Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Fran > SSKJ

Zadetki iskanja

SSKJ
nadzórnik -a m (ọ̑) kdor poklicno sistematično pregleduje, spremlja potek ali razvoj česa, zlasti določene dejavnosti: nadzornik je pregledal poslovanje v trgovini / cestni, pristaniški nadzornik; policijski, sodni, tržni nadzornik; nadzornik gozdov
♦ šol. šolski nadzornik kdor poklicno nadzoruje in usmerja učno in vzgojno delo šol; žel. nadzornik proge uslužbenec, ki vodi in nadzoruje delo desetarjev pri vzdrževanju proge
SSKJ
čúti1 čújem nedov. in dov., čúl in čùl (ú ȗ) raba peša  
  1. 1. s sluhom zaznavati; slišati: ne kliči, saj te nihče ne čuje; čul je glasne korake in udarce na vrata; čuti govorjenje, smeh; v daljavi je bilo čuti grmenje; ni čul, kdaj je prišel; dobro, razločno čuti; zaradi nevihte se vpitje ni čulo / ekspr. povem samo to, kar sem čul na lastna ušesa / nar. vzhodno star je, pa slabo čuje
  2. 2. seznaniti se s čim s poslušanjem: ali bi rade kaj čule o njej; želela je čuti njegovo mnenje; slabih stvari ne čuje rada / zdaj pa čujmo zanimivo zgodbo poslušajmo
    // izvedeti kaj iz pripovedovanja ljudi: gotovo ste že čuli zanj; o novih sosedih nismo čuli nič slabega; brezoseb. čuje se, da bo prišel nadzornik
  3. 3. star. uslišati: Nebo mu prošnje te ne čuje (S. Gregorčič)
    ●     ekspr. to se čuje kot bridka ironija je; preg. da se resnica prav spozna, treba je čuti dva, oba zvona trditev in nasprotno trditev
    čúvši zastar.: to čuvši, se mož razveseli; prim. čuj
SSKJ
imé -na s (ẹ̑) 
  1. 1. beseda, več besed, ki se uporabljajo za razlikovanje, določevanje
    1. a) posameznega človeka: določiti, izbrati otroku ime; s tresočo se roko je napisal ime; lepo, smešno ime; predstavil se je s tem imenom; seznam imen / ni hotel povedati imena; ni se mogel spomniti njenega imena; knjiž. ne vem mu imena / moje ime je Jože imenujem se Jože; kako ti je ime; ime ima po očetu; ne poznam nikogar, ki bi imel to ime / dati komu ime; dobil je novo ime / ekspr. prijelo se ga je ime Jirs začeli so ga imenovati; rekli so mu
      // v prijavi je moral navesti svoje ime ime in priimek; knjiž. vse bančne vloge se glasijo na njegovo ime; podpisal se je s celim imenom z imenom in priimkom
      // poklical ga je po imenu, z imenom / živi pod drugim imenom; izmišljeno ime psevdonim; potoval je pod lažnim, tujim imenom; partizansko ime ki ga je dobil, imel v partizanih
      // živalim je dajal človeška imena / povedati priimek in ime
    2. b) posameznega iz iste vrste: pes je še brez imena; poznal je vsa rastlinska imena; navedel je ime rojstnega kraja; ime podjetja; ime ulice / knjiž. tej rudnini ne vem imena; šola, ulica je dobila ime po njem; tudi reka ima to ime / star. vas, Vrh po imenu vas, ki se imenuje Vrh
      // žival sliši samo na določeno ime / domače ime ime domačije, ki ga uporablja bližnja okolica; hišno ime ime hiše, domačije, ki ga uporablja bližnja okolica
