Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Fran

Zadetki iskanja

SSKJ²
alíbi tudi álibi -ja m (ȋ; ȃ)
dokaz, da obtoženi ob določenem času ni bil na kraju dejanja: imeti alibi; neizpodbiten alibi / dokazati svoj alibi
// knjiž. opravičilo, izgovor: to je njegov moralni alibi
SSKJ²
bankrót -a m (ọ̑)
ustavitev izplačil, gospodarski polom, stečaj: objaviti, preprečiti, razglasiti bankrot; izogniti se grozečemu, popolnemu bankrotu; pripeljati, spraviti v bankrot; bankrot banke, države, kluba, podjetja; bankrot in stečaj / trgovec je pred bankrotom / osebni bankrot
// ekspr. idejni, moralni propad: duševni, politični bankrot; moralni bankrot neoliberalizma; bankrot umetnosti
SSKJ²
bankrotêr -ja m (ȇ)
kdor bankrotira: bankroterji in špekulanti; trgovec bankroter; pren., ekspr. moralni bankroter
Pravopis
bŕca -e ž (ȓ) dati, dobiti ~o; poud. moralna ~ |moralni očitek|
Celotno geslo eSSKJ
čistún čistúna samostalnik moškega spola [čistún]
    1. navadno slabšalno kdor si pretirano prizadeva za upoštevanje ustaljenih, želenih norm in ne odobrava odstopov, zlasti novosti, zunanjih vplivov; SINONIMI: navadno slabšalno purist
    2. ekspresivno kdor pretirano skrbi za čistočo, higieno
ETIMOLOGIJA: ↑čist
Celotno geslo eSSKJ
čistúnka čistúnke samostalnik ženskega spola [čistúnka]
    1. navadno slabšalno ženska, ki si pretirano prizadeva za upoštevanje ustaljenih, želenih norm in ne odobrava odstopov, zlasti novosti, zunanjih vplivov; SINONIMI: navadno slabšalno puristka
    2. slabšalno ženska, ki se ji pripisuje pomanjkanje zanimanja za spolnost, neizkazovanje seksualnosti
    3. ekspresivno ženska, ki pretirano skrbi za čistočo, higieno
ETIMOLOGIJA: ↑čistun
Celotno geslo eSSKJ
čúden čúdna čúdno pridevnik [čúdən]
    1. ki se razlikuje od običajnega, znanega
    2. ki se zlasti v vedenju, ravnanju razlikuje od drugih ljudi ali se mu to pripisuje
      2.1. ki kaže, izraža tako različnost v vedenju, ravnanju
    3. ki ga ni mogoče določiti, opredeliti in navadno vzbuja občutek nelagodja
    4. ekspresivno ki vzbuja dvom o moralni neoporečnosti
FRAZEOLOGIJA: biti čudna reč, metati čudno luč na koga, na kaj, Čudna reč.
ETIMOLOGIJA: ↑čudo
SSKJ²
čúden -dna -o prid. (ū ȗ)
1. ki se razlikuje od navadnega, znanega: spoznal ga je na čuden način; včasih se pripetijo čudne reči; stvar se jim zdi čudna
// ki se po vedenju, ravnanju razlikuje od drugih: po nesreči je postala nekam čudna; čuden je, ne morem ga razumeti / bil je zelo čuden človek / ekspr. ne bodi no čuden, daj si dopovedati
2. ki se ne da določiti, opredeliti: obšla ga je čudna slabost, utrujenost; občutila je čudno grozo / umetnost ima čudno moč do človeka
3. ekspr. ki vzbuja dvom, navadno o moralni neoporečnosti: zaradi žensk uživa čuden sloves; v čudno druščino zahaja / o tej stvari imaš nekam čudne pojme
● ekspr. ti si pa res čuden patron, svetnik čudak, posebnež; zadnji dogodki so ga postavili v čudno luč so odkrili njegove negativne strani; ekspr. čudne muhe mu rojijo po glavi ima presenetljive, nenavadne misli, načrte
    čúdno 
    prislov od čuden: nikar me ne glej tako čudno; čudno se je smehljal vase; čudno ga je spreletelo; pesn. čudno dober, lep, tih / čudno sta se morala pogledati, ko sta se srečala v zaporu presenečeno, začudeno
    // v povedni rabi izraža presenetljivost, nenavadnost česa: prav čudno je, da se je rešil; ne bi bilo čudno, če bi ga strlo mučenje; elipt. čudno, da ni zmagal; sam.: ali je kaj čudnega, če ti ne verjame; nekaj čudnega je bilo v njenem smehu
SSKJ²
čút -a m (ȗ)
