Zanima me etimološki izvor besede pameten.
Zadetki iskanja
Že nekaj časa razmišljam, kako in zakaj se beseda konjiček uporablja kot sopomenka besede hobi za označevanje prostočasne dejavnosti. Mi lahko, prosim, pomagate?
Prosil bi za kakšen nasvet o pisanju esejev, npr. kako napisati dober uvod in zaključek, kako gladko povezati odstavke v jedru ter kako napisati stavke, v katerih bo bralec užival. Vaš odgovor bi mi zelo pomagal, saj letos opravljam maturo.
Kako zapišemo lastno ime McDonald's v primeru Jedli smo v McDonald'su?
Kako se prav zapiše 3. sklon dvojine samostalnikov nit, misel in odpoved?
V sporočilu za medije, katerega je pred dnevi izdala PZS, se na dnu dokumenta pojavita dva tuja izraza: downhill in freeride. Besed nisem našla v Slovarju novejšega slovenskega besedja, niti ne na vaših spletnih straneh. Zanima me ali je sprejemljivo, da se v tako pomebnem dokumentu uporabljata dve tujki, kateri najbrž veliko ljudi sploh ne razume?
Ali sta na voljo slovenska prevoda obeh besed?
Podpiram namreč mnenje prof. dr. Marka Snoja: »Slovenščina je jezik, v katerem domuje naša misel, povsod drugje smo tujci.«
Zanima me, kako bi se sklanjala bolgarska zemljepisna imena na -e, npr. Ruse, Pomorije. Se lahko zgledujemo po drugih slovanskih krajevnih imenih, kot so Cetinje, Jajce, Skopje, pri katerih se uporablja vzorec brez podaljševanja osnove (na Cetinju, v Skopju)? Zaradi podobnosti s slovenskimi Rušami nam pride na misel tudi ta vzorec (v Rušah, v Kladjah), medtem ko npr. na portalu Eur-lex najdemo tudi primer s podaljševanjem osnove: v Ruseju.
Zanima me od kod izvira izraz pasti sekira v med. Deluje namreč precej nelogično, zato me zanima ozadje oz. globlji pomen za tem izrazom.
Gora Mengore pri Tolminu me že nekaj časa muči s svojim imenom. Spraševal sem po Turističnih agencijah tam okoli in sem dobil razlago za izvor tega imena v besedni zvezi 'med goram', kar pa me ni prepričalo. In spomnil sem se na Menino planino, iz katere bi lahko dobil kakšen namig (npr. Menina gora). Poklical sem agencijo v Celju in prejel odgovor, da se je planina prvotno imenovala Menišna gora, ker so na njej menihi benedektinci zgradili cerkev, z opustitvijo š-ja, je nastala Menina. Zelo razumljivo in logično.Torej Mengore nimajo nič z Menino (za kar sem sklepal, da bi bilo lahko tudi lastno ime.) Kaj vi menite o imenu Mengore?
Znašla sem se pred dilemo. Primer:
Drugi starši zahtevajo stvari, ki niso pomembne. Rečejo lahko: »Pobarvaj to žabo zeleno.«, »Obleci modro majčko.« ali »Sladico pojej do konca.«
Zanima me, kako je z ločili. Ali našteti navedki ohranijo svoje ločilo in so med seboj ločeni z vejico ali se namesto pik v navedkih uporabi vejica? Pa končna pika, se opusti ali piše?
Še dodaten (malo drugačen) primer:
- Če vas Kim prosi, da se igrajte z njo, namesto »Samo trenutek.« recite »Počakaj pet minut, nato pa se bom igrala s tabo.«.
- Če Robbie poliva sok, mu ne recite »Bodi previden.«, ampak »Kadar nalivaš sok v kozarec, drži plastenko z obema rokama.« Namesto »Pospravimo igrače.« recite »Čas je, da pospravita igrače.«.
Tudi v tem in podobnih primerih me zanima, ali navedke lahko pišem tako, kot sem jih (brez dvopičij) in kako je z ločili.
