- 1. kozmetično sredstvo za nego, zaščito las, kože, ustnic
- 2. ekspresivno kar pozitivno, blagodejno vpliva na človekovo počutje, zdravje
- 3. smola zlasti iglastih dreves ali grmov
Zadetki iskanja
eSSKJ – Slovar slovenskega knjižnega jezika
Celotno geslo
eSSKJ
bálzam bálzama samostalnik moškega spola [bálzam]
Celotno geslo
eSSKJ
klóža klóže samostalnik ženskega spola [klóža]
- iz planinstva sprijeta zgornja plast snega, ki ga je nanesel veter
Slovar slovenskega knjižnega jezika²
SSKJ²
gôvor -a m (ȏ)
1. oblikovanje besed, stavkov z govorilnimi organi: s ceste se je slišal glasen govor; neizrazit, nosljajoč govor; motnje, tehnika govora / obvladati kak jezik v govoru in pisavi / spoznati koga po govoru
// sposobnost tega oblikovanja: človeka loči od drugih živih bitij tudi govor; v bolezni je izgubil vid in govor / dar govora; imeti dar govora biti dober govornik
● iron. torej si spet dobil dar govora si pripravljen, hočeš spet govoriti
2. izražanje misli z govorjenjem: obtičati sredi govora; seči, vpasti komu v govor / svoboda govora
3. izmenjava mnenj, misli; pogovor: govor je nanesel na očeta; napeljal je govor na svoj članek; obrniti, zasukati govor drugam / v povedni rabi, navadno z nikalnico: o tem bo še govor, pog. govora prihodnjič; zdaj ni govor o premirju se ne govori; zdaj še govora ni o premirju še misliti ni nanj; ekspr. o kakem spanju sploh ni bilo govora; pren. govor pesti
// v členkovni rabi, z nikalnico izraža močno zanikanje: ni govora, da bi ga še čakal / »Ali grem lahko v kino?« »Ni govora.«
4. sestavek o kaki stvari, ki se neposredno podaja v javnosti, ali podajanje tega sestavka: predsednikov govor je vse navdušil; govor je dolgo trajal; govora ni govoril, ampak bral; izdati govore v knjigi; prenašati govor po radiu in televiziji; v govoru je poudaril, da je potrebna takojšnja pomoč; dolgovezen, ognjevit, oster govor; otvoritveni, pozdravni, uvodni govor / pog. imeti, nižje pog. držati govor govoriti
5. s prilastkom jezik, zlasti v govorjeni obliki: izobraženci so začeli povzdigovati v knjižni jezik tudi domači govor; nemški govor je še kar razumela; slovenskega govora ne bo nikoli pozabil / ljudski, otroški, pesniški govor; govor izobražencev; pren. likovni govor; govor oči in kretenj
♦ jezikosl. govor jezikovni sistem v okviru kakega narečja; odvisni ali indirektni govor navajanje tujega sporočila v slovnični odvisnosti od poročevalčevega govorjenja; premi ali direktni govor navajanje tujega sporočila v izvirni obliki
1. oblikovanje besed, stavkov z govorilnimi organi: s ceste se je slišal glasen govor; neizrazit, nosljajoč govor; motnje, tehnika govora / obvladati kak jezik v govoru in pisavi / spoznati koga po govoru
// sposobnost tega oblikovanja: človeka loči od drugih živih bitij tudi govor; v bolezni je izgubil vid in govor / dar govora; imeti dar govora biti dober govornik
● iron. torej si spet dobil dar govora si pripravljen, hočeš spet govoriti
2. izražanje misli z govorjenjem: obtičati sredi govora; seči, vpasti komu v govor / svoboda govora
3. izmenjava mnenj, misli; pogovor: govor je nanesel na očeta; napeljal je govor na svoj članek; obrniti, zasukati govor drugam / v povedni rabi, navadno z nikalnico: o tem bo še govor, pog. govora prihodnjič; zdaj ni govor o premirju se ne govori; zdaj še govora ni o premirju še misliti ni nanj; ekspr. o kakem spanju sploh ni bilo govora; pren. govor pesti
// v členkovni rabi, z nikalnico izraža močno zanikanje: ni govora, da bi ga še čakal / »Ali grem lahko v kino?« »Ni govora.«
4. sestavek o kaki stvari, ki se neposredno podaja v javnosti, ali podajanje tega sestavka: predsednikov govor je vse navdušil; govor je dolgo trajal; govora ni govoril, ampak bral; izdati govore v knjigi; prenašati govor po radiu in televiziji; v govoru je poudaril, da je potrebna takojšnja pomoč; dolgovezen, ognjevit, oster govor; otvoritveni, pozdravni, uvodni govor / pog. imeti, nižje pog. držati govor govoriti
5. s prilastkom jezik, zlasti v govorjeni obliki: izobraženci so začeli povzdigovati v knjižni jezik tudi domači govor; nemški govor je še kar razumela; slovenskega govora ne bo nikoli pozabil / ljudski, otroški, pesniški govor; govor izobražencev; pren. likovni govor; govor oči in kretenj