1. sposobnost za sprejemanje fizičnih dražljajev: zaradi neprestane nevarnosti so se mu čuti izostrili / svetlobni, tipni čut; čut okusa, vida; čut za vonj / čut za barve, za bolečino / ekspr. z vsemi čuti je užival sonce in morje
♦ anat. mišični čut sposobnost za zaznavanje dražljajev v mišicah in kitah pri gibanju
2. navadno s prilastkom sposobnost za zaznavanje in dojemanje duhovnih prvin, pojavov: manjka mu pedagoški čut za to; oblikovati, vzgajati estetski čut; etični, moralni čut; imeti čut za lepoto, za umetnost / nekak notranji čut mu je povedal, da se godi nekaj hudega; njenemu ženskemu čutu ni bilo mogoče ničesar skriti / čut za orientacijo
// določen odnos do teh prvin, pojavov: užalili so njegov domovinski čut; njen družinski čut je bil s tem močno prizadet; taka rešitev se upira njegovemu socialnemu čutu; v otroku je treba vzgajati čut dolžnosti, odgovornosti; čut za pravičnost, za red / med študijem se mu je jezikovni čut zelo razvil; pri takem delu je treba imeti oster kritični čut / ekspr. nima nobenega čuta za njegove probleme razumevanja, smisla
3. star. občutek: ob pogledu nanj jo je obšel neprijeten, zoprn čut / ob spominu nanj jo je spreletel čut zapuščenosti; čut manjvrednosti, negotovosti
4. zastar. čustvo: glavni čut njegove poezije je ljubezen do domovine / z vsemi čuti in željami so bili na njihovi strani / nič se mu ne smili, čisto brez čuta je brez sočutja
● knjiž. če me čut ne vara, je stvar taka če se ne motim; pomagal ji je njen šesti čut intuicija, nagon
SSKJ²
delíkt -a m (ȋ)
1. pravn. kršitev pravila za družbeno sožitje, ki je zanjo z zakonsko določbo določena sankcija: delikt obsega kazniva dejanja in vse vrste prekrškov / civilnopravni, mednarodnopravni delikt
2. nedopustno dejanje ali ravnanje: to je hud delikt; moralni delikt
Pravopis
delíkt -a m (ȋ) |kaznivo dejanje|; moralni ~ (prestopek, hudodelstvo)
SSKJ²
dôlg1 -á [dou̯g-] m, tož. mn. stil. dolgé (ȏ)
1. kar mora kdo vrniti, poravnati, zlasti v denarju: dolg se je iz leta v leto večal; črtali so mu dolg; plačati, poravnati, terjati, vrniti dolg; posestvo je brez dolga; državni dolg; javni dolg stanje obveznosti države do preostalega dela narodnega gospodarstva in do tujine; notranji dolg stanje obveznosti do pravnih ali fizičnih oseb iste države; vojni dolg / imeti dolg; ekspr.: izkopati se iz dolgov; lesti, zabresti v dolgove
// kar mora kdo povrniti, storiti, zaradi določenih moralnih norm: vaša dobrota mi nalaga vedno nove dolgove; oživljanje starih del je njen moralni dolg; dolg do domovine
2. star. krivda, greh: smrt je zbrisala vse zmote in dolgove življenja
● dela dolgove ne plačuje denarnih obveznosti; si izposoja; vzeti kaj na dolg ne plačati takoj; sem na dolgu z odgovorom nisem še odgovoril, odpisal; s stanarino bom ostal še na dolgu je ne bom še poravnal; ekspr. do vratu tiči v dolgovih zelo je zadolžen; preg. obljuba dela dolg kar se obljubi, se mora tudi izpolniti
♦ ekon., fin. dolg je dospel v plačilo; pravn. častni dolg katerega poravnava je le častna, ne pa pravna dolžnost; neizterljivi dolg; rel., v očenašu odpusti nam naše dolge
Celotno geslo eSSKJ16
dolžan2 -žna -o (dolžan, delžan, dalžan, dožan) pridevnik
1. v povedkovni rabi ki mora komu kaj vrniti, poravnati, zlasti v denarju; SODOBNA USTREZNICA: dolžen
2. v povedkovni rabi ki mora, je obvezan kaj delati, storiti; SODOBNA USTREZNICA: dolžen
2.1 z dopolnilom česa ki bo deležen česa zaradi svojega preteklega ravnanja
3. v povedkovni rabi, navadno z dopolnilom česa, na čem ki stori, povzroči kaj slabega, nezaželenega; SODOBNA USTREZNICA: kriv
3.1 v zvezi dolžan na kriji ki je prelil kri
3.2 v zvezi dati se dolžan izreči se za krivega česa; SODOBNA USTREZNICA: priznati
