roke
3. 3. ekspr. nanašajoč se na prve mesece, prva leta življenja: nežna mladost / najnežnejši meseci življenja
4. 4. ki se ne pojavlja v visoki stopnji, v močni obliki: nežne barve, sence; nežna luč, svetloba / nežen veter lahen
   // nežno ribje meso mehko; nežno vino
   // nav. ekspr. opravljen z majhno silo: nežen gib roke; nežno previjanje rane / nežna pisava / nežni udarci lahni
   ● ekspr. nežni spol ženske; ekspr. biti nežen z dekletom z vedenjem kazati ljubezensko naklonjenost

néžno prisl.: nežno objeti, odgovoriti; nežno ravnati s kom; nežno lepa deklica; nežno modra obleka; nežno rdeče cvetje
♦ muz. nežno označba za izraz izvajanja dolce; sam.: v tem človeku je nekaj nežnega

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 2. 6. 2024.

1. 1. preveč mil: ti predpisi so premili; premila kazen
2. 2. ekspr. zelo mil: ima premile oči / rad je poslušal premili glas svoje sestre; naše premile pesmi / njegova žena ima premilo srce
   // knjiž. zelo ljub: moj premili oče; vznes. premila domovina / v nagovoru premili prijatelj

premílo prisl.: premilo gledati koga; premilo se jokati; zvonovi premilo pojejo; to je povedal premilo

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 2. 6. 2024.

1. 1. dejanje, dejavnost organa vida: pogled nanje ga je pretresel; opaziti, prestreči pogled; dolg, hiter, kratek pogled; pogleda vreden prizor; pren., ekspr. pogled v preteklost jih navdaja s ponosom
   // nav. ekspr. to dejanje glede na način, kot ga določa glagol: čutil je njen pogled na sebi / njihovi pogledi so počivali na domači hiši dalj časa so jo gledali; njuna pogleda sta se srečala spogledala sta se; pogled jim je uhajal skozi okno pogledovali so skozi okno; njen pogled se je ustavil na njem začela ga je gledati; očetov pogled se je zapičil vanj preiskujoče, ostro ga je pogledal, gledal; star. danes nima pogleda zanjo je ni pogledal, ni čutil potrebe po njeni družbi; ni mogel ločiti, odmakniti, odtrgati, odvrniti pogleda od nje neprestano jo je gledal; dvigniti pogled h komu pogledati ga; metati poglede za kom pogledovati, ogledovati ga; pasti pogled na čem dalj časa poželjivo gledati kaj; upreti pogled v koga začeti ga gledati; meriti s pogledom gledati, ogledovati; s pogledom je objel vse navzoče pogledal; ošiniti s pogledom nahitro pogledati; požirati koga s pogledi poželjivo ogledovati; prebadati koga s pogledom strogo, pozorno ga gledati; s pogledom so jo kar slačili poželjivo, pohotno ogledovali; vrtati v koga s pogledom pozorno ga gledati z namenom ugotoviti, odkriti resnico
   // z oslabljenim pomenom pogledati z jeznim, žalostnim pogledom jezno, žalostno
   // nav. ekspr., s prilastkom to dejanje glede na izražanje
   1. a) čustva, razpoloženja: boji se njegovih črnih pogledov; divji, hladen, jezen, prijazen pogled; preplašen, začuden pogled
   2. b) lastnosti, stanja: fant bistrega pogleda; mil, odsoten, oster, strog, trd pogled / kalen, moten pogled
2. 2. kar je predmet zaznavanja z gledanjem: na vrhu se jim je odprl zelo lep pogled; opisati pogled s svojega okna / redko nudil se jim je nenavaden pogled prizor
3. 3. s prilastkom kar se pojavi v zavesti kot rezultat
   1. a) gledanja, zaznavanja: pogled na mesto ga je prevzel; prišel je do trupla: strašen pogled; pogled v razmetano sobo mu je veliko povedal
   2. b) dojemanja, razumevanja: pogled po zbranem gradivu odkriva zanimive značilnosti
4. 4. kar izraža odnos do kakega dejstva, pojava: o teh vprašanjih imajo različne poglede; kritizirati, razložiti poglede na kaj; njegov pogled na življenje je mračen; novi pogledi na umetnost; publ.: med pogovori so izmenjali, razčistili poglede o številnih problemih; zavzeti enotne poglede na kaj; predstava je bila sprejeta z deljenimi pogledi o njej so imeli različna mnenja
5. 5. v prislovni rabi, s prilastkom, v zvezi z v izraža omejitev trditve na določeno: v tem pogledu ni prav nič boljši od njega; v marsikaterem pogledu mu je moral pritrditi v marsičem; v nobenem pogledu ga ne prekaša v ničemer
   // v estetskem pogledu je knjiga zanimivo delo; v nekem pogledu imaš prav deloma; to je v vsakem pogledu upravičeno popolnoma, čisto
6. 6. nav. ekspr., v prislovni rabi, v zvezi na pogled izraža ocenitev, presojo
   1. a) s kratkotrajnim vidnim zaznavanjem: na pogled bi mu prisodil petdeset let; na pogled se zdi, da je ladja že blizu / na prvi pogled je precej nerodna
   2. b) z nekritičnim dojemanjem, mišljenjem: na pogled nerazumljivo dejanje; na pogled preprosta stvar
      // v zvezi na prvi pogled izraža, da se dejanje zgodi v kratkem času: vsem se je prikupil na prvi pogled / ljubezen na prvi pogled
7. 7. star. vid: to slepcu ne bo vrnilo pogleda
   ● od tu je lep pogled na mesto od tu se mesto lepo vidi; ekspr. kamor nese pogled, so sama žitna polja vsenaokrog; ekspr. bila je taka megla, da mu je pogled nesel le nekaj metrov da je videl le nekaj metrov daleč; ekspr. odpira se mu pogled v ozadje zadeve spoznava ozadje zadeve; star. moj pogled v mraku ne razločuje obrazov moje oči; star. ta človek je zelo kratkega pogleda ni sposoben pravilno oceniti, predvideti dogajanje; ekspr. želel se je skriti radovednim pogledom radovednim ljudem; ekspr. našemu kratkovidnemu pogledu se zdi taka prihodnost nemogoča naši majhni sposobnosti predvidevanja; ekspr. ona ima oster pogled, gotovo ga bo spregledala je sposobna kritično gledati, opazovati; pog. bilo mu je nerodno, da je izmaknil pogled pogledal vstran; pog. močna svetloba mu je jemala pogled ga je slepila; ekspr. dekle že obrača pogled po fantih kaže zanimanje zanje; ekspr. s svojo lepoto je vlekla vse poglede nase povzročala, da so jo vsi gledali; ekspr. kritik je skušal vreči pogled na njegovo celotno delo ga (na kratko) oceniti, ovrednotiti; ekspr. to mu je zameglilo pogled na prednosti predloženega načrta to je povzročilo, da jih je manj jasno videl, se jih zavedal; star. izginiti iz pogleda izpred oči; star. ne smemo izgubiti iz pogleda končnega cilja pozabiti; star. storilo se mu je črno pred pogledom pred očmi; ekspr. s pogledom se je prilepil nanjo neprestano jo je gledal; žarg., lov. dober pogled kot voščilo za uspešen lov; star. poznati koga samo na pogled navidez; zastar. to se ni zgodilo na pogled, temveč skrivaj vidno, očitno; ekspr. bil je grozljiv na pogled po videzu, zunanjosti

