- 1. vsaka od vzpetin, v katere se gorovje v višjem delu razcepi: veter buči okoli vrhov; priti na najvišji vrh Himalaje / svet med vrhovi gorami
// Mali vrh
// vsak od delov z vejami, v katere se drevo, rastlina razrašča v smeri navzgor: jablana ima dva vrhova; pustiti drevesu več vrhov / odrezati roži šibko rastoče vrhove; utrgati vrh rožmarina vršiček, vejico; potaknjenec je pognal več vrhov poganjkov - 2. zgornji, navadno zoženi del
- a) gore, vzpetine: ob potresu se je gori odtrgal vrh; v daljavi se bleščijo zasneženi vrhovi hribov; letalo se je zaletelo v vrh gore; kopast, stožčast vrh; skalnat vrh
- b) drevesa: drevesu se je odlomil, se suši vrh; veter upogiba vrhove borov / uporabljati vrhove za drva
// zgornji del česa sploh: vrh jambora; okrašen vrh stebra; iznad hiš se dviga vrh zvonika
- 3. najvišja točka, najvišji del
- a) gore, vzpetine: zaznamovati vrh gore; razgledovati se z vrha; povzpeti se na vrh grebena; ustaviti se na vrhu klanca; razdalja od vznožja do vrha
- b) česa sploh: mlaj je bil tolikšen, da se je komaj videl njegov vrh; izmeriti razdaljo od tal do vrha zvonika / pasti z vrha stopnic; dimnik na vrhu strehe na slemenu
// z oslabljenim pomenom sedi na vrhu peči na peči
// od izhodišča najoddaljenejša točka, del česa: vrh jezika; vrh mlinske lopate
- 4. v prislovni rabi, s predlogom izraža površino, gladino: na vrhu kisa se je naredila tanka kožica / speljati napeljavo po vrhu stene / zajemati vodo z vrha z dela ob površini; potopil se je in kmalu priplaval na vrh
// izraža položaj, ko je kaj glede na drugo najvišje: zloži stvari v kovček tako, da bodo srajce na vrhu / ta del okenskega krila mora biti na vrhu zgoraj; vzemite list in na vrh napišite naslov na del ob robu, kjer se začne pisati - 5. v prislovni rabi, v zvezi z do izraža skrajni zgornji del ob odprtini: naliti kozarec do vrha; do vrha napolniti vrče / lava je v ognjeniku prikipela do vrha / do vrha polna posoda do roba
// v zvezi do vrha popolnoma, zelo: do vrha natovorjena ladja / ekspr. do vrha se najesti - 6. najboljši dosežek, predstavnik česa: ta drama je vrh realistične dramatike / uvrščajo se med vrhove našega pesništva / ekspr. naši tekmovalci so se prebili v smučarski vrh
// publ. najvišji, vodilni organ: kritizirati državni vrh; stiki z vojaškimi vrhovi; spori v vrhovih organizacije - 7. publ. najvišje mesto, položaj v kaki organizaciji: čakati na smernice z vrha; spremembe na vrhu
- 8. razvojna stopnja največje kakovosti, uspešnosti: gibanje je doseglo svoj vrh v dvajsetih letih; vsaka dejavnost ima svoj vrh / biti na vrhu pesniškega ustvarjanja / bližati se vrhu življenja najuspešnejšemu življenjskemu obdobju
// stopnja največje intenzivnosti: kriza je dosegla vrh / število premikov na minuto je doseglo vrh bilo največje - 9. publ. najboljše mesto, najvišja uvrstitev: z zadnjo zmago je moštvo na vrhu; ta klub lahko seže po vrhu / uvrstiti se pod sam vrh
- 10. publ. sestanek voditeljev držav: sklicati vrh / afriški vrh / konferenca, sestanek na vrhu
- 11. nar. vzhodno vinograd (v gričevnatem svetu): skopati vrh / iti v vrh po vino / vinski vrh
● nar. še ni vrha dorasel še ni odrastel, postal mož; od vrha do tal ekspr. biti nov od vrha do tal biti oblečen v nova oblačila; ekspr. ogledal si jo je od vrha do tal od glave do nog; ekspr. hiša je pogorela od vrha do tal popolnoma; ekspr. bil je gospod od vrha do tal popoln; fotografirati z vrha od zgoraj; star. spustiti se v jašek z vrha zvrha; pog. nasprotna stranka je prišla na vrh na oblast; žarg. jemati mamila iz želje po vrhu največji omami; nar. otroke imata pod vrhom njuni otroci so že skoraj odrasli; star. ima vsega z vrhom veliko, dosti; star. natresti pšenice v mernik z vrhom zvrhano; ekspr. otresti se pritiska, ko je mera do vrha polna ko ga ni več mogoče prenašati; star. z vrhom polna mera česa zvrhoma; pog. do vrha glave te imam zelo mi presedaš; publ. ta knjiga je na vrhu najbolj branih knjig je najbolj brana; stanovanja na vrhu so najbolj hladna v najvišji etaži, na podstrešju; ekspr. strele udarjajo v visoke vrhove pomembni ljudje so najbolj izpostavljeni kritiki
