Fran

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 7. 2024.

1. 1. narediti, da pride kaj z določenega mesta, položaja
   1. a) da ni več v napoto: umakniti avtomobil s pločnika, vazo z mize; umakni se, zaslanjaš mi svetlobo
   2. b) v večjo oddaljenost od česa: umakniti čoln od obale; umakniti se od okna
      // s premikom narediti, da česa na določenem mestu, v določenem položaju ni več: umakniti roko; pravočasno je umaknil glavo
2. 2. narediti, da kaj preneha opravljati svojo funkcijo: umakniti star denar iz prometa; umakniti letalo zaradi dotrajanosti / vlada je umaknila svoje diplomate / umakniti predstavo z gledališkega sporeda
3. 3. narediti, da kdo zapusti kak kraj, prostor, da ne bi bil deležen česa neprijetnega, hudega: umakniti otroka s prepiha; zaradi močnega obstreljevanja se je vojska umaknila; pred dežjem se umakniti pod streho
   // narediti, da kdo zapusti kak kraj, prostor sploh: sklenili so umakniti svoje čete
4. 4. narediti, da to, kar izraža določilo, ne zahteva več izpolnitve, pravnih posledic: umakniti obtožbo, prijavo; umakniti predlog za spremembo zakona / umakniti povabilo za obisk / umakniti kandidaturo, odstop
   ● ekspr. ni umaknil oči, pogleda z nje ni je prenehal gledati

umakníti se in umákniti se 
1. 1. premakniti se, oditi z določenega mesta, položaja
   1. a) da se kdo lahko neovirano premika: stal je pred vrati in se ni hotel umakniti; umakniti se s ceste na pločnik, v jarek; umakniti se k steni, v kot / umakniti se za dva koraka
   2. b) da lahko kdo drug pride nanj: vljudno se mu je umaknil; umakniti se starejšemu; malo se umakni, da bo še on sedel / umakniti se drvečemu avtomobilu
   3. c) da ne pride do srečanja, stika s kom: ko ga je zagledal, se je umaknil; temu človeku se vedno umaknem; pred očetom se je raje umaknil
      // iti, oditi z določenim namenom sploh: umaknil se je na svoj prostor, v svojo sobo; vojska se je umaknila v vojašnice / umakniti se iz družbe / umakniti se v ilegalo začeti delovati ilegalno; ekspr. umakniti se v svoj svet sanj
2. 2. s spremembo mesta, položaja doseči, da osebek ni deležen česa neprijetnega, hudega: umakniti se udarcu; če se ne bi umaknil, bi ga zadela krogla / umakniti se vsem odgovornostim
3. 3. prenehati opravljati pomembnejšo javno funkcijo ali službo: ker se ni hotel sam umakniti, so ga odstavili / umakniti se s položaja šefa države
   // prenehati biti dejaven na kakem področju: umakniti se iz aktivnega športa, javnega življenja / umakniti se v privatno življenje
4. 4. prenehati biti, nahajati se na kaki površini: tu je bilo nekoč morje, pa se je umaknilo; voda se je umaknila v svojo strugo
   // prenehati se pojavljati, da se pojavi, nastopi kaj drugega: jeza se je umaknila prijaznosti; svetloba se umakne temi / laneno olje se je umaknilo petroleju namesto lanenega olja so začeli uporabljati petrolej; ekspr. zima se je hitro umaknila je hitro minila

umáknjen -a -o 
1. 1. deležnik od umakniti: iz prometa umaknjene ladje; umaknjena miza; umaknjena odpoved; umaknjen v svoj svet
2. 2. ekspr. zelo oddaljen, težko dostopen: umaknjeni kraji
3. 3. ekspr. neživljenjski, nestvaren: vase umaknjen svet umetnikov; prisl.: vse življenje je živel umaknjeno

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 7. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 7. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 7. 2024.

