klofúta -e ž (ú)
udarec, navadno s plosko roko: dati, dobiti krepko klofuto / pog. primazal, pripeljal ji je dve klofuti okrog ušes
// ekspr. kar povzroči komu razočaranje, neprijetnosti, navadno po krivici: za njegovo delo mu daje le klofute; gre za moralno klofuto / to je bila prava klofuta njegovemu prizadevanju
Zadetki iskanja
SSKJ²
SSKJ²
kloníti1 klónem dov. (ī ọ́)
1. knjiž. vdati se, odnehati: kljub junaškemu odporu so morali kloniti; kloniti pred močnejšim nasprotnikom / moralno ne bo klonil / pod težo dokazov je klonil ni več vztrajal pri prejšnji trditvi, ni več tajil krivde
2. dov. in nedov., zastar. upogniti se, skloniti se: glava ji je počasi klonila na prsi
1. knjiž. vdati se, odnehati: kljub junaškemu odporu so morali kloniti; kloniti pred močnejšim nasprotnikom / moralno ne bo klonil / pod težo dokazov je klonil ni več vztrajal pri prejšnji trditvi, ni več tajil krivde
2. dov. in nedov., zastar. upogniti se, skloniti se: glava ji je počasi klonila na prsi
- klonèč -éča -e:
kloneče travne bilke
SSKJ²
krív -a -o prid. (ȋ í)
1. ki se odklanja, izstopa iz osnovne smeri: kriva črta; vse ploskve so krive; ravnilo je proti koncu krivo / kriv gaber / za klobukom je nosil kriva peresa krivčke, krivce
// ki je tak zaradi svojega namena: kriv nož; kriva sablja / v roki je držal krivo palico
// ki nima naravne, pravilne oblike: kriv nos; imel je kriv prst; krive noge / ekspr. posušen in kriv starec
2. v povedni rabi ki je povzročil kaj slabega, neprijetnega, nezaželenega: te nesreče je on kriv; biti kriv smrti; oče je kriv za tako stanje; čutiti se krivega / ekspr.: sam si je kriv; jaz mu nisem kriv
// ki stori, navadno nehote, kaj slabega, neprijetnega, nezaželenega: sodišče je odločilo, da je kriv
3. pravn. ki ni v skladu z dejstvi: kriva obtožba, ovadba; krivo pričevanje; kriva izpoved / kriva prisega kriva izpoved zapriseženega / nastopil je kot kriva priča
// ekspr. lažen, napačen: dobil je krive informacije; širiti krive vesti
// star. ki vsebuje kaj, kar v določenem okolju ni priznano za pravo, pravilno: širiti krive nauke; krivi nazori / kriva vera za pripadnike določene krščanske veroizpovedi vera, ki je zaradi nepriznavanja kake dogme druga, drugačna / po deželi so hodili krivi preroki
● ekspr. kriv pogled sovražen, nenaklonjen; ekspr. hoditi po krivih potih ravnati, delati nepravilno, moralno oporečno; pesn. sreča kriva nesreča; ekspr. ti učiš pa krivo vero tvoji nazori, nauki niso v skladu z določeno ideologijo, normami, navadami
1. ki se odklanja, izstopa iz osnovne smeri: kriva črta; vse ploskve so krive; ravnilo je proti koncu krivo / kriv gaber / za klobukom je nosil kriva peresa krivčke, krivce
// ki je tak zaradi svojega namena: kriv nož; kriva sablja / v roki je držal krivo palico
// ki nima naravne, pravilne oblike: kriv nos; imel je kriv prst; krive noge / ekspr. posušen in kriv starec
2. v povedni rabi ki je povzročil kaj slabega, neprijetnega, nezaželenega: te nesreče je on kriv; biti kriv smrti; oče je kriv za tako stanje; čutiti se krivega / ekspr.: sam si je kriv; jaz mu nisem kriv
// ki stori, navadno nehote, kaj slabega, neprijetnega, nezaželenega: sodišče je odločilo, da je kriv
3. pravn. ki ni v skladu z dejstvi: kriva obtožba, ovadba; krivo pričevanje; kriva izpoved / kriva prisega kriva izpoved zapriseženega / nastopil je kot kriva priča
// ekspr. lažen, napačen: dobil je krive informacije; širiti krive vesti
// star. ki vsebuje kaj, kar v določenem okolju ni priznano za pravo, pravilno: širiti krive nauke; krivi nazori / kriva vera za pripadnike določene krščanske veroizpovedi vera, ki je zaradi nepriznavanja kake dogme druga, drugačna / po deželi so hodili krivi preroki
● ekspr. kriv pogled sovražen, nenaklonjen; ekspr. hoditi po krivih potih ravnati, delati nepravilno, moralno oporečno; pesn. sreča kriva nesreča; ekspr. ti učiš pa krivo vero tvoji nazori, nauki niso v skladu z določeno ideologijo, normami, navadami
- krívo prisl.:
krivo se držati; krivo govoriti, misliti; krivo me je razumel; krivo soditi človeka; krivo raščene noge
- krívi -a -o sam.:
po krivem dolžiti; publ. spoznali so ga za krivega sodišče je odločilo, da je kriv
SSKJ²
kvalifikácija -e ž (á)
1. sposobnost za opravljanje določenega dela, usposobljenost: za to delo si je pridobil kvalifikacijo; predpisana, strokovna kvalifikacija / izpit za kvalifikacijo šoferja
// publ., navadno s prilastkom oznaka, opredelitev: moralno-politična kvalifikacija vzgojitelja / svobodomiselnost postaja kvalifikacija izobražencev
2. šport. tekmovanje, ki omogoča prehod v višje ali končno tekmovanje: kvalifikacija za svetovno prvenstvo / šport. žarg. igrati naporne kvalifikacije
1. sposobnost za opravljanje določenega dela, usposobljenost: za to delo si je pridobil kvalifikacijo; predpisana, strokovna kvalifikacija / izpit za kvalifikacijo šoferja
// publ., navadno s prilastkom oznaka, opredelitev: moralno-politična kvalifikacija vzgojitelja / svobodomiselnost postaja kvalifikacija izobražencev
2. šport. tekmovanje, ki omogoča prehod v višje ali končno tekmovanje: kvalifikacija za svetovno prvenstvo / šport. žarg. igrati naporne kvalifikacije
SSKJ²
SSKJ²
mláčen -čna -o prid., mláčnejši (á ā)
1. nekoliko topel: piti mlačen čaj; umiti se v mlačni vodi; jed je samo še mlačna / pihal je mlačen veter; mlačen pomladni zrak
// ekspr. neizrazit, medel: mlačna svetloba je nedoločno osvetljevala predmete / mlačen smehljaj
2. navadno v povedni rabi ki ne izraža, kaže posebne čustvenosti, čustev: mlačni ljudje; do nje je postal mlačen in nevljuden / v pesmih je zelo mlačen
3. navadno v povedni rabi ki nima, ne kaže zanimanja, zavzetosti za kaj: do družbenih dogajanj ostajajo mlačni; do glasbe je še bolj mlačen kot prej; narodno, versko mlačen / moralno mlačno vzdušje / mlačen odnos do ljudi
// ki se dela, opravlja brez prizadevnosti, zavzetosti: igra našega moštva je bila mlačna; njihova pomoč je mlačna in polovičarska / mlačen, prisiljen pogovor