♦ alp. vrh del gore, ki leži najvišje in se od drugih delov loči kot posebna celota; anat. pljučni vrh koničasti, zgornji del pljučnega krila; etn. vrh del avbe nad čelnikom, oblikovan iz lepenke in prevlečen z nabrano tkanino; fiz. valovni vrh točka v valu, v kateri je odmik navzgor največji; geom. vrh piramide skupna točka stranskih ploskev piramide; vrh stožca točka, v katero se zoži plašč stožca; lit. vrh del literarnega dela, v katerem se zgodba, dogajanje stopnjuje do največje napetosti; prim. povrhu
Zadetki iskanja
Slovar slovenskega knjižnega jezika
- 1. v presledkih, še ne v celoti opravljati kako delo, dejavnost
- a) z nedoločnikom: začenjati govoriti, pisati; začenjati se razburjati / brezoseb. počasi začenja snežiti
- b) z glagolskim samostalnikom: začenjati delo; začenjati pogovor / publ., z orodnikom: začenjati s treningom; začenjati z zidavo / neustalj. predstave začenjajo ob osmih se začenjajo
- c) elipt.: pojdimo, ker začenja dež; vedno znova začenja o vremenu / danes začenjamo tam, kjer smo včeraj nehali
- 2. delati prva dejanja v zvezi s kakim delom, dejavnostjo: začenjati oborožen upor / sliko začenja vedno znova
// izraža, da kaj nastopa kot prvo v kaki celoti: oddajo začenja znana melodija; gledališko sezono začenjajo z domačim delom
- začénjati se izraža začetek obstajanja česa
- a) glede na čas: začenja se nov delovni dan; zima se že začenja
- b) glede na prostor: polje se začenja na naši desni / krivulja se začenja v različnih točkah
- začenjajóč -a -e: začenjajoče se reforme
- 1. izraža, da se dejanje zgodi v tem času, v tem trenutku: zdaj si ti na vrsti; ura je zdaj točno deset; zdaj nimam časa, pridi pozneje; prav zdaj govorijo o tebi / zdaj je vsega konec; zdaj je priložnost, da te seznanim z njo / do zdaj ni imel težav z zdravjem dozdaj; od zdaj bo ona skrbela za to odzdaj
// ne obotavljaj se zdaj, ko imaš tako priložnost; za zdaj bi bilo to dovolj zazdaj
// izraža, da se bo dejanje zgodilo v najbližji, neposredni prihodnosti: zdaj, na večer se bodo pripeljali; zdaj, ta hip pride oče domov; takoj zdaj pojdi k zdravniku / elipt.: zdaj pa na delo; zdaj, otroci, pa vsi spat
// izraža, da se je dejanje zgodilo v najbližji, neposredni preteklosti: zdaj je bil tu; zdaj, ta trenutek mi je sporočil; prav zdaj sem se spomnil - 2. izraža, da se dejanje godi v sedanjem, današnjem času: zdaj sem tu že popolnoma domač; ta ulica se zdaj imenuje drugače; za to bolezen imamo zdaj učinkovita zdravila; še zdaj mi je žal, da ni vztrajal; že zdaj je jasno, da tako ne bo šlo; zdaj šele vem, kaj sem izgubil / vrnil se je z daljšega potovanja, zdaj je spet doma / prej so pomagali nam, zdaj pa drugim
- 3. izraža, da se bo dejanje godilo v prihodnosti: zdaj nanj ne bo treba več čakati; zdaj boste videli, kaj bo / prvenstvo bo zdaj že drugič v naši državi tokrat
- 4. izraža, da se je dejanje zgodilo v preteklosti: zaslutil je nevarnost, toda zdaj ni bilo več časa za umik / zdaj so ga že poznali
- 5. izraža istočasnost dejanja: povedala sta drug drugemu, kje delata zdaj / zdaj, ko nista bila več toliko časa skupaj, sta se nekoliko odtujila
- 6. z oslabljenim pomenom poudarja zahtevo: zdaj boš delal tako, kot ti bom pokazal; vstani, zdaj že ne boš spal / zdaj dobro poslušaj; zdaj pa povej, kod si hodil tako dolgo / elipt. pridni ste bili, zdaj pa hitro domov