Zanima me, ali bo morda pika za začetnim nagovorom dovoljena v novem pravopisu oz. ali jo je v uradnih dopisih treba strogo preganjati. Osebno se mi zdi pika na tem mestu čisto ustrezno ločilo:
- ker ne gre za čustveno obarvano poved; začetni nagovor ima povedni značaj; če za končnim pozdravom brez glagolske oblike lahko stoji pika (Ločila pri začetnih in končnih pozdravih), ne vidim razloga, zakaj ne bi smela stati za začetnim nagovorom; velikokrat program za vejico v naslednji vrsti samodejno napiše veliko začetnico, kar ni pravilno; popravljanje iz velike v malo začetnico krade čas; nadaljevanje povedi za vejico v novi vrsti z malo začetnico je neestetsko; klicaj je premočno ločilo; če gre za personalizirirano sporočilo, kar je zelo pogosto, zaradi vrivka pride do kopičenja vejic (Zdravo, Janez, pišem vam … / Pozdravljeni, g. Novak, prejeli smo vašo prošnjo …); če začetnemu nagovoru sledi zapleteno zložena poved, vejica samo še dodatno otežuje razumevanje; pri vprašalnih povedih prihaja pri nekaterih piscih do zmede pri končnih ločilih, ker ne znajo določiti glavnega stavka in zato na koncu uporabijo piko (Spoštovani, ste prejeli moj dopis?). Je ta alinejni zapis pravilen?
Na povezavi https://svetovalnica.zrc-sazu.si/topic/1926/pisanje-osebnih-imen-z-velikimi-črkami?loggedin dopuščatei pisanje osebnih imen v besedilih s samimi velikimi črkami, kar Slovenski pravopis tudi dopušča, saj natančno določa, da se same velike črke smejo uporabljati le pri poudarjanju besedil ali posameznih besed v njih.
"Besedilo" je po SSKJ "z določenimi besedami izražene misli" ali "iz besed sestoječi del v knjigi, publikaciji". Osebno ime na pisemski ovojnici, dopisu ali sodbi vsekakor ni z določenimi besedami izražena misel, niti ni iz besed sestoječi del v knjigi ali publikaciji.
Zanima me sledeče: Ali je pisanje osebnega imena (Ime Priimek) s samimi velikimi črkami (IME PRIIMEK) na pisemskih kuvertah dovoljeno?
Vem, da zapis osebnega imena s samimi velikimi črkami ni v skladu s pravopisom, a želim vašo potrditev.
Na vaših spletnih straneh sem našla članek, ki govori o uporabi velike začetnice v akademskih nazivih, kadar je podpis na koncu sestavka:
Ker je to utemeljeno s piko na koncu sestavka, sprašujem, ali je torej prav, da v našem primeru, ko navajamo avtorja pod naslovom članka, na začetku besedila uporabimo malo začetnico (dr. Xxxxyyy in ne Dr. Xxxxyyy)?
Člani netopirskega društva sebe pogovorno imenujejo netopirci, pojavilo pa se je vprašanje, kakšna je ženska oblika imena netopirec. Prva misel je bil izraz netopirka, a ta beseda že poimenuje samico netopirja in bi zato lahko prišlo do zmede. Kakšni bi bili torej besedotvorno najustreznejši izrazi za preučevalce in preučevalke netopirjev? Netopirkinja, netopirjevka, netopirica –netopirjevec, netopirec?
Zanima me pomen fraze oz. frazema reci piši. V otroštvu sem ga slišala med pogovorom odraslih in mi v zadnjem času velikokrat pride na misel, pa se ne spomnim v kakšnem konteksu oz. kakšen je pomen za tem frazemom. Primer stavka bi lahko bil:
- Včeraj sem videla celo kolono vozil na Slovenski cesti. Bilo jih je reci piši vsaj 150.
(Nisem pa 100% prepričana, da sem uporabila pravi kontekst.)
Zanima me, kaj pomeni načeloma mora? Ali mora ali da obstaja še kaka druga možnost? Ali je odvisno od primera do primera ?
Pri delu se večkrat srečujem z vprašanjem iz te teme, pa bi imela droben pomislek. V SS je v tem smislu navedena vezniško zveza zgolj s ko, in sicer naj bi izražala sorazmerni pomen. Tudi podobni zgledi v SSKJ in SP so tvorjeni samo s ko, ne pa s primerjalnim kot. Morda je pri analizi v pomoč, če izberemo kak zabavnejši zgled:
Višjo plačo ko ima, višjo zavarovalno premijo plačuje. = Višjo plačo ima, višjo zavarovalno premijo plačuje. = Tem višjo plačo ima, višjo zavarovalno premijo plačuje.