1. nekoliko topel: piti mlačen čaj; umiti se v mlačni vodi; jed je samo še mlačna / pihal je mlačen veter; mlačen pomladni zrak
// ekspr. neizrazit, medel: mlačna svetloba je nedoločno osvetljevala predmete / mlačen smehljaj
2. navadno v povedni rabi ki ne izraža, kaže posebne čustvenosti, čustev: mlačni ljudje; do nje je postal mlačen in nevljuden / v pesmih je zelo mlačen
3. navadno v povedni rabi ki nima, ne kaže zanimanja, zavzetosti za kaj: do družbenih dogajanj ostajajo mlačni; do glasbe je še bolj mlačen kot prej; narodno, versko mlačen / moralno mlačno vzdušje / mlačen odnos do ljudi
// ki se dela, opravlja brez prizadevnosti, zavzetosti: igra našega moštva je bila mlačna; njihova pomoč je mlačna in polovičarska / mlačen, prisiljen pogovor
- mláčno prisl.:
mlačno odgovoriti, pozdraviti; občinstvo je revijo mlačno sprejelo
SSKJ²
môčen in močán môčna -o in -ó prid., močnêjši (ó ȃ ó)
1. sposoben opravljati naporno fizično delo: močen človek; močnejši je od njega; močen je za tri; močen kot bik, medved; močen kot hrast / razvil se je v močnega fanta krepkega / ima močne roke / močni konji / močen žerjav; pog.: močen avto z motorjem z veliko močjo; vgraditi močen motor motor z veliko močjo
// sposoben prenašati duševne napore: kljub trpljenju je ostal močen; to je močna ženska; iz ofenzive je prišel moralno močen / močna osebnost / močen značaj
2. ki ima tako zgradbo, da lahko dobro opravlja svojo funkcijo: trdni in močni zobje; močne vratne mišice / močne korenine
// ki ima veliko mero lastnosti, potrebnih za opravljanje svoje funkcije: močna država; močna vojska / močna industrija zelo razvita / močno turistično središče veliko, pomembno
3. zelo odporen proti zunanjim silam: močni čevlji; močna ladja; močno rezilo / zaviti v močen rjav papir; močna nit, tkanina
4. navadno v povedni rabi ki ima take značilnosti, da lahko uveljavlja svojo voljo, vpliv: direktor ni dovolj močen, da bi uredil razmere v podjetju; stranka je bila tedaj že tako močna, da je lahko prevzela oblast
5. nav. ekspr. ki po splošni razvitosti presega navadno stopnjo: ima močne boke; močna spodnja čeljust; močne obrvi / ženska močnih prsi / evfem. je zelo močna debela
6. v katerem osnovna sestavina nastopa v veliki meri: močne cigarete; kuha močno kavo; močno vino, žganje; pijača je zelo močna / močen strup
// ekspr. zelo hranljiv, kaloričen: hranijo se z bolj močno hrano; močna jed / pripravili so močen zajtrk
7. ki presega navadno, običajno stopnjo glede na
a) učinek, posledico: močen dež, naliv; močen potres; pihal je močen veter / močen odriv, stisk roke
b) obseg, količino: močen curek vode; močen izvir / naredil je močen požirek / publ. močen izvoz velik; na tej cesti je močen promet gost, velik; močna udeležba tujih zastopnikov številna
c) čutno zaznavnost: močen duh, vonj / močen glas, ropot, smeh / močen sijaj kovine / močna bolečina; močno utripanje srca / pog. močne barve obleke zelo izrazite; močno sonce zelo toplo
č) intenzivnost: močna ljubezen, razdraženost / močen vpliv, vtis
8. ekspr. ki v izrazni sposobnosti presega navadno, običajno stopnjo: pesnik je močen lirik; močen umetniški talent / avtor je močen v opisovanju socialnih plasti / to so bile močne besede / izpovedno, izrazno močen
● šalj. predstavniki močnejšega spola moški; ekspr. ta človek ima močne živce se ne razburi hitro; ekspr. v rokah ima močne karte prepričljive dokaze za kaj; ekspr. v hiši manjka močne roke delavnega, sposobnega človeka, navadno moškega; publ. v državi se je uveljavila politika močne roke zahteva po doslednem izpolnjevanju predpisov, zakonov; gospodarsko močna država z zelo razvitim gospodarstvom; preg. prazen sod ima močen glas kdor malo ve, veliko govori
♦ agr. močno krmilo umetno pripravljeno krmilo, ki vsebuje veliko hranilnih snovi; čeb. močen panj panj, v katerem je veliko čebel; kem. močna kislina kislina, ki ima v vodni raztopini veliko koncentracijo vodikovih ionov
1. sposoben opravljati naporno fizično delo: močen človek; močnejši je od njega; močen je za tri; močen kot bik, medved; močen kot hrast / razvil se je v močnega fanta krepkega / ima močne roke / močni konji / močen žerjav; pog.: močen avto z motorjem z veliko močjo; vgraditi močen motor motor z veliko močjo
// sposoben prenašati duševne napore: kljub trpljenju je ostal močen; to je močna ženska; iz ofenzive je prišel moralno močen / močna osebnost / močen značaj
2. ki ima tako zgradbo, da lahko dobro opravlja svojo funkcijo: trdni in močni zobje; močne vratne mišice / močne korenine
// ki ima veliko mero lastnosti, potrebnih za opravljanje svoje funkcije: močna država; močna vojska / močna industrija zelo razvita / močno turistično središče veliko, pomembno
3. zelo odporen proti zunanjim silam: močni čevlji; močna ladja; močno rezilo / zaviti v močen rjav papir; močna nit, tkanina
4. navadno v povedni rabi ki ima take značilnosti, da lahko uveljavlja svojo voljo, vpliv: direktor ni dovolj močen, da bi uredil razmere v podjetju; stranka je bila tedaj že tako močna, da je lahko prevzela oblast
5. nav. ekspr. ki po splošni razvitosti presega navadno stopnjo: ima močne boke; močna spodnja čeljust; močne obrvi / ženska močnih prsi / evfem. je zelo močna debela
6. v katerem osnovna sestavina nastopa v veliki meri: močne cigarete; kuha močno kavo; močno vino, žganje; pijača je zelo močna / močen strup
// ekspr. zelo hranljiv, kaloričen: hranijo se z bolj močno hrano; močna jed / pripravili so močen zajtrk
7. ki presega navadno, običajno stopnjo glede na
a) učinek, posledico: močen dež, naliv; močen potres; pihal je močen veter / močen odriv, stisk roke
b) obseg, količino: močen curek vode; močen izvir / naredil je močen požirek / publ. močen izvoz velik; na tej cesti je močen promet gost, velik; močna udeležba tujih zastopnikov številna
c) čutno zaznavnost: močen duh, vonj / močen glas, ropot, smeh / močen sijaj kovine / močna bolečina; močno utripanje srca / pog. močne barve obleke zelo izrazite; močno sonce zelo toplo
