obvéza -e ž (ẹ̑)
1. kos tkanine, ki se namesti na rano ali okrog poškodovanega dela telesa: obveza se je razrahljala; na roki ima obvezo; sneli so mu obvezo z oči; za obvezo je porabila kos rjuhe, robec / oviti obvezo okrog komolca povoj
2. kar se po določenih normah, predpisih mora storiti, opraviti: izpolniti, nalagati, sprejemati obveze / to je naša moralna obveza dolžnost / davčna obveza davčna obveznost
// glagolnik od obvezati: pogoj za štipendijo je obveza, da se bo po končanem študiju zaposlil v podjetju
♦ med. kompresijska obveza za ustavljanje krvavitev iz rane; mavčna obveza z mavcem posut povoj, ki se uporablja za imobilizacijo telesnih delov; dokolenska mavčna obveza
Zadetki iskanja
Slovar slovenskega knjižnega jezika²
SSKJ²
SSKJ²
obvéznost -i ž (ẹ́)
1. kar se po določenih normah, predpisih mora storiti, opraviti: imeti, izpolniti obveznost; naložili so mu nove obveznosti; družabne obveznosti / to je njihova moralna obveznost dolžnost / delovna obveznost dnevno ali tedensko število ur, ki jih mora opraviti delavec / sprejeti kaj brez obveznosti
// kar se po določenih normah, predpisih mora plačati, poravnati: izpolniti obveznost / davčna, denarna, plačilna obveznost
2. nav. mn. kar mora kdo storiti, opravljati v zvezi s svojim poklicem, položajem, pripadnostjo; dolžnost: obveznosti ga kličejo drugam; imeti, sprejeti obveznosti; izpolnjevati svoje obveznosti; nalagati komu obveznosti; pravice in obveznosti
3. pravn. pravno razmerje, na podlagi katerega je ena stranka upravičena zahtevati od druge določeno dajatev, storitev: obveznost nastane, preneha / izjavna obveznost obveznost dati na vprašanje pristojnega organa izjavo; iztožljiva obveznost ki se da iztožiti; mednarodnopravne obveznosti; pogodbena obveznost
♦ fin. a vista obveznosti bank na zahtevo takoj plačljive obveznosti; šol. izpolniti šolsko obveznost končati devet let šolanja v osnovni šoli; učna obveznost učitelja tedensko število ur pouka, ki jih mora opraviti učitelj; voj. vojaška obveznost predpisano služenje vojaškega roka
1. kar se po določenih normah, predpisih mora storiti, opraviti: imeti, izpolniti obveznost; naložili so mu nove obveznosti; družabne obveznosti / to je njihova moralna obveznost dolžnost / delovna obveznost dnevno ali tedensko število ur, ki jih mora opraviti delavec / sprejeti kaj brez obveznosti
// kar se po določenih normah, predpisih mora plačati, poravnati: izpolniti obveznost / davčna, denarna, plačilna obveznost
2. nav. mn. kar mora kdo storiti, opravljati v zvezi s svojim poklicem, položajem, pripadnostjo; dolžnost: obveznosti ga kličejo drugam; imeti, sprejeti obveznosti; izpolnjevati svoje obveznosti; nalagati komu obveznosti; pravice in obveznosti
3. pravn. pravno razmerje, na podlagi katerega je ena stranka upravičena zahtevati od druge določeno dajatev, storitev: obveznost nastane, preneha / izjavna obveznost obveznost dati na vprašanje pristojnega organa izjavo; iztožljiva obveznost ki se da iztožiti; mednarodnopravne obveznosti; pogodbena obveznost
♦ fin. a vista obveznosti bank na zahtevo takoj plačljive obveznosti; šol. izpolniti šolsko obveznost končati devet let šolanja v osnovni šoli; učna obveznost učitelja tedensko število ur pouka, ki jih mora opraviti učitelj; voj. vojaška obveznost predpisano služenje vojaškega roka
SSKJ²
ôgenj ôgnja m (ó)
