Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Fran

Zadetki iskanja

eSSKJ – Slovar slovenskega knjižnega jezika

Celotno geslo eSSKJ
glágol glágola samostalnik moškega spola [glágol]
    1. iz jezikoslovja pregibna besedna vrsta, ki je v stavku povedek, izraža vid, čas, vezljivost, naklon in način ter označuje dejanja, procese in stanja
      1.1. iz jezikoslovja beseda, ki pripada tej besedni vrsti
STALNE ZVEZE: dovršni glagol, modalni glagol, naklonski glagol, nedovršni glagol, nepravilni glagol, neprehodni glagol, pomožni glagol, prehodni glagol
ETIMOLOGIJA: prevzeto prek rus. glagól iz stcslov. glagolъ ‛beseda, govor, glas’ < pslov. golgolъ ‛klicanje, vpitje’ < ide. *gal-galo- iz *gal- ‛klicati, vpiti’ - več ...
Celotno geslo eSSKJ
glágolski glágolska glágolsko pridevnik [glágolski]
    2. ki je v zvezi z glagolico
STALNE ZVEZE: glagolska besedna zveza, glagolski čas, glagolski način, glagolski vid, neosebna glagolska oblika, osebna glagolska oblika
ETIMOLOGIJA: ↑glagol
Celotno geslo eSSKJ
kartografíja kartografíje samostalnik ženskega spola [kartografíja]
    1. dejavnost, ki se ukvarja z izdelovanjem zemljevidov, kart določenega območja
      1.1. zemljevidi, karte, ki nastanejo pri tej dejavnosti
      1.2. veda o tej dejavnosti
    2. iz biologije prepoznavanje, določanje položaja, funkcije česa v organizmu, njegovem delu, strukturi, zlasti gena v kromosomu; SINONIMI: iz biologije kartiranje
ETIMOLOGIJA: prevzeto iz nem. Kartografie, it. cartografia, frc. cartographie, iz ↑karta + gr. graphía ‛pisanje, opisovanje’ iz gráphō ‛pišem, slikam, vklešem, vrežem’
Celotno geslo eSSKJ
tercína tercíne samostalnik ženskega spola [tercína]
    1. iz literarne vede trivrstična kitica, sestavljena iz jambskih enajstercev, z oklepajočo ali verižno rimo
      1.1. vsebina te kitice
ETIMOLOGIJA: prevzeto (prek nem. Terzina) iz it. terzina iz terzo ‛tretji’

