Pozdravljeni. Vedno sem bil prepričan, da glagolov misliti in zmagati ne moremo uporabljati v tranzitivni obliki (z akuzativom), temveč samo v obliki mislim, da… , mislim na nekaj oz. premišljujem o nečem, zmagali smo na tekmi oz. premagali smo neko moštvo ipd. Vendar pa opažam, da zlasti filozofi in literarni kritiki v svojih tekstih glagol misliti redno uporabljajo tudi v zvezah, kot so kako misliti ljubezen, kako misliti partizansko poezijo ipd. (v smislu 'premišljevati', 'analizirati nekaj'), uspešni športniki pa v svojih izjavah pogosto govorijo o tem, kako so zmagali nasprotnika (namesto premagalinasprotnika) ali kako so zmagali tekmo (namesto dobilitekmo ali zmagali na tekmi). V starejši izdaji slovenskega pravopisa, ki jo imam doma, je za glagol zmagati tranzitivnost sicer predvidena (npr. pijača ga je zmagala), medtem ko pri glagolu misliti možnost tranzitivnosti ni omenjena. Zanima me torej, če je takšna raba obeh glagolov v skladu z veljavnim slovenskim pravopisom.
Zadetki iskanja
Jezikovna svetovalnica
Kako je z zapisom besede potem in vejico v spodnjem primeru? Hvala.
Zato je pri volitvah treba misliti o času potem, ko bo trebaobčutljivo, potrpežljivo in modro delovati v prid vsakogar med nami.
... po tem, ko bo treba ...
... o času, potem ko bo treba ...
... potem, ko bo treba ...
Mi lahko poveste, ali je pravilno napisano:
- Lahko bi dal vsaj lektorirat besedilo ali
- Lahko bi dal vsaj lektorirati besedilo
Ker je glagol pri uporabi namenilnika velikokrat nejasen.
Je besedna zveza biti mnenja ustrezna ali je bolje uporabljati meniti?
V Pravopisu (2001) je pri iztočnici meníti napisano:
meníti neobč.: menijo, da to ni bila samo nesreča mnenja so; menim, da imate prav mislim;
pri iztočnici mnênje pa:
publ. bili so mnenja, da to ni bila samo nesreča menili so
Danes zjutraj sem poslušala Jezikanje na Valu 202. Zmotila me je izjava, da boste pisavo d.o.o. (namesto d. o. o.) najverjetneje prej ali slej sprejeli v slovar (in pravopis?), ker je tako rekoč »uzakonjena« in zato (mislim, da ne samo zato) že zelo uveljavljena. Tudi euro (ne evro) »vlada« v naših zakonih – boste ravnali enako (po tej logiki bi morali pisati tudi dollar in tako naprej po tečajni listi)? Raba nekaterih napak pa se je zelo razpasla tudi v splošni javnosti (temu ni tako, še 10 minut nas loči do) in/ali v ožjih skupnostih (v planinski srenji na primer spati na koči, plezati stene; v športnem novinarstvu gostujoča vratnica ...), kar utegne prav tako povzročiti sprejetje v jezikovne priročnike. To bi bilo upravičeno, le če bi v njih take »jezikovne prakse« označili kot napačne. Ali pa je moje razmišljanje passé in sem že za v staro šaro, spadam med puriste, jezikovne teroriste in kar je še takih nadlog?
Kakšna je razlika med etičen in etiški? V katerih primerih uporabljamo prvi in v katerih drugi izraz?
V rabi opažam vedno več prekrivank, med njimi je aktualna »infodemija«. Zanima me, če je te besede mogoče uporabljati tudi v knjižni rabi.
Zanima me, katera formulacija je pravilna (ali pa zaželena, če sta dovoljeni obe): v tej knjigi bo govor o tem ali v tej knjigi bo govora o tem?
Na internetu je veliko različnih informacij, ki se prav tako razlikujejo od literature glede izraznih razmerjih med besedami. Kakšne so uradne definicije enakozvočnice, enakoglasnice in enakopisnice?
Zanima me, ali je naslednji prevod pravilen. V srbo-hrvaščini se naslov filma glasi: Tko pjeva zlo ne misli. Ali je slovenski prevod: Kdor poje, zlo ne misli, pravilen?
Ali je besedna zveza verjeti v zdravnike, vase ... pravopisno ustrezna ali gre za hrvatizem (na primer vjeruj u ljubav)?
Prav tako me zanima, ali je sanjati tebe hrvatizem.
Zakaj preko ni pravopisno ustrezno?
S kolegi se dostikrat obregnemo ob obliko ženske dvojine; prihajam namreč z Notranjske in v vsakdanji rabi slovenskega jezika uporabljam žensko obliko dvojine (npr. midve sve šle). Za ostale, iz drugih delov Slovenije, je taka raba dvojine nesprejemljiva, sama pa zagovarjam, da je uporaba ženske dvojine stvar narečne posebnosti. Recimo, moja babica prihaja iz okolice Vrhnike, kjer pa sploh uporabljajo posebno obliko dvojine, npr. midve bovi šle. Seveda vem, da taka uporaba slovnično ni pravilna, vendar me zanima, kakšen odnos ima npr. Inštitut Frana Ramovša do tovrstne oblike dvojine v pogovornem jeziku?