Ali se pravilno zapiše kaj je tu zanimivega (nenavadnega, lepega) ali kaj je tu zanimivo (nenavadno, lepo)? Meni bolje zveni kaj je tu nenavadnega, a se mi zdi, da to ni prav. Po neki logiki samostalnika bi bilo vprašanje verjetno kaj je tu lepo in odgovor tu ni nič lepega. Kaj pa če bi tam sicer bilo nekaj lepega? Bi bil potem odgovor tu je dosti lepega?
Zadetki iskanja
Jezikovna
Kaj je tu »napačnega« ali »napačno«?
Jezikovna
Mislim, da slovenski pravopis napačno piše »Hrvaško Zagorje«
Razlaga v pravopisu je, da je Zagorje lastno ime, kar ne drži. Citiram hrvaški pravopis:
Bosanska Posavina riječ Posavina piše se velikim početnim slovom jer i samostalno označuje ime ravnice uz tok rijeke Save, za razliku od višerječnih imena područja Hrvatsko zagorje ili Gorski kotar u kojima se riječi zagorje i kotar ne pišu velikim početnim slovo jer samostalno nisu ime nego opća imenica.
Hrvaško zagorje bi se moralo pisati kot Bela krajina – zagorje z malo začetnico
Jezikovna
Polglasnik in knjižni jezik
Pojasnilo k temu sporočilu: iščem odgovor na vprašanje: kaj je pravilna slovenščina (polglasniki, akcent in tudi uporaba metafor/hiperbola).
Na strani ISJFR sem malo brskal ali bi kje našel odgovor na vprašanje o pravilni izgovorjavi določenih slovenskih besed.
Polglasniki in akcent Slovenski dialekti so mi zelo všeč, ampak vprašanje je: kaj pa sploh je pravilna izgovorjava, ki mislim, da bi jo morali uporabljati tudi na javni TV. Prihajam iz MB in iz mojih osnovnošolskih časov imam v spominu eno samo besedo na katero so nas opozarjali, nas popravljali in to je beseda: pes. Tako kot se piše, se na Štajerskem še zmeraj pogosto tudi izgovarja, včasih že kar namerno! Ne torej ps (žal, znaka za polglasnik nimam). Pred kratkim sem v mestnem parku naletel na skupino otrok, katerim je vzgojiteljica ravno nekaj razlagala in izgovorila besedo dež. In se takoj popravila: dž. Nisem se mogel zadržati in sem se oglasil: »Otroci (tudi ta beseda lahko da se v določenem sklonu pogosto napačno izgovarja: otroki), dež je pravilno!*« Vzgojiteljica me je podučila, da gre za polglasnik.
Predvsem pri »vremenskih izrazih« vremenarji v glavnem uporabljajo polglasnike, tako, da se mi zdi, kot, da govorijo angleško: dž, mgla, tema, In tu je še poudarek na zaključek: dober primer je tudi beseda, ki smo jo pogosto slišali v času dopustov: ČAKANJE (na mejnih prehodih). Mogoče se v vsem motim in imam le alergijo na prestolnico, zato se mi zdi, da na javni TV govorijo »ljubljanščino« in ne slovenščino, mogoče se je slovenščina v letih, potem ko sem končal s svojim šolanjem (slovenščino so nas učili itak le v OŠ!) zelo spremenila ali so nas tudi napačno učili? Nimam pojma.
Pretiravanje (hiperbula), metafore: tu so torej še pretiravanja, ki jih najpogosteje uporabljajo športni novinarji. Pa ne vem kako bi ta njihov govor sploh bilo pravilno imenovati, ker se mi zdi velikokrat prav absurdno (celo v smislu: zelena zelenica, npr.). Trenutno se niti ne spomnim posameznih primerov, ker sem se tega pisanja lotil čisto spontano. Pa tudi program hitro zamenjam, ko se začne tisto drenje in čudno govorjenje. Naš profesor slovenščine na 2. gimnaziji v MB je rekel: »Stavek mora biti kratek, jasen in razumljiv« (se mi zdi, kolikor se še spomnim). Sicer s temi mojimi sigurno ne bi bil zadovoljen.
Glede dialektov še naslednje: sem kar dober v nemščini, kjer obstaja seveda tudi veliko dialektov, od bavarskega do severnonemškega ali v Avstriji, od štajerskega pa do dunajskega ... Ampak na javni TV pa uporabljajo: hoch Deutsch.