// v vprašalnih stavkih izraža negotovost, nejevoljo: naš načrt se ni posrečil. Kaj bomo napravili zdaj; avtobus mi je ušel. Kako bom pa zdaj prišel domov; kdo naj zdaj še komu verjame / elipt. ostala je brez vsega. Kaj pa zdaj - 7. ekspr. izraža nasprotje s prej povedanim: tako mislim jaz, vi naredite zdaj, kakor hočete / si zdaj pomirjen; še zdaj ne verjameš / zdaj je pa že čas, da začnete
// v vezniški rabi, navadno okrepljen za izražanje- a) opozoritve na prehod k drugi misli: in zdaj dovolite, da vam predstavim gosta / zdaj pa še vprašanje. Ali znate vsi plavati
- b) nasprotja s pričakovanim: tako sem slišal, zdaj pa ne vem, če bodo res prišli / in zdaj se še najdejo ljudje, ki to zagovarjajo
- 8. navadno v zvezi zdaj — zdaj izraža zapovrstnost pri menjavanju, izmenjavanju: zdaj se smeje, zdaj vzdihuje; pesem je bila zdaj žalostna, zdaj vesela; pogledovala je zdaj enega, zdaj drugega; ogledoval si je stavbo zdaj s te, zdaj z druge strani; hodil je zdaj sem, zdaj tja / zdaj gre pot dol, zdaj gor, zdaj se izgubi v goščavi; ekspr. srce ti bosta navdajala zdaj up, zdaj obup
- 9. ekspr., v zvezi zdaj zdaj izraža, da se bo dejanje zgodilo v najbližji prihodnosti: pridna bodita, zdaj zdaj bomo doma; videti je bilo, da se ji bodo zdaj zdaj ulile solze; zdelo se ji je, da se bo zdaj zdaj zgrudila
- 10. v vezniški rabi, v časovnih odvisnih stavkih, v zvezi zdaj ko za izražanje, da se dejanje odvisnega stavka zgodi pred dejanjem v nadrednem stavku: zdaj ko je lepo vreme, lahko gremo na izlet; zdaj ko smo dobili denar, bomo poravnali dolgove; zdaj ko vemo, kje stanuje, ga bomo obiskali
- 11. v medmetni rabi izraža hip, trenutek, v katerem naj se kako dejanje začne, zgodi: dvignite, zdaj / pozor, pripravljeni, zdaj
● ekspr. zdaj te imam pa čez in čez dovolj naveličan sem te, odveč si mi; pog. zdaj pa imaš, ko si tako nestrpen izraža nezadovoljstvo, privoščljivost; ekspr. zdaj ali nikoli zdaj je edina, zadnja priložnost, da se to stori; ekspr. mislil je že, da bo postal vodja, zdaj pa nič izraža nejevoljno sprijaznjenje s čim; star. popotnik se ozre zdaj (in) zdaj okrog sebe kdaj pa kdaj, včasih; sam.: nenehno trajajoči zdaj; čas je sestavljen iz samih zdajev; prim. zazdaj
- 1. spodaj odprt in razširjen votel kovinski predmet, ki ob udarcih, trkih obenj daje močne, zveneče glasove: zvon buči, doni, zvoni, ekspr. kliče, poje; narediti, uliti zvon; obesiti, sneti zvonove; udariti na zvon; zvoniti z vsemi zvonovi; bronast, železen zvon; kembelj, plašč zvona / stolp z zvonovi zvonik
// cerkveni zvon; mali, srednji, veliki zvon
// glas, ki ga daje ta predmet pri udarjanju po njegovi površini: zvon odmeva, se razlega po dolini / opoldanski, večerni zvon
// ta predmet kot sredstvo za naznanjanje česa: zvon naznanja, da nekje gori; zvon je odbil, udaril poldne / ekspr. zvon mu bije z bitjem naznanja njegovo smrt; na pogrebu mu zvoni; biti plat zvoná z udarjanjem na zvon naznanjati nevarnost, nesrečo
// dajati opozorila z ladijskim zvonom; mrliški zvon v krščanskem okolju navadno najmanjši zvon, ki naznanja smrt koga; vznes. poje mu večni zvon mrliški zvon; ekspr. zapeli so velikonočni zvonovi začeli so zvoniti slovesno kakor na veliko noč - 2. navadno s prilastkom zvonu podobna priprava, del stroja: zamenjati zvon pihalnega stroja / gumijasti zvon za čiščenje zamašenih cevi s pomočjo tlaka; potapljaški zvon za opravljanje del pod vodo; stekleni zvon za shranjevanje živil, zlasti sira
● zvonovi gredo v Rim v krščanskem okolju na veliki četrtek prenehajo zvoniti; nar. iti se obesit na zvon iti zvonit; ekspr. obešati na (veliki) zvon povsod razglašati, pripovedovati; ekspr. bila je najlepše dekle pod našim zvonom v naši župniji; plat zvoná že bije plat zvoná zadnji čas je, da se kaj stori, ukrene; problem ni tako hud, da bi bilo treba biti plat zvoná da bi bilo treba opozarjati nanj; knjiž. treba je slišati še drugo plat zvoná drugo, nasprotno trditev, mnenje; hlače na zvon ki imajo hlačnice spodaj razširjene
