Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Fran > SSKJ

Zadetki iskanja

SSKJ
bìk bíka m (ȉ í) 
  1. 1. odrasel samec goveda: rediti bika; gnati kravo k biku; plemenski bik; pobesnel bik; rjove ko bik; močen ko bik; pog. gleda ko zaboden bik, kakor bik v nova vrata zelo neumno ali začudeno; to ga draži kot rdeča ruta bika zelo
    ●     pog. kamor je šel bik, naj gre še štrik če sem izgubil, zapravil veliko, lahko še to malenkost; zgrabiti bika za roge odločno se lotiti težkega, zahtevnega dela; ekspr. ne bodi se z bikom! ne nasprotuj človeku, ki ima večjo veljavo, moč kot ti; ne prepiraj se s trmastim človekom; rojen je v znamenju bika v času od 21. aprila do 21. maja
  2. 2. ekspr. zelo močen in orjaški moški: ta bik vzdigne, kolikor hočeš; kako je močen in plečat, pravi bik
    // slabš. neumen, omejen, zabit človek: bik neumni! dopovej tem bikom, če moreš!
    ♦     astr. Bik drugo ozvezdje živalskega kroga; zool. moškatni bik govedu podobna žival z dolgo dlako, ki živi v tundri, Ovibos moschatus
SSKJ
bíkovski -a -o prid. (í) ekspr. po velikosti, po moči tak kot pri biku: njegov bikovski tilnik, vrat; bikovske čeljusti / bikovsko zdravje zelo trdno
    bíkovsko prisl.: bikovsko raščen moški
SSKJ
bràt bráta m, im. mn. brátje stil. bráti (ȁ á) 
  1. 1. moški v odnosu do drugih otrok svojih staršev: to je moj brat; sta brat in sestra; ima brata; pravi brat; rodni, star. rojeni brat; starejši brat; brat moje žene; podobna sta si kakor brat bratu / popol(i) brat; knjiž. solunska brata Ciril in Metod
    // vznes. pripadnik istega ali sorodnega naroda: izdajati brate; južni bratje; bratje Čehi; Slovani smo bratje po krvi / vsi ljudje smo bratje
  2. 2. vznes. kdor je komu soroden po mišljenju ali usodi: bil mu je brat po duhu in po srcu; brata v nesreči / kot nagovor Le malo vam jedila, bratje, hranim (F. Prešeren) / šalj. to so njegovi vinski bratje / brat po mleku človek, ki ga je dojila ista ženska
  3. 3. član samostanskega reda, ki ni duhovnik: samostanski brat; brat vratar
    // nekdaj naslov za člana istega telovadnega društva: brat načelnik
    ●     ekspr. vsi so vedeli, da je vinski brat da rad pije, poseda po gostilnah; ekspr. hiša je med brati vredna milijon cena hiše je nizka; ekspr. kakor brata sva si velika prijatelja
    ♦     etn. deseti brat po ljudskem verovanju deseti sin, ki mora z doma po svetu; rel. češki bratje husitska verska sekta, razširjena zlasti na Češkem in Moravskem; manjši bratje frančiškani; usmiljeni bratje samostanski red, ki se posveča strežbi bolnikov
    bráte ekspr.: dobro srečo, brate; ne boš, brate!
SSKJ
civílen -lna -o prid. (ȋ) 
  1. 1. ki se ne nanaša na vojsko, vojake: civilni in vojaški invalidi; šel bo za civilnega pilota; civilna oblast na osvobojenem ozemlju; je v civilni službi; civilno letališče; v vojni trpi tudi civilno prebivalstvo; diplomantom vojnih akademij se priznava tudi v civilnem življenju fakultetna izobrazba / polkovnik se je preoblekel v civilno obleko
  2. 2. ki se nanaša na necerkvene obrede: pogreb ne bo cerkven, ampak civilen; civilna poroka
  3. 3. jur. nanašajoč se na osebnopravne ali premoženjskopravne odnose: tožba v civilnem procesu; civilna pravda; sodišče rešuje civilne in kazenske zadeve; civilno sodišče
    ♦     jur. civilni komisar višji državni uradnik, ki med vojno prevzame upravo zasedenega ozemlja; civilni zakonik zakon, ki obsega celotno v državi veljavno civilno pravo; civilna lista v monarhističnih državah vsota, ki jo monarh prejema iz državnega proračuna za stroške dvora; civilno pravo pravo, ki ureja osebnostna in premoženjska razmerja državljanov; voj. civilna zaščita ukrepi za varstvo civilnega prebivalstva, zlasti med vojno
    civílno prisl.: poročila sta se civilno; civilno oblečen moški
SSKJ
déčko -a m (ẹ̑) ekspr.  