1. pojav, pri katerem oddaja snov ob spajanju s kisikom svetlobo in toploto: ogenj gori, plapola, tli, ugaša, žari; ogenj greje; ogenj v peči prasketa; ogenj je zagorel in razsvetlil okolico; ekspr. ogenj požira seno; kuriti, zanetiti ogenj; gasilcem je uspelo ogenj pogasiti; razpihovati ogenj; nalagati (drva) na ogenj; ekspr. hiša je bila vsa v ognju je gorela; rana peče kot ogenj; zardela je kot živi ogenj / kuriti stražne ognje; sedeti ob tabornem ognju / proti ognju odporna snov; pren. v očeh ji je žarel ogenj
// pog. požar: v tej vasi je bil lani ogenj / kot klic pri požaru ogenj
2. pog. vir toplote za kuhanje, pripravljanje hrane: zmanjšati ogenj; vzeti posodo z ognja; kuhati, peči na močnem, slabem ognju / kuhati na odprtem ognju neposredno nad plameni
3. knjiž., ekspr. velika življenjska moč, sila: ogenj se mu preliva po telesu; imeti ogenj v srcu / konj je poln ognja
// visoka stopnja čustvene vznemirjenosti, razgibanosti: žarel je od notranjega, ustvarjalnega ognja; biti ves v ognju; o tem je govoril z vsem mladostnim ognjem; prepevali so z velikim ognjem / to je dajalo ognja dejanjem in besedam / z ognjem se je lotil stvari
// z oslabljenim pomenom poudarja pomen samostalnika, na katerega se veže: gorel je v ognju ljubezni; ogenj navdušenja; iti skozi ogenj terorja; ogenj vstaje se je hitro širil / biti v ognju debate
4. knjiž. rdeča svetloba, žarenje: nebo je bilo v ognju zahajajočega sonca; ogenj večerne zarje / ko je vstopila, so bila njena lica v ognju
5. voj. močnejše obstreljevanje določenega cilja: ogenj z vseh strani jih je prisilil k umiku; odpreti, ustaviti ogenj iz pušk; sovražnik je odgovoril z ognjem; strojnični in topovski ogenj; znajti se v območju nasprotnikovega ognja; ustavitev ognja / bočni ogenj iz orožja, postavljenega bočno na smer obrambe ali napada; navzkrižni ogenj obstreljevanje istega cilja z več strani, zlasti iz zasede / kot ukaz ogenj
6. voj. oborožen spopad, boj: borci so šli v ogenj; poslati vojake v ogenj; do zdaj še ni bil v ognju; pren. kadar je kaj važnega, pošlje ženo v ogenj
● ekspr. komaj odpre usta, že je ogenj v strehi nastane prepir, spor; ekspr. bruhati ogenj in žveplo na nasprotnika silovito ga napadati z besedami; pog. imaš ogenj vžigalice, vžigalnik, da si prižgem cigareto; ekspr. s tem je prilil olja na ogenj je koga še bolj razburil, razdražil; je še poslabšal položaj, odnose; ekspr. zanj dam roko v ogenj prepričan sem, da je pošten, sposoben; ekspr. šla bi v ogenj zanj vse bi žrtvovala za njegove koristi; ekspr. imeti dve železi v ognju dva načrta hkrati za dosego kakega cilja; ekspr. prekaliti se v ognju veliko pretrpeti, prestati; je med dvema ognjema v položaju, ko ga ogrožata, delujeta nanj dve nasprotujoči si sili; ekspr. igrati se z ognjem lahkomiselno, neprevidno izpostavljati se nevarnosti; ekspr. zatreti kaj z ognjem in mečem s silo, nasilno, z orožjem; bengalični ogenj ognjemet v različnih, pisanih barvah; grški ogenj nekdaj vnetljiva snov za zažiganje zlasti sovražnih ladij; ekspr. dekle je živi ogenj zelo živahno, ognjevito; požiralec ognja artist, ki si med nastopom navidezno potiska v grlo gorečo palico; star. puška na dva ognja dvocevka; boji se ga kakor živega ognja zelo; novica je šla kakor ogenj po deželi se je zelo hitro širila; preg. ni dima brez ognja ni posledice brez vzroka
♦ elektr. Elijev ogenj in elijev ogenj svetlikanje na strelovodu zaradi razelektrenja ob nevihti; rel. večni ogenj pekel; šport. olimpijski ogenj ki se prinese iz kraja Olimpija in gori med olimpijskimi igrami; med dvema ognjema skupinska otroška igra z žogo; teh. v ognju obstojen ki pri visoki temperaturi ne spremeni svojih lastnosti; voj. metalec ognja orožje, ki pod pritiskom brizga gorečo snov