♦ muz. zvonovi glasbilo iz visečih kovinskih palic ali cevi, na katere se udarja s tolkačem
- 1. slabš. skupina razbojnikov, tolpa: roparska banda / fašistične bande
// pog. druščina, družba: popiva s svojo bando - 2. ed., pog., ekspr. ničvredni ljudje, sodrga: naši sosedje so sama banda
- 3. star. godba: banda je zaigrala
- 1. ki je onstran morja: osvajanje čezmorskega sveta; naši izseljenci v čezmorskih državah; čezmorska tržišča
- 2. ki poteka ali se giblje z ene strani morja na drugo: čezmorski promet; čezmorska ladja / čezmorska potovanja
- 1. splošna dajatev za kritje skupnih izdatkov javne uprave: izterjati, odmeriti, odpraviti davek; plačati, utajiti davke; pobirati, znižati davke; naložiti davke; občinski davek / prometni, vinski, zemljiški davek; davek od dohodka, od prometa; davek na dohodek, na promet; odmera, znižanje davka; biti prost davka; imeti sto tisoč dinarjev davka
♦ jur. direktni ali neposredni davek od dohodkov in premoženja; indirektni ali posredni davek ki ga plača potrošnik ob nakupu blaga - 2. ekspr. kar kdo stori, dá kot svoj delež za izpolnitev obveznosti: naši narodi so plačali svoj davek v krvi; pesnikov davek literarni modi / dolgo so plačevali davek zaostalosti trpeli posledice zaostalosti
● Turki so pobirali krvni davek jemali s seboj dečke iz osvojenih dežel; publ. krvni davek izgubljena življenja, navadno v vojni, v prometnih nesrečah
- 1. deček: skozi vrata je prikoracal debelušen dečko; navihan dečko je tvoj sin; krepek, vihrav dečko
- 2. lep, postaven ali sposoben moški: kapitan je bil sijajen dečko; to ti je dečko in pol; v naši četi sem bil skupaj z imenitnimi dečki
- 1. stari oče: moj ded je dočakal visoko starost; podedovati po dedu; njegov ded po očetu je bil zdravnik
- 2. nav. mn. prednik: tu so živeli že naši dedje
- 3. nar. severovzhodno moški, navadno starejši; dedec: gostilna je bila polna dedov
// (zakonski) mož: dobila je mladega deda
- 1. podrejanje, podreditev pravilom, predpisom, ki so obvezni za vse člane kake skupnosti: v razredu mora biti disciplina; disciplina se krha, popusti; kršiti disciplino; utrditi disciplino; stroga, zavestna disciplina; delovna, poslovna disciplina; državljanska, partijska, prometna, vojaška disciplina; ekspr. vojaška, železna disciplina zelo stroga
// žarg. ta profesor nima discipline; pren. pesniška disciplina; ustvarjalna disciplina arhitekta; disciplina mišljenja; disciplina v oblikovanju snovi - 2. s prilastkom panoga, področje znanosti, umetnosti, športa: sintaksa je pomembna disciplina jezikoslovja; v zadnjem času so se močno razvile nekatere znanstvene discipline; naši tekmovalci so nastopili v treh disciplinah: v teku, metu diska in suvanju krogle; filozofske, naravoslovne, športne discipline
- 1. čigar prihoda je kdo vesel: dobrodošel gost; vedno boš dobrodošel v naši hiši; kamor pride, je dobrodošel; opustila je obiske, ker je čutila, da ni več dobrodošla / kot pozdrav dobrodošli, kar vstopite
- 2. ki se da uporabiti, izkoristiti: vsak izgovor mu je dobrodošel; dobrodošla priložnost / nova izdaja pesmi je kar dobrodošla
- 1. končati gospodariti: oče je dogospodaril, zdaj je vrsta na sinu; zaradi zapravljivosti je kmalu dogospodaril
- 2. ekspr. izgubiti oblast, ugled: okupator je dogospodaril na naši zemlji; stranka je kmalu dogospodarila
- 1. v življenju priti do česa, biti deležen česa: človek težko razume, če sam ne doživi; pripovedoval je, kaj vse je po svetu videl in doživel; veliko je doživela na potovanju; marsikaj smo doživeli v tem času; tega ni mogoče opisati, treba je doživeti / doživeti bedo, razočaranje