Jezikovna
Zakaj na Obali ne marajo pravopisa?
Pred kratkim je izšel prevod romana Fulvia Tomizze Zlo prihaja s severa in ob tej priložnosti je bil kar nekajkrat zapisan in izgovorjen svojilni pridevnik, ki se nanaša na priimek Tomizza, skoraj dosledno je bil izgovorjen napačno, in sicer [tomicov] ali [tomicev].
Slovarski del Slovenskega pravopisa 2001 je v geslu Tomizza jasen:
- Tomízza -e in Tomízza -a [ica] m, druga oblika s -em oseb. i. (ı̑; ı̑) |italijanski pisatelj| Tomíčev -a -o tudi Tomízzev -a -o [-čev-] (ı̑; ı̑), ●Tomízzin -a -o [-čin] (ı̑)
Priimek Tomizza je samostalnik moškega spola, sklanja se po lahko po 1. ženski (Tomizza, Tomizze) ali 2. moški (Tomizza, Tomizza, s Tomizzem).
Pri svojilnem pridevniku daje SP na prvo mesto podomačitev Tomičev, za katero imam občutek, da je na Obali nihče ne rabi, dopušča pa tudi Tomizzev, ki se izgovori [tomičev]. Na koncu pa navede napačno rabo Tomizzin po zgledu Krležin, Mitjin itd.
Ko sem na napačno rabo v izgovoru [tomicov, tomicev] opozorila, sem naletela na odpor z argumentom, da v tem primeru pač raba odstopa od norme. Jaz pa menim, da vsaka napačna raba že ni kar takoj odstopanje od norme. In zakaj bi bila? Saj ni pri tem nič nelogičnega, pregibanje sledi pravopisnemu načelu, da dopušča izvirni zapis Tomizzev, govorjeni [c] pa se pretvori v govorjeni [č], kot se tudi pri moškem imenu Tomica – Tomičev (Ivica – Ivičev) ali Franc – Frančev, ne nazadnje tudi Mojca –- Mojčin. Argument je bil še ta, da svojilnega pridevnika, ki se nanaša na Cavazza, nihče ne izgovarja [kavačin], da se vsi izognejo in rabijo raje vloga Borisa Cavazze. Izgovora [tomičev] se otepajo tudi z argumentom, da je neustrezno tudi Baruca – Baručev, ker je iz pogovornega jezika domača edinole raba pač Barucin, pa naj gre za moškega ali žensko (knjižno pravilno seveda le Baručev). Mislim, da tuji izvor oz. zapis priimka nima pri tem nič opraviti, saj sledi slovenskim pravopisnim načelom.
Kaj storiti v takem primeru, ko se Slovenski pravopis 2001 zanika, še zlasti, ker imajo domačini na Obali že slabo pravopisno izkušnjo z Izolčani (v rabi je Izolani)?
Jezikovna
Besedni red v samostalniških besednih zvezah
Trije dežurni učenci, tri vodilne smučarke, trije najpomembnejši fiziki … je stalni besedni red v besednih zvezah (prim. npr. povzetek predavanja Andreje Žele, dostopen na spletni strani Lektorskega društva Slovenije: »ti trije veliki zeleni očetovi lovski klobuki«). Kaj je pravilno, če izpustimo samostalnik: trije dežurni ALI dežurni trije; tri vodilne ALI vodilne tri; trije udeleženi ALI udeleženi trije? Lahko namesto posamostaljenega pridevnika uporabimo posamostaljeni števnik (torej da besedni red najpomembnejši trije utemeljimo s posamostaljenim števnikom)? Ali te zveze res vedno vključujejo tudi neizrečen samostalnik?