1. pojav, pri katerem oddaja snov ob spajanju s kisikom svetlobo in toploto: ogenj gori, plapola, tli, ugaša, žari; ogenj greje; ogenj v peči prasketa; ogenj je zagorel in razsvetlil okolico; ekspr. ogenj požira seno; kuriti, zanetiti ogenj; gasilcem je uspelo ogenj pogasiti; razpihovati ogenj; nalagati (drva) na ogenj; ekspr. hiša je bila vsa v ognju je gorela; rana peče kot ogenj; zardela je kot živi ogenj / kuriti stražne ognje; sedeti ob tabornem ognju / proti ognju odporna snov; pren. v očeh ji je žarel ogenj
// pog. požar: v tej vasi je bil lani ogenj / kot klic pri požaru ogenj
2. pog. vir toplote za kuhanje, pripravljanje hrane: zmanjšati ogenj; vzeti posodo z ognja; kuhati, peči na močnem, slabem ognju / kuhati na odprtem ognju neposredno nad plameni
3. knjiž., ekspr. velika življenjska moč, sila: ogenj se mu preliva po telesu; imeti ogenj v srcu / konj je poln ognja
// visoka stopnja čustvene vznemirjenosti, razgibanosti: žarel je od notranjega, ustvarjalnega ognja; biti ves v ognju; o tem je govoril z vsem mladostnim ognjem; prepevali so z velikim ognjem / to je dajalo ognja dejanjem in besedam / z ognjem se je lotil stvari
// z oslabljenim pomenom poudarja pomen samostalnika, na katerega se veže: gorel je v ognju ljubezni; ogenj navdušenja; iti skozi ogenj terorja; ogenj vstaje se je hitro širil / biti v ognju debate
4. knjiž. rdeča svetloba, žarenje: nebo je bilo v ognju zahajajočega sonca; ogenj večerne zarje / ko je vstopila, so bila njena lica v ognju
5. voj. močnejše obstreljevanje določenega cilja: ogenj z vseh strani jih je prisilil k umiku; odpreti, ustaviti ogenj iz pušk; sovražnik je odgovoril z ognjem; strojnični in topovski ogenj; znajti se v območju nasprotnikovega ognja; ustavitev ognja / bočni ogenj iz orožja, postavljenega bočno na smer obrambe ali napada; navzkrižni ogenj obstreljevanje istega cilja z več strani, zlasti iz zasede / kot ukaz ogenj
6. voj. oborožen spopad, boj: borci so šli v ogenj; poslati vojake v ogenj; do zdaj še ni bil v ognju; pren. kadar je kaj važnega, pošlje ženo v ogenj
● ekspr. komaj odpre usta, že je ogenj v strehi nastane prepir, spor; ekspr. bruhati ogenj in žveplo na nasprotnika silovito ga napadati z besedami; pog. imaš ogenj vžigalice, vžigalnik, da si prižgem cigareto; ekspr. s tem je prilil olja na ogenj je koga še bolj razburil, razdražil; je še poslabšal položaj, odnose; ekspr. zanj dam roko v ogenj prepričan sem, da je pošten, sposoben; ekspr. šla bi v ogenj zanj vse bi žrtvovala za njegove koristi; ekspr. imeti dve železi v ognju dva načrta hkrati za dosego kakega cilja; ekspr. prekaliti se v ognju veliko pretrpeti, prestati; je med dvema ognjema v položaju, ko ga ogrožata, delujeta nanj dve nasprotujoči si sili; ekspr. igrati se z ognjem lahkomiselno, neprevidno izpostavljati se nevarnosti; ekspr. zatreti kaj z ognjem in mečem s silo, nasilno, z orožjem; bengalični ogenj ognjemet v različnih, pisanih barvah; grški ogenj nekdaj vnetljiva snov za zažiganje zlasti sovražnih ladij; ekspr. dekle je živi ogenj zelo živahno, ognjevito; požiralec ognja artist, ki si med nastopom navidezno potiska v grlo gorečo palico; star. puška na dva ognja dvocevka; boji se ga kakor živega ognja zelo; novica je šla kakor ogenj po deželi se je zelo hitro širila; preg. ni dima brez ognja ni posledice brez vzroka