Višjo plačo kot ima, višjo zavarovalno premijo plačuje. ~ Plačuje višjo zavarovalno premijo, kot ima plače.
Manjšo glavo kot ima, manjšo hišo potrebuje. ~ Potrebuje manjšo hišo, kot ima veliko glavo.
Večji kot je grad, večji v njem prebiva tat. ~ Tat je večji od gradu.
Moja misel je, da tu ko nima čiste primerjalne vloge, čeprav se ta struktura tvori s primernikom; medtem ko ima kot v vseh zvezah povsem primerjalno denotacijo. Kar sem našla v zvezi s tem, je dodano spodaj. Za ko se najde precej zgledov, za kot pa v priročnikih nisem našla nobenega. Morda sem vendarle še kaj spregledala.
- SS1 (1976): str. 382. Istovrstni primerjalni vezniki: čim, ko. Pri kot, kakor, ko (str. 381) ni zgledov za pomen čim – tem. Podobno v SS4 (2004) pri dvodelnih veznikih (str. 429, 2. točka) in pri primerjalnih istovrstnih veznikih čim, ko (str. 443) – pomen sorazmernost.
- SSKJ2: ko1 pod 6. (sorazmernost); https://fran.si/133/sskj2-slovar-slovenskega-knjiznega-jezika-2/3654028/ko?page=1&View=1&Query=ko
- SP (Pravila): § 575 in 576; večbesedni vezniki samo s ko, ne pa tudi s kot.
- SP (slovarski del): prej ko; https://fran.si/134/slovenski-pravopis/3780563/prej-ko?page=3&View=1&Query=ko Podobna struktura tudi v SSKJ pri prej čisto spodaj; https://fran.si/133/sskj2-slovar-slovenskega-knjiznega-jezika-2/3685631/prej?page=3&View=1&Query=ko
- Pleteršnik: 1. ko pod 3); https://fran.si/136/maks-pletersnik-slovensko-nemski-slovar/4012509/1-ko?page=2&View=1&Query=ko
- Pravopis 1962, str. 80, § 81; med večbesednimi vezniki so sicer navedene zgolj zveze s ko, ampak to je morda časovno zaznamovano. V slovarskem delu pod geslom kot (str. 375) ni relevantnih zgledov, pod geslom ko (str. 355, pod 2. primerjalni vez.) pa so: bolj ko je tekla kri, več je bilo partizanov, dalj ko je pravil, bolj ga je brat zavidal. Pod geslom več ( str. 935) je zgled več ko ima, več hoče imeti.
- Zgolj navedene so te zveze tudi v Bajec-Kolarič-Ruplovi slovnici (str. 96): manj ko, bolj ko, dalj ko, spet brez kot.
Rad bi podal izboljšavo svojih dveh povedi, ki sem ju navedel za primerjavo med razmerama besed potreben in potrebovan. Mislim, da spodnja povedna primera še najbolj nazorno ponazorita problem.
a) V službi sem potreben. – Tu gre za dvoumnost, kajti poved se lahko razume tudi, kot da je oseba v službi spolnostno nezadovoljena.
b) V službi sem potrebovan. – Tu pa gre za enoumno poved, ki jasno izraža, da je oseba v službi nepogrešljiva.
SSKJ besede potrebován med slovarskimi iztočnicami nima, SP 2001 pa nakaže na obstoj besede potrebován (in njeno sorodnico potrebována) v slovarski iztočnici potrebováti:
potrebováti -újem nedov. -ujóč, -ováje; -àl -ála, -án -ána
Predzadnja in pa zadnja končnica -án in -ána z zgornje navedbe namreč nakazujeta na obstoj besed potrebován in potrebována. Bilo bi pravilneje, da se izogibamo besedi potreben, ko le-ta ne izraža spolnostne nezadovoljenosti, in jo nadomestimo z besedo potrebovan.
- « Prejšnja
- 1
- 2
- Naslednja »