Nekaj povedi: a) To so trije najpomembnejši fiziki na svetu. Vprašanje: Ti fiziki so trije najpomembnejši na svetu. ALI Ti fiziki so najpomembnejši trije na svetu. b) Tri najboljše tekmovalke so se predstavile javnosti. Vprašanje: Tri najboljše so se predstavile javnosti. ALI Najboljše tri so se predstavile javnosti. c) Pomenska razlika: trije Iztokovi otroci (torej trije od X Iztokovih otrok) in Iztokovi trije otroci (torej ima Iztok tri otroke). Vprašanje: Ali je pomenska razlika tudi v teh povedih: V tej sezoni v svetovnem pokalu še ni stala na stopničkah. Pa tudi sicer je bila med tri najboljše uvrščena zgolj dvakrat v karieri. ALI V tej sezoni v svetovnem pokalu še ni stala na stopničkah. Pa tudi sicer je bila med najboljše tri uvrščena zgolj dvakrat v karieri. Z utemeljitvijo, da ker smo v prejšnji povedi omenili stopničke, bi besedna zveza trije najboljši v prim. z najboljši trije napačno izražala arbitrarnost glede števila najboljših (lahko bi bili tudi štirje ali osem), v tem primeru pa ne gre za to, saj govorimo o prvih treh mestih. Zato naj bi bila boljša zveza s posamostaljenim števnikom, saj je pomensko zamenljiva z med najboljšo trojico ali med prve tri in ne na primer z med osem najboljših (ali pa najslabših). Torej, posamostaljeni števnik trije in pred njim pridevnik najboljši. Ali to res drži? Nasprotna stran namreč trdi, da je to napačno.
Ob tem še nekaj prevodov naslovov filmov: Veličastnih 6 (angl. Big Hero 6); Podlih osem (angl. The Hateful eight) in Sedem veličastnih (angl. The Magnificent Seven). Kako to utemeljiti?
Jezikovna
Izbira predloga: »proti doplačilu«, »za doplačilo« ali »ob doplačilu« ... nudimo
Velikokrat kje zasledim primere, »proti doplačilu vam nudimo voden ogled«. Proti doplačilu se mi zdi čisto napačno. Je pravilno za doplačilo ali ob doplačilu ali oboje? Zakaj se izogibamo besedi nuditi in s čim jo nadomeščamo?
Jezikovna
Izgovor in zapis besede »vekanje«
Kako izgovorimo besedo vekanje v pomenu 'napačno izgovarjanje predloga v' (tj. kadar nekdo izgovarja zobnoustnični v namesto dvoglasniški u) -- ali je s prvo črko e zapisan polglasnik ali ozki e?
Jezikovna
Jezikovne izbire: »rondo« ali »krožišče«
Zanima me, če je ustreznejše uporabiti besedo rondo ali krožišče. Kontekst besedila se nanaša na mestni rondo oziroma mestno krožišče. Kaj bi bilo primernejše?
Jezikovna
Je zveza »na paketu« pravilna?
Ne vem, ali vprašanje naslavljam na pravi naslov ? Če ne, mi, prosim, povejte, kateri je pravi. Nisem slovenist in sem običajen državljan. Včasih me kaj v medijih zmoti glede načina rabe slovenščine, vendar danes sprašujem prvič (seveda ne vem, če so moji dvomi upravičeni). To reklamo sem zasledil v medijih:
Telefoni, vključeni v VELIKEM PRAZNIČNEM PAKETU LG Optimus 4x na paketu VELIKI PRAZNIČNI PAKET
Zanima me, ali je pravilno napisano »na paketu« ali se pravilno piše »v paketu«? Na paketu mi zveni nekako srbsko. Po moje Simobil ponuja nek paket, »v« katerem so neki izdelki (in niso »na« paketu).
Zanima me tudi, kdo je odgovoren za nadzor rabe slovenskega jezika v javnosti in na koga je treba naslavljati takšne dvome?
Jezikovna
Kdaj »isti« popraviti v »enak«?
Že lep čas se dogaja, da lektorji dosledno zamenjujejo pridevnik isti s pridevnikom enak, ko je to po mojem prepričanju napačno in proti jezikovnemu občutku. Ogledal sem si nekaj mnenj o tem na spletu, a nisem našel odločilne okoliščine, da namreč isti ne izhaja le iz fizične, ampak tudi zvrstne identitete. Na vratih neke trgovine je stalo v smislu, če najdete v drugi trgovini enak izdelek po nižji ceni, vam razliko v ceni povrnemo. Seveda niso pomislili na to, da lahko enak izdelek napravi tudi kak drug proizvajalec, in to precej ceneje.
Saj venomer beremo, kako Kitajci izdelujejo enake (ne samo podobne!) izdelke kot v Evropi ali Ameriki, a ti niso isti kot ti z našega konca zemeljske oble. Kako je s tem, si lahko razjasnimo z vprašanjem: ne vprašujemo po tem, kakšen izdelek lahko najdete v drugi trgovini (na katerega je mogoč odgovor enak), ampak kateri, ki da odgovor isti. Tako je tudi z že pregovornim obdobjem. V prvem trimesečju tega leta je bil dohodek tak, v enakem obdobju lani pa tak. Po logiki je to enako obdobje lani lahko prvo ali drugo ali tretje trimesečje ali pa, denimo, obdobje kakršnihkoli drugih treh mesecev, saj gre za količino. Tudi tokrat se lahko vprašamo, ali v katerem ali pa v kakšnem obdobju lani. Mišljeno je seveda isto obdobje, enako pa je napačno.