♦ elektr. Elijev ogenj in elijev ogenj svetlikanje na strelovodu zaradi razelektrenja ob nevihti; rel. večni ogenj pekel; šport. olimpijski ogenj ki se prinese iz kraja Olimpija in gori med olimpijskimi igrami; med dvema ognjema skupinska otroška igra z žogo; teh. v ognju obstojen ki pri visoki temperaturi ne spremeni svojih lastnosti; voj. metalec ognja orožje, ki pod pritiskom brizga gorečo snov
SSKJ²
paléta -e ž (ẹ̑)
1. slikarska priprava za razmazovanje, mešanje barv: v roki je držal paleto in slikal; paleta in čopič / barve s palete; pren., knjiž. pisatelj slika življenje z bogato in pisano paleto
● ekspr. ta motiv je vreden njegove palete da bi ga on upodobil, naslikal
2. knjiž., s prilastkom barve, barvni odtenki pri čem: na tej sliki prevladuje svetla paleta; paleta impresionizma / modna paleta se vsako leto spreminja modne barve
// elementi, stvari, sestavljajoči kako celoto: letošnja repertoarna paleta je zelo aktualna; pisana orkestralna paleta; zvočna paleta
3. ekspr., z rodilnikom velika količina, množina: travnik nudi paleto barv; paleta idej, zabavnih popevk
4. teh. priprava z mednarodno dogovorjenimi merami, obliko za prevažanje blaga: nalagati sadje s paletami; lesena paleta; palete in viličarji
1. slikarska priprava za razmazovanje, mešanje barv: v roki je držal paleto in slikal; paleta in čopič / barve s palete; pren., knjiž. pisatelj slika življenje z bogato in pisano paleto
● ekspr. ta motiv je vreden njegove palete da bi ga on upodobil, naslikal
2. knjiž., s prilastkom barve, barvni odtenki pri čem: na tej sliki prevladuje svetla paleta; paleta impresionizma / modna paleta se vsako leto spreminja modne barve
// elementi, stvari, sestavljajoči kako celoto: letošnja repertoarna paleta je zelo aktualna; pisana orkestralna paleta; zvočna paleta
3. ekspr., z rodilnikom velika količina, množina: travnik nudi paleto barv; paleta idej, zabavnih popevk
4. teh. priprava z mednarodno dogovorjenimi merami, obliko za prevažanje blaga: nalagati sadje s paletami; lesena paleta; palete in viličarji
SSKJ²
plòh plôha m (ȍ ó)
debelejši ploščat kos lesa iz podolžno razžaganega debla: nalagati plohe na voz; razžagati ploh v deske; bukovi, hrastovi plohi; miza, pod iz plohov
// navadno s prilastkom tak kos lesa, na katerem se reže, seka: razkosati prašiča na plohu / mesarski ploh
// nar. perilnik: nasloniti se na ploh
♦ etn. vleči ploh šega, da mora tisti, zlasti dekle, ki se je nameraval poročiti, a se ni, na pepelnično sredo vleči ploh skozi vas
debelejši ploščat kos lesa iz podolžno razžaganega debla: nalagati plohe na voz; razžagati ploh v deske; bukovi, hrastovi plohi; miza, pod iz plohov
// navadno s prilastkom tak kos lesa, na katerem se reže, seka: razkosati prašiča na plohu / mesarski ploh
// nar. perilnik: nasloniti se na ploh
♦ etn. vleči ploh šega, da mora tisti, zlasti dekle, ki se je nameraval poročiti, a se ni, na pepelnično sredo vleči ploh skozi vas
SSKJ²
pomálem in po málem prisl. (ā)
1. izraža ponavljanje dejanja v majhnih količinah, stopnjah: hrane mu daje pomalem; pomalem dežuje že ves teden; zmeraj se pomalem jezi; pomalem nalagati na ogenj / ves čas me pomalem zebe
// malo, nekoliko: pomalem mu je podoben; steza je pomalem uhojena / v mladosti sem bil tudi jaz pomalem tak
2. počasi: pritisk pomalem popušča; pomalem se te začenjam bati; pomalem se je nebo zmračilo
● ekspr. pohištvo je pomalem vredno tisoč evrov najmanj tisoč evrov; star. kako vam gre? Hvala, bo že pomalem bo že (kako), še kar