  1. 1. deček: skozi vrata je prikoracal debelušen dečko; navihan dečko je tvoj sin; krepek, vihrav dečko
  2. 2. lep, postaven ali sposoben moški: kapitan je bil sijajen dečko; to ti je dečko in pol; v naši četi sem bil skupaj z imenitnimi dečki
SSKJ
déd tudi dèd déda m, im. mn. dédje in dédi (ẹ̑; ȅ ẹ́) 
  1. 1. stari oče: moj ded je dočakal visoko starost; podedovati po dedu; njegov ded po očetu je bil zdravnik
  2. 2. nav. mn. prednik: tu so živeli že naši dedje
  3. 3. nar. severovzhodno moški, navadno starejši; dedec: gostilna je bila polna dedov
    // (zakonski) mož: dobila je mladega deda
SSKJ
dédej -a m (ẹ̑) nar. koroško  
  1. 1. stari oče, ded: dedej in vnuki
  2. 2. moški, navadno starejši; dedec: slep dedej
  3. 3. (zakonski) mož
SSKJ
dédek -dka m (ẹ̑) ljubk.  
  1. 1. stari oče, ded: dedek se igra z otroki; dedek in babica
  2. 2. star moški, starec: živel je dedek, ki ni imel več ne žene ne otrok / dedek Mraz simbolični starček, ki ob novem letu prinaša darila
SSKJ
dežník -a [dəž] m (í) priprava z ročajem in z zložljivo streho za zaščito pred dežjem: odpreti, razpeti dežnik; ker je nehalo deževati, je zaprla dežnik; svilen dežnik; stojalo za dežnike / moški, ženski dežnik
♦ bot. orjaški dežnik užitna lističasta goba z visokim, votlim betom, Macrolepiota procera
SSKJ
drúg -a tudi -á m, mn. drugóvi in drúgi (ȗ) 
  1. 1. star. tovariš, prijatelj: včasih mu je bil drug; obiskal je skoro vse mladostne drugove; drug iz vojnih dni / pogosto se sestaja s stanovskim drugom iz sosednjega mesta; pren., pesn. Bori, drugovi, dehteči, močni, tihi drugovi kraške samote (S. Kosovel)
  2. 2. star. kdor sodeluje pri podjetju ali gospodarski akciji s kapitalom ali delom; družabnik: bil je njihov trgovski drug / kot del naslova podjetja, v kapitalistični ekonomiki tvrdka XY in drug
  3. 3. knjiž. moški, ki živi z žensko skupno življenje: njen življenjski drug / zakonski drug mož
  4. 4. etn. ženinov, nevestin spremljevalec k poroki ali tudi organizator svatbe: prišla sta ženin in njegov drug; biti, iti za druga; izbrati si koga za druga
    // rel. bogoslovec, ki organizira in vodi slavje ob novi maši: bil je za druga več novomašnikom
SSKJ
družník -a m (í) zastar.  