č) intenzivnost: močna ljubezen, razdraženost / močen vpliv, vtis
8. ekspr. ki v izrazni sposobnosti presega navadno, običajno stopnjo: pesnik je močen lirik; močen umetniški talent / avtor je močen v opisovanju socialnih plasti / to so bile močne besede / izpovedno, izrazno močen
● šalj. predstavniki močnejšega spola moški; ekspr. ta človek ima močne živce se ne razburi hitro; ekspr. v rokah ima močne karte prepričljive dokaze za kaj; ekspr. v hiši manjka močne roke delavnega, sposobnega človeka, navadno moškega; publ. v državi se je uveljavila politika močne roke zahteva po doslednem izpolnjevanju predpisov, zakonov; gospodarsko močna država z zelo razvitim gospodarstvom; preg. prazen sod ima močen glas kdor malo ve, veliko govori
♦ agr. močno krmilo umetno pripravljeno krmilo, ki vsebuje veliko hranilnih snovi; čeb. močen panj panj, v katerem je veliko čebel; kem. močna kislina kislina, ki ima v vodni raztopini veliko koncentracijo vodikovih ionov
- močnó tudi môčno
1. prislov od močen: srce mu močno bije; močno dežuje; močno držati, vleči; močno stisniti
2. ekspr. izraža visoko stopnjo: močno se je zresnil; močno bled, vesel
- môčni -a -o sam.:
močni so branili šibkejše; pravica, zakon močnejšega; ekspr. rad spije kaj močnega žganje
SSKJ²
morálka -e ž (ȃ)
1. publ. nauk o morali: želja je v moralki istovetna z dejanjem / obravnavati problem v luči humanistične, katoliške moralke; slabš. katekizemska moralka / pisatelj je v romanu izpovedal svojo moralko moralo
2. šol. žarg., v socializmu družbeno-moralna vzgoja: drugo uro imamo moralko
♦ rel. predava moralko na teološki fakulteti moralno teologijo; šol. posvetna moralka nekdaj učni predmet v nižjih šolah o primernem, zaželenem vedenju, odnosih v družbi
1. publ. nauk o morali: želja je v moralki istovetna z dejanjem / obravnavati problem v luči humanistične, katoliške moralke; slabš. katekizemska moralka / pisatelj je v romanu izpovedal svojo moralko moralo
2. šol. žarg., v socializmu družbeno-moralna vzgoja: drugo uro imamo moralko
♦ rel. predava moralko na teološki fakulteti moralno teologijo; šol. posvetna moralka nekdaj učni predmet v nižjih šolah o primernem, zaželenem vedenju, odnosih v družbi
SSKJ²
načéti -čnèm dov., načél; nam. načét in načèt (ẹ́ ȅ)
1. odvzeti del od celote: načeti hlebec sira, jabolko / načeti prihranke
2. povzročiti, da postane kaj deloma poškodovano: dleto je načela rja; voda in mraz sta načela zid; pren., ekspr. starost ga je že načela
3. z oslabljenim pomenom izraža nastop dejanja, kot ga določa sobesedilo: načel je pogovor s sopotnikom; načeti vprašanje razorožitve
1. odvzeti del od celote: načeti hlebec sira, jabolko / načeti prihranke
2. povzročiti, da postane kaj deloma poškodovano: dleto je načela rja; voda in mraz sta načela zid; pren., ekspr. starost ga je že načela
3. z oslabljenim pomenom izraža nastop dejanja, kot ga določa sobesedilo: načel je pogovor s sopotnikom; načeti vprašanje razorožitve
- načét -a -o:
načet hlebec; nadaljevati načeti pogovor; moralno načet človek; od gnilobe načeti zobje
SSKJ²
napáčen in nápačen -čna -o prid. (ȃ; ȃ)
1. ki ni v skladu
a) z določenim pravilom, normo: dati besedi napačen naglas; napačna pisava, tvorba besede / napačna vzgoja
b) z določenim ciljem, položajem: narediti napačno potezo; iti v napačno smer / iti na napačen avtobus; zavrteti napačno telefonsko številko
c) z resničnostjo, dejstvi: napačen datum, naslov; dati napačne podatke; račun, rezultat je napačen; napačna diagnoza, informacija
// nav. ekspr. ki ni v skladu z zahtevami, normami določenega okolja, časa: njihov nazor je napačen; boriti se za napačno stvar / o zadevi ima napačno mnenje
2. ekspr., z nikalnico ki ima določene pozitivne lastnosti v precejšnji meri: fant ni napačen, le hitro se razjezi; na pogled ni napačna / ni napačnega obraza, napačne postave / hišo sem si ogledal, ni napačna
● ekspr. nimajo ga za napačnega človeka ga cenijo; ekspr. na napačnem koncu se česa lotiti napačno; pog., ekspr. obrnil si se na napačen naslov v tej zadevi ti ne bom pomagal, ustregel; ekspr. prikazovati kaj v napačni luči napačno, neresnično; ekspr. hoditi po napačnih potih ravnati, delati nepravilno, moralno oporečno; ekspr. v napačni veri živi, če misli, da ga niso videli moti se
1. ki ni v skladu
a) z določenim pravilom, normo: dati besedi napačen naglas; napačna pisava, tvorba besede / napačna vzgoja
b) z določenim ciljem, položajem: narediti napačno potezo; iti v napačno smer / iti na napačen avtobus; zavrteti napačno telefonsko številko
c) z resničnostjo, dejstvi: napačen datum, naslov; dati napačne podatke; račun, rezultat je napačen; napačna diagnoza, informacija
// nav. ekspr. ki ni v skladu z zahtevami, normami določenega okolja, časa: njihov nazor je napačen; boriti se za napačno stvar / o zadevi ima napačno mnenje
2. ekspr., z nikalnico ki ima določene pozitivne lastnosti v precejšnji meri: fant ni napačen, le hitro se razjezi; na pogled ni napačna / ni napačnega obraza, napačne postave / hišo sem si ogledal, ni napačna
● ekspr. nimajo ga za napačnega človeka ga cenijo; ekspr. na napačnem koncu se česa lotiti napačno; pog., ekspr. obrnil si se na napačen naslov v tej zadevi ti ne bom pomagal, ustregel; ekspr. prikazovati kaj v napačni luči napačno, neresnično; ekspr. hoditi po napačnih potih ravnati, delati nepravilno, moralno oporečno; ekspr. v napačni veri živi, če misli, da ga niso videli moti se
- napáčno in nápačno
1. prislov od napačen: napačno ocenjevati, prikazovati, razumeti
2. ekspr., v povedni rabi, z nikalnico izraža primernost, koristnost česa: ne bo napačno, če greš z njimi; ne bi bilo napačno, če bi ga vprašal za svet; sam.: nič napačnega ni naredil
SSKJ²
očíščenje -a s (ȋ)
glagolnik od očistiti: očiščenje posode, stanovanja / očiščenje mladega gozda / doseči očiščenje s trpljenjem; to poglavje govori o očiščenju glavnega junaka / duševno, moralno, notranje očiščenje
glagolnik od očistiti: očiščenje posode, stanovanja / očiščenje mladega gozda / doseči očiščenje s trpljenjem; to poglavje govori o očiščenju glavnega junaka / duševno, moralno, notranje očiščenje