    3. c) izdelkov: številke in imena obrazcev / avtomobile so dali v prodajo pod različnimi imeni / spremeniti ime programa naslov
      // zaščiteno ime proizvoda
  2. 2. ekspr. ugled, priznanje: ima bogastvo in ime; pridobil, ustvaril si je ime; zaslužil si je takšno ime / bil je literat brez imena; trgovina z imenom znana kot zelo dobra
  3. 3. ekspr., z oslabljenim pomenom, s prilastkom oseba, kot jo določa prilastek: pozabljena so bila vsa literarna imena tega obdobja; vodilno ime sodobne glasbe / to je že priznano ime / posestvo je prepisal na sinovo ime posestvo je prepustil sinu
    // njegovo ime je spoštovanja vredno je spoštovanja vreden; to ime je danes že pozabljeno / tvoje ime sem že bral o tebi, tvojem delu sem že bral
  4. 4. v prislovni rabi, v zvezi v imenu izraža posrednost glagolskega dejanja: pozdravite ga tudi v mojem imenu; to lahko zahtevate samo v svojem imenu; v imenu kolektiva je izročil darilo / govoriti v imenu ljudstva / vse to je delal v imenu pravice
  5. 5. v zvezi dobro ime med ljudmi znano, ustaljeno pozitivno mnenje o kom: jemal mu je ugled in dobro ime; kljub vsemu si je znal ohraniti dobro ime; spravil ga je ob dobro ime
    ●     ekspr. dal mu je samo toliko, da je bilo (za) ime zelo malo; ekspr. kdo je to rekel? Ime ni važno nočem povedati, kdo je to rekel, ker je važnejše govoriti o sporni stvari, zadevi; ekspr. od gradu je ostalo samo še ime grad je popolnoma porušen, uničen; ekspr. njegovo ime je zaslovelo daleč naokoli postal je slaven; knjiž., ekspr. grozota, ki ji ni imena izraža zelo visoko stopnjo; po imenu ekspr. nadzornik je samo še po imenu njegova dejavnost se ne čuti več; poznam ga samo po imenu nisem ga še videl, nisem se še srečal z njim; ekspr. še po imenu mu ni podoben sploh mu ni podoben; star. za božje ime, ubogaj izraža veliko prošnjo, rotenje; ekspr. imenovati stvari s pravim imenom opisovati stvari, dejstva tako, kot so v resnici, brez olepšavanja; knjiž. pridobiti si literarno ime postati znan kot dober pisatelj, pesnik; ekspr. šla sta skozi gozd, ki ne zasluži tega imena skozi zelo slab gozd
    ♦     lingv. lastno ime; ledinsko ime ime njive, travnika, gozda; ljubkovalno ime; občno ime ime vrste, skupine predmetov; osebno ime lastno ime človeka; snovno ime
SSKJ
kdó kóga zaim., kómu, kóga, kóm, kóm (ọ̄) 
  1. 1. izraža vprašanje po neznani osebi: kdo je to napisal? koga si srečal? s kom se pogovarjaš? / kdo od vas ga pozna? / kot klic pri dražbi kdo da več? kot poziv straže kdo tam? / ekspr.: pa delal, kdo bo; takrat je stopil v razred - kdo? Sam nadzornik; pog. vtem ko se pogovarjamo o sosedu, koga ti ne prinese vrag? Ravno njega / v vezniški rabi, v vprašalnih odvisnih stavkih: ali veš, kdo sem; zdaj vidiš, s kom imaš opravka; elipt. bomo videli, kdo bo koga
  2. 2. ekspr., v retoričnem vprašanju izraža nasprotno trditev: kdo bi si bil kaj takega mislil? kdo neki jo je nagovarjal k poroki? Nihče; le kdo ti bo pomagal? / kdo bi ne bil vesel takega sina?
