Fran

1. 1. ki dojema, razume razloge, potrebe, želje koga drugega in jih pri svojem ravnanju upošteva: uvideven človek; biti uvideven do podrejenih / biti uvideven za napake koga
   // ki izraža, kaže dojemanje, razumevanje razlogov, potreb, želj koga drugega: uvideven molk; uvidevna prizanesljivost
2. 2. knjiž. preudaren, pameten: kot uvideven voditelj takih zahtev ni upošteval

uvidévno prisl.: uvidevno umolkniti

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 6. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 6. 2024.

1. 1. biti oprt, pritrjen na kaj ob zgornjem delu ali nad seboj brez opore na tleh, spodaj: svetilka, zavesa visi; klobuk visi na klinu; slika visi na steni; na veji visi roj; držeč se vrvi, viseti nad prepadom; pod stropom visi lestenec / ključi visijo na obročku; na verižici visijo obeski / po listih in vejicah visijo dežne kaplje / čez ramo mu visi puška; okrog vratu ji visi ogrlica
   ♦ šport. viseti na bradlji, drogu
   // nav. ekspr. biti kje, držeč se z rokami brez zadostne opore na tleh: otroci visijo na ograji in opazujejo; ljudje so viseli na stopnicah prenapolnjenega vlaka; ranjenec je skoraj visel na tovariševi rami
   // biti v položaju, ko ima okrog vratu z lastno težo zadrgnjeno zanko vrvi: prišli so prepozno, obupanec je že visel / ekspr. ta človek bo še visel bo kaznovan z obešenjem
2. 2. segati, razprostirati se v smeri navzdol od izhodišča: brki mu visijo; psu visi jezik iz gobca; od streh visijo ledene sveče; z oken visijo rože; roke mu negibno visijo ob telesu / viseti do pasu skozi okno sklanjati se
   // ekspr. z neba visijo oblaki
   // segati kam čez rob podlage, opore: skale visijo nad globel
3. 3. biti nagnjen: drevo, steber nekoliko visi; viseti v levo / ladja malo visi; miza zaradi neravnih tal visi / dolina visi proti vzhodu pada, se niža; travnik precej visi; položno, strmo viseti / ekspr. po strmih pobočjih visijo njive strmo ležijo
4. 4. navadno s prislovnim določilom biti, mirovati prosto, nepritrjen v prostoru nad tlemi; lebdeti: sipa v vodi lahko visi; telo visi v plinu, če sta teži enaki / v zraku visi postovka / ekspr. na nebu visijo težki deževni oblaki
5. 5. ekspr., s prislovnim določilom biti opazen, viden: v očeh ji visijo solze / na licih, ustnicah mu visi nasmeh; na obrazih vseh je visel nemir
   // biti, obstajati kje: nad pokrajino visi mir, noč / v zraku še visijo kriki žrtev / med njimi visi molk
6. 6. ekspr., s prislovnim določilom biti, zadrževati se kje: vsak dan visi pri prijatelju, v gostilni; kaj bi visel samo doma, pojdi z menoj
   // delati, kar izraža določilo: cele dneve visi na računalniku; ure in ure visi na telefonu telefonira
   // v zvezi z na skrbno obdelovati kaj: visi na vsaki besedi, vsakem stavku; pisatelj preveč visi na sami zgodbi
7. 7. ekspr., v zvezi z med biti glede na svoje lastnosti vmes med čim: televizija visi med gledališčem in filmom; njihova družina je visela med kmeti in bajtarji
   // biti v stanju, ko se lahko uresniči slabša od dveh možnosti: svet visi med vojno in mirom; ranjenec visi med življenjem in smrtjo / visel je med ljubeznijo in sovraštvom
8. 8. ekspr., v zvezi z nad biti v stanju, ko lahko kaj koga prizadene: nad človeštvom visi atomska vojna / nad njim visi poguba
9. 9. preh., ekspr., v zvezi z na biti čustveno zelo navezan na koga, kaj: visi bolj na stricu kakor na očetu; kmet z vsem srcem visi na svoji zemlji; zelo visi na otrocih
10. 10. ekspr. biti negotov: vreme visi / odločitev, pojasnilo še visi
    ● žarg., šah. figura visi je v ogroženem položaju; pog., ekspr. tekal je po opravkih, da mu je jezik visel iz ust da se je zelo upehal; tekal je zelo hitro; ekspr. oči vseh so visele na njem nepremično, pozorno so ga gledali; ekspr. obleka kar visi na njem je zelo suh; viseti na lasu, na niti, na nitki ekspr. njegovo življenje visi na lasu, na niti, na nitki je zelo ogroženo; je zelo bolan; njegova služba visi na nitki je zelo negotova; ekspr. poslušalci so kar viseli na njegovi pripovedi zelo pozorno so ga poslušali; ekspr. vsa družina visi na njenih ramah za vso družino mora skrbeti ona; viseti na vratu ekspr. gostje so jim ves teden viseli na vratu bili v breme, nadlego; ekspr. policija mu visi na vratu ga zasleduje, nadzoruje; nar. viseti pri gostilničarju imeti dolg pri njem; viseti v zraku ekspr. trditve visijo v praznem, v zraku so neprepričljive, neutemeljene; ekspr. aretacije visijo v zraku se pričakujejo; ekspr. pomlad visi v zraku opazni so znaki pomladi; ekspr. potovanje visi v zraku še ni gotovo; nad glavo mu visi Damoklejev meč je v nenehno preteči nevarnosti; vulg. vsi mi že dol visijo vsi mi že presedajo; vulg. njihova zahteva mi dol visi mi ni prav nič mar