SSKJ²
pokváriti -im dov. (á ȃ)
1. narediti kaj slabše, neuporabno: z nepravilnim ravnanjem pokvariti aparat; stroja ni popravil, pač pa ga je še bolj pokvaril; otrok je pokvaril uro; računalnik se je pokvaril / težka vozila so pokvarila cesto; ekspr. tipkarica pokvari dosti papirja; blago se je med prevozom pokvarilo
2. narediti kaj manj popolno, dovršeno: hiše so pokvarile naravo okrog jezera; neprimeren okvir sliko pokvari; pokvariti povest s popravki / s kuhanjem pokvariti hrano narediti manj kvalitetno; ekspr. pokvariti medsebojne odnose poslabšati; vsaka nadaljnja beseda bi pokvarila učinek zmanjšala; pokvariti si zdravje
// povzročiti (hujšo) okvaro: pretesni čevlji so mu pokvarili noge; zaradi slabe svetlobe si je pokvaril oči; pokvariti si zobe z neprimerno hrano; pokvariti si želodec / pokvariti si vid
3. povzročiti, da kdo nima več pozitivnih lastnosti, zlasti v moralnem pogledu: slaba družba ga je pokvarila; bal se je, da bi se mu otroci pokvarili / pokvariti značaj naroda / en učenec je pokvaril vse druge
4. povzročiti, da se zmanjša občutek ugodnosti, prijetnosti: incident je pokvaril razpoloženje; pokvaril mu je veselje do nadaljnjega dela / slabo vreme je pokvarilo izlet; dogodek je pokvaril družbi ves večer; s svojim ravnanjem ji je pokvaril življenje
5. povzročiti, da kaj ne uspe, je manj uspešno: pokvaril mu je igro; nepredviden dogodek mu je pokvaril načrte; s svojim prihodom sva mu pokvarila čakanje na lisico
● ekspr. pokvariti oceno poslabšati; ekspr. položaj na fronti se je pokvaril poslabšal; vreme se bo pokvarilo postalo bo deževno, mrzlo
1. narediti kaj slabše, neuporabno: z nepravilnim ravnanjem pokvariti aparat; stroja ni popravil, pač pa ga je še bolj pokvaril; otrok je pokvaril uro; računalnik se je pokvaril / težka vozila so pokvarila cesto; ekspr. tipkarica pokvari dosti papirja; blago se je med prevozom pokvarilo
2. narediti kaj manj popolno, dovršeno: hiše so pokvarile naravo okrog jezera; neprimeren okvir sliko pokvari; pokvariti povest s popravki / s kuhanjem pokvariti hrano narediti manj kvalitetno; ekspr. pokvariti medsebojne odnose poslabšati; vsaka nadaljnja beseda bi pokvarila učinek zmanjšala; pokvariti si zdravje
// povzročiti (hujšo) okvaro: pretesni čevlji so mu pokvarili noge; zaradi slabe svetlobe si je pokvaril oči; pokvariti si zobe z neprimerno hrano; pokvariti si želodec / pokvariti si vid
3. povzročiti, da kdo nima več pozitivnih lastnosti, zlasti v moralnem pogledu: slaba družba ga je pokvarila; bal se je, da bi se mu otroci pokvarili / pokvariti značaj naroda / en učenec je pokvaril vse druge
4. povzročiti, da se zmanjša občutek ugodnosti, prijetnosti: incident je pokvaril razpoloženje; pokvaril mu je veselje do nadaljnjega dela / slabo vreme je pokvarilo izlet; dogodek je pokvaril družbi ves večer; s svojim ravnanjem ji je pokvaril življenje
5. povzročiti, da kaj ne uspe, je manj uspešno: pokvaril mu je igro; nepredviden dogodek mu je pokvaril načrte; s svojim prihodom sva mu pokvarila čakanje na lisico
● ekspr. pokvariti oceno poslabšati; ekspr. položaj na fronti se je pokvaril poslabšal; vreme se bo pokvarilo postalo bo deževno, mrzlo
- pokváriti se
postati neužiten, slab: jed se na toplem hitro pokvari; krma se je zaradi vlažnih prostorov pokvarila
- pokvárjen -a -o:
pokvarjen kruh; zaradi slabega uspeha ima počitnice pokvarjene; pokvarjeno orodje; moralno pokvarjen človek
SSKJ²
polítičen -čna -o prid. (í)
nanašajoč se na politiko: boriti se za politične cilje; njegova politična dejavnost; politična manifestacija; publ. izvajati politični pritisk / on je ugledna politična osebnost / politična neodvisnost države; politična razdelitev sveta / politični emigrant; politična organizacija; politično gibanje / politična izobrazba; fakulteta za sociologijo, politične vede in novinarstvo; politična znanost / politični žargon / politične vesti / napisati več političnih pamfletov / politični biro v nekaterih komunističnih partijah izvršilni organ centralnega komiteja; politični delegat med narodnoosvobodilnim bojem in prva leta po 1945 borec, ki nadomešča političnega komisarja v nižjih vojaških enotah; (politični) komisar med narodnoosvobodilnim bojem in prva leta po 1945 oficir, ki skrbi zlasti za politično in moralno področje in kadrovska vprašanja v vojaški enoti / politični program program politične stranke, ki določa njene cilje in sredstva za njihovo uresničenje; politična integracija integracija posameznih držav zaradi sodelovanja na določenih področjih; politična stranka organizirana skupina ljudi, ki se zavzema za uresničenje svojega političnega programa
● ekspr. preobračati politične kozolce spreminjati politične nazore; ekspr. politični mrlič človek, ki mu je popolnoma onemogočeno politično delovanje; publ. oditi iz političnega življenja ne ukvarjati se več s politiko
♦ geogr. politična karta karta, ki prikazuje politično-upravne ozemeljske enote; soc. politična ekonomija veda o zakonih v proizvodnji in delitvi materialnih dobrin v družbi
nanašajoč se na politiko: boriti se za politične cilje; njegova politična dejavnost; politična manifestacija; publ. izvajati politični pritisk / on je ugledna politična osebnost / politična neodvisnost države; politična razdelitev sveta / politični emigrant; politična organizacija; politično gibanje / politična izobrazba; fakulteta za sociologijo, politične vede in novinarstvo; politična znanost / politični žargon / politične vesti / napisati več političnih pamfletov / politični biro v nekaterih komunističnih partijah izvršilni organ centralnega komiteja; politični delegat med narodnoosvobodilnim bojem in prva leta po 1945 borec, ki nadomešča političnega komisarja v nižjih vojaških enotah; (politični) komisar med narodnoosvobodilnim bojem in prva leta po 1945 oficir, ki skrbi zlasti za politično in moralno področje in kadrovska vprašanja v vojaški enoti / politični program program politične stranke, ki določa njene cilje in sredstva za njihovo uresničenje; politična integracija integracija posameznih držav zaradi sodelovanja na določenih področjih; politična stranka organizirana skupina ljudi, ki se zavzema za uresničenje svojega političnega programa