Ali pa to: lahko nas poslušate spet naslednji četrtek ob enakem času.
Edino pravilno je ob istem času. Saj tudi 3. decembra ne rečemo, da se je pesnik rodil na enak, marveč na današnji dan leta 1800. In takšnih primerov je še veliko.
Pred časom sem v neki reviji bral dolg prispevek v dveh nadaljevanjih o tem, kako se enaki izdelki po trgovinah v tujini dobijo ceneje. Bilo je prav mučno. Prepričan sem, da to ni bilo pisčevo maslo, ampak posledica lektorjevega posega.
V srednji šoli so nas nekdaj (pred Toporišičem) učili starodavnega pravila, da se v primeru zadrege vprašamo. Smo na to čisto pozabili?
Jezikovna
Nenavadna slovenščina v medicinskih vedah
Med študijem profesorji pogosto uporabljajo za ledvici ednino, čeprav je bilo jasno, da gre za dvojino:
Primer: Ledvica filtrirajo kri. Kri se filtrira skozi ledvica.
Ali gre tu za arhaizem? Je tovrsten stavek sploh kdaj ustrezen? Podobno se uporablja tudi "ledvice" (množina, čeprav sta dve) - ali je to le pogovorna oblika?
Podobno, pogosto zasledim v medicinskem izrazoslovju, da je nekdo "pospan". Ali je "pospan" slovenska beseda? Gre morda za arhaično besedo (sprašujem, ker je ne poznam).
Jezikovna
Ponovno o denarni enoti »lej«
O denarni enoti LEJ ste sicer lani že odgovarjali, a skrajno neprepričljivo. Ker je izvirno romunsko en LEU, mi ni jasno, kako ste prišli do LEJ-a. Po mojem skromnem mnenju gre za napačno slovenjenje besede LEI, ki pa je množinska oblika, kot npr. en tolar - 10 tolarjev. To vnaša precej zmede npr. med avtorje križank, ki se za (napačno?) rabo sklicujejo na pravopis. Bi kazalo priznati napako, ali imate kakšno logično pojasnilo?
Jezikovna
Pridevnik, tvorjen iz imena »Leskovac«
V Sloveniji se je v kulinariki (še posebej v lokalih s t.i. balkansko kulinariko) in v živilskih trgovinah na žalost močno uveljavilo – po mojem mnenju – napačno poimenovanje za izdelke oz. hrano iz mletega mesa, ki izvira z območja srbskega mesta Leskovac. Prosim za strokovno mnenje oz. ustrezno slovensko rešitev. Hvala in lep dan!
Jezikovna
Raba besednih zvez »odnosi z javnostmi« in »stiki z javnostmi«
Prosim za pomoč oz. razlago besednih zvez odnosi z javnostmi ter stiki z javnostmi v smislu javnosti kot množinskega samostalnika. Osnova za besedni zvezi je bila verjetno prenesena iz angleščine – public relations –, kjer množinski samostalnik public pač nima množinske oblike. Menim, da gre za namerno napačno rabo, s katero nas zadnje čase bombardirajo – in zavajajo – od vsepovsod.
A. K.
Jezikovna
Sklanjanje imena »Ikar« in stopnjevanje pridevnika »izkušen«
Zanima me, kako se pravilno sklanja ime Ikar. V Franu je navedeno, da se sklanja z j, torej Ikarja, Ikarju ipd. Učiteljica v 7. razredu osnovno šole, ki jo obiskuje sin, vztrajno popravlja v obliko Ikara, Ikaru ipd. in štejo prvotno navedeno obliki za zmotno. https://fran.si/iskanje?View=1&Query=ikar
Drugo vprašanje se nanaša na stopnjevanje pridevnika izkušen. Sin je v spisu napisal »dobro je poslušati bolj izkušene od sebe«, učiteljica pa je stopnjevanje štela za napačno in popravila v izkušnejše (in ne npr. izkušenejše) od sebe. https://dariah-si.github.io/suss/suss-arhiv-000115.html
Jezikovna
Spol priimkov ženskih oseb in njihova raba v besedilu: »Križnar je popeljala ...«
Na spletni strani RTV Slovenija že nekaj časa opažam, da so se odločili, da uporabljajo samo ženski priimek (brez imena ali začetnice imena) in nato glagol v obliki za ženski spol, npr. Križnar je v prvi skupini s 101,0 m popeljala Slovenijo na prvo mesto. Kaj menite o tem?