visé knjiž.: vise na veji se gugati viseč

visèč -éča -e: telovaditi, viseč na drogu; nizko viseči oblaki; viseči uhlji; na steni viseča podoba; viseča tla / viseči kapnik kapnik, ki nastane na stropu kraške podzemeljske jame; redko viseča ključavnica obešanka; viseča omarica omarica, ki se pritrdi na steno; viseča svetilka svetilka, ki se obeša s podaljškom na strop; viseča tehtnica tehtnica za tehtanje v visečem položaju
● viseči vrtovi nekdaj terasasti vrtovi v kraljevem gradu v Babilonu
♦ gled. viseča lutka lutka, ki se premika z nitmi; marioneta; grad. viseči most most, ki visi na jeklenih kablih, vrveh; viseči strop pod stropom nameščena lahka obloga za prikritje inštalacijske napeljave ali za znižanje prostora; viseči pilot pilot, ki se samo zaradi trenja opira v mehka tla; les. viseča krožna žaga nihalna krožna žaga; mont. viseči oder železna konstrukcija, ki se pri obzidavi spušča v jašek po škripcu; rib. viseča mreža stoječa mreža, ki ne leži na dnu; vrtn. viseča pelargonija bršljanu podobna lončna rastlina z živobarvnimi cveti; bršljanka

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 6. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 6. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 6. 2024.

1. 1. ki kljub težavnosti, nasprotovanju ne preneha opravljati svojega dela, dejavnosti: vztrajen delavec, igralec; vztrajen konj; biti vztrajen pri iskanju / tekmovati, kdo je vztrajnejši na kolesu
   // ki kljub nasprotovanju ohranja svojo voljo, svoje stališče: ker je bil vztrajen, so njegovi zahtevi ugodili / biti vztrajen v odločitvi
2. 2. ki kljub težavnosti, nasprotovanju traja še naprej: vztrajna prizadevnost; vztrajno delo, iskanje / vztrajne zahteve
3. 3. ekspr. ki kljub izpolnjenemu pričakovanemu trajanju traja še naprej: vztrajen molk / vztrajen pogled / vztrajen dež, sneg

vztrájno prisl.: vztrajno delati, zahtevati; govorice se vztrajno širijo

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 6. 2024.

1. 1. ki onemogoča dihanje, jemlje dih: zadušljiv dim, plin / zadušljiv kašelj
   // ki zaradi pomanjkanja dobrega, svežega zraka otežuje dihanje, povzroča slabo počutje; zadušen: zadušljiv prostor / zadušljiva sopara, vročina
2. 2. ki moreče, neprijetno deluje, vpliva: zadušljiv molk

zadušljívo prisl.: ozračje je zadušljivo onesnaženo / v povedni rabi v sobi je zadušljivo

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 6. 2024.

