Fran > SSKJ

1. 1. publ. napraviti, da kaj zahtevanega, obvezujočega postane stvarnost, dejstvo; izpolniti: izvršiti svojo dolžnost; izvršiti naročilo; izvršiti povelje, ukaz; izvršiti očetovo voljo / izvršiti oporoko / izvršiti načrt uresničiti, izvesti, izpeljati
   ♦ jur. izvršiti smrtno kazen; sodba se je izvršila takoj
   // narediti, opraviti: prepričan je bil, da je izvršil pomembno delo; izvršiti podzemeljsko eksplozijo; izvršiti vrsto družbenih sprememb / izvršiti kaznivo dejanje storiti
   // z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža dejanje, kot ga določa samostalnik: izvršiti likvidacijo; izvršiti napad na sovražno postojanko napasti jo; izvršiti preiskavo, sterilizacijo
2. 2. zastar. dokončati, končati: lotil se je dela in ga tudi izvršil / izvršiti šolo

izvršíti se publ.  zgoditi se, pripetiti se: uboj se je izvršil v njegovi hiši; vse to se je izvršilo v nekaj trenutkih / v duhovnem življenju so se izvršile velike spremembe so nastale

izvršívši zastar.: izvršivši svojo dolžnost, je odšel

izvršèn -êna -o: izvršena kazen; izvršena naloga; delo je bilo izvršeno v roku
● postaviti koga pred izvršeno dejstvo seznaniti ga s stvarmi, ko so že odločene, izvršene

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 24. 7. 2024.

1. 1. delati tako, da kdo lahko kaj gleda, opazuje: izgovarja se in kaže dokumente; kazal mu je vse vrste blaga / celo popoldne je kazala slike / rad kaže svoje stanovanje razkazuje
   // s prislovnim določilom usmerjati pozornost k čemu, navadno s prstom, roko: kazati proti vratom; kazala je na desno stran, za njim; s palico kazati po zemljevidu
   // navadno v zvezi s pot voditi, usmerjati: ženska nama je kazala pot / vozil je naprej, da je kazal pot; pren., knjiž. kazati pot do sreče
2. 2. dajati podatke, informacije o čem glede na določen položaj, lego: brzinomer je kazal že 180 kilometrov na uro / ura kaže enajst je enajst
   // tehtnica je kazala več, kot je mislil / mali kazalec kaže ure, veliki minute
3. 3. nav. ekspr. imeti kaj vidno, opazno: krilo je prekratko in spet kaže noge / kazala je dve vrsti belih zob / strgan plašč je kazal podlogo; dvorišče kaže red in snago; na levi strani se kažejo ostanki nekdanjega gradu / slika kaže dekle v narodni noši na sliki je dekle; narediti kaj tako, kot kaže slika kot je na sliki
4. 4. biti izraz, posledica določenega stanja, pojava: bilanca kaže izgubo / podatki kažejo gmotno stanje; anketa kaže, da zanimanje za to raste / poskusi kažejo na podobnost med njima da sta si podobna; zdravje kaže na boljše / ta ideologija kaže vpliv kozmopolitizma
   // nav. 3. os., z odvisnim stavkom izraža možnost, verjetnost: ni kazalo, da bi ga našli; kaže, da ima prav; kazalo je, da so ga odpustili / kaže, da bo lepo vreme / z njim slabo kaže / kakor (vse) kaže, si položaja ni bistveno izboljšal