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 2. 6. 2024.

1. 1. odločitev sodišča o obravnavani sporni, kazenski zadevi na koncu sodnega postopka: objaviti, razglasiti sodbo; pritožiti se zoper sodbo; s sodbo razveljaviti
   // besedilo s to odločitvijo: natipkati, podpisati sodbo / izročiti sodbo
2. 2. star. sojenje, sodni proces: sodba še teče; voditi sodbo
3. 3. rezultat umske dejavnosti, ki temelji na dojemanju, upoštevanju določenih dejstev in izraža odnos do česa: njegova sodba o dogodku, filmu je krivična, ostra, ugodna, utemeljena; sodba o kakovosti, resničnosti česa; sodba, da on marsikaj ve, se je izkazala za napačno / ne želim dajati političnih sodb o tem / izreči, napisati svojo sodbo o čem, kom / imeti o stvari svojo sodbo svoje mnenje, mišljenje
   // kar posreduje, izraža tak rezultat umske dejavnosti: brati, slišati različne sodbe o kom
   // miselno dejanje, na podlagi katerega tak rezultat nastane: varuj se prehitre sodbe; izpostavlja se sodbi ljudi, ki mislijo slabo o človeku; biti hiter, mil v sodbi / po moji sodbi je roman odličen
4. 4. filoz. vsaka misel, ki je lahko ali resnična ali neresnična: ta stavek je jezikovna oblika sodbe; pojmi in sodbe
   // stavek, ki to misel izraža: ta sodba je neresnična, toda slovnično pravilna
   ● ekspr. malemu narodu je bila pisana sodba in glasila se je na smrt odločeno mu je bilo, da bo uničen, da bo izumrl; knjiž. ne lastim si sodbe o tem vprašanju zdi se mi, da ne morem, nimam pravice presojati to vprašanje; ekspr. s tem dejanjem si je sam izrekel, podpisal sodbo je sam odločil, povzročil, da ga bo doletelo kaj slabega, neprijetnega; ekspr. narod si bo pisal sodbo sam narod bo sam odločal o sebi, svoji usodi; božja sodba v srednjem veku postopek v sodstvu, pri katerem je moral osumljenec za dokaz svoje nekrivde prebiti krute, smrtno nevarne preizkuse; star. poklicati koga pred sodbo pred sodišče; star. stopiti pred božjo sodbo umreti; ekspr. prepričan sem, da bo sodba zgodovine pravičnejša da se bo v prihodnosti pravičneje sodilo o določeni osebi, dejstvu
   ♦ filoz. kategorična, konjunktivna, pogojna sodba; jur. izdati, izpodbijati, izreči sodbo; sodba se je izvršila takoj odločitev sodišča, zlasti kazen; obsodilna, oprostilna sodba; sodba je postala pravnomočna; sodba temeljnega, vrhovnega sodišča; rel. posebna sodba spoznanje in priznanje vrednosti in posledic lastnega življenja takoj po smrti; poslednja ali vesoljna sodba Kristusova sodba ob koncu sveta; zgod. črepinjska sodba glasovanje državljanov v stari Grčiji na lončenih črepinjah o izgonu državi nevarnega državnika; ostrakizem