1. 1. težaven, neprijeten: zagaten položaj; živeti v zagatnih razmerah
2. 2. neprijeten, zoprn: zagaten duh po hrani; zagaten okus, vonj / zagatno vino trpko
3. 3. zadušljiv, težek: v sobi je zagaten zrak / soparno, zagatno vreme
   // neprijeten, moreč: zavladal je zagaten molk; zagatna tišina

zagátno prisl.: zagatno je zaudarjalo po golobnjakih; zagatno dišeča bobrovina / v povedni rabi v sobi je bilo zagatno

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 6. 2024.

zagonétno prisl.: zagonetno molčati; sam.: v njegovem ravnanju je nekaj zagonetnega

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 6. 2024.

1. 1. zakriti kako stvar z namestitvijo tkanine, papirja čez njo, pred njo: zagrniti kip, ponesrečenca; zagrniti okno, vhod; zagrniti z odejo, zaveso; zagrniti se čez glavo / zagrniti se v plašč / zagrniti zaveso razprostreti, namestiti jo, da kaj zakriva; pren., knjiž. z besedami skušati zagrniti resnico
2. 2. zakriti kako stvar z namestitvijo kake snovi po njej, čez njo: zagrniti gomolj, seme s prstjo / vihar je zagrnil padle s peskom / zagrniti jamico, jarek / ekspr. zagrniti grob / velik val zagrne čoln, plavalca / ekspr. sneg zagrne pokrajino
3. 3. ekspr. s svojo pojavitvijo, nastankom narediti, povzročiti, da postane kaj nevidno, nezaznavno: megla, mrak zagrne poti / mir, molk zagrne vas / oblak zagrne luno zakrije, zastre
   ● ekspr. vse to je že zagrnil mrak je že (skoraj) pozabljeno; ekspr. mesto zagrne žalost prevzame v zelo veliki stopnji; ekspr. zakaj si se zagrnil v molk, z molkom si trdovratno umolknil

zagŕnjen -a -o: zagrnjeno okno

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 6. 2024.

1. a) da se kaj ne da odpreti: ko je zaklepal, je zlomil ključ / zakaj ne zaklepaš vrat
2. b) da kaj ne more več delovati: zaklepati volan
   // s takim dejanjem delati
3. a) da notranjost česa ni dostopna: zaklepati predale / trgovine čez opoldne zaklepajo zapirajo
4. b) da tisto, kar je v čem, ni dostopno: zaklepati denar v omaro
5. c) da se komu onemogoči dostop do česa: kruh ji zaklepajo / pred njim so morali vse zaklepati; pren., ekspr. zaklepati skrivnost pred ljudmi
6. č) da kdo mora ostati, kjer je: otroka zaklepajo v sobo
   ● knjiž., ekspr. njegova usta zaklepa molk molči

zaklépati se z zaklenitvijo vrat onemogočati komu drugemu vstop v svoj prostor: kadar je sam doma, se zaklepa

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 6. 2024.

1. 1. uporabiti grobe besede, besedne zveze, navadno v afektu: ko je odhajal, je zaklel; jezno, polglasno zakleti; zakleti po tuje; ekspr. zaklel je, da se je vse treslo zelo
   // preh., star. zaklel je svojega sina preklel
   // hudič, je zaklel
   ♦ rel. zelo nespoštljivo, žaljivo izraziti se o Bogu, svetih osebah ali stvareh
2. 2. po ljudskem verovanju izreči besedo, besede, ki povzročijo
   1. a) da kdo ali kaj izgubi kako dobro, zaželeno naravno lastnost, sposobnost: zakleti zemljo, da ne rodi
   2. b) da se kaj hudega odvrne, izgubi moč: zakleti neurje, točo
   3. c) da se kdo ali kaj spremeni v kaj nižjega, slabšega: čarovnica je deklico zaklela; zakleti v kačo
   4. č) da kdo kam pride, od koder se ne more rešiti: zaklela bi ga v pekel / zakleti koga v samoto

zakléti se ekspr.  podkrepljeno s kletvijo izraziti svojo odločitev, sklep glede česa: zaklel se je, da jo bo dobil / hudič naj me vzame, če bom še šel tja, se je zaklel / policija se je zaklela napraviti red trdno odločila
● star. na to se lahko stokrat zakolnem prisežem; ekspr. zdelo se je, kot da so se vsi zakleli proti njemu kot da so vsi trdno odločeni, da mu nasprotujejo, ga onemogočijo

zaklét -a -o 
1. 1. deležnik od zakleti: zaklet grad; zakleta kraljična; stvar se je, kot bi bilo zakleto, slabo končala
2. 2. ekspr. velik, nepopustljiv: zaklet sovražnik alkohola
3. 3. knjiž., navadno v povedni rabi prisiljen v kako stanje, iz katerega se ne da rešiti: usta, zakleta v molk / hiša, v katero so bili zakleti v kateri so bili prisiljeni živeti

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 6. 2024.