● ekspr. preobračati politične kozolce spreminjati politične nazore; ekspr. politični mrlič človek, ki mu je popolnoma onemogočeno politično delovanje; publ. oditi iz političnega življenja ne ukvarjati se več s politiko
♦ geogr. politična karta karta, ki prikazuje politično-upravne ozemeljske enote; soc. politična ekonomija veda o zakonih v proizvodnji in delitvi materialnih dobrin v družbi
- polítično prisl.:
politično delovati; politično polemičen članek; biti politično zanesljiv
SSKJ²
poniglávost in poníglavost -i ž (ā; ī)
knjiž. lastnost potuhnjenega, hinavskega človeka: niso ga marali zaradi njegove poniglavosti / to je naredil iz otroške poniglavosti nagajivosti, navihanosti / pisatelj prikazuje moralno poniglavost takratne družbe izprijenost, pokvarjenost
// potuhnjeno, hinavsko dejanje: tovariši so naredili hudo poniglavost; odpustil ji je vse njene poniglavosti
knjiž. lastnost potuhnjenega, hinavskega človeka: niso ga marali zaradi njegove poniglavosti / to je naredil iz otroške poniglavosti nagajivosti, navihanosti / pisatelj prikazuje moralno poniglavost takratne družbe izprijenost, pokvarjenost
// potuhnjeno, hinavsko dejanje: tovariši so naredili hudo poniglavost; odpustil ji je vse njene poniglavosti
SSKJ²
popáčiti -im dov. (á ȃ)
1. narediti nenaravne, nepravilne gube, poteze: v igri je moral večkrat popačiti obraz; popačil se je od bolečine
2. nav. ekspr. spremeniti prvotno obliko, vsebino česa v slabšo, negativno: tuje besede je popačil, da so bile nerazumljive; popačili so ime kraja / umetno popačiti ton, zvok
3. prikazati kaj drugače, kakor je: zavestno so popačili dejstva; popačil je smisel njegovega stavka
4. star. iznakaziti, skaziti: nesreča ji je popačila obraz / hiše so popačile okolico jezera
5. star. pokvariti, izpriditi: lažnivost popači vsakega človeka; bala se je, da bo ta družba popačila njene otroke
1. narediti nenaravne, nepravilne gube, poteze: v igri je moral večkrat popačiti obraz; popačil se je od bolečine
2. nav. ekspr. spremeniti prvotno obliko, vsebino česa v slabšo, negativno: tuje besede je popačil, da so bile nerazumljive; popačili so ime kraja / umetno popačiti ton, zvok
3. prikazati kaj drugače, kakor je: zavestno so popačili dejstva; popačil je smisel njegovega stavka
4. star. iznakaziti, skaziti: nesreča ji je popačila obraz / hiše so popačile okolico jezera
5. star. pokvariti, izpriditi: lažnivost popači vsakega človeka; bala se je, da bo ta družba popačila njene otroke
- popáčiti se
z nenaravnimi, nepravilnimi gubami, potezami pokazati, izraziti negativen, odklonilen odnos: medtem ko ji je prigovarjal, se mu je popačila v obraz / ekspr. ti si pa res imeniten igralec, se je popačil zaničljivo rekel
- popáčen -a -o:
od nesreče popačen obraz; uporabljati popačene besede; o njej ima popačeno predstavo, sliko; moralno popačeni ljudje
SSKJ²
pót4 -í ž, daj., mest. ed. póti, or. ed. v prislovni predložni zvezi tudi pótjo; mn. stil. póta s, rod. mn. potí stil. pótov; dv. stil. póti s ; deveti pomen mn. póta s in potí ž, rod. mn. pótov in potí, dv. póti s in potí ž (ọ̄; pọ̑ta)
1. ozek pas zemljišča, pripravljen za hojo ali vožnjo: kam drži, pelje ta pot; pot se cepi; pot se vzpenja; krčiti, narediti pot; popravljati pot; to pot dobro poznam; prečkati pot; v temi so zgrešili pot; umaknil se je avtomobilu, in stopil s poti; iti čez pot; deblo leži čez pot; stati na poti, ob poti; iti, peljati se po poti; s potjo, ki so jo obnovili, so bili ljudje zadovoljni; blatna, ovinkasta, strma, široka pot; krajša in daljša pot do mesta; pot je prehodna, prevozna / dovozna pot ki veže industrijske, gradbene objekte z večjo javno cesto; gozdna pot; javna, zasebna pot; kolovozna pot kolovoz; peš pot pešpot; planinska pot; sprehajalna pot; alp. zavarovana plezalna pot planinska pot, ki je v znatni dolžini opremljena s klini, jeklenicami / učna pot urejena sprehajalna pot, na kateri so sprehajalcu z namenom izobraževanja ponujene informacije o različnih temah / najprej sta hodila skupaj, nato pa je vsak odšel svojo pot po svoji poti
2. del ozemlja, prostora, po katerem ali skozi katerega je mogoče premikanje iz enega kraja v drugega: določiti, poiskati pot do morja; puščice so označevale pot do vrha gore; vrisati pot na zemljevid; prometne poti / voda si je izdolbla pot; utrli so si pot skozi džunglo / ženska jim je kazala pot jih je vodila, usmerjala; prijatelji so mu naredili pot skozi množico / zagraditi, zapreti pot komu onemogočiti mu prehod; prepovedana pot prepovedan prehod; ta vozila imajo prosto pot prost prehod
// s prilastkom ta del ozemlja, prostora
a) glede na način, značilnosti premikanja: pomorska, rečna pot; vodna pot / plovne poti; prevoz po zračni poti po zraku, z letalom
b) glede na namen, cilj premikanja: kurirska pot; oskrbovalna pot; tihotapska pot; trgovske poti / jantarska pot po kateri so nekoč prenašali jantar iz baltskih dežel v južno Evropo; balkanska pot organizirana tihotapska pot skozi države Balkanskega polotoka / Pohod po Poti ob žici množična športna prireditev v spomin na zmago nad fašizmom 9. maja 1945
// možnost za premikanje iz enega kraja v drugega: tu ni več nobene poti
3. s prilastkom razdalja, ki jo je treba preiti do namembnega kraja: ladja potrebuje za to pot več dni; več kilometrov dolga pot; pot do tja je kratka; zadnjo četrtino poti se je peljal / srečala sta se na pol poti do doma
4. gibanje, premikanje iz enega kraja v drugega ali od enega mesta, točke do drugega