♦ jezikosl. govor jezikovni sistem v okviru kakega narečja; odvisni ali indirektni govor navajanje tujega sporočila v slovnični odvisnosti od poročevalčevega govorjenja; premi ali direktni govor navajanje tujega sporočila v izvirni obliki
SSKJ²
klóža -e ž (ọ̄)
alp. plast iz snega, ki ga je nanesel in stisnil veter: komaj se je rešil izpod klože / sneg se je v kložah valil v dolino
alp. plast iz snega, ki ga je nanesel in stisnil veter: komaj se je rešil izpod klože / sneg se je v kložah valil v dolino
SSKJ²
nanêsti -nêsem dov., nanésel nanêsla (é)
1. z nošenjem, prenašanjem spraviti kam: nanesti drva v kuhinjo; mravlje so nanesle visok kup iglic; nanesli so skupaj stole iz vse hiše / s čevlji so nanesli veliko blata, smeti v sobo / sinice so si nanesle novo gnezdo naredile
// z delovanjem povzročiti, da kaj kam pride, se kje nabere: kamenje in pesek je nanesla voda; veter nanese kupe listja, snega / hiše stojijo, kot bi jih veter nanesel brez reda, načrta
2. narediti, da pride na kako površino razmeroma tanka plast, majhna količina česa: nanesti kremo, ličilo na obraz; s čopičem nanesti barvo na platno
3. vrisati na papir, sliko: na vodoravno os nanesi skalo za čas, na navpično za hitrost / nanesti razdalje v merilu
4. z nesenjem povzročiti pojavitev določene količine jajc: letos so kokoši malo nanesle / pure so ji nanesle več jajc kot kokoši
5. s prislovnim določilom dati, prinesti denar, dobiček: kopanje premoga v tem kraju malo nanese / na leto obresti precej nanesejo
// z oslabljenim pomenom izraža, da nastane, se nabere česa toliko, kot nakazuje določilo: razprava je nanesla deset strani; vse skupaj nanese petnajst dni
6. nav. ekspr., s prislovnim določilom izraža obstoj določenih okoliščin, zaradi katerih pride do kakega dejanja, stanja: slučaj je nanesel, da sta se srečala; naključje je tako naneslo / pogovor je nanesel tudi nanj; brezoseb. včasih je prijazen, včasih pa zadržan, kakor nanese
1. z nošenjem, prenašanjem spraviti kam: nanesti drva v kuhinjo; mravlje so nanesle visok kup iglic; nanesli so skupaj stole iz vse hiše / s čevlji so nanesli veliko blata, smeti v sobo / sinice so si nanesle novo gnezdo naredile
// z delovanjem povzročiti, da kaj kam pride, se kje nabere: kamenje in pesek je nanesla voda; veter nanese kupe listja, snega / hiše stojijo, kot bi jih veter nanesel brez reda, načrta
2. narediti, da pride na kako površino razmeroma tanka plast, majhna količina česa: nanesti kremo, ličilo na obraz; s čopičem nanesti barvo na platno
3. vrisati na papir, sliko: na vodoravno os nanesi skalo za čas, na navpično za hitrost / nanesti razdalje v merilu
4. z nesenjem povzročiti pojavitev določene količine jajc: letos so kokoši malo nanesle / pure so ji nanesle več jajc kot kokoši
5. s prislovnim določilom dati, prinesti denar, dobiček: kopanje premoga v tem kraju malo nanese / na leto obresti precej nanesejo
// z oslabljenim pomenom izraža, da nastane, se nabere česa toliko, kot nakazuje določilo: razprava je nanesla deset strani; vse skupaj nanese petnajst dni
6. nav. ekspr., s prislovnim določilom izraža obstoj določenih okoliščin, zaradi katerih pride do kakega dejanja, stanja: slučaj je nanesel, da sta se srečala; naključje je tako naneslo / pogovor je nanesel tudi nanj; brezoseb. včasih je prijazen, včasih pa zadržan, kakor nanese
- nanesèn tudi nanešèn -êna -o:
zemlja tu je nanesena; ličilo je preveč na debelo naneseno
SSKJ²
napháti -phám stil. -pšèm dov. (á ȃ, ȅ)
1. s phanjem priti do določene količine česa: naphali so veliko ječmenove kaše
2. s pehanjem, porivanjem spraviti kam: naphati seno iz senika / knjiž. veter je naphal velike zamete napihal, nanesel
// star. napolniti, natlačiti: naphati kozolec s snopi / pleteno ograjo naphajo s prstjo nabijejo
1. s phanjem priti do določene količine česa: naphali so veliko ječmenove kaše
2. s pehanjem, porivanjem spraviti kam: naphati seno iz senika / knjiž. veter je naphal velike zamete napihal, nanesel
// star. napolniti, natlačiti: naphati kozolec s snopi / pleteno ograjo naphajo s prstjo nabijejo
- napháti se ekspr.