1. izraža ponavljanje dejanja v majhnih količinah, stopnjah: hrane mu daje pomalem; pomalem dežuje že ves teden; zmeraj se pomalem jezi; pomalem nalagati na ogenj / ves čas me pomalem zebe
// malo, nekoliko: pomalem mu je podoben; steza je pomalem uhojena / v mladosti sem bil tudi jaz pomalem tak
2. počasi: pritisk pomalem popušča; pomalem se te začenjam bati; pomalem se je nebo zmračilo
● ekspr. pohištvo je pomalem vredno tisoč evrov najmanj tisoč evrov; star. kako vam gre? Hvala, bo že pomalem bo že (kako), še kar
- málo pomálem in málo po málem ekspr.:
malo pomalem srka kavo; malo pomalem je začelo deževati / malo pomalem se je le dal omečiti;
SSKJ²
SSKJ²
SSKJ²
tŕkelj -klja m (ŕ)
nar. gorenjsko kos debla približno v velikosti polena: klati, nalagati trklje; debeli trklji
nar. gorenjsko kos debla približno v velikosti polena: klati, nalagati trklje; debeli trklji
SSKJ²
víle víl ž mn. (í ȋ)
orodje z roglji in dolgim držajem za zajemanje, premetavanje trave, gnoja: nabosti na vile; nositi gnoj na vilah iz hleva; nalagati seno z vilami; lesene, železne vile; kupiti dvoje vil in grablje / nasaditi vile; vile s tremi roglji / dodati za vile gnoja / gnojne vile s štirimi roglji; senene vile lesene vile s tremi roglji, pri katerih srednji ne leži v isti ravnini; vile za lopatenje z močnimi, ploščatimi roglji; vile za krompir z devetimi do dvanajstimi roglji z odebeljenimi konicami
● grablje ima, vil pa ne samo jemlje, daje pa ne
orodje z roglji in dolgim držajem za zajemanje, premetavanje trave, gnoja: nabosti na vile; nositi gnoj na vilah iz hleva; nalagati seno z vilami; lesene, železne vile; kupiti dvoje vil in grablje / nasaditi vile; vile s tremi roglji / dodati za vile gnoja / gnojne vile s štirimi roglji; senene vile lesene vile s tremi roglji, pri katerih srednji ne leži v isti ravnini; vile za lopatenje z močnimi, ploščatimi roglji; vile za krompir z devetimi do dvanajstimi roglji z odebeljenimi konicami
● grablje ima, vil pa ne samo jemlje, daje pa ne
SSKJ²
vkrcávati -am nedov. (ȃ)
spravljati koga s kopnega na ladjo: vkrcavati ujetnike, vojake / vkrcavati na ladjo
// publ. nalagati, natovarjati (na ladjo): vkrcavati vojaško opremo, orožje / vkrcavati vodo v čolne
spravljati koga s kopnega na ladjo: vkrcavati ujetnike, vojake / vkrcavati na ladjo
// publ. nalagati, natovarjati (na ladjo): vkrcavati vojaško opremo, orožje / vkrcavati vodo v čolne
- vkrcávati se
stopati, odhajati s kopnega na ladjo: potniki se vkrcavajo
// stopati, odhajati v letalo: stevardesa jih je pripeljala do letala in začeli so se vkrcavati
SSKJ²
vkrceváti -újem nedov. (á ȗ)
spravljati koga s kopnega na ladjo: vkrcevati begunce
// publ. nalagati, natovarjati (na ladjo): vkrcevati tovor, žito na ladje
spravljati koga s kopnega na ladjo: vkrcevati begunce
// publ. nalagati, natovarjati (na ladjo): vkrcevati tovor, žito na ladje
- vkrceváti se
stopati, odhajati s kopnega na ladjo: izletniki so se vkrcevali v čolne
// stopati, odhajati v letalo: potniki za zadnji polet se vkrcujejo
SSKJ²
zadájati -am nedov. (ȃ)
delati, povzročati kaj, navadno neprijetnega, slabega: zadajati komu rane / zadajati bolečine, skrbi, žalost
● publ. zadajati naloge dajati, nalagati; publ. zadajati vprašanja spraševati
delati, povzročati kaj, navadno neprijetnega, slabega: zadajati komu rane / zadajati bolečine, skrbi, žalost
● publ. zadajati naloge dajati, nalagati; publ. zadajati vprašanja spraševati
- zadájati se star.