a) z določenim namenom, ciljem: pot je trajala več dni; opraviti pot v pol ure; iti, odpraviti se na pot; med potjo so prepevali; službena pot; pot nazaj; dnevnik poti; hrana za na pot / pot jim je hitro minevala zdelo se jim je, da traja malo časa; ekspr. pot se jim vleče zdi se jim, da traja veliko časa / ima neko pot na sodišče; nalagati si nepotrebne poti / vso pot sta molčala; odposlanci so že na poti; zmeraj je na poti / pot ga je ogrela hoja / po poti jesti med potjo / kot vljudnostna fraza: kam vas pelje pot; srečno pot
b) v določeni smeri, črti: satelit se je utiril na pot okoli zemlje; navidezna pot sonca
// navidezna črta, smer, ki se opiše s takim gibanjem, premikanjem: pot, ki jo naredi telo pri takem gibanju, je krivulja; krogu podobna pot; pot v obliki loka / sklenjena pot, po kateri teče električni tok
5. fiz. razdalja, ki jo preide gibajoče se telo: pot, ki jo opravi mehanizem, preden začne delovati; izračunati pot jadrnice med dvema obratoma; gibanje po najkrajši poti / pot impulza; razmerje med časom in dolžino poti
6. nav. ekspr., navadno s prilastkom proces, delovanje, ki omogoča nastop, uveljavljanje ali dosego česa: samostojna pot v prihodnost; pot do uspeha je dolga; pot od prve pobude do uprizoritve ni bila lahka; pot za kruhom ga je vodila po svetu / knjiž. pokazal je narodu pot k svobodi; preprosta miselna pot / razvojna pot besede razvoj
7. v zvezi odpreti, utreti pot omogočiti komu, da lahko kam gre, pride: ta poraz je odprl sovražniku pot v zaledje; s prekopom se je ladjam odprla nova pot na morje / ta uspeh mu je utrl pot v svet
// publ. omogočiti nastop, uveljavitev: odpreti pot naprednim idejam; novi način dela si je utrl pot / gledališče je že v prvi sezoni odprlo pot klasiki je začelo uprizarjati klasična dela
8. nav. ekspr. način, sredstvo za dosego česa: ne vidim druge poti za reševanje tega problema; predlagal je dve poti za pomiritev sprtih strank / hitro je našel pot iz zadrege / druge poti ni možnosti / v prislovni rabi: rešiti spor po diplomatski poti; po kakšni poti si to izvedel kako; priti do česa po nepošteni poti; po tej poti ne boste nič dosegli tako, na tak način; publ. doseči sporazum po poti dolgotrajnih pogajanj z dolgotrajnimi pogajanji
9. ekspr., s prilastkom delovanje, udejstvovanje: svojo umetniško pot je začel v majhnem podeželskem gledališču; odločil se je za uporniško pot / prizadeval si je spraviti ga na pošteno, pravo pot / to so nedoumljiva pota usode usoda
10. ed., v prislovni rabi, s števnikom ali izrazom količine izraža število ponovitev, kot jih nakazuje števnik ali izraz količine: to pot mu je uspelo; še nikoli niso bili tako prijazni kakor to pot; star.: pridem drugo pot drugič, drugikrat; vsako pot vsakič, vsakokrat; zadnjo pot ti rečem zadnjič, zadnjikrat
● ekspr. v mladosti so bili nerazdružljivi, potem pa so šle njihove poti narazen niso več živeli skupaj; niso bili več v prijateljskih odnosih; ekspr. njegova pot gre navzgor ima prihodnost pred seboj; obeta se mu življenjski uspeh; ekspr. ne bom ti gradil poti ne bom te oviral pri tvojem delu, prizadevanju, hotenju; ekspr. z bičem mu je pokazal pot ga je napodil, nagnal; nar. vzhodno posoditi komu pot spremiti ga; iti za njegovim pogrebom; knjiž., ekspr. ubrati, vzeti pot pod noge začeti iti, hoditi; ekspr. ne bom ti več hodil na pot ne bom te več oviral pri tvoji dejavnosti, delu; ekspr. nastavlja se mu na pot ovira ga pri kaki dejavnosti, delu; ekspr. poročila sta se, ker je bil otrok že na poti ker je bila ona noseča; ekspr. stvar je na dobri poti, da uspe veliko možnosti je; ekspr. kot dramatik ni hodil po izhojenih potih ni pisal tako, kot je bilo do takrat v navadi; ekspr. hoditi po krivih potih ravnati, delati nepravilno, moralno oporečno; tam je slavna božja pot romarska cerkev; iti na božjo pot romanje; ekspr. vse gre rakovo pot nazaduje, propada; ekspr. stvari gredo svojo pot se razvijajo, potekajo normalno, mirno; knjiž. hodi svoja pota ni dovzeten za vplive; vznes. odšel je na zadnjo pot umrl je; vznes. včeraj smo ga pospremili na njegovi zadnji poti šli smo za njegovim pogrebom; življenjska pot ekspr. njegova življenjska pot je bila dolga življenje; ekspr. njegova življenjska pot ni bila posuta s cvetlicami njegovo življenje ni bilo lahko, prijetno; vznes. dokončal je svojo življenjsko pot umrl je; ekspr. včeraj sta nastopila skupno življenjsko pot sta se poročila; ekspr. ostati na pol poti ne dokončati, ne opraviti začetega; ekspr. preden je kaj dosegel, je imel veliko poti je moral urejati stvar v najrazličnejših uradih, pri najrazličnejših ljudeh; ekspr. s to zadevo imam sama pota z urejanjem te zadeve imam veliko opravkov, dela; preg. vse poti vodijo v Rim isti cilj, namen se lahko doseže na različne načine; preg. srednja pot najboljša pot najbolj priporočljiva je zmernost, umerjenost v vsem
♦ aer. zračna pot del zračnega prostora, določen z višino, širino in smerjo, v katerem se giblje letalo med dvema letališčema; alp. nezavarovana pot brez klinov in žičnih vrvi; anat. dihalne poti deli dihal, po katerih prihaja zrak v pljuča; limfne poti limfne žile, mezgovnice; živčna pot živčna vlakna, po katerih prehaja vzburjenje; avt. zavorna pot razdalja, ki jo prevozi vozilo od začetka zaviranja do takrat, ko se ustavi; šah. izsiliti kmetu prosto pot; prim. napoti, spoti, spotjo
1. ozek pas zemljišča, pripravljen za hojo ali vožnjo: kam drži, pelje ta pot; pot se cepi; pot se vzpenja; krčiti, narediti pot; popravljati pot; to pot dobro poznam; prečkati pot; v temi so zgrešili pot; umaknil se je avtomobilu, in stopil s poti; iti čez pot; deblo leži čez pot; stati na poti, ob poti; iti, peljati se po poti; s potjo, ki so jo obnovili, so bili ljudje zadovoljni; blatna, ovinkasta, strma, široka pot; krajša in daljša pot do mesta; pot je prehodna, prevozna / dovozna pot ki veže industrijske, gradbene objekte z večjo javno cesto; gozdna pot; javna, zasebna pot; kolovozna pot kolovoz; peš pot pešpot; planinska pot; sprehajalna pot; alp. zavarovana plezalna pot planinska pot, ki je v znatni dolžini opremljena s klini, jeklenicami / učna pot urejena sprehajalna pot, na kateri so sprehajalcu z namenom izobraževanja ponujene informacije o različnih temah / najprej sta hodila skupaj, nato pa je vsak odšel svojo pot po svoji poti