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 2. 6. 2024.

1. 1. nar. miroljuben: bil je zložen in mil človek
2. 2. zastar. složen: bili so zložni in so se zmeraj ozirali drug na drugega

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 2. 6. 2024.

1. 1. knjiž. poln dobrote, plemenitosti: bil je blag mož / ta človek je res blaga duša; materino blago srce / to je storil z blagim namenom
2. 2. knjiž. nežen, mil, prijeten: slišati je bilo blage akorde; njen blagi glas; blag nasmeh / dan je bil sončen in blag; pihal je blag vetrič; blagi vonj zemlje; blaga, ugašajoča svetloba / ostal nam je v blagem spominu / iron. pesnik XY blagega spomina
3. 3. ki se ne pojavlja v izraziti obliki: na blagem ovinku ga je zaneslo; letos je bila blaga zima / jopico operite v blagi milnici
   ♦ med. blaga smrt pospešitev smrti iz usmiljenja; evtanazija

blágo prisl.: mati ga je blago opomnila; blago dišeč zrak; blago valovita pokrajina; sam.: vse, kar je lepega in blagega

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 2. 6. 2024.

1. 1. ki ima, kaže do ljudi zelo naklonjen čustveni odnos: fant je mlad, čeden in ljubezniv; to je ljubezniva ženska / prodajalka je ljubezniva do kupcev; ta zdravnik ni ljubezniv z bolniki / bil nam je ljubezniv vodnik in učitelj / kot vljudnostna fraza: hvala, zelo ste ljubeznivi; bodite tako ljubeznivi in me peljite k njemu; ta tovariš je bil tako ljubezniv, da nam je že vse razkazal
   // ki vsebuje, izraža naklonjen čustveni odnos: govoriti z ljubeznivim glasom; pozdraviti z ljubeznivim nasmehom; ljubezniv pogled; ljubeznive besede; njeno ljubeznivo vedenje / kot vljudnostna fraza odzvali se bomo vašemu ljubeznivemu vabilu
   // ekspr., v povedni rabi ki izkazuje osebi drugega spola ljubezen, naklonjenost: njegovo dekle ni bilo več tako ljubeznivo z njim
2. 2. star. ljubek, privlačen: to je res ljubezniv otrok; rad ogledujem vas cvetečelične, ljubljanske, ljubeznive gospodične! (F. Prešeren) / ko se je zasmejala, so se ji na licih naredile ljubeznive jamice
3. 3. knjiž., ekspr. mil, prijeten: ljubezniva pomlad, zarja
4. 4. zastar., z dajalnikom ljub, drag: vsem je bil ljubezniv / v nagovoru: ljubeznivi moj mož; ljubeznive bralke

ljubeznívo 
1. 1. prislov od ljubezniv: zelo ljubeznivo govori z njim; ljubeznivo se nasmehniti, sprejeti koga; ljubeznivo mu je vse razložil; ljubeznivo krotek pogled
2. 2. v povedni rabi izraža pohvalo, odobravanje: ljubeznivo je bilo od njega, da je pomagal / elipt., kot vljudnostna fraza res ljubeznivo od vas, da ste me obiskali

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 2. 6. 2024.