1. 1. dati, položiti v izkopano vdolbino, jamo in zasuti: samica zakoplje jajca v tla, zemljo / zakopati poginule živali / ekspr. danes leto smo ga zakopali pokopali
   // dati, položiti kaj v izkopano vdolbino, jamo in zasuti, da se skrije, prikrije: zakopati denar, orožje, zaklad / zakopati mine
2. 2. ekspr. dati, potisniti kak del telesa v položaj, da se skrije: zakopati glavo v blazino; zakopati si obraz v dlani / zakopati (si) roko v lase
   // dati, potisniti kak del telesa globoko v notranjost česa: zakopati roke v žepe
3. 3. ekspr., v zvezi z v narediti, da kaj duševnega, zavestnega na zunaj ni več opazno: zakopati čustvo, trpljenje vase, v dušo; zakopati kaj globoko v sebi, v svojem srcu
4. 4. ekspr. narediti, povzročiti, da pride kdo v stanje, iz katerega težko pride, se reši: zakopati koga v nesrečo, revščino; zakopati se v velike stroške
   ● žarg., avt. avto je zakopal in izpeljal njegova kolesa so naredila zaradi vrtenja na mestu vdolbino; ekspr. konj je zakopal in potegnil s kopiti se tako močno uprl v tla, da je nastala vdolbina; ekspr. zakopati bojno sekiro končati boj; ekspr. zakopati svoj talent narediti, povzročiti, da se ne uresniči; ekspr. zakopati upe potisniti jih v globlje, težje opazne plasti duševnosti, zavesti; opustiti jih; ekspr. zakopati svoje življenje v hribovsko vas živeti proti svoji volji v neugodnih razmerah

zakopáti se 
1. 1. z gibi, podobnimi kopanju, priti v položaj, v katerem je kdo zakrit: zakopal se je v seno in zaspal / ekspr. zakopati se med pernice, pod odejo
2. 2. ekspr. zaradi padca, teže prodreti v tla in se (delno) zakriti: vrženo sidro se je zakopalo v peščeno dno
3. 3. izkopati zemljanko, zemljanke in se naseliti v njej, njih z namenom tam dalj časa ostati: vojska je prodrla do deroče reke, kjer se je ustavila in zakopala
4. 4. ekspr., s prislovnim določilom naseliti se kje, kjer so zveze z ostalim svetom slabe in ni možnosti razvoja: zakopati se v oddaljen kraj, v odročni vasi; tam se je zakopal za celo življenje
5. 5. ekspr., z oslabljenim pomenom, navadno z glagolskim samostalnikom, v zvezi z v izraža nastop
   1. a) intenzivne dejavnosti osebka, kot jo določa samostalnik: zakopati se v delo, študij / zakopati se v knjige
   2. b) stanja osebka, kot ga določa samostalnik: zakopati se v molk, žalost

zakopán -a -o: zakopan zaklad; do grla, čez glavo zakopan v delo, dolgove; padli, zakopani v tuji zemlji
● ekspr. v zaporu je doživel, kaj se pravi biti živ zakopan biti popolnoma ločen od ljudi, življenja zunaj zapora

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 6. 2024.

1. 1. dajati, polagati v izkopano vdolbino, jamo in zasipavati: zakopavati poginule živali
   // dajati, polagati kaj v izkopano vdolbino, jamo in zasipavati, da se skrije, prikrije: zakopavati orožje, zaklad
2. 2. ekspr. dajati, potiskati kak del telesa v položaj, da se skrije: zakopavati glavo, obraz med dlani, v blazino
3. 3. ekspr., v zvezi z v delati, da kaj duševnega, zavestnega na zunaj ni več opazno: zakopavati doživetja vase, v svojo dušo
4. 4. ekspr. delati, povzročati, da prihaja kdo v stanje, iz katerega težko pride, se reši: zakopavati koga v dolgove / zakopavati podjetje v velike stroške