1. 1. biti oprt, pritrjen na kaj ob zgornjem delu ali nad seboj brez opore na tleh, spodaj: svetilka, zavesa visi; klobuk visi na klinu; slika visi na steni; na veji visi roj; držeč se vrvi, viseti nad prepadom; pod stropom visi lestenec / ključi visijo na obročku; na verižici visijo obeski / po listih in vejicah visijo dežne kaplje / čez ramo mu visi puška; okrog vratu ji visi ogrlica
   ♦ šport. viseti na bradlji, drogu
   // nav. ekspr. biti kje, držeč se z rokami brez zadostne opore na tleh: otroci visijo na ograji in opazujejo; ljudje so viseli na stopnicah prenapolnjenega vlaka; ranjenec je skoraj visel na tovariševi rami
   // biti v položaju, ko ima okrog vratu z lastno težo zadrgnjeno zanko vrvi: prišli so prepozno, obupanec je že visel / ekspr. ta človek bo še visel bo kaznovan z obešenjem
2. 2. segati, razprostirati se v smeri navzdol od izhodišča: brki mu visijo; psu visi jezik iz gobca; od streh visijo ledene sveče; z oken visijo rože; roke mu negibno visijo ob telesu / viseti do pasu skozi okno sklanjati se
   // ekspr. z neba visijo oblaki
   // segati kam čez rob podlage, opore: skale visijo nad globel
3. 3. biti nagnjen: drevo, steber nekoliko visi; viseti v levo / ladja malo visi; miza zaradi neravnih tal visi / dolina visi proti vzhodu pada, se niža; travnik precej visi; položno, strmo viseti / ekspr. po strmih pobočjih visijo njive strmo ležijo
4. 4. navadno s prislovnim določilom biti, mirovati prosto, nepritrjen v prostoru nad tlemi; lebdeti: sipa v vodi lahko visi; telo visi v plinu, če sta teži enaki / v zraku visi postovka / ekspr. na nebu visijo težki deževni oblaki
5. 5. ekspr., s prislovnim določilom biti opazen, viden: v očeh ji visijo solze / na licih, ustnicah mu visi nasmeh; na obrazih vseh je visel nemir
   // biti, obstajati kje: nad pokrajino visi mir, noč / v zraku še visijo kriki žrtev / med njimi visi molk
6. 6. ekspr., s prislovnim določilom biti, zadrževati se kje: vsak dan visi pri prijatelju, v gostilni; kaj bi visel samo doma, pojdi z menoj
   // delati, kar izraža določilo: cele dneve visi na računalniku; ure in ure visi na telefonu telefonira
   // v zvezi z na skrbno obdelovati kaj: visi na vsaki besedi, vsakem stavku; pisatelj preveč visi na sami zgodbi
7. 7. ekspr., v zvezi z med biti glede na svoje lastnosti vmes med čim: televizija visi med gledališčem in filmom; njihova družina je visela med kmeti in bajtarji
   // biti v stanju, ko se lahko uresniči slabša od dveh možnosti: svet visi med vojno in mirom; ranjenec visi med življenjem in smrtjo / visel je med ljubeznijo in sovraštvom
8. 8. ekspr., v zvezi z nad biti v stanju, ko lahko kaj koga prizadene: nad človeštvom visi atomska vojna / nad njim visi poguba
9. 9. preh., ekspr., v zvezi z na biti čustveno zelo navezan na koga, kaj: visi bolj na stricu kakor na očetu; kmet z vsem srcem visi na svoji zemlji; zelo visi na otrocih
10. 10. ekspr. biti negotov: vreme visi / odločitev, pojasnilo še visi
    ● žarg., šah. figura visi je v ogroženem položaju; pog., ekspr. tekal je po opravkih, da mu je jezik visel iz ust da se je zelo upehal; tekal je zelo hitro; ekspr. oči vseh so visele na njem nepremično, pozorno so ga gledali; ekspr. obleka kar visi na njem je zelo suh; viseti na lasu, na niti, na nitki ekspr. njegovo življenje visi na lasu, na niti, na nitki je zelo ogroženo; je zelo bolan; njegova služba visi na nitki je zelo negotova; ekspr. poslušalci so kar viseli na njegovi pripovedi zelo pozorno so ga poslušali; ekspr. vsa družina visi na njenih ramah za vso družino mora skrbeti ona; viseti na vratu ekspr. gostje so jim ves teden viseli na vratu bili v breme, nadlego; ekspr. policija mu visi na vratu ga zasleduje, nadzoruje; nar. viseti pri gostilničarju imeti dolg pri njem; viseti v zraku ekspr. trditve visijo v praznem, v zraku so neprepričljive, neutemeljene; ekspr. aretacije visijo v zraku se pričakujejo; ekspr. pomlad visi v zraku opazni so znaki pomladi; ekspr. potovanje visi v zraku še ni gotovo; nad glavo mu visi Damoklejev meč je v nenehno preteči nevarnosti; vulg. vsi mi že dol visijo vsi mi že presedajo; vulg. njihova zahteva mi dol visi mi ni prav nič mar