  3. 3. izraža nedoločeno, poljubno osebo: naj stopi kdo po zdravnika; dati komu kaj; o tem se moram s kom pogovoriti / naj ga zamenja kdo drug / ekspr.: o tem bodo povedali svoje mnenje arhitekti, urbanisti in še kdo; gorje, če bi te kdo slišal; če kdo, on to zna
  4. 4. nar. vzhodno kdor: kdo jé pri naši mizi, bo tudi delal
    ●     dela ima kot le kdo zelo veliko; ekspr. naj reče kdo, kar hoče, rada jo pa le ima poudarja trditev; pog. bili so večinoma delavci, oblečeni kakor kdo vsak po svoje; pog., ekspr. za koga me pa imaš kakšne lastnosti mi pripisuješ; s kom me zamenjuješ; pog. denar dobiva od ne vem koga od neznane osebe; ekspr. kdo vse je že bil tam zelo veliko jih je bilo; preg. povej mi, s kom hodiš, in povem ti, kdo si človek je tak kot njegova družba; prim. kdove
SSKJ
priganjáč -a m (á) 
  1. 1. kdor priganja, goni živino: priganjači pokajo z biči; priganjači mul; slišalo se je vpitje priganjačev
  2. 2. slabš. kdor zahteva, poskuša doseči, da kdo hitreje dela: na delu so jim dali priganjača / nadzornik je bil pravi priganjač / politični, režimski priganjači agitatorji
  3. 3. redko kdor goni divjad pred stojišče lovca; gonjač: lovci so ga najeli za priganjača
SSKJ
prigánjati -am nedov. (ȃ) 
  1. 1. delati, povzročati, da se kdo hitreje giblje, premika: voznik priganja vole; priganjati konja v tek; priganjati z bičem, s palico / hodila sta tako počasi, da ju je moral priganjati
  2. 2. nav. ekspr. delati, povzročati, da mora biti kdo bolj aktiven: starši ga opominjajo in priganjajo, pa nič ne pomaga; stal jim je zmeraj za petami in jih priganjal; drug drugega priganjajo / razmere nas priganjajo
    // zahtevati, poskušati doseči, da kdo hitreje dela: nadzornik jih neprestano priganja; če jih ne bi priganjal, bi delo ne bilo opravljeno; priganjati pri delu
    // z besedami, navadno ostrimi, poskušati doseči, da bi kdo kaj storil, delal: priganjati otroke k delu, učenju; izpij, potem pa greva, ga je priganjal / priganjati koga v posteljo naganjati
    ●     ekspr. čas nas že spet priganja morali bomo hiteti; ekspr. košnja nas priganja treba bo začeti kositi; nar. vzhodno oče je bil pri plugu, sin pa je priganjal (krave) poganjal, vodil; redko priganjati lovcem divjad goniti
    priganjáje: priganjaje živino, je pripeljal na vrh klanca
    priganjajóč -a -e: žvižgal si je, priganjajoč konje z bičem; slišali so se priganjajoči glasovi
SSKJ
šólski -a -o prid. (ọ̑) 
  1. 1. nanašajoč se na šolo
    1. a) šolski okoliš / šolski avtobus avtobus za prevoz učencev v šolo; šolski kabineti; šolski zvonec; šolska klop, tabla; šolska knjižnica, telovadnica; šolska poliklinika / šolski izlet; ustanoviti šolski pevski zbor; sodelovati na šolski proslavi; izdajati šolsko glasilo; letno šolsko poročilo / šolski pouk / šolski sluga nekdaj kdor opravlja pomožna, zlasti manjša oskrbniška dela na šoli
      // Slovenski šolski muzej
    2. b) šolski dnevi v letu; šolske počitnice / izvesti šolsko reformo / šolska izobrazba; osemletna šolska obveznost / šolske knjige učbeniki; kupiti zvezke in druge šolske potrebščine / šolska ura čas 45 minut; šolsko leto leto, ki traja od 1. septembra do 31. avgusta; priložiti prošnji zadnje šolsko spričevalo / šolska ladja ladja za praktični pouk pomorstva, navtike; šolsko letalo letalo za praktični pouk letenja
      // šolska torba / šolski in predšolski otroci; šolska mladina
    3. c) prebeliti šolske hodnike; šolsko dvorišče
  2. 2. nav. slabš. ki ima togo, ustaljeno, navadno poenostavljeno obliko: šolsko pojmovanje sveta; ta razlaga je zelo šolska / njeno igranje, recitiranje je preveč šolsko
    ●     ekspr. letos je prestopil šolski prag je šel prvič v šolo; ekspr. ta roman je šolski primer klasične zgradbe besedila nazoren, jasen, poučen; star. bil je njegov šolski tovariš sošolec; pog. drgniti šolske klopi hoditi v šolo; ekspr. poznata se že iz šolskih klopi iz let skupnega šolanja