4. v povedkovni rabi, versko, tudi z dopolnilom česa ki stori kaj v nasprotju z božjimi zapovedmi in zasluži božjo kazen; SODOBNA USTREZNICA: grešen
4.1 z dopolnilom na kom/čem ki v zvezi s kom/čim ravna drugače, kot zahtevajo (verski, moralni) predpisi, in zasluži božjo kazen
4.2 v zvezi dati se dolžan grehov/za grešnika priznati grehe
5. ki se pričakuje, zahteva glede na položaj ali norme, predpise, zlasti verske; SODOBNA USTREZNICA: dolžen
5.1 ki se pričakuje, zahteva glede na pretekla dejanja koga; SODOBNA USTREZNICA: dolžen
6. ki se nanaša na dolg ali dolžnike; SODOBNA USTREZNICA: dolžni, dolžniški
FREKVENCA: približno 750 pojavitev v 41 delih
FRAZEOLOGIJA: dolžne bukve / dolžni list / dolžni register
TERMINOLOGIJA: (božje) dolžne bukve , dolžni ofer
Celotno geslo eSSKJ16
dolžiti -im (dolžiti, dulžiti, delžiti) nedovršni glagol
1. kdo/kaj; koga/kaj česa, kogatož. kaj, kogatož. zavoljo česa, kogatož. nad čim domnevati, izražati mnenje, da kdo/kaj dela, povzroča kaj slabega, nezaželenega; SODOBNA USTREZNICA: dolžiti, obtoževati
1.1 kdo; kogatož. za kaj izražati mnenje, da je kdo koga oškodoval v zvezi s čim; SODOBNA USTREZNICA: dolžiti
1.2 kaj; kogatož. vzbujati komu zavest o moralni neprimernosti lastnega ravnanja, mišljenja
1.3 versko, kaj; kogatož. povzročati, da si kdo zasluži božjo kazen
FREKVENCA: 102 pojavitvi v 28 delih
SSKJ²
dualízem -zma m (ū)
1. knjiž. prisotnost dveh enakovrednih, enako pomembnih sestavin, dvojnost: za skladbo je značilen izrazit dualizem – romantična vsebina, podana v klasični obliki; moralni dualizem; psihofizični dualizem sveta
2. filoz. filozofska smer, ki trdi, da izhaja svet iz dveh enakovrednih počel: Aristotelov, Descartesov dualizem; kozmološki dualizem nazor, da sta obstajali na začetku dve prvotni počeli: dobro in zlo
♦ lit. jezikovni dualizem teorija slovenskih ilircev, po kateri naj bi bila literatura za kmete pisana v slovenščini, za izobražence pa v ilirskem jeziku; ped. dualizem šolskega sistema značilnost šolskega sistema, ki ima dve neenaki možnosti šolanja; pravn. dualizem kazenskih sankcij delitev kazenskih sankcij na kazni in varnostne ukrepe; rel. krščanski dualizem ki priznava dvojnost v vesolju: Boga in svet, duha in materijo, dušo in telo; zgod. dualizem ureditev habsburške monarhije po letu 1867, ko se je razdelila na avstrijsko in ogrsko polovico s svojima ustavama in skupnim vladarjem
SSKJ²
dvomljív -a -o prid. (ī í)
1. ki vzbuja dvom: uspeh akcije je še dvomljiv; dvomljiva kakovost; dajal je dvomljive obljube; dvomljiva prognoza bolezni / ne hodi v hribe ob tako dvomljivem vremenu nestalnem
2. ekspr. ki vzbuja dvom, navadno o moralni neoporečnosti: to so dvomljivi ljudje; pogosto so ga videvali v družbi dvomljivih žensk / tekst dvomljive vrednosti / svoj cilj je skušal doseči tudi z nekoliko dvomljivimi sredstvi
♦ ekon. dvomljiva terjatev terjatev, o katere poravnavi se dvomi; šah. pozicija črnega je zelo dvomljiva
    dvomljívo prisl.:
    dvomljivo si ga je ogledoval / v povedni rabi še zmeraj je dvomljivo, ali se bo to srečno končalo
SSKJ²
estétičen -čna -o prid. (ẹ́)
estetski: moralni in estetični nazori / estetična vrednost literarnega dela / estetični čut; nima estetičnega okusa / ilustracije so zelo estetične
Celotno geslo Frazemi
glédanje Frazemi s sestavino glédanje:
glédanje [kómu] pod pŕste, glédanje [kómu] skozi pŕste, glédanje [kómu] v lônec, glédanje skózi róžnata očála
Svetokriški
glossa moralis cit. moralni nauk: Gloſa im. ed. Moralis nam vrshoh povei, rekozh (I/2, 3) Manj verjetno je mišljena → Glossa (ordinaria).
Celotno geslo Frazemi
hrána Frazemi s sestavino hrána:
bíti topóvska hrána, [kot] topóvska hrána
Število zadetkov: 102