zakopávati se 
1. 1. z gibi, podobnimi kopanju prihajati v položaj, v katerem je kdo zakrit: te živalce se zakopavajo v pesek
2. 2. izkopavati zemljanko, zemljanke in se naseljevati v njej, njih z namenom tam dalj časa ostati: armadi se zakopavata vsaka na svoji strani reke / padalci so se začeli takoj zakopavati
3. 3. ekspr., z oslabljenim pomenom, navadno z glagolskim samostalnikom, v zvezi z v izraža, da osebek (večkrat) intenzivno opravlja dejavnost, kot jo določa samostalnik: zakopavati se v delo / zakopavati se v knjige
   // izraža stanje osebka, kot ga določa samostalnik: zakopavati se v molk

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 6. 2024.

1. 1. z lizanjem narediti, da kaj pride v določen položaj in tam ostane: zalizati zatrgano obnohtno kožico
   // ekspr. z gladenjem, česanjem narediti, da kaj pride v določen položaj in tam ostane: zmočila je glavnik in zalizala lase ob stran; zalizati si štrleč koder las
2. 2. z lizanjem pozdraviti: mačka (si) rane zaliže / pes je nekaj dni šepal, pa se je kmalu zalizal
3. 3. ekspr. s svojim učinkovanjem, prisotnostjo povzročiti, da postane kaj gladko, ravno, enako z okolico: dež in sneg zaližeta steze; veter je zalizal stopinje v snegu
4. 4. nepreh., ekspr. švigniti, zaplapolati: plamen je zalizal do stropa; ogenj se je zalizal že do prvih hiš / biči so zalizali po golih telesih

zalízati se 
1. 1. v zvezi s polž potegniti telo v hišico in zapreti ustje z apnenčastim pokrovom: pred zimo se polži zaližejo
2. 2. ekspr., s prislovnim določilom postati zadržan, nezaupljiv: vsakdo se je zalizal sam vase / zalizati se v molk postati molčeč

zalízan -a -o: zalizani polži; biti zagrenjen in zalizan sam vase; zalizana rana

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 6. 2024.

zapovédan -a -o: v tem času je bil zapovedan kulturni molk; za to priložnost je zapovedana temna obleka obvezna
♦ rel. zapovedani praznik praznik, ki se praznuje kot nedelja; prisl., v povedni rabi: zapovedano je živeti v skladu z naravo

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 6. 2024.

1. 1. oviti, obdati z izločenimi nitmi, s pajčevino: pajek je zapredel muho; gosenica se zaprede / zapresti jajčeca v mešiček / zapresti okno s pajčevino / ekspr.: megle so zapredle vrhove ovile, obdale; zapredla ga je noč
2. 2. oglasiti se z mrmrajočim, brnenju podobnim glasom: kdaj pa kdaj je maček glasno zapredel / maček je legel k peči in zapredel začel presti
3. 3. ekspr. tiho reči, povedati: zdaj razumem, je zapredel
4. 4. v zvezi z v narediti, povzročiti, da postane kdo udeležen pri čem; zaplesti: zapresti koga v kako zadevo
   // z glagolskim samostalnikom narediti, povzročiti, da kdo začne delati, kar izraža samostalnik: zapresti koga v pogovor, razpravo
   ● ekspr. zapresti koga v svoje mreže zvijačno si pridobiti naklonjenost koga; zvijačno pridobiti koga za kaj; ekspr. trda mu je zapredla prišel je v neprijeten, nevaren položaj

zaprêsti se, in zaprésti se ekspr., v zvezi z v  prepustiti se, predati se čemu: zapresti se v molk, žalost / zapresti se v spomine

zapredèn -êna -o in zapréden -a -o: biti zapreden v svoje misli; stavba, zapredena v meglo

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 6. 2024.

zatopíti se ekspr., z oslabljenim pomenom, navadno z glagolskim samostalnikom, v zvezi z v  izraža nastop
1. a) intenzivne dejavnosti osebka, kot jo določa samostalnik: zatopiti se v delo, igro, molitev, razmišljanje; zatopiti se v pogovor s kom; tako se je zatopil v branje, da ni slišal trkanja / zatopil se je v svoje misli; zatopiti se vase / elipt. zatopiti se v časopis, knjigo
2. b) stanja osebka, kot ga določa samostalnik: zatopiti se v molk, žalost

zatopljèn -êna -o 
1. 1. deležnik od zatopiti: ljudje, zatopljeni v pogovor; zatopljen v delo, igro, molk
2. 2. knjiž. zamišljen: zatopljen človek; biti zatopljen; sedel je ves zatopljen

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 6. 2024.