5. 5. nav. 3. os., navadno s prislovnim določilom imeti take zunanje znake, iz katerih se da predvidevati kaj: letina dobro, slabo kaže; sadje lepo kaže; ne kaže mu nič dobrega / ekspr. vreme še kar kaže lepo kaže
   // obraz kaže na jok da bo jokal; nebo kaže na dež / star. kaže se mu izguba da bo imel izgubo
6. 6. delati vidno, opazno
   1. a) razpoloženje, stanje: kazala je veliko jezo; javno ne kaže svoje ljubezni do nje; sovraštvo kažejo v besedah in dejanju / obraz je kazal sočutje, strah / to se lepo kaže v zgradbi hrbtenice
   2. b) lastnost, značilnost: kazal je štirideset let; proti njej se kaže junaka / ta človek kaže zdrave nazore / na zunaj je kazal poštenost / z oslabljenim pomenom v šoli ni kazal pridnosti / nav., ekspr. ta obleka ga je kazala veliko mlajšega
   3. c) razmerje, odnos: ta fant kaže veliko nadarjenost za glasbo; kaže velik smisel za pisanje / zaenkrat kaže voljo do dela
      // nav. ekspr. imeti (vidno, opazno): umorjeni je kazal globoko rano / hrib že kaže zimsko lice; murve so kazale prvo brstje
7. 7. nav. 3. os., ekspr., z nedoločnikom izraža primernost, potrebnost narediti, storiti kaj: o tem kaže govoriti; ne kaže hoditi tja; niti minute ne kaže izgubljati; tega ne kaže zavreči / premišlja, kaj bi kazalo narediti / ob novem romanu se kaže vsaj malo zamisliti / temu človeku kaže pomagati / zastar. otrok kaže biti ubogljiv zdi se, da je
   // elipt., navadno z nikalnico, v zvezi z drugega izraža verjetnost ene, edine možnosti: vdal sem se, drugega mi ni kazalo; ne kaže mi drugega, kakor potrpeti; ekspr. kaj mu je sploh še kazalo drugega
   ● ekspr. to že od samega začetka ni nikamor kazalo ni dajalo upanja na uspeh, ugodno rešitev; ne kaže svojih let videti je mlajši, kot je v resnici; ekspr. vsemu svetu kaže fige, jezik ves svet omalovažuje, se ne meni zanj; ves čas jim je kazal hrbet bil je obrnjen tako, da so videli njegovo hrbtno stran; kazati komu jezik moliti jezik iz ust, zlasti v znamenje omalovaževanja, nasprotovanja; pog. na filmskem platnu kažejo kavbojke predvajajo, so na sporedu; ekspr. kaže kosti, rebra zelo je suh; ekspr. pričel je kazati svoja leta dobivati za svojo starost značilne poteze, znake; ekspr. spet kaže čemeren obraz je slabe volje; ekspr. za hrbtom mu je kazal osle imel razprte prste obeh rok tik pred nosom in pri tem iz ust molil jezik; ekspr. streha kaže rebra manjka ji veliko strešnih opek, skodel; ekspr. že spet kaže roge se upira; se napihuje, postavlja; kaže dobro voljo pripravljen, voljen je kaj storiti, pomagati; ekspr. sovražnik znova kaže zobe pripravlja se za napad, grozi; ekspr. gospodi je rad kazal zobe nasprotoval, se upiral; ekspr. ljudje bi s prstom kazali za njim obsojali ga, imeli ga za krivega; ekspr. vzela sta se, ker je obema kazalo ker so bile okoliščine, prilike ugodne, primerne; ekspr. slaba (mu) kaže (njegov) položaj je tak, da ni pričakovati ugodnih rešitev