// s čustvi dojeti: pesmi ni niti doživel niti razumel / zgodbo je povedal na kratko, a doživel jo je do podrobnosti - 2. živeti do določene dobe, dogodka: doživeti visoko starost; le malo prvoborcev je doživelo konec vojne / star sem že, a vnuka bi še rad doživel
- 3. z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža, da je kdo deležen dejanja, ki ga določa samostalnik: film je doživel dobro kritiko; taka politika je morala doživeti polom; naši tekmovalci so doživeli popoln poraz / prevod je doživel precej popravkov; knjiga je doživela več izdaj / doživeti čast, sramoto biti počaščen, osramočen
- 4. vznes. umreti: doživela je, vsi bomo šli za njo
- dožívljen -a -o: globoko doživljena glasba; pot do resnično in zavestno doživljenega spoznanja je bila težka; mučen spomin na doživljeno sramoto; vizionarno doživljena resničnost
- doživét -a -o: od doživetih vtisov je bila vsa bleda; misel na doživeto srečo; vse zgodbe v knjigi so intenzivno doživete; do kraja doživeta lirika; prisl.: altistka je pela naslovno vlogo doživeto in izredno prepričevalno; sam.: prav stil te novele odkriva globino doživetega; neposredno izpovedovanje doživetega
- 1. razumsko-spoznavna stran človeka: njegov duh je ostal jasen; oblikovati duha človeka; stremljenje duha k lepoti; zadovoljiti potrebe duha; sposobnost duha; knjiž. moj duh bedi nad njim / dela človeškega duha najvišje, izvirno ustvarjalne sposobnosti; velikani duha / enoličnost ubija duha miselno dejavnost; bogastvo človekovega duha mišljenja, čustvovanja; lepa je in polna duha bistroumnosti, domiselnosti
// s prilastkom miselne, značajske značilnosti: je bistrega, upornega duha; manjka mu kritičnega duha
// s prilastkom nadarjenost, sposobnost: narava mu ni dala umetniškega duha; ima preroškega duha; je brez trgovskega duha - 2. s prilastkom človek, zlasti glede na njegove miselne in značajske značilnosti: slovi kot izrazit analitičen duh; takšno stališče zastopajo naši najnaprednejši duhovi; nemiren, velik duh / spada med največje duhove dvajsetega stoletja mislece, razumnike; klasična filozofija je dolgo obvladovala evropske duhove
// mn., publ. ljudje, zlasti glede na določene nazore, ideje: glede tega se duhovi razhajajo; novica je razburila duhove / ločitev duhov razcepitev v nazorsko različne skupine - 3. splošne miselne, nazorske značilnosti: duh časa se spreminja; nasprotovati duhu časopisa; spoznati duha modernega človeka / napreden duh knjige; patriarhalni duh meščanstva / biti vzgojen v svobodoljubnem duhu miselnosti, nazorih; biti Slovenec po rodu in duhu / vsi so istega duha; vznes. bil mu je brat po duhu in po srcu
// resnična, prava vsebina: pačiti načela in duha gibanja; takšni zaključki so tuji duhu razprave; to ustreza le črki, ne pa duhu zakona / postopati v duhu predpisov smislu - 4. navadno s prilastkom splošno psihično razpoloženje: zanimalo ga je, kakšen duh vlada med delavstvom, v deželi; tekmovalni duh je zajel šolo / knjiž., z oslabljenim pomenom: med množicami se je širil duh nezadovoljstva nezadovoljstvo; vanj je stopil duh zavisti / odnosi med državama se razvijajo v prijateljskem duhu vzdušju, atmosferi; publ. posvetovanje je potekalo v duhu medsebojnega razumevanja / vnašati v poslovanje dobičkarski duh stremljenje, težnje
- 5. v različnih mitologijah in religijah bitje netvarne narave: verjeti v duhove; dobri in zli duhovi; gozdni, vodni duhovi; odšel je tiho kakor duh / v krščanstvu: Bog je duh; hudobni duh hudič; nebeški duhovi angeli
- 6. v različnih religijah nematerialno, neumrljivo bistvo človeka; duša: duh je zapustil telo / prikazal se mu je duh rajnega; ekspr. ali si ti ali je tvoj duh