dajati se najeti za opravljanje določenega dela za plačilo: zadajala se je za deklo
SSKJ²
nakápati2 -am in -ljem nedov. (ȃ)
1. zastar. nakopavati: s tem si nakapa njihovo nejevoljo
2. nar. vzhodno nalagati1, nakladati: nakapati gnoj na voz
1. zastar. nakopavati: s tem si nakapa njihovo nejevoljo
2. nar. vzhodno nalagati1, nakladati: nakapati gnoj na voz
SSKJ²
naláganje -a s (ȃ)
glagolnik od nalágati: pomagati pri nalaganju opeke, sena; nalaganje tovora na ladjo / nalaganje ladje / javil se je za nalaganje peči / nalaganje datotek, glasbe, slik; nalaganje spletnih strani / nalaganje denarja, prihrankov v banko
glagolnik od nalágati: pomagati pri nalaganju opeke, sena; nalaganje tovora na ladjo / nalaganje ladje / javil se je za nalaganje peči / nalaganje datotek, glasbe, slik; nalaganje spletnih strani / nalaganje denarja, prihrankov v banko
SSKJ²
naplahtáti -ám dov. (á ȃ)
pog. nalagati2, prevarati: naplahtati koga; ekspr. včeraj so ga grdo naplahtali
pog. nalagati2, prevarati: naplahtati koga; ekspr. včeraj so ga grdo naplahtali
SSKJ²
naplávšati -am dov. (ȃ)
nižje pog. nalagati2, prevarati: naplavšati prijatelja; ekspr. pošteno jih je naplavšal
nižje pog. nalagati2, prevarati: naplavšati prijatelja; ekspr. pošteno jih je naplavšal
SSKJ²
SSKJ²
nategníti in natégniti -em dov. (ī ẹ́)
1. z vlečenjem povzročiti
a) da doseže kaj večjo, največjo dolžino: nategniti jermen, vrv; močno nategniti struno napeti / nategniti elastiko / voznik je nategnil vajeti / nategniti kapo čez ušesa; nategnila je krilo čez kolena potegnila / ekspr. nategnil je korak, da bi pravočasno prišel začel je delati daljše korake
b) nav. ekspr. da postane kaj bolj ravno, gladko, brez gub; poravnati, zravnati: skušal je nategniti rokav / nategniti pregrinjalo na postelji
// ekspr. obleči, navadno malomarno, površno: nategnil je suknjič in odšel / v naglici je nategnila nase krilo
2. pog. povzročiti, da traja kaj dalj časa; podaljšati, potegniti: delovnik so nam nategnili še za dve uri / še pet minut bom nategnil predavanje
3. pog., zlasti v sproščenem ožjem krogu nalagati2, ogoljufati, prevarati: že spet ga je nategnil; nikar ne dovoli, da bi te nategnil
4. star. navzeti se, zlasti barve, vonja: vino po pretakanju rado nategne / slivovka nategne barvo vina
● ekspr. nategniti harmoniko zaigrati na harmoniko; ekspr. nategniti otroku ušesa kaznovati ga s potegljaji za uhelj; ekspr. nategnil je ušesa, da bi slišal prisluhnil; ekspr. uzde, vajeti mu bo treba nategniti biti bolj strog, zahteven do njega
1. z vlečenjem povzročiti
a) da doseže kaj večjo, največjo dolžino: nategniti jermen, vrv; močno nategniti struno napeti / nategniti elastiko / voznik je nategnil vajeti / nategniti kapo čez ušesa; nategnila je krilo čez kolena potegnila / ekspr. nategnil je korak, da bi pravočasno prišel začel je delati daljše korake
b) nav. ekspr. da postane kaj bolj ravno, gladko, brez gub; poravnati, zravnati: skušal je nategniti rokav / nategniti pregrinjalo na postelji
// ekspr. obleči, navadno malomarno, površno: nategnil je suknjič in odšel / v naglici je nategnila nase krilo
2. pog. povzročiti, da traja kaj dalj časa; podaljšati, potegniti: delovnik so nam nategnili še za dve uri / še pet minut bom nategnil predavanje
3. pog., zlasti v sproščenem ožjem krogu nalagati2, ogoljufati, prevarati: že spet ga je nategnil; nikar ne dovoli, da bi te nategnil
4. star. navzeti se, zlasti barve, vonja: vino po pretakanju rado nategne / slivovka nategne barvo vina
● ekspr. nategniti harmoniko zaigrati na harmoniko; ekspr. nategniti otroku ušesa kaznovati ga s potegljaji za uhelj; ekspr. nategnil je ušesa, da bi slišal prisluhnil; ekspr. uzde, vajeti mu bo treba nategniti biti bolj strog, zahteven do njega
- nategníti se in natégniti se ekspr.
razvleči se, raztegniti se: odeja se je že nategnila / to krilo se rado nategne
- natégnjen -a -o:
nategnjena odeja; nategnjene vajeti
Število zadetkov: 50
Dostopnost