visé knjiž.: vise na veji se gugati viseč

visèč -éča -e: telovaditi, viseč na drogu; nizko viseči oblaki; viseči uhlji; na steni viseča podoba; viseča tla / viseči kapnik kapnik, ki nastane na stropu kraške podzemeljske jame; redko viseča ključavnica obešanka; viseča omarica omarica, ki se pritrdi na steno; viseča svetilka svetilka, ki se obeša s podaljškom na strop; viseča tehtnica tehtnica za tehtanje v visečem položaju
● viseči vrtovi nekdaj terasasti vrtovi v kraljevem gradu v Babilonu
♦ gled. viseča lutka lutka, ki se premika z nitmi; marioneta; grad. viseči most most, ki visi na jeklenih kablih, vrveh; viseči strop pod stropom nameščena lahka obloga za prikritje inštalacijske napeljave ali za znižanje prostora; viseči pilot pilot, ki se samo zaradi trenja opira v mehka tla; les. viseča krožna žaga nihalna krožna žaga; mont. viseči oder železna konstrukcija, ki se pri obzidavi spušča v jašek po škripcu; rib. viseča mreža stoječa mreža, ki ne leži na dnu; vrtn. viseča pelargonija bršljanu podobna lončna rastlina z živobarvnimi cveti; bršljanka

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 7. 2024.

1. 1. kartonček z imenom, naslovom lastnika: dati vizitko; izmenjala sta si vizitki / vizitka na vratih
   // ekspr. kar kaže lastnosti koga: lepo pogrnjena miza je vizitka gospodinje
2. 2. enojen ali prepognjen kartonček za krajša sporočila po pošti v kuverti: prodajati razglednice in vizitke

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 7. 2024.

1. 1. del predmeta, kjer se stikata dva ali več njegovih robov, ploskev: udariti se ob vogel; vogel robca se je začel cefrati / miza je na štiri vogle štirioglata
   // prostor ob tem delu: sedeti na voglu mize
2. 2. del stavbe, kjer se stikata zunanji steni: poškodovati hišni vogel; priteči izza vogla; ekspr. trgovina je takoj za voglom
   // prostor ob tem delu: srečala sta se na voglu
   ● ekspr. kamorkoli gre, na vsakem voglu ga sreča povsod; preg. žena podpira tri vogle hiše, mož pa enega glavno skrb za dom, družino ima žena

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 7. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 7. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 7. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 7. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 7. 2024.

1. 1. ki je, se nahaja v zakotju: zakotna gostilniška miza / zakoten kraj; zakotna dolina, ulica / zakotna lega
   // ekspr. od pomembnejšega dogajanja zelo oddaljen, odmaknjen in zato navadno zanemarjen, slab: zakotna gostilna; zakotna vas / zakoten časopis / zakotna kritika
2. 2. ekspr. ki za plačilo opravlja kako dejavnost, čeprav zanjo nima dovoljenja: zakoten obrtnik, posredovalec
   ♦ jur. zakotno pisaštvo nezakonito dajanje pravne pomoči; vet. zakotni bik bik, ki ni uradno potrjen za oplojevanje

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 7. 2024.

1. 1. s polaganjem česa zakriti, obdati kaj: založiti krompir; okna so založili z vrečami peska
2. 2. s polaganjem česa narediti kaj neprehodno, nedostopno: založiti vhod; založiti stopnišče s starim pohištvom
   // s polaganjem česa napolniti, porabiti prostor: pisalno mizo je založil s knjigami; založiti sobo z ropotijo / založiti prazne prostore v zaboju s papirjem
3. 3. položiti, dati kaj kam tako, da se ne ve, kje je: nekam je založil ključ; ne najdem očal, najbrž sem jih založil; dokument se je založil
4. 4. z dajanjem, pošiljanjem narediti, da kdo lahko razpolaga s čim: založiti koga z denarjem, s hrano; dobro so jih založili za na pot / založiti trg z modnimi izdelki; v pristanišču se ladja založi z gorivom; trgovina se je založila z različnim blagom / ekspr. založil se je z lahkotnim branjem oskrbel; pren. založiti se s potrpljenjem
5. 5. dati kaj kot plačilo za koga drugega z obveznostjo vrnitve: ti kar vzemi, bom jaz založil; založiti za darilo; založiti tisoč dinarjev
   // dati, plačati za kaj, kar se pozneje vrne: založiti varščino; založiti denar za stroške
   // star. dati, plačati za kaj: rad ima tisto, za kar je založil svoj denar
6. 6. dati denar za izhajanje in prodajanje česa: založiti knjigo / založiti izdajo slovarja / kot del naslovne strani, kolofona založil L. Schwentner; založila Državna založba Slovenije
7. 7. star. naložiti, vložiti: del denarja je založil v zemljo; založiti glavnico
8. 8. star. prigrizniti, pojesti: založiti še malo kruha, pečenke / pred odhodom bi bilo dobro še kaj založiti
   ● star. založil mu je klofuto dal; star. založil mu je eno okrog ušes udaril ga je; star. založiti besedo za koga zavzeti se za koga; jamčiti za koga; zastar. za dolg založiti posestvo zastaviti
   ♦ igr. založiti (karto) dati nezaželeno nadštevilno karto v talon