zelo se najesti: naphati se mesa / naphati se z mesom
- naphán -a -o:
sloj naphane ilovice; debela, naphana listnica; s puhom naphane pernice
SSKJ²
SSKJ²
véter -tra m, mn. vetrôvi stil. vétri (ẹ̑)
zaradi razlik v zračnem pritisku, temperaturi gibajoči se, premikajoči se zrak: veter piha, potegne, vleče, se zaganja; knjiž., ekspr. veter joka, se smeje; veter napenja jadra; veter mu je odnesel klobuk; veter povzroča valove; veter šumi v krošnjah dreves; ekspr. veter tuli, žvižga; veter ziblje žito na polju; hoditi proti vetru; zastave vihrajo v vetru; blag, močen, ugoden veter; hladen, mrzel, oster, topel veter; severni, zahodni vetrovi; spodnji veter ki piha s spodnje strani, iz doline; veter od juga, z juga; nasadi, izpostavljeni vetru; hitrost, smer vetra; hiše stojijo, kot bi jih veter nanesel brez reda, načrta; jahali so, kot bi jih nesel veter zelo hitro / mlin na veter / pri označevanju krajevnosti ali časovnosti: posušiti perilo na vetru; vzleteti ob močnem vetru
// gibanje, premikanje zraka zaradi razlik v zračnem pritisku, temperaturi: nenadoma je nastal veter; veter je ponehal / s pahljačo si je delala veter
● ekspr. vem, od kod veter piha kakšen je skriti namen takega govorjenja, ravnanja; ekspr. zdaj piha za nas ugoden veter razmere, okoliščine so za nas ugodne; ekspr. kakšen veter te je prinesel k nam iz kakšnih razlogov, vzrokov si prišel; ekspr. z nastopom novega šefa je začel pihati, vleči drug, nov veter razmere so se spremenile; ekspr. (jaz) ti bom dal vetra nabil te bom; napravil ti bom kaj neprijetnega; ekspr. govoriti vetru, v veter prepričevati ljudi, ki se ne dajo prepričati; ekspr. predati se vetru dopustiti, da postane življenje odvisno od okoliščin; ekspr. delati hud veter zaradi česa močno se razburjati, ostro ukrepati; evfem. bolnik ima vetrove v črevesju mu nastajajo plini; ekspr. ljudje so se zbrali z vseh vetrov od povsod; jadrati proti vetru ravnati, živeti v nasprotju s stališči, nazori okolja; ekspr. raziti se na vse (štiri) vetrove na vse strani; knjiž. boriti se z mlini na veter spopadati se z namišljeno nevarnostjo; knjiž. kdor seje veter, bo žel vihar kdor povzroča kaj slabega, se mu to povrne v še večji meri
♦ aer. čelni veter ki piha pravokotno na čelo vozila; astron. sončni veter stalni tok naelektrenih delcev, ki jih oddaja Sonce; geogr. pasatni vetrovi; meteor. kopni, morski veter; padajoči veter ki nastane pri prehajanju hladnega zraka čez gorsko prepreko; rafalni veter ki piha v posameznih trenutkih s povečano hitrostjo, v sunkih; vzgonski veter; jakost vetra; navt. dobiti veter v jadro; obrniti jadro od vetra; jadrati proti vetru, z vetrom; krmni, premčni veter
zaradi razlik v zračnem pritisku, temperaturi gibajoči se, premikajoči se zrak: veter piha, potegne, vleče, se zaganja; knjiž., ekspr. veter joka, se smeje; veter napenja jadra; veter mu je odnesel klobuk; veter povzroča valove; veter šumi v krošnjah dreves; ekspr. veter tuli, žvižga; veter ziblje žito na polju; hoditi proti vetru; zastave vihrajo v vetru; blag, močen, ugoden veter; hladen, mrzel, oster, topel veter; severni, zahodni vetrovi; spodnji veter ki piha s spodnje strani, iz doline; veter od juga, z juga; nasadi, izpostavljeni vetru; hitrost, smer vetra; hiše stojijo, kot bi jih veter nanesel brez reda, načrta; jahali so, kot bi jih nesel veter zelo hitro / mlin na veter / pri označevanju krajevnosti ali časovnosti: posušiti perilo na vetru; vzleteti ob močnem vetru