Slovar slovenskega knjižnega jezika²

SSKJ²
bi členica, zanikano nê bi in bi ne (é) z opisnim deležnikom dela pogojni naklon sedanjega časa, v zvezi z bil in opisnim deležnikom pogojni naklon preteklega časa; raba pogojnega naklona preteklega časa peša
1. za izražanje možnosti, negotovosti: to bi bilo krivično; išče žensko, ki bi mu gospodinjila; dvomim, da bi bila tako bolna; stopil je na prag, da bi pogledal po trgu; vede se, kakor da bi me ne poznal; če bi malo pomislil, bi drugače govoril; ko bi se bil fant hotel učiti, bi bil šolo igraje izdelal; elipt.: kaj bi rad? sam ne ve, kaj bi
2. za (obzirno) izražanje želje, trditve: želeti bi bilo, da škodo poravnate; njegov predlog bi bilo dobro upoštevati; (ali) bi bili tako prijazni in mi knjigo posodili? gledališče naj bi tudi vzgajalo; ekspr.: o da bi imel vsaj malo miru! da bi ga strela! prav mu je, pa naj bi bil pazil
// v zvezi z naj za izražanje domneve: po časopisnih poročilih naj bi bil zakon tik pred sprejetjem
// navadno v zvezi z misliti, reči za izražanje omejitve na samo osebni odnos do česa: rekel bi, da to ni res
3. z oslabljenim pomenom, v zvezi ne da bi za izražanje načina, kako poteka dejanje nadrednega stavka: planeš v sobo, ne da bi pozdravil; odšel je, ne da bi se bil poslovil
● pog. kaj bi tisto stvar nima pomena; ekspr. o tem ni da bi govoril ni potrebno, ni vredno govoriti; to je praznoglavec. Ne bi rekel zdi se mi, da ni; pog. če se je vrnil? Ne da bi jaz vedel mogoče, ne vem
SSKJ²
bódi2 -te in -íte velelni naklon od biti sem (ọ́) z oslabljenim pomenom
1. knjiž., v medmetni rabi izraža ne popolnoma prostovoljno privolitev; naj bo: praviš, da si se me naveličal. Bodi!
2. v medmetni rabi, navadno v zvezi z no izraža začudenje, zavrnitev; beži, daj: bodi no, bodi, tega ti ne verjamem; bodite no, da se je omožila / bodi no pametna, tega ti ni mogel obljubiti
3. knjiž., v vezniški rabi, v dopustnih odvisnih stavkih, navadno okrepljen za izražanje dejstva, kljub kateremu se dejanje nadrednega stavka uresniči; naj bo, čeprav: naprej moramo, pa bodi še tako nevarno; bodite z njim prijazni ali osorni, odgovora ne dobite / bodi pozimi ali poleti, nikoli ni nosil klobuka
● ekspr. fant, ne bodi len, skoči za tatom brez obotavljanja, urno; knjiž. s tem pa ne bodi rečeno, da je povest zanič ne trdim; prim. biti2
SSKJ²
dolóčen -čna -o prid., dolóčnejši (ọ́)
podan tako, da se ne da dvomiti o tem, kaj izraža: nihče mu ni dal določnega odgovora; zahtevam določno izjavo; izreči o tem določno mnenje / misel je dobivala določnejšo obliko
♦ jezikosl. določna glagolska oblika oblika, ki zaznamuje osebo, spol, število, naklon in način; osebna glagolska oblika; določna oblika pridevnika oblika kakovostnega pridevnika, ki označuje večjo določenost, pogosto oblikovno, naglasno drugačna
    dolóčno prisl.:
    oče se ni določno izrazil; povedal mu je samo na splošno, ne pa določno; stvari je treba določneje razmejiti; šele zdaj je določneje videl njen obraz; sam.: izvedel ni nič določnega
SSKJ²
doskočíšče -a s (í)
šport. kraj, mesto doskoka: skakalec je padel in se valil po doskočišču; naklon doskočišča / mivka za doskočišče pri skoku v višino
SSKJ²
glágolski1 -a -o prid. (á)
nanašajoč se na glagol: glagolska raba; glagolsko dejanje / glagolski način; glagolski samostalnik; glagolski vid; osebna glagolska oblika oblika, ki zaznamuje osebo, spol, število, naklon in način
SSKJ²
ímperativ -a m (ȋ)
1. knjiž., navadno s prilastkom zahteva, nujnost: izhajati iz družbenega imperativa; film ne ustreza sedanjim ideološkim imperativom; razorožitev postaja imperativ sedanjega časa / spoznati pisateljev notranji imperativ / z oslabljenim pomenom: inteligenca se je podredila revolucionarnim imperativom; publ. tam vlada imperativ boja za oblast
// nav. ekspr., v zvezi kategorični imperativ nujna zahteva: povečanje izvoza je za državo kategorični imperativ
♦ filoz. kategorični imperativ po Kantu človekovo svobodno nravno načelo, po katerem se mora brezpogojno ravnati
2. jezikosl. velelni naklon: stavek v imperativu
// glagolska oblika za izražanje tega naklona; velelnik: uporabiti imperativ
SSKJ²
índikativ -a m (ȋ)
jezikosl. povedni naklon: stavek v indikativu
// glagolska oblika za izražanje tega naklona, povednik: uporabiti indikativ
SSKJ²
inklinácija -e ž (á)
1. knjiž. nagnjenje, teženje: dijakova izredna inklinacija k literaturi; inklinacija k uživanju alkoholnih pijač / inklinacija k tej bolezni je podedovana nagnjenost, dovzetnost / razlog za njegovo inklinacijo k tej nazorski skupini ni znan usmerjenost
2. knjiž. nagnjenost, naklon: inklinacija pobočja, terena
3. fiz., navadno v zvezi magnetna inklinacija odklon magnetne igle od vodoravne smeri: izmeriti magnetno inklinacijo
SSKJ²
kondicionál -a m (ȃ)
jezikosl. pogojni naklon: stavek je v kondicionalu
// glagolska oblika za izražanje tega naklona; pogojnik: uporabljati kondicional
SSKJ²