založíti se ekspr.  nasititi se, najesti se: dali so jim skledo žgancev, da so se pošteno založili; najbrž se je že kje založil, zato ni lačen
♦ igr. založiti se zmotiti se pri dajanju nadštevilnih kart v talon

založèn -êna -o: založeni denar; biti za zimo dobro založen s premogom; s papirji založena miza; iskati založeno stvar
● dobro založena trgovina ki ima za prodajo veliko količino raznovrstnega blaga

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 7. 2024.

1. 1. dati del zlasti ob koncu česa v tak položaj, da na drugem delu tega leži ali tvori z njim kot: zapogniti vogal lista, rjuhe; dvakrat zapogniti rob; zapogniti navznoter / zapogniti pločevino
2. 2. narediti, povzročiti, da zlasti kaj prožnega dobi polkrožno, krivo obliko; upogniti: zapogniti poganjek rastline; polkrožno zapogniti

zapógnjen tudi zapôgnjen -a -o: zapognjena rjuha; zapognjena veja
● miza z zapognjenimi nogami ukrivljenimi

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 7. 2024.

1. 1. s smiselnim osebkom v dajalniku dobiti občutek, vtis, zaznavo česa brez prepričanosti o stvarni podlagi tega: zazdelo se mu je, da se v grmovju nekdo skriva; za hip se mu je zazdelo, da je doma / nenadoma se mu je zazdelo, da je na napačni poti je pomislil
2. 2. s smiselnim osebkom v dajalniku začutiti željo, pripravljenost za kako dejanje: na obisk pride, če se mu (tako) zazdi / komur se je zazdelo, se je gibanju lahko pridružil kdor je hotel, želel
   // z oziralnim zaimkom ali prislovom izraža nedoločnost, poljubnost: pride, kadar se mu zazdi; utrujeni potniki so sedali, koder se jim je zazdelo
3. 3. z oslabljenim pomenom, s povedkovim določilom izraža, da kaj vzbudi občutek, vtis, kot ga izraža določilo: v velikem prostoru se mu je miza zazdela majhna
   ● dobro se mu je zazdelo, ker so ga pohvalili razveselil se je

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 7. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 7. 2024.

1. 1. razmajati: zguncati stol
2. 2. razgibati: posrečilo se mu je zguncati odbornike

zgúncan -a -o: zguncana miza

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 7. 2024.

Slovar novejšega besedja slovenskega jezika, www.fran.si, dostop 17. 7. 2024.

hládni bifé -ega -êja m (á, ẹ̑ ȇ)
1. miza s hladnimi jedmi in pijačami na družabni prireditvi, v restavraciji: V kuhinji s skupnimi močmi uredimo hladni bife, v veliki jedilnici, podobni klasični gostilni s šankom, pa odmaknemo mize in klopi ob rob, razmestimo stole v krog in že imamo plesišče
2. jedi in pijače, ki se ponudijo nekuhane ali ohlajene: Zvitke prevežemo s tremi, štirimi stebelci drobnjaka, ponudimo s kruhom ali kot sestavni del hladnega bifeja

Slovar novejšega besedja slovenskega jezika, www.fran.si, dostop 17. 7. 2024.

panorámska césta -e -e ž (ȃ, ẹ́)
cesta, speljana po pobočju, slemenu, s katere je lep razgled: Ko bo Pohorje nekoč povezano v enoten turistični izdelek, ko bo z enega dela Pohorja na drugega mogoče priti tudi po panoramski cesti na tisoč metrov visokem obrobju, bo oddih tam pravi raj

panorámska míza -e -e ž (ȃ, í)
mizi podobna plošča z zemljepisnimi imeni, navadno krajev, voda in vzpetin, in nakazanimi smermi do njih: Če z vrha ne boste vedeli, kam, poglejte na okroglo panoramsko mizo z zemljevidom, ki vam bo nakazal pravo smer in pot

Slovar novejšega besedja slovenskega jezika, www.fran.si, dostop 17. 7. 2024.