  1. 1. tovariš, prijatelj: družnika sta iz gimnazijskih let
  2. 2. kdor sodeluje pri podjetju ali gospodarski akciji s kapitalom ali delom; družabnik: zeta je vzel za družnika v svoje podjetje
  3. 3. moški, ki živi z žensko skupno življenje: življenjski družnik / zakonski družnik mož
SSKJ
drvár -ja m (á) 
  1. 1. kdor se poklicno ukvarja z napravljanjem drv: najeti drvarje; drvarji in oglarji / zastar. drvarji so se vračali iz Slavonije gozdni delavci
  2. 2. slabš. neroden, neuglajen moški: kaj bi s takim drvarjem
SSKJ
fára -e ž, rod. mn. stil. fará (á) najmanjša upravna enota katoliške cerkve; župnija: spadata pod eno, v eno faro; naša, sosednja fara / največja hiša v fari / ekspr. vsa fara je zbrana vsi ljudje iz fare
// kraj, kjer je sedež te enote: iti k fari / pri fari zvoni v farni cerkvi; nikoli ni prestopil meje domače fare ozemlja, ki ga obsega fara
● ekspr. to je fant od fare v vseh pogledih dober človek; postaven, lep moški; ekspr. petje se je razlegalo čez devet fara zelo daleč; ekspr. na žegnanje so prišli iz sedmih fara od vsepovsod, od daleč
SSKJ
harmonizírati -am dov. in nedov. (ȋ) 
  1. 1. muz. napisati melodiji akordično spremljavo: harmonizirati melodijo; harmonizirati ljudske napeve
  2. 2. knjiž. spraviti v skladno celoto, soglasje: vsa razpoložljiva izrazna sredstva je harmoniziral v celovitost umetniške stvaritve
    harmonizíran -a -o: pesem, harmonizirana za moški zbor
SSKJ
hlápec -pca m (ȃ) 
  1. 1. stalno najet moški na kmetiji za pomoč pri kmečkih delih: imajo hlapca in deklo; šel je (služit) za hlapca; obnašal se je kot hlapec surovo, prostaško; z menoj že ne boš ravnal kot s hlapcem brezobzirno, ponižujoče
    // konjski hlapec ki skrbi za konje; mali hlapec ki opravlja lažja, preprostejša dela; veliki hlapec ki vodi druge hlapce na kmetiji
    // zastar. grof je sklical svoje hlapce oborožene služabnike, najemniške vojake
    // ekspr. podrejen, odvisen človek: hoteli so, da bi postali njihovi hlapci; pren. ne bodi hlapec tujih idej
  2. 2. slabš., navadno s prilastkom kdor je pretirano vdan nadrejenim: Pokazali ste mi, kaj je moj posel - iz hlapcev napraviti ljudi (I. Cankar) ; hlapec okupatorja, režima
  3. 3. kar se rabi kot opora, podstava, pomoč pri kakem delu: gospodinja je naslonila burkle na hlapca in porinila lonec v peč / stal je na hlapcu in jemal snope iz kozolca na (zdevalnem) stolu
    // s hlapcem si je sezul škornje z zajcem
SSKJ
írhar -ja m (ī) 
  1. 1. izdelovalec irhovine: usnjarji in irharji
  2. 2. slabš. neroden, neuglajen moški: prišli so meščani in hribovski irharji
SSKJ
jaháč -a m (á) 
  1. 1. moški, ki goji jahanje: za to nalogo je izbral samo izurjene jahače; nastop jahačev na tekmovanju; miličniki jahači / jahač stopi s konja jezdec; v daljavi je zagledal krdelo jahačev
  2. 2. predmet, ki se lahko na kaj pritrdi, namesti: dati na struno papirnate jahače
    ♦     adm. kartotečni jahač predmet, ki se pritrdi na kartotečni listek za zaznamovanje; kartotečni jezdec; agr. švedski jahači kozolcu podobna naprava za sušenje krme; žični kozolec
SSKJ
járec -rca m (ā) 
  1. 1. ovčji samec; oven: čez noč mu je zmanjkalo nekaj ovc in jarec; skopiti jarce
    // mn., nar. ovca sploh: Grede se je na vse strani razgledoval, kakor bi iskal zapasene jarce (J. Jalen)
  2. 2. slabš. objesten, pohoten moški: pamet ga je zapustila, jarca starega
SSKJ
jázbec -a [bəc] m (ȃ) 
  1. 1. čokata žival z dolgim ozkim gobcem, sive barve: jazbec lomi koruzo; spi kot jazbec trdno
    ♦     lov. jazbeca izkaditi spraviti ga iz brloga z dimom
    // samec te živali: jazbec in jazbečevka
  2. 2. slabš. čudaški, samotarski moški: le kaj je tega jazbeca prineslo k nam / šalj., kot nagovor glej ga, jazbeca, sploh nas ne poslušaš
SSKJ
jezíčnik -a m (ȋ) 
  1. 1. knjiž., ekspr. jezičen moški: vaški jezičniki; kritiziranje jezičnikov / še pregovoril vas bo, jezičnik / zastar. slaven jezičnik govornik
  2. 2. lingv. zvočnik, tvorjen predvsem z jezikom: jezičniki in nosniki
    // soglasnik, tvorjen z jezikom: ustničniki in jezičniki
Število zadetkov: 418