    ♦     rel. šolska sestra redovnica reda, ki se ukvarja s poučevanjem verouka, strežbo bolnikov, vodenjem gospodinjstva v verskih zavodih; šol. šolski nadzornik kdor poklicno nadzoruje in usmerja učno in vzgojno delo šol; izpolniti šolsko obveznost končati osem let šolanja v osnovni šoli; šolska naloga v šoli ob nadzorstvu, prisotnosti učitelja pisana naloga za dokaz, preveritev določenega znanja; voj. šolski naboj naboj brez smodnika in vžigalne kapice
    šólsko prisl.: njegove slike delujejo šolsko in prazno; problem so reševali preveč šolsko; spraševal ga je čisto po šolsko; šolsko pravilna pisava; sam.: žarg. danes pišemo matematično šolsko šolsko nalogo
SSKJ
podgána -e ž (á) 
  1. 1. večji, škodljiv glodavec z zelo dolgim repom: uničevati, zatirati podgane; cviljenje podgan / past za podgane
  2. 2. nizko ničvreden, malovreden človek: spet je tu ta podgana; nadzornik v rudniku je bil prava podgana / kot psovka izgini, podgana / človeške podgane
    ●     ekspr. podgane že zapuščajo ladjo neznačajni, dvolični ljudje zapuščajo gibanje, stranko, podjetje, ker čutijo, da bi bilo zaradi poslabšanja položaja nevarno ostati; slabš. leteče podgane golobi
    ♦     zool. črna, siva podgana; podgana vrečarica podgani podoben, na drevju živeči ameriški sesalec, Didelphis
SSKJ
téčen -čna -o prid., téčnejši (ẹ́ ẹ̄) 
  1. 1. ki s svojo hranljivostjo hitro poteši tek: zaradi napornega dela potrebuje tečno hrano; kruh s slanino je tečna malica
  2. 2. ki se jé s tekom: govedo je našlo tečno pašo, travo; korenčkov sok naredi hrano bolj tečno
  3. 3. ekspr. ki je zaradi določene lastnosti, pogostnosti komu odveč, nezaželen: podrobni opisi delajo pripoved tečno; tečno govorjenje / tečno delo
  4. 4. ekspr., v povedni rabi ki z neprimernim vedenjem, govorjenjem povzroča komu neprijetnosti, slabo voljo: če ga vprašam, kam gre, mi reče, da sem tečen; otrok je tečen, ker je lačen in zaspan / biti tečen s svojimi vprašanji
  5. 5. ekspr. ki si z vztrajnimi, nepopustljivimi prošnjami, zahtevami prizadeva za kaj: tečen nadzornik; prodajalec je tečni stranki zamenjal čevlje; bodi malo tečen, pa ti bodo ustregli; tečen kot podrepna muha, stenica, uš / komarji so tečni
    téčno prisl.: tečno govoriti, se vesti; sam.: izogibati se tečnih
SSKJ
górnik1 -a m (ọ̑) 
  1. 1. zastar. lastnik vinograda, vinogradnik: lesene hiše gornikov
  2. 2. zgod., v fevdalizmu nadzornik nad zakupniki vinogradov, ki ga je postavil gorski gospod
SSKJ
škribán -a m (ȃ) zastar. pisar: notarjev škriban / lesni škriban lesni zapisovalec, nadzornik; vodja žage
SSKJ
dávkarski -a -o prid. (ā) nanašajoč se na davkarje ali davke: davkarski nadzornik / davkarski urad davčni
SSKJ
edíl -a m (ȋ) zgod. nadzornik javnega reda, tržne organizacije, javnih zgradb ter organizator javnih prireditev v starem Rimu
SSKJ
inšpéktor -ja m (ẹ́) kdor poklicno sistematično pregleduje, spremlja potek ali razvoj česa, zlasti določene dejavnosti, nadzornik: inšpektor je pregledal poslovne knjige / cestni, pristaniški inšpektor; policijski, sanitarni, šolski, tržni, urbanistični inšpektor
SSKJ
kontrolór -ja m (ọ̑) kdor poklicno kontrolira; nadzornik, pregledovalec: pokazati račune kontrolorju; kontrolor in revizor / bil je imenovan za kontrolorja / prometni, tržni kontrolor; kontrolor proizvodnje
♦ aer. kontrolor letenja uslužbenec pri kontroli letenja
SSKJ
nadglédnik -a m (ẹ̑) zastar. nadzornik: postal je nadglednik / pristaniški nadglednik
SSKJ
nadzirátelj -a m (ȃ) redko nadzornik: tržni nadziratelj
SSKJ
nadzórnica -e ž (ọ̑) ženska oblika od nadzornik: šolska nadzornica
SSKJ
ogléda -a in -e m (ẹ̑) zastar. nadzornik: bil je določen za ogleda / šolski ogleda / mrliški ogleda mrliški oglednik
SSKJ
revidènt -ênta in -énta m (ȅ é, ẹ́) knjiž., redko pregledovalec, nadzornik: poročilo revidenta
Število zadetkov: 22