2. del ozemlja, prostora, po katerem ali skozi katerega je mogoče premikanje iz enega kraja v drugega: določiti, poiskati pot do morja; puščice so označevale pot do vrha gore; vrisati pot na zemljevid; prometne poti / voda si je izdolbla pot; utrli so si pot skozi džunglo / ženska jim je kazala pot jih je vodila, usmerjala; prijatelji so mu naredili pot skozi množico / zagraditi, zapreti pot komu onemogočiti mu prehod; prepovedana pot prepovedan prehod; ta vozila imajo prosto pot prost prehod
// s prilastkom ta del ozemlja, prostora
a) glede na način, značilnosti premikanja: pomorska, rečna pot; vodna pot / plovne poti; prevoz po zračni poti po zraku, z letalom
b) glede na namen, cilj premikanja: kurirska pot; oskrbovalna pot; tihotapska pot; trgovske poti / jantarska pot po kateri so nekoč prenašali jantar iz baltskih dežel v južno Evropo; balkanska pot organizirana tihotapska pot skozi države Balkanskega polotoka / Pohod po Poti ob žici množična športna prireditev v spomin na zmago nad fašizmom 9. maja 1945
// možnost za premikanje iz enega kraja v drugega: tu ni več nobene poti
3. s prilastkom razdalja, ki jo je treba preiti do namembnega kraja: ladja potrebuje za to pot več dni; več kilometrov dolga pot; pot do tja je kratka; zadnjo četrtino poti se je peljal / srečala sta se na pol poti do doma
4. gibanje, premikanje iz enega kraja v drugega ali od enega mesta, točke do drugega
a) z določenim namenom, ciljem: pot je trajala več dni; opraviti pot v pol ure; iti, odpraviti se na pot; med potjo so prepevali; službena pot; pot nazaj; dnevnik poti; hrana za na pot / pot jim je hitro minevala zdelo se jim je, da traja malo časa; ekspr. pot se jim vleče zdi se jim, da traja veliko časa / ima neko pot na sodišče; nalagati si nepotrebne poti / vso pot sta molčala; odposlanci so že na poti; zmeraj je na poti / pot ga je ogrela hoja / po poti jesti med potjo / kot vljudnostna fraza: kam vas pelje pot; srečno pot
b) v določeni smeri, črti: satelit se je utiril na pot okoli zemlje; navidezna pot sonca
// navidezna črta, smer, ki se opiše s takim gibanjem, premikanjem: pot, ki jo naredi telo pri takem gibanju, je krivulja; krogu podobna pot; pot v obliki loka / sklenjena pot, po kateri teče električni tok
5. fiz. razdalja, ki jo preide gibajoče se telo: pot, ki jo opravi mehanizem, preden začne delovati; izračunati pot jadrnice med dvema obratoma; gibanje po najkrajši poti / pot impulza; razmerje med časom in dolžino poti
6. nav. ekspr., navadno s prilastkom proces, delovanje, ki omogoča nastop, uveljavljanje ali dosego česa: samostojna pot v prihodnost; pot do uspeha je dolga; pot od prve pobude do uprizoritve ni bila lahka; pot za kruhom ga je vodila po svetu / knjiž. pokazal je narodu pot k svobodi; preprosta miselna pot / razvojna pot besede razvoj
7. v zvezi odpreti, utreti pot omogočiti komu, da lahko kam gre, pride: ta poraz je odprl sovražniku pot v zaledje; s prekopom se je ladjam odprla nova pot na morje / ta uspeh mu je utrl pot v svet
// publ. omogočiti nastop, uveljavitev: odpreti pot naprednim idejam; novi način dela si je utrl pot / gledališče je že v prvi sezoni odprlo pot klasiki je začelo uprizarjati klasična dela
8. nav. ekspr. način, sredstvo za dosego česa: ne vidim druge poti za reševanje tega problema; predlagal je dve poti za pomiritev sprtih strank / hitro je našel pot iz zadrege / druge poti ni možnosti / v prislovni rabi: rešiti spor po diplomatski poti; po kakšni poti si to izvedel kako; priti do česa po nepošteni poti; po tej poti ne boste nič dosegli tako, na tak način; publ. doseči sporazum po poti dolgotrajnih pogajanj z dolgotrajnimi pogajanji
9. ekspr., s prilastkom delovanje, udejstvovanje: svojo umetniško pot je začel v majhnem podeželskem gledališču; odločil se je za uporniško pot / prizadeval si je spraviti ga na pošteno, pravo pot / to so nedoumljiva pota usode usoda
10. ed., v prislovni rabi, s števnikom ali izrazom količine izraža število ponovitev, kot jih nakazuje števnik ali izraz količine: to pot mu je uspelo; še nikoli niso bili tako prijazni kakor to pot; star.: pridem drugo pot drugič, drugikrat; vsako pot vsakič, vsakokrat; zadnjo pot ti rečem zadnjič, zadnjikrat
● ekspr. v mladosti so bili nerazdružljivi, potem pa so šle njihove poti narazen niso več živeli skupaj; niso bili več v prijateljskih odnosih; ekspr. njegova pot gre navzgor ima prihodnost pred seboj; obeta se mu življenjski uspeh; ekspr. ne bom ti gradil poti ne bom te oviral pri tvojem delu, prizadevanju, hotenju; ekspr. z bičem mu je pokazal pot ga je napodil, nagnal; nar. vzhodno posoditi komu pot spremiti ga; iti za njegovim pogrebom; knjiž., ekspr. ubrati, vzeti pot pod noge začeti iti, hoditi; ekspr. ne bom ti več hodil na pot ne bom te več oviral pri tvoji dejavnosti, delu; ekspr. nastavlja se mu na pot ovira ga pri kaki dejavnosti, delu; ekspr. poročila sta se, ker je bil otrok že na poti ker je bila ona noseča; ekspr. stvar je na dobri poti, da uspe veliko možnosti je; ekspr. kot dramatik ni hodil po izhojenih potih ni pisal tako, kot je bilo do takrat v navadi; ekspr. hoditi po krivih potih ravnati, delati nepravilno, moralno oporečno; tam je slavna božja pot romarska cerkev; iti na božjo pot romanje; ekspr. vse gre rakovo pot nazaduje, propada; ekspr. stvari gredo svojo pot se razvijajo, potekajo normalno, mirno; knjiž. hodi svoja pota ni dovzeten za vplive; vznes. odšel je na zadnjo pot umrl je; vznes. včeraj smo ga pospremili na njegovi zadnji poti šli smo za njegovim pogrebom; življenjska pot ekspr. njegova življenjska pot je bila dolga življenje; ekspr. njegova življenjska pot ni bila posuta s cvetlicami njegovo življenje ni bilo lahko, prijetno; vznes. dokončal je svojo življenjsko pot umrl je; ekspr. včeraj sta nastopila skupno življenjsko pot sta se poročila; ekspr. ostati na pol poti ne dokončati, ne opraviti začetega; ekspr. preden je kaj dosegel, je imel veliko poti je moral urejati stvar v najrazličnejših uradih, pri najrazličnejših ljudeh; ekspr. s to zadevo imam sama pota z urejanjem te zadeve imam veliko opravkov, dela; preg. vse poti vodijo v Rim isti cilj, namen se lahko doseže na različne načine; preg. srednja pot najboljša pot najbolj priporočljiva je zmernost, umerjenost v vsem