- 7. v idealističnih filozofijah nematerialno počelo vsega, kar je: duh in materija; bitnost duha
● knjiž. njegov duh ni klonil ostal je pogumen; duh se mu je omračil duševno je zbolel; bibl. duh je sicer voljan, ali meso je slabo človek si prizadeva za dobro, toda njegove slabe lastnosti ga pri tem ovirajo; dvigniti duha vojakom jih opogumiti; biti v duhu pri kom z mislimi, ne dejansko; samo sedel je pri njih, z duhom pa je bil odsoten mislil je na druge stvari; brati kaj s pravim duhom namenom, razumevanjem; ekspr. on je njegov zli duh kvarno vpliva nanj; star. bolan na duhu slaboumen, omejen; iron. ubog na duhu nedomiseln, naiven; knjiž. braniti resnico z orožjem duha s prepričljivim, bistrim dokazovanjem; ura duhov po ljudskem verovanju čas od polnoči do ene, v katerem se vračajo duhovi rajnih; ekspr. zakladi duha kar je ustvaril človeški razum
♦ filoz. absolutni duh po Heglu zadnja, dokončna stopnja razvoja duha iz njega samega; svetovni duh po Heglu počelo in urejevalec zgodovine; rel. sv. Duh tretja božja oseba
- 1. rel. enota, skupina vernikov, ki ima stalnega duhovnika in je podrejena župniji: fara ima šest podružnic in eno duhovnijo
- 2. zastar. župnija: skoraj ni bilo hiše v naši duhovniji, ki je ne bi bila obiskala ta bolezen
- 1. ki je dveh vrst: na vrtu so dvoji otroci, naši in sosedovi; dvoja človekova narava dvojna
- 2. pri množinskih samostalnikih izraža število dve: pripeljali so se v dvojih saneh; sam.: v življenju so dvoji: eni, ki dajejo, in drugi, ki sprejemajo; dvojega se bojim; mož in žena sta v dvojem eno
● obljubiti in dati je dvoje obljubiti je lahko, obljubo izpolniti težje
- 1. s prilastkom organizacija proizvajanja, razporejanja in uporabe materialnih dobrin: vloga države pri razvoju družbene ekonomike; pomanjkljivosti, spremembe v naši ekonomiki / zakonitosti kapitalistične, socialistične ekonomike
// proizvajanje, razporejanje in uporaba materialnih dobrin; gospodarstvo: razvijati ekonomiko; nacionalna ekonomika; povezati ekonomiko dežele z mesti / ukvarja se z ekonomiko podjetja - 2. veda o organizaciji gospodarstva in zakonitostih njegovega razvoja: predava ekonomiko proizvodnje; ekonomika gozdarstva, kmetijstva / Inštitut za ekonomiko
- 3. redko ekonomičnost, gospodarnost: problemi organizacije in ekonomike dela; razprava o ekonomiki gospodarjenja v industriji / ekonomika izraznih sredstev zgoščenost, jedrnatost
- 1. dorasel mlad moški, ki še ni poročen: fantje pojejo na vasi; lep, mlad, postaven fant; vaški fantje; fantje in možje; pravice fantov; vasovanje fantov / ekspr. saj si že cel fant / na fanta ostriženo dekle z moško frizuro; tako čudna je, vede se kot fant
// ekspr. neporočen moški sploh: je še fant; vse življenje je ostal fant; star fant
// ekspr. pogumen, odločen moški: fant, da mu ni para; pokaži se fanta - 2. doraščajoča oseba moškega spola: v razredu je več fantov kot deklet; golobrad fant; petnajstleten fant
// pog. sin: tudi fante je naučila hišnih del; ima same fante
// pog. vajenec: mojster ni prišel sam, ampak je poslal fanta - 3. moška oseba, ki je v ljubezenskem odnosu do dekleta: fant jo je pustil; tako mlada, pa ima že fanta; to je njen fant
- 4. nav. mn., pog., ekspr. osebe moškega spola, ki jih družijo skupni interesi: naši fantje so se na tekmovanju dobro držali / to so pošteni fantje moški sploh
// kot nagovor dajmo, fantje, pohitimo - 5. igralna karta z moško figuro: pikov fant
- 6. pog., v medmetni rabi izraža
- a) navdušenost, priznanje: fant, kako pojejo; fant, medalja mu ne uide
- b) nejevoljo, jezo: fant, si sitna; fant, sem ga polomil
● ekspr. to je fant od fare v vseh pogledih dober človek; postaven, lep moški; ekspr. fant, kakršnih gre dvanajst na ducat nepomemben, povprečen fant