Jezikovna
Uporaba velike/male začetnice pri poimenovanju risanih junakov: »smrkci« in »telebajski«
Zanima me pravilen zapis skupine risanih junakov, ki se v angleščini imenujejo Peanuts, slovenska ustreznica pa je Arašidki/arašidki. Pri tem ne mislim na naslov risanke/stripa, ampak prav na pripadnike skupine, v kateri so Charlie Brown, Snoopy, Lucy, Linus ... Podobne skupine so tudi Smrkci/smrkci, Biskvitki/biskvitki, Smogovci/smogovci ... V slovenskih virih se zanje uporablja tako velika kot mala začetnica. Kaj je (bolj) pravilno? Hvala.
Jezikovna
Vejica in zveza »pod pogojem da«
Želela bi zastaviti vprašanje glede postavljanja vejice v zvezi podpogojem da.
Ali se ta zveza (lahko) uporablja kot večbesedni veznik in bi bila torej upravičena vejica ali pred pod pogojem ali pred da (ne pa na obeh mestih)?
Če je tako, ali je v naslednjem konkretnem primeru katera od postavitev ustreznejša:
- Ta sklep začne veljati 1. aprila 2014, pod pogojem da so bila predložena vsa uradna obvestila v skladu s členom 103(1) Sporazuma EGP.
- Ta sklep začne veljati 1. aprila 2014 pod pogojem, da so bila predložena vsa uradna obvestila v skladu s členom 103(1) Sporazuma EGP.
Ali pri tej zvezi sploh ne gre za večbesedni veznik (pri katerih so prvi deli ponavadi prislovi ali členki, v tem primeru pa seveda ni tako) – in če je tako, ali bi morali uporabiti dve vejici:
- Ta sklep začne veljati 1. aprila 2014, pod pogojem, da so bila predložena vsa uradna obvestila v skladu s členom 103(1) Sporazuma EGP.
Ali sploh zastavljam napačno vprašanje – naletela sem namreč tudi že na mnenje (v nobenem viru pa nisem našla potrditve), da se je zvezi pod pogojem da bolje izogniti in namesto tega uporabiti preprosto če. Ali je zveza vseeno sprejemljiva oz. neproblematična, če želimo poudariti ta pogoj?
Jezikovna
Vejica med sestavinami stavčnega člena
Prosim, če mi lahko pojasnite, kako pravilno pišemo vejice v naslednjih primerih.
- Obstajale so druge(,) manj utemeljene(,) rešitve.
- Meta je hitro(,) vendar napačno(,) odgovorila na vprašanja.
- Vendar(,) kot smo ugotovili kasneje, ni imela prav.
Jezikovna
Zapis besed »glodalec« in »hranivo«
Pišem Vam z vprašanjem, povezanim s Slovarjem slovenskega knjižnega jezika.
Pred kratkim sem se prvič spoznal z besedo "hranivo", ki je naravni govorci jezika ne uporabljamo, zakaj beseda je umetnega izvora in nekako ne odgovarja načelom glasoslovja slovenskega jezika. Zato Vas na tem mestu vljudno prosim, da mi razložite, na podlagi katerih virov ste se odločili, da to besedo uvrstite v besednjak slovenskega jezika. Verjamem, da se kot raziskovalka slovenskega jezika zavedate, da se jezika ne ustvarja, temveč se sledi njegovi notranji naravi in spremembam, ki se v jeziku dogodijo naravno. Ker beseda "hranivo" v naravnem besednjaku nima svojega mesta, ni odgovorno in spoštljivo do govorcev jezika, da to umetno besedo uvrstite v slovar slovenskega knjižnega knjižnega jezika.
Skladno z tem me prav tako zanima, zakaj se beseda "glodavci" črkuje glodavci, ko pa po besedotvornem preverjanju lahko ugotovimo, da bi reč, ki gloda poimenovali glodalo in ne glodavo. Tako živali, ki glodajo, niso glodavci, temveč glodalci.
- « Prejšnja
- 1
- 2
- 3
- 4
- 5
- Naslednja »
Število zadetkov: 81
Dostopnost