♦ aer. zračna pot del zračnega prostora, določen z višino, širino in smerjo, v katerem se giblje letalo med dvema letališčema; alp. nezavarovana pot brez klinov in žičnih vrvi; anat. dihalne poti deli dihal, po katerih prihaja zrak v pljuča; limfne poti limfne žile, mezgovnice; živčna pot živčna vlakna, po katerih prehaja vzburjenje; avt. zavorna pot razdalja, ki jo prevozi vozilo od začetka zaviranja do takrat, ko se ustavi; šah. izsiliti kmetu prosto pot; prim. napoti, spoti, spotjo
SSKJ²
premágati -am dov. (ȃ)
1. v tekmovanju, boju doseči, da nasprotnik odneha, se ne bojuje več: domače moštvo je premagalo goste; premagati nasprotnike; premagati v prvi tekmi / ekspr. alpinista sta nazadnje le premagala steno; pren., ekspr. ljubezen je premagala sovraštvo; moralno premagati koga
// biti sposoben odločujoče vplivati na pojavitev, potek, stanje česa: premagati jezo, žalost; premagati strah pred globino / s težavo je premagala solze zadržala
2. narediti, povzročiti, da kdo kaj naredi, čeprav tega ne želi: lakota ga je premagala, da je zapustil skrivališče; radovednost ga je premagala, da je odprl pismo; brezoseb. premagalo ga je, da je zadremal
// nav. ekspr., z oslabljenim pomenom izraža nastop stanja, kot ga določa samostalnik: jok jo je premagal; starko je premagal spanec zaspala je
3. nav. ekspr. narediti, povzročiti, da kak pojav, stanje preneha biti, obstajati: premagati nasprotja, ovire, težave / premagati posledice poplav, potresa
● ekspr. čustva so ga premagala ni mogel skriti ganjenosti; ekspr. premagati bolezen ozdraveti; ekspr. premagati koga na vsej liniji popolnoma, v celoti
1. v tekmovanju, boju doseči, da nasprotnik odneha, se ne bojuje več: domače moštvo je premagalo goste; premagati nasprotnike; premagati v prvi tekmi / ekspr. alpinista sta nazadnje le premagala steno; pren., ekspr. ljubezen je premagala sovraštvo; moralno premagati koga
// biti sposoben odločujoče vplivati na pojavitev, potek, stanje česa: premagati jezo, žalost; premagati strah pred globino / s težavo je premagala solze zadržala
2. narediti, povzročiti, da kdo kaj naredi, čeprav tega ne želi: lakota ga je premagala, da je zapustil skrivališče; radovednost ga je premagala, da je odprl pismo; brezoseb. premagalo ga je, da je zadremal
// nav. ekspr., z oslabljenim pomenom izraža nastop stanja, kot ga določa samostalnik: jok jo je premagal; starko je premagal spanec zaspala je
3. nav. ekspr. narediti, povzročiti, da kak pojav, stanje preneha biti, obstajati: premagati nasprotja, ovire, težave / premagati posledice poplav, potresa
● ekspr. čustva so ga premagala ni mogel skriti ganjenosti; ekspr. premagati bolezen ozdraveti; ekspr. premagati koga na vsej liniji popolnoma, v celoti
- premágati se
ostati miren, preudaren tudi v razburljivih okoliščinah: premagal se je in molčal; težko se je premagala, da ni zakričala nad otrokom
- premágan -a -o:
prvi poskusi napada so bili hitro premagani; otrokov strah je bil kmalu premagan; čutiti se premaganega; premagane težave; sam.: beda premaganih
SSKJ²
prenovíti -ím dov., prenôvil (ī í)
1. narediti, da kaj dotrajanega, poškodovanega postane tako kot novo: prenoviti hišo; precej slik so že prenovili; vse hoče izboljšati in prenoviti
2. narediti, da se kaj po lastnostih, značilnostih razlikuje od prejšnjega, slabšega: prenoviti družbo; prenoviti šolstvo / prenoviti človeka; duhovno se prenoviti
● star. vsak dan prenovi rožam vodo menja, zamenja; ekspr. danes se je vsa prenovila zaradi nove obleke, pričeske ima zelo spremenjen, lepši videz
♦ pravn. spremeniti staro obveznost v novo; prenoviti dolg v posojilo
1. narediti, da kaj dotrajanega, poškodovanega postane tako kot novo: prenoviti hišo; precej slik so že prenovili; vse hoče izboljšati in prenoviti
2. narediti, da se kaj po lastnostih, značilnostih razlikuje od prejšnjega, slabšega: prenoviti družbo; prenoviti šolstvo / prenoviti človeka; duhovno se prenoviti
● star. vsak dan prenovi rožam vodo menja, zamenja; ekspr. danes se je vsa prenovila zaradi nove obleke, pričeske ima zelo spremenjen, lepši videz
♦ pravn. spremeniti staro obveznost v novo; prenoviti dolg v posojilo
- prenovljèn -êna -o:
moralno prenovljen človek; po tem srečanju je bil kot prenovljen; prenovljeno poslopje
SSKJ²
pretêklost -i ž (é)
1. čas, ki je minil: tako ravnanje je znano iz preteklosti; to se je dogajalo v bližnji preteklosti; daljna preteklost; ekspr. siva preteklost; preteklost in prihodnost / vsi dogodki preteklosti so mu stopili pred oči
2. obstoj, stanje česa v tem času: raziskovati kulturno, nacionalno preteklost; skušal je ugotoviti njegovo politično preteklost; pripovedoval je o svoji preteklosti / ni me sram preteklosti
● ekspr. vse to je preteklost je minilo; publ. pretrgal je s svojo preteklostjo začel je živeti drugače; ekspr. to je človek z bogato preteklostjo ki je veliko doživel; ekspr. ženska sumljive preteklosti moralno oporečna v preteklosti
1. čas, ki je minil: tako ravnanje je znano iz preteklosti; to se je dogajalo v bližnji preteklosti; daljna preteklost; ekspr. siva preteklost; preteklost in prihodnost / vsi dogodki preteklosti so mu stopili pred oči
2. obstoj, stanje česa v tem času: raziskovati kulturno, nacionalno preteklost; skušal je ugotoviti njegovo politično preteklost; pripovedoval je o svoji preteklosti / ni me sram preteklosti
● ekspr. vse to je preteklost je minilo; publ. pretrgal je s svojo preteklostjo začel je živeti drugače; ekspr. to je človek z bogato preteklostjo ki je veliko doživel; ekspr. ženska sumljive preteklosti moralno oporečna v preteklosti
- « Prejšnja
- 1
- 2
- 3
- 4
- 5
- 6
- ...
- 10
- Naslednja »
Število zadetkov: 197
Dostopnost