kázati se tudi kazáti se delati tako, da se lahko kaj gleda, opazuje: kazal se je v ponošenem cilindru / rada se kaže ljudem; ni se rad kazal v javnosti hodil med ljudi; nastopal
// življenje se mu kaže v pravi luči

kazáje: vlekel ga je s seboj, kazaje na grm; kazaje s pogledom, prstom proti sobi

kažóč -a -e: zastar. govoril je, kažoč nanjo; kažoč ji pot

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 24. 7. 2024.

1. 1. nanašajoč se na konjenike ali konjenico: konjeniški polk; konjeniška enota / konjeniški napad / konjeniška uniforma
2. 2. nanašajoč se na konjeništvo: ukvarja se s konjeniškim športom / konjeniški klub

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 24. 7. 2024.

1. 1. delati, da je kaj nevidno; pokrivati: čelo se ji ne vidi, ker ga krijejo gosti lasje; lahek plašč ji je kril ramena / oblak krije sonce / kriti hudodelca skrivati
   // ekspr. morje krije v sebi ogromno rib ima
   // delati, da je kaj komu neznano; prikrivati: ljudem je kril žalost / kriti huda, družbi nevarna dejanja; to si mi krila celo leto
2. 2. na streho polagati kritino; pokrivati: pred dobrim letom je še kril strehe; kriti streho z opeko / redko hišo krije rdeča opeka
   // nav. ekspr., z oslabljenim pomenom biti na površju česa: gore že krije sneg; megla krije vso dolino / tema že krije zemljo
3. 3. s seboj ali s svojim delom odvračati od koga nevarnost: drevo ga krije; s svojim telesom ga je kril / skušal je kriti umik čete / publ. moram si kriti glavo / streha komaj krije dva
4. 4. zagotavljati z enako ali večjo vsoto denarja plačilo, izplačilo česa: kriti deficit; ne more kriti vseh izdatkov; stroške bo krilo podjetje; škoda se bo krila iz prihrankov poravnala
   // kriti z zlatom
   // publ. preskrbovati toliko izdelkov, blaga, stvari, kolikor jih kdo potrebuje, porabi, zadovoljevati: tovarna krije s svojimi izdelki polovico vseh jugoslovanskih potreb
   ● pog. kriti komu hrbet ščititi, varovati ga; ekspr. prst, zemlja ga krije je mrtev (in pokopan)
   ♦ šah. kriti tako zavarovati, da se prepreči vzetje kake figure brez večje žrtve, nevaren napad ali mat; šport. kriti biti točno drug za drugim v formacijah; kriti igralca spremljati in z dovoljenimi postopki ovirati nasprotnega igralca, zlasti pri igrah z žogo

kríti se 
1. 1. pojavljati se istočasno ali v isti obliki: čas dogajanja se krije z njegovim odhodom; ta misel se krije z njegovo predstavo; pojma se ne krijeta
2. 2. star. biti prikrit, skrivati se: tu se krije neka misel; za vsem tem se krijejo določene težnje / take ideje se krijejo v njegovi filozofiji

krijóč -a -e: krijoča barva

krít -a -o: ravnal je tako, da je bil vedno krit; ta denar je krit z državnim posojilom; s slamo krito poslopje

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 24. 7. 2024.

1. a) letalska šola / biti v letalski uniformi / odločil se je za letalski poklic
2. b) letalska konstrukcija / letalski motor; letalsko krilo / razvoj letalske industrije; huda letalska nesreča; letalska proga Beograd—Dubrovnik; prodaja letalskih vozovnic; napasti letalsko oporišče; pilot in drugo letalsko osebje; letalsko podjetje / hud letalski napad; letalski promet / poslati pismo z letalsko pošto
3. c) naše letalske enote
   ♦ ptt letalsko pismo pismo iz zelo lahkega papirja, pri katerem ima ovojnica barvast rob; strojn. (letalski) vijak; voj. letalska eskadra

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 24. 7. 2024.

1. 1. ki je na isti strani telesa kot srce: leva noga, rama, roka; z levo stranjo telesa se je naslonil na zid; poškodovati si levo oko / levi čevelj za na levo nogo
   // ki je v odnosu do človeka na taki strani: avto se je prevrnil na levi bok; leva stran ceste; levo zadnje kolo se je snelo / levi breg reke gledano v smeri toka; levo krilo vojske, moštva gledano v smeri napada
2. 2. politično progresiven, napreden: poslanci leve opozicije; leva študentska organizacija / leve skupine v gibanju; levo krilo stranke
   ● nar. levi otroci otroci, ki jih ima poročen moški z žensko, s katero ni v zakonski zvezi, nezakonski otroci; ekspr. gleda kot levi razbojnik (na križu) grdo, hudobno; ekspr. danes je menda z levo nogo vstal ves dan je slabo razpoložen; leva roka star. kmetija leži na levo roko od ceste na levi strani; pog. ne gre tako lahko, čeprav sem mislil, da bom to naredil z levo roko z lahkoto, brez težav; pog. ne gre z levo roko obsojati njihovo ravnanje brez premisleka; pog. delo opravlja z levo roko ne temeljito, površno; star. zakon na levo roko zakon med osebo zlasti iz vladarske družine in osebo bistveno neenakega socialnega izvora; morganatični zakon; nar. leva žena ženska, ki ima spolno razmerje s poročenim moškim
   ♦ grad. leva vrata vrata, ki se odpirajo v levo; mat. leva stran enačbe stran, ki je na levi strani enačaja; navt. levi bok ladje gledano od krme proti premcu; obrt. levi (zidan) štedilnik štedilnik, pri katerem se vratca odpirajo v levo; leva petlja prvina (pri pletenju), ki ima na narobni strani obliko desne petlje; polit. italijanski levi center; strojn. levi navoj navoj, pri katerem se vijak pomika naprej, če se vrti v nasprotni smeri kot urni kazalec; šport. levi krilec igralec, ki povezuje obrambo in napad na levi strani, zlasti pri nogometu; levo krilo igralec, ki igra na levi strani napadalne vrste, zlasti pri nogometu

lévo prisl.: prehitevati levo; levo usmerjen časopis, politik; levo in desno od ceste ležijo njive; sedela je levo od njega; informacije dobite v sobi št. 15 levo
● nav. iron. deliti nauke levo in desno vsem ljudem; zamahoval je s palico levo in desno na vse strani; prim. leva1

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 24. 7. 2024.