- 1. oblikovati besede, stavke z govorilnimi organi: bolnik naj čim manj govori; zunaj nekdo govori; ne ljubi se mu govoriti; med predstavo se ne sme govoriti; govoriti s piskajočim, kričečim glasom, z dolenjskim naglasom; govoriti skozi nos; govoriti gladko, glasno, hitro, počasi, tiho; govori s težavo; na simpoziju je prvič govoril v angleščini; govori kot dež hitro, veliko; govori, kot bi imel žgance v ustih / otrok se uči, začenja, že zna govoriti / nemi govorijo z rokami; govoriti z znaki; pren., ekspr. govoriti z očmi, s pogledom; topovi so govorili pozno v noč
// biti sposoben oblikovati besede, stavke z govorilnimi organi: ne govori, je gluhonem / naša papiga govori
// preh. izražati, posredovati določeno besedilo z govorjenjem: igralci govorijo vloge nekoliko preglasno; predavanje je nekaj časa govoril na pamet, nekaj časa pa bral - 2. izražati misli z govorjenjem: kaj govoriš? kar naprej je nekaj govorila, pa je nisem razumel; govoriti resnico; dobro veš, da tega jaz nisem govoril; ekspr. govôri, kdo te je poslal povej; govoriti brez olepšavanja, brez pomislekov, brez zadrege; govoriti iz izkušnje; govoril je o svojih doživetjih; govoril je v kratkih in jedrnatih stavkih; govoriti o kom z navdušenjem, s spoštljivostjo; bistroumno, dvoumno, neumno, vsebinsko prazno, premišljeno, razumno, zmedeno govoriti; naravnost govoriti; danes drugače govoriš kot zadnjič / nič ne pomaga govoriti, treba je ukrepati / babica govori v podobah, v prilikah; on hinavsko, malo, odkrito, preveč, spretno, veliko govori / govoriti proti komu kritizirati ga; izražati nezadovoljstvo z njim; pog. govoriti čez koga opravljati, obrekovati ga; govoril bom v tvojo korist / z dajalnikom velikokrat sem ti govoril, da to ni dobro dopovedoval sem ti, prepričeval sem te; pren., ekspr. to mi govori notranji glas, vest; knjiž. o čem ti govori glasba; oči so govorile samo še strah in grozo
// z jezikovnimi sredstvi izražati misli: o tej stvari govori avtor v zadnjem delu razprave / knjiga govori odkrito o perečih problemih sedanjega časa; pesem govori o ljubezni / tako govori mehanika o gibanju / o tem bo govoril zakon; predpisi, govorijo drugače - 3. znati, obvladati jezik, zlasti v govorjeni obliki: govori šest jezikov; dobro, slabo govori slovenščino; govori slovensko, po slovensko, star. slovenski, zastar. po slovenski; knjižno, pravilno govoriti
- 4. neposredno podajati v javnosti sestavek o kaki stvari: kdo bo govoril na proslavi; na zborovanju je govoril o naši gospodarski politiki; govoriti po radiu, televiziji, pred javnostjo / zvečer bo predavanje o krasu, govoril bo znan strokovnjak predaval
- 5. nav. 3. os. širiti kaj, navadno s pripovedovanjem: ni prav, da govori take stvari; (ljudje) govorijo, da ga bo vzela zaradi denarja; brezoseb. o njem se je govorilo, da je hudoben človek
- 6. dv. in mn. izmenjavati mnenja, misli z govorjenjem: vneto so govorili o vsakdanjih stvareh; govorila sva po telefonu; tiho sta govorila med seboj; rad bi govoril s teboj; z njim se ne da govoriti; govorili smo pozno v noč / na seji so govorili o delovnih načrtih; kritično govoriti o kaki stvari / sam s seboj govori; brezoseb. o teh stvareh se javno govori in piše / v časopisih so o tem javno govorili razpravljali
// ekspr. o tem bi se dalo (še) govoriti ni še vse razčiščeno; ne mislijo vsi tako
// kot vljudnostna fraza pri seznanjanju s kom imam čast govoriti? - 7. ekspr. biti s kom v normalnih odnosih: soseda spet ne govorita; ali že govoriš z njim
- 8. nav. 3. os. biti zunanji izraz, znamenje česa: pohištvo govori o dobrem okusu lastnikov; vse poteze na obrazu so govorile, da je odločen; številke jasno govorijo o naraščanju proizvodnje / vse govori proti njemu, njemu v prid; vse govori za to, da se je ponesrečil