1. 1. nav. 3. os., knjiž. zapihati: sapa, rahel veter zaveje
2. 2. nav. 3. os., ekspr., s prislovnim določilom razširiti se, priti: skozi okno zaveje hlad; zavel je neprijeten vonj / med njimi je zavel molk / z njegovega obraza je zavela odločnost
3. 3. preh., knjiž. zamesti, zakriti: veter je zavel sledi v pesku / sneg bo zavel poti
   ● ekspr. zavel je drug, nov veter razmere so se spremenile

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 6. 2024.

1. 1. spreminjati smer svojega
   1. a) gibanja: kolesar, ladja, voz zavija / zavijati okrog vogala
   2. b) poteka: cesta, proga zavija
      // s prislovnim določilom s spreminjanjem svojega gibanja iti, se premikati kam: letalo zavija na desno, v desno; zavijati na stransko cesto / zavijati vstran
      // s prislovnim določilom s spreminjanjem svojega poteka iti, se usmerjati kam: cesta, steza zavija h gradu; reka zavija v sotesko
2. 2. ekspr., s prislovnim določilom spreminjati smer svojega gibanja z namenom priti vmes kam drugam: na poti domov pogosto zavija v gostilne
3. 3. delati, povzročati, da kaj v loku, krogu spreminja smer poteka: pes zavija rep / zavijati preste / zavijati komu roko na enem koncu mu jo premikati okrog vzdolžne osi
   // zavijati oči, z očmi od jeze
4. 4. zaradi zaščite, zakritja dajati kaj v kaj ploščatega, upogljivega tako, da je s tem obdano: zavijati darilo, šopek; zavijati kaj v blago, papir / da se knjige ne bi umazale, jih zavija / zavijati otroka v odejo / zavijati si noge v ogrinjalo / ekspr. zaradi mraza so se čakajoči zavijali v plašče
   // zaradi zaščite, zakritja tesno kaj obdajati s čim ploščatim, upogljivim: zavijati rano s povojem; zavijati si vrat z ruto
5. 5. ekspr., v zvezi z v povzročati, da prihaja kaj v stanje, ki zmanjšuje, preprečuje vidljivost: megla zavija dolino v mrak
6. 6. oglašati se z močnim, zateglim, neenakomerno visokim glasom: volk zavija; pes je po volčje zavijal v noč; zavijati kot lisjak
   // ekspr. dajati zavijanju podobne glasove: na dvorišču je zavijala krožna žaga; bombe so začele zavijati nad njihovimi glavami / ko je zagorelo, so začele sirene predirljivo zavijati / okrog vogalov zavija veter
7. 7. ekspr. glasno, zateglo jokati: pretepeni otrok je dolgo zavijal / zavijati od bolečin; zavijati v žalosti
8. 8. ekspr. govoriti, izgovarjati besede, stavke z zateglimi, navadno narečnimi glasovnimi posebnostmi, značilnostmi: zavijati po dolenjsko, notranjsko / zavijati pri petju
9. 9. brezoseb. imeti sunkovite bolečine, navadno v trebuhu: zavija ga po trebuhu, v črevesju; otroka je začelo zavijati
   ● ekspr. ne zavijaj besed razumi, obravnavaj misli tako, kot so izrečene; ekspr. v črevesju jim je pogosto zavijala lakota pogosto so bili zelo lačni; ekspr. zavijati koga v vato prizanašati mu s hudim, neprijetnim; ekspr. zavijati pogovor drugam usmerjati

zavíjati se ekspr., z oslabljenim pomenom  izraža nastop stanja, kot ga določa samostalnik: vas se zavija v tišino / zavijati se v molk, žalost

zavijáje: prispela sta na cilj, zavijaje skozi ozke ulice

zavijajóč -a -e: tesno se zavijajoč v plašč, je odhitel dalje; zavijajoče sirene

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 6. 2024.