1. 1. preveč blag, dober: preblag človek; preblag značaj
2. 2. ekspr. zelo blag, dober: bila je res preblaga žena
3. 3. ekspr. zelo nežen, zelo mil: spet je slišal njen preblagi glas; njen preblagi nasmeh ga je osrečil / kazen je bila preblaga premalo stroga, premalo huda

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 2. 6. 2024.

1. 1. preveč nedolžen, neizkušen: prenedolžna je, da bi to opazila
2. 2. preveč nedolžen, mil: te obtožbe so se mu zdele prenedolžne; prepir je bil prenedolžen, da bi ga jemali resno

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 2. 6. 2024.

1. 1. ki se zaradi mehkosti da upogibati, pregibati: pregnesti kit, da postane voljen; voljna šiba; kože dolgo namakajo, da postanejo voljne / spekla je voljen kruh kruh, ki se pri ugrizu takoj odlomi od kosa in se pri tem ne drobi
   // ki daje pri dotiku, prijemu občutek ugodja: voljni lasje; voljno blago; po takem pranju je perilo voljno / mehek in voljen otip
2. 2. v povedni rabi, z nedoločnikom ki ima voljo, je pripravljen za kaj: biti voljen delati, pomagati; niso voljni spreminjati kaj; elipt.: če si voljen, pa začniva; naj bo, je rekel voljen
3. 3. nar. pripraven, sposoben: iskati pridne in voljne delavce; biti voljen za vse
4. 4. nar. mil, blag: imeti voljen glas / voljna zima; voljno vreme
   ● zastar. biti na vsem voljnem svetu sam popolnoma sam; bibl. duh je sicer voljan, ali meso je slabo človek si prizadeva za dobro, toda njegove slabe lastnosti ga pri tem ovirajo; zastar. biti voljen svojih križev voljno, vdano jih nositi; ekspr. jezik je postal pesniku voljno orodje lahko je z njim izražal, kar je hotel, želel; nar. žganje je voljno (za piti) uležano, ne ostro

vóljno tudi voljnó prisl.: voljno izpolnjevati ukaze; voljno trpeti / kot povelje voljno izraža dovoljenje zapustiti vojaško urejeno vrsto; na mestu voljno izraža dovoljenje, da se v vojaško urejeni vrsti sme stati po lastni volji, sproščeno
● žarg. zadeva je zame končana in voljno poudarja dokončnost dejstva

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 2. 6. 2024.

1. 1. narediti, povzročiti, da postane kaj mehko, mehkejše: milnica je brado omehčala; omehčati kožo / posušeno sadje omehčati v sladki vodi
2. 2. ekspr. povzročiti, da postane kdo pripravljen narediti, povedati, kar se želi, zahteva: omehčati koga; z lepo besedo je omehčal njeno srce; ni se dala omehčati; po dolgih prošnjah, nazadnje se je le omehčal in plačal / bolečine so omehčale njegovo voljo naredile jo manj izrazito, močno
   ♦ kem. omehčati vodo odstraniti iz nje kalcijeve in magnezijeve soli

omehčáti se ekspr.  postati manj strog, bolj mil: glas se mu je nenadoma omehčal; poteze na obrazu so se omehčale
● ekspr. vozli na vrvi se še niso omehčali se še niso zrahljali

omehčán -a -o: spregovoril je z omehčanim glasom; omehčana voda
● sneg je bil že nekoliko omehčan se je udiral, vdajal; ekspr. po polnoči so bili že precej omehčani v nogah so bili negotovi v hoji zaradi vinjenosti

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 2. 6. 2024.

1. 1. povzročiti, da postane kaj medno, mehko: umediti sadje; te hruške se hitro umedijo
2. 2. ekspr. povzročiti, da postane kdo pripravljen narediti, povedati, kar se želi, zahteva: poskušala je umediti očeta

umedíti se ekspr.  postati manj strog, bolj mil: glas se mu je umedil

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 2. 6. 2024.

1. 1. narediti kaj bolj milo, blago: zavesa umili svetlobo / umiliti glas
   // narediti kaj manj ostro, negativno: umiliti sodbo
2. 2. narediti, da se kaj pojavlja v manj izraziti obliki: umiliti pomanjkanje mesa z uvozom

umíliti se ekspr.  postati manj strog, bolj mil: z leti se je umilila

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 2. 6. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 2. 6. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 2. 6. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 2. 6. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 2. 6. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 2. 6. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 2. 6. 2024.