● fant in dekle govorita že več let gojita medsebojna ljubezenska čustva; ekspr. meni ni treba tega govoriti stvar že poznam; ekspr. govoriti gluhim ušesom, stenam, vetru, v prazno prepričevati ljudi, ki se ne dajo prepričati; govoriti skupni jezik imeti enako mnenje o kaki stvari, vprašanju; nižje pog. sama fovšija govori iz njega njegovo govorjenje, ravnanje kaže, da je nevoščljiv; ekspr. govorijo drug čez drugega vsevprek; govorita drug mimo drugega drug za drugega ne ve, kaj misli, hoče; ekspr. govoriti komu na srce prizadevno prepričevati koga, zlasti o pravilnosti česa; govoril bom zate priporočil te bom, zavzel se bom zate; o industriji je tu težko govoriti industrije tu skoraj ni; ekspr. o podpori ni da bi govoril, ni vredno govoriti je zelo majhna, nepomembna; o tem se ne splača govoriti vse razpravljanje je zaman; ekspr. o tem ni da bi govoril ni potrebno, ni vredno govoriti; ekspr. nad tem so se zgražali celo prijatelji, da ne govorim o sovražnikih izraža stopnjevanje z dodatno trditvijo; ekspr. o njegovem delu lahko govorimo samo v superlativih moremo ga le zelo hvaliti; govoriti s kom med štirimi očmi brez prič, zaupno; ekspr. tako se ne govori z menoj ni primerno in ne dovolim, da na tak (grob) način govoriš z menoj; ali si že govoril z njim, če te pusti si ga že vprašal; govori na dolgo in široko zelo obširno, s številnimi podrobnostmi; ekspr. govoriti tjavdan, tja v tri dni brez smisla, neumnosti; govori, kar mu pride na jezik nič ne pretehta, ne premisli, kar govori; pog. govori kakor raztrgan, strgan dohtar veliko, spretno; govori, kakor bi rožice sadil vzneseno, lepo; priliznjeno, sladko; govori, kakor bi iz rokava stresal hitro, gladko; preg. kar trezen človek misli, pijan govori v pijanosti človek razkrije svoje misli, mnenje; preg. česar polno je srce, o tem usta rada govore človek rad govori o svojih čustvih; preg. govoriti je srebro, molčati pa zlato včasih je bolje, da se kaka stvar, mnenje ne pove
- govorèč -éča -e: jezno govoreč je pogrnila mizo; nemško govoreča ženska; ušla je govoreča papiga; sam.: obrnil je svoj pogled v govorečega
- govorjèn -êna -o: govorjena beseda ima večjo moč kakor napisana / v brezosebno-prislovni rabi odkrito govorjeno, fant je pošten
- 1. nav. mn. kar je, predstavlja komu določeno vrednoto; korist: tu se naši in njihovi interesi križajo; njuni interesi se ujemajo; družijo jih enaki, podobni, skupni interesi / za tem se skrivajo njegovi osebni interesi; uskladiti interese posameznikov z interesi skupnosti; družbeni, gospodarski, javni interesi; materialni, trgovski interesi
- 2. navadno s prilastkom kar daje, prinaša ugodne, pozitivne posledice; korist: braniti, zastopati interese delovnega ljudstva; bori se za svoje interese / naredite tako, saj je v vašem interesu vam v korist, v prid
♦ jur. pravni interes pravno zaščitena osebna ali premoženjska korist - 3. publ., v prislovni rabi, v zvezi v interesu izraža usmerjenost koristnosti glagolskega dejanja: delati, govoriti v interesu skupnosti / odlok so sprejeli v interesu varnosti zaradi varnosti
- 4. hotenje, želja po določenem udejstvovanju; zanimanje, nagnjenje: imeti, kazati interes; vzbujati komu interes za kaj; ima velik interes za glasbo; znanstveni interesi
// potreba, želja: nima interesa tekmovati / nerazvita območja imajo interes za hitrejši gospodarski razvoj si ga želijo, se zavzemajo zanj - 5. ed., zastar. obresti: posojilo mu prinaša dosti interesa
● publ. kakšen interes ima, da širi takšne govorice kaj namerava, kaj hoče doseči s tem; publ. film je vzbudil izreden interes občinstva veliko zanimanje, velik odziv; publ. delati kaj z velikim interesom z veliko zavzetostjo, vnemo
- « Prejšnja
- 1
- 2
- 3
- 4
- 5
- 6
- 7
- 8
- 9
- Naslednja »