1. 1. s silo, pritiskom delati iz česa trdega nepravilne dele: lomiti dračje; rezati in lomiti kruh; spomladi se led na reki lomi; suhljad se lomi pod nogami / vihar lomi drevje ga podira, ruje; mu lomi veje; dal je palico čez koleno in jo lomil jo poskušal zlomiti; v jezi je divjal in lomil pohištvo grdo ravnal z njim, ga razbijal; pod težo se je deska začela lomiti je začela kazati znake, da se bo prelomila
   // ekspr.: pomol je lomil valove; morje se lomi ob pečinah; pren., knjiž. val ekspresionizma se je že lomil
   // s silo, pritiskom delati, da kaj trdega ni več s čim zraščeno, skupaj: otroci lomijo mladike v grmu; burja lomi ledene sveče; veter je lomil veje; veje se lomijo pod težkim snegom; lomiti koruzo lomiti koruzne storže s stebla
   // lomiti granit, kamen, marmor pridobivati uporabne kose iz žive skale
2. 2. nav. 3. os. povzročati zvijanje telesa, udov: spet ga lomi božjast; krč jo lomi; vse telo mu lomijo krči / brezoseb.: včeraj ga je spet lomilo imel je napad božjasti; ekspr. gledalce je kar lomilo od smeha zvijali, pripogibali so se
   // z oslabljenim pomenom otrok ni zdrav, božjast ga lomi ima božjast, je božjasten
3. 3. ekspr., z oslabljenim pomenom izraža visoko stopnjo stanja, kot ga določa osebek: jeza ga lomi; krčevit jok jo je lomil; togota ga lomi / jeza ga lomi, ker ni bil izvoljen jezi se; taka radovednost me lomi, da moram pogledati
   // polaščati se, lotevati se: komaj gleda, tako ga lomi spanec / kašelj ga je začel lomiti; že prej ga je lomil smeh, zdaj pa se je zakrohotal
4. 4. publ. odpravljati, premagovati, uničevati: lomiti preživele nazore; lomiti stare družbene odnose, tradicijo; doslej ustaljena praksa se je začela lomiti; predsodki se lomijo
5. 5. slabš. slabo znati, obvladovati kak jezik, zlasti v govorjeni obliki: za silo je lomil angleščino; lomil je celo nekoliko po slovensko
6. 6. pog., v zvezi z ga počenjati neumnosti, lahkomiselnosti: če ga bo še naprej lomil, bo izključen; mladina ga lomi / to smo ga lomili / njegova žena ga lomi z drugimi; lomi ga, kot da ne bi bil poročen se družabno, erotično izživlja
   // delati napake: igralec ga je pri premieri lomil; pri šolski nalogi sem ga strašno lomil / godba je dobro igrala, le boben ga je malo lomil / trdil je, da ga trgovina lomi
7. 7. publ., v zvezi lomiti kopja zelo si prizadevati za kaj; bojevati se: lomiti kopja za pravico / zaradi tega se z njim ne splača lomiti kopja prepirati se
8. 8. v medmetni rabi izraža začudenje, zavrnitev: menda se bosta ločila. Ne lomi ga; ali si zdaj jezna name? Nikar ga ne lomi; tega izpita ne bom nikoli naredil. Kaj ga pa lomiš
   ● ekspr., redko težko delo človeka lomi zelo utruja; pog., ekspr. letos ga vreme lomi je slabo, nestalno vreme; zastar. tega vprašanja ne bom rešil, naj si še tako lomim glavo belim; knjiž. pili sta kavo in lomili bel kruh jedli; čakal je in nestrpno lomil prste z roko krčevito pregibal prste druge roke; jokala je in (si) lomila roke, lomila z rokami delala krčevite gibe, izražajoč žalost, obup; ekspr. pri tej nalogi si bo lomil zobe jo bo težko reševal; ekspr. medved je lomil skozi goščavo lomastil; knjiž. razbojniki lomijo v hišo vdirajo, vlamljajo
   ♦ agr. lomiti lan s posebno pripravo lomiti laneno slamo pri pridobivanju prediva; fiz. prozorno telo lomi svetlobo povzroča spremembo smeri valovanja pri vstopu vase; tisk. lomiti urejati, razvrščati stolpce stavka (v strani); usnj. lomiti usnje obdelovati ga tako, da postane lice nekoliko hrapavo