kónjunktiv -a m (ọ̑)
jezikosl., v nekaterih jezikih naklon, ki izraža odvisnost enega glagolskega dejanja od drugega ali razmerje govorečega do povedanega, vezni naklon:
SSKJ²
módus -a m (ọ̑)
knjiž. način: iskati modus, ki bi zagotovil pravilno financiranje; modus izražanja umetnine
♦ filoz. stanje kake stvari, ki je bolj slučajno kot nujno; glasb. starogrška in srednjeveška tonska lestvica; jezikosl. slovnična kategorija za izražanje odnosa govorečega do glagolskega dejanja, stanja; naklon; pravn. odredba v darilni pogodbi ali oporoki, po kateri mora obdarjenec oziroma dedič dobljeno premoženje delno ali v celoti porabiti za določen namen
SSKJ²
naklòn -ôna m (ȍ ó)
1. glagolnik od nakloniti: odzdravila je z naklonom glave; predstaviti se z vljudnim naklonom priklonom
2. nagnjenost dane ravnine glede na osnovno ravnino: meriti, spreminjati naklon; proga ima majhen naklon; naklon strmine / prečni, vzdolžni naklon
3. jezikosl. slovnična kategorija za izražanje odnosa govorečega do glagolskega dejanja, stanja: v katerem naklonu je ta glagolska oblika / pogojni, povedni, velelni naklon
SSKJ²
naklonína -e ž (ī)
1. nagib, naklon: določiti naklonino vzpenjače; povprečna naklonina stene je 80°
2. pobočje, strmina: vsa naklonina se je bleščala v soncu; zdrsnil je po zaledeneli naklonini
SSKJ²
naklónski -a -o prid. (ọ̑)
nanašajoč se na naklon 2: naklonska igla je kazala 90°
♦ geom. naklonski kot kot, ki ga oklepa dana premica ali ravnina z osnovno premico ali ravnino; jezikosl. naklonski glagol glagol, ki izraža odnos do drugega glagola
SSKJ²
oblíka -e ž (ȋ)
1. navadno s prilastkom določen videz, ki ga ima stvar v prostoru: pravokotna oblika predmeta; stavba ima še prvotno obliko; spreminjajoče se oblike oblakov; po obliki podoben hruški; oblika in barva / oblika črk, tlorisa / listi jajčaste, podolgovate oblike; gmota brez določene oblike / spomenik v obliki piramide / dati izdelkom lepo obliko / moderna oblika pohištva / mokra obleka je še bolj poudarjala njene ženske oblike / za to umetnostno smer so značilne abstraktne oblike / dosti let je proučeval oblike zemeljskega površja
2. navadno z rodilnikom značilnost česa glede na sestavne elemente, njihovo razporeditev: spremeniti obliko enačbe; poslovenjena oblika imena; knjiga ima obliko zbornika / zapis v obliki šifer / analizirati obliko pesmi
// stanje, skupek določenih značilnosti, po katerem se kaka snov, pojav ločuje od drugih možnosti svojega pojavljanja obstajanja: jedrska, toplotna in druge oblike energije; glasba je ena izmed oblik umetnosti; led je oblika vode / pojavne oblike življenja
3. navadno s prilastkom videz, zunanji izraz kakega pojava, pogojen z njegovo vsebino: bojevati se za napredne družbene oblike; spremenjene organizacijske oblike / dati mislim jasno obliko
4. način, kako je kaj izraženo, povedano, navadno v umetniškem delu: dajati prednost obliki; oblika in vsebina / delo ima izbrušeno obliko
// s prilastkom sistem izraznih sredstev, v katerem se izrazi kaka vsebina: ta pesnik je uvedel veliko novih oblik; menuet, simfonija in druge glasbene oblike / stalne pesniške oblike
5. s prilastkom, v zvezi v obliki izraža, da se kaj pojavlja, obstaja tako, kot nakazuje določilo: pesmi so izšle tudi v knjižni obliki; sir vsebuje vse bistvene sestavine mleka v koncentrirani obliki; publ.: prihranki v obliki denarja so mu propadli; dati pomoč v obliki materiala in strokovnjakov
6. navadno z rodilnikom način, metoda: spremeniti obliko dela; sodobne oblike zdravljenja / publ. obstajajo razlike v obliki reševanja teh vprašanj
7. jezikosl. sklonska, spregatvena ali besedotvorna določenost jezikovnega sredstva: nedoločnik, namenilnik in druge glagolske oblike; v besedilu je več pogovornih, zastarelih oblik; enklitične oblike zaimkov; oblika za tretjo osebo množine / osebna glagolska oblika ki zaznamuje osebo, spol, število, naklon in način / oblikovalka je ženska oblika od oblikovalec
● publ. proučeval je mikroskopsko drobne oblike bitja, organizme; knjiž., zastar. dati testo v pomaščeno obliko model; knjiž., zastar. livarska oblika kalup, forma; ekspr. pravilnik ne sme biti le zunanja oblika ne sme samo obstajati, ne da bi vplival na stvari, ravnanje
♦ adm. angleška oblika poslovnih pisem pri kateri je vsaka vrstica enako oddaljena od levega roba; ekon. enostavna oblika vrednosti izraz vrednosti blaga v kateremkoli drugem blagu; relativna oblika vrednosti izraz vrednosti določene vrste blaga v drugih vrstah blaga; filoz. oblika način, kako je snov izoblikovana v stvarnost, možnost v realnost; forma; kem. alotropne oblike ogljika; lit. antična metrična oblika; mat. eksplicitna oblika funkcije zapis funkcije, v katerem je odvisna spremenljivka sama na eni strani enačbe; min. izometrična oblika kristala
SSKJ²
óptativ -a m (ọ̑)
jezikosl., v nekaterih jezikih naklon, ki izraža željo govorečega: stavek v optativu
Število zadetkov: 119