// gibanje, premikanje zraka zaradi razlik v zračnem pritisku, temperaturi: nenadoma je nastal veter; veter je ponehal / s pahljačo si je delala veter
● ekspr. vem, od kod veter piha kakšen je skriti namen takega govorjenja, ravnanja; ekspr. zdaj piha za nas ugoden veter razmere, okoliščine so za nas ugodne; ekspr. kakšen veter te je prinesel k nam iz kakšnih razlogov, vzrokov si prišel; ekspr. z nastopom novega šefa je začel pihati, vleči drug, nov veter razmere so se spremenile; ekspr. (jaz) ti bom dal vetra nabil te bom; napravil ti bom kaj neprijetnega; ekspr. govoriti vetru, v veter prepričevati ljudi, ki se ne dajo prepričati; ekspr. predati se vetru dopustiti, da postane življenje odvisno od okoliščin; ekspr. delati hud veter zaradi česa močno se razburjati, ostro ukrepati; evfem. bolnik ima vetrove v črevesju mu nastajajo plini; ekspr. ljudje so se zbrali z vseh vetrov od povsod; jadrati proti vetru ravnati, živeti v nasprotju s stališči, nazori okolja; ekspr. raziti se na vse (štiri) vetrove na vse strani; knjiž. boriti se z mlini na veter spopadati se z namišljeno nevarnostjo; knjiž. kdor seje veter, bo žel vihar kdor povzroča kaj slabega, se mu to povrne v še večji meri
♦ aer. čelni veter ki piha pravokotno na čelo vozila; astron. sončni veter stalni tok naelektrenih delcev, ki jih oddaja Sonce; geogr. pasatni vetrovi; meteor. kopni, morski veter; padajoči veter ki nastane pri prehajanju hladnega zraka čez gorsko prepreko; rafalni veter ki piha v posameznih trenutkih s povečano hitrostjo, v sunkih; vzgonski veter; jakost vetra; navt. dobiti veter v jadro; obrniti jadro od vetra; jadrati proti vetru, z vetrom; krmni, premčni veter
Slovenski pravopis
Pravopis
napháti -ám dov. naphánje; drugo gl. phati (á ȃ) kaj ~ seno iz senika; neobč. Veter je naphal velike zamete napihal, nanesel; pešaj. naphati kaj z/s čim ~ ograjo s prstjo nabiti; ~ kozolec s snopi napolniti, natlačiti
napháti se -ám se (á ȃ) poud. |zelo se najesti|: česa ~ ~ mesa; naphati se z/s čim ~ ~ z mesom
napháti se -ám se (á ȃ) poud. |zelo se najesti|: česa ~ ~ mesa; naphati se z/s čim ~ ~ z mesom
Maks Pleteršnik: Slovensko-nemški slovar
Pleteršnik
nanésti, -nésem, vb. pf. 1) eine gewisse Menge herantragen, zusammenbringen; veter je veliko prahu v sobo nanesel; — anschwemmen; voda je blata nanesla na travnik; nanesen svet, angeschwemmtes Land, Cig.; — 2) mit sich bringen; kakor beseda nanese, wie es das Gespräch mit sich bringt, M.; pogovor je tako nanesel, M.; čas in okoliščine so nanesle, C.; kakor nanese stvar, je nach der Art des Gegenstandes, Levst. (Nauk); prilika je tu ter tam nanesla, Levst. (Nauk).
Geološki terminološki slovar
Geologija
Geologija
Geologija
Geologija
Geografski terminološki slovar
Geografija
Geografija
Število zadetkov: 16
Dostopnost