lomíti se 
1. 1. biti lomljiv: koruzni kruh se lomi / lasje, nohti se mu lomijo
2. 2. ekspr. pripogibati se, zvijati se: ponižno je pozdravljal in se lomil v pasu; tako so se smejali, da so se kar lomili / lomiti se od smeha, v joku, v smehu
3. 3. biti ostro ukrivljen: črta se lomi; reka se lomi; cesta se lomi navzdol; rov se ostro lomi / topol meče dolgo senco, ki se lomi ob zidu
   ♦ fiz. svetloba, zvok se lomi spreminja smer pri prehodu v drugo snov
4. 4. knjiž., ekspr. izgubljati trdnost, moč: njen ponos se lomi; doslej ustaljena praksa se je začela lomiti; njegova upornost se lomi / lomiti se v sebi
   ● glas se mu je lomil od ganjenosti, razburjenja govoril je pretrgano, s prekinitvami; ekspr. ob tujem izrazu se mu je lomil jezik težko ga je izgovarjal; ekspr. v njem se vse maje in lomi doživlja velike duševne krize; ekspr. dve uri sem se lomil po tistem kamenju (težko) hodil

lomèč -éča -e: jokala je, lomeč (si) roke; plaz se vali v dolino, lomeč smreke kot bilke; stal je v zadregi, lomeč v roki vžigalico; pokanje lomečega se ledu

lómljen -a -o: lomljena vrsta hiš / lomljeni kamen; lomljeni oklepaj iz dveh ležeči črki V podobnih znakov; lomljena črta

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 24. 7. 2024.

1. 1. s silo, navadno ročno, povzročati, da prehaja kaj po zraku na drugo mesto: otroci radi mečejo kamne; metati polena na kup, ogenj; metati z desno, levo roko / metati kepe v mimoidoče; metati kozarce ob tla; metati žogo visoko v zrak / žrebali so tako, da so metali kovance so se odločali na podlagi dogovorjenega pomena obrnitve kovanca
   // ekspr. vojaki so začeli metati orožje iz rok so se začeli razoroževati; niso se hoteli več bojevati; ekspr. metati denar v hranilnik dajati, spuščati
   // pog. koliko časa boste še metali karte, kocke kvartali, kockali
   // nav. ekspr., s širokim pomenskim obsegom s silo povzročati, da prehaja kaj v velikih količinah na drugo mesto: vulkan je metal skale daleč od otoka; lokomotiva meče iz dimnika roje isker spušča, bruha
   // razburkano morje je metalo valove na obalo; vodomet meče vodo pet metrov visoko / letala mečejo bombe spuščajo
   // metati mostove, zgradbe v zrak razstreljevati jih
   // ta stroj kar meče podatke iz sebe
2. 2. navadno s prislovnim določilom s silo povzročati, da kaj hitro, sunkovito spreminja položaj v prostoru: valovi so metali čoln sem in tja; brezoseb. metalo ga je po dirjajočem vozu; ekspr. moreče sanje so ga metale kvišku zaradi njih se je prebujal, sedal; metati se po ležišču sem in tja / ekspr. bežeči vojak se je spretno metal od grma do grma / meče ga božjast božjasten je; ima napad božjasti; pren. vplivi so ga metali sem in tja
   // ekspr. hitro, sunkovito premikati kak del telesa: glavo je metal ponosno nazaj; pri hoji meče desno nogo navznoter; konj je metal prednji nogi visoko v zrak / metati si lase s čela s hitrim, sunkovitim premikom glave povzročati, da padajo lasje po temenu nazaj
3. 3. ekspr., s prislovnim določilom pošiljati, premeščati: metali so jih iz boja v boj; divizijo so metali z bojišča na bojišče / usoda ga je metala med dobre in slabe ljudi
4. 4. ekspr., s prislovnim določilom hitro, nepopolno pisati, risati: metal je skice na platno; opombe si je metal v beležnico / na rob kompozicije meče same temne barve
5. 5. ekspr., s prislovnim določilom, v zvezi metati oči, pogled pogledovati, ogledovati: rad meče oči po ženskah; fantje so metali za njo dolge poglede / metati stroge poglede izpod čela / že dolgo mečejo oči na sosedovo njivo si jo želijo, bi jo radi imeli
6. 6. ekspr., z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža dejanje, kot ga določa samostalnik: metal je očitke, vprašanja na vse strani; metati kletvice, psovke iz sebe / sonce je metalo žarke skozi okna; žarometi so metali luč po cesti / zvon je metal otožne glasove po dolini / jezno je metal bliske iz oči; njene oči so metale čudno svetlobo so se čudno svetile
   // besede, stavke je kar metal iz ust hitro, veliko je govoril; v pogovor rad meče tuje izraze v pogovoru jih nepričakovano, večkrat uporablja
   // metati nasmeške, poklone na levo in desno
   // v zvezi z v povzročati, da kdo prehaja v stanje, kot ga nakazuje določilo: nasprotovanje ga meče v bes, obup; to ga meče v omamo / tedaj so začeli metati ljudi v ječe začeli so jih zapirati
7. 7. navadno s prislovnim določilom povzročati, delati, da kaj kje je: ogenj je metal odsev na njegov obraz; drevesa so metala gosto senco na cesto; petrolejka je metala čudne sence po prostoru
   // publ., v zvezi z na povzročati, da se na kaj gleda, o čem misli tako, kot nakazuje določilo: njegova izjava meče čudno luč na podjetje; to meče senco negotovosti na sporazum / to meče sum nanj
   ● bibl. metati bisere svinjam dajati, dati komu duhovno ali materialno dobrino, ki je ne zna ceniti; ekspr. kritiki so metali blato nanj sramotili, obrekovali so ga; ko da bi metal bob ob steno vse je zaman; ekspr. ne mečite denarja na cesto, skozi okno, stran ne dajajte, izdajajte denarja za kaj nekoristnega, nevrednega, nesmiselnega; ekspr. s svojih miz jim mečejo samo drobtine dajejo jim samo malo pomembne, malo vredne stvari; pog., ekspr. metati hrano vase hitro, hlastno jesti, goltati; ekspr. v obraz se mu prilizujejo, sicer pa mečejo kamne za njim sicer pa grdo, slabo govorijo o njem; ekspr. metati obleko nase, s sebe hitro se oblačiti, slačiti; ekspr. metati komu pesek v oči prizadevati si prikriti, zamegliti komu resnico; pog. metati poker, tarok igrati poker, tarok; ekspr. metati komu polena pod noge ovirati ga pri delu, pri njegovih prizadevanjih; ekspr. metala je poljubčke poljubljala prste svoje roke in jo obračala, iztegovala proti komu; ekspr. že dve uri meče trnek lovi ribe s trnkom; ekspr. metati iz besedišča tuje besede prikazovati jih kot nepravilne, neprimerne; pog., ekspr. iz te gostilne zelo zgodaj mečejo (ven) zahtevajo, delajo, da jo gostje zapustijo; pog., ekspr. le kdo me meče že navsezgodaj iz postelje kdo zahteva, povzroča, da moram vstati; ekspr. delavce so metali iz službe odpuščali so jih, odpovedovali so jim delovno razmerje; ekspr. tudi iz tega stanovanja ga mečejo zahtevajo, da se tudi iz njega izseli; ekspr. ta misel ga meče iz tira ga vznemirja, razburja; ekspr. metati koga na cesto prizadevati si dati koga iz službe ali stanovanja; žarg., šport. ta skakalnica meče na nos povzroča, da se pri skoku leti z glavo naprej, navzdol; ekspr. tovarna meče na trg vedno več proizvodov množično proizvaja zanj; ekspr. to mu kar naprej mečejo pod nos, v zobe to mu kar naprej očitajo; ekspr. metati vse v en, isti koš ne upoštevati razlik med stvarmi, problemi; ekspr. tega mi ne boš metal v obraz tega mi ne boš brez obzirov pravil, očital; pog. ta profesor je pri izpitih rad metal negativno ocenjeval; pog. naprej metati očitati;
   ♦ šport. metati pri kegljanju povzročati, da se krogla kotali proti kegljem; metati avt z rokami dati žogo iz avta v igro; metati disk, kopje; metati na koš

metáti se 
1. 1. prizadevati si s silo spraviti koga na tla, v ležeč položaj: ko je bil mlad, se je rad metal in pretepal / v cirkusu se je metal z medvedom
2. 2. nav. ekspr., s prislovnim določilom hitro, sunkovito ulegati se: ob eksplozijah so se vojaki metali na tla
3. 3. ekspr. hitro, sunkovito se gibati, teči, udarjati ob kaj: potok se meče čez skale / slap se meče trideset metrov globoko
4. 4. ekspr. dajati udarce, povzročati poškodbe komu: napadalci so se srdito metali na brezmočne žrtve; z nasajenimi bajoneti so se vojaki metali drug na drugega
   ● slabš. metati se na kolena pred kom poklekati pred kom; ekspr. metati se komu pod noge predajati se, podrejati se; ekspr. metati se komu v naročje naglo, živahno objemati koga; zelo si prizadevati, pridobiti ljubezensko naklonjenost koga; pog., ekspr. ta fant se meče za vsako (žensko) zelo vsiljivo si prizadeva pridobiti ljubezensko naklonjenost žensk; ekspr. ljudje so se mu metali okoli vratu objemali so ga

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 24. 7. 2024.

1. 1. delati, da kdo ne more biti zbran, osredotočen na kaj: tu te ne bo nihče motil; bojim se, da me bo to motilo pri pisanju; motiti koga pri delu, jedi, učenju; motiti koga s klepetanjem / motiti koga v premišljevanju / kot nagovor: ali motim; prosim, vas smem nekoliko motiti; oprostite, da vas motim; kot vljudnostna fraza: upam, da ne motim; prosim, ne dajte se motiti
2. 2. nav. ekspr. biti ovira pri delovanju: široke hlače so ga motile pri hoji; kup sena je motil, da nisem videl ljudi; tolšča moti mišična vlakna v njihovem delovanju / z napačnimi opravili motimo rastline pri njihovi rasti
3. 3. povzročati, da kaj ne poteka normalno, pravilno: motiti obravnavo, proslavo; motiti pouk s predrznimi medklici; s pripombami je motil njegovo pripovedovanje / kaj ti moti mirno življenje / z vpitjem so motili nočni mir; temo in mir je motilo žuborenje potoka; tišino noči so motili tihi glasovi
   // vnašati v celoto neskladnost; kaziti, kvariti: umazana srajca moti skladnost njegove oprave / v starih hišah ga motijo nekateri ogli in stene
4. 4. povzročati neugodne, slabe občutke: najbolj moti njegova hvalisavost; njegova ošabnost me zelo moti; revščina naj te ne moti; ni ga motilo, da na nekaj vprašanj ni dobil odgovora / kot nagovor: vas ne bo motilo, če prižgem; vas moti, če vas tikam / moti me, ker ne ubogaš / lise po koži so njo motile, drugi jih pa še opazili niso
   // ekspr. povzročati pri kom nemir, zlasti erotični: dekleta so ga na pomlad zelo motila; njena postava ga je motila, da je bil ves iz sebe
5. 5. nav. ekspr. varati, zavajati: naslov človeka moti, da pričakuje bogve kaj novega / če me vse ne moti, prizadevanja niso bila brez uspeha
6. 6. povzročati, da je komu kratek čas: na vse načine ga je skušal motiti; z igračami so se otroci dolgo motili; v žalosti se moti z delom / redko motila se je okoli psa ukvarjala se je s psom
7. 7. knjiž. povzročati motnje: neka tuja postaja moti sprejem / to moti televizijsko sliko
   ● ekspr. motiti dekleta vzbujati ljubezen, zapeljevati; ekspr. to ne bo motilo najinega prijateljstva zaradi tega bova vseeno prijatelja; ekspr. kaj te pa moti, da mi pošiljaš takega človeka izraža jezo, nejevoljo
   ♦ jur. motiti posest samovoljno ovirati ali oteževati posestnika pri izvrševanju posestnih dejanj; šah. akcija dame moti nasprotnikov napad

motíti se in mótiti se 
1. 1. delati napake pri kakem delu, navadno duševnem: danes se pri petju veliko motim; motil se je pri popravljanju teksta, pri računanju, v računanju / ekspr. človeška glava se lahko moti
2. 2. biti v zmoti: kdo se je motil, ti ali jaz; vi se motite; kmalu sem zvedel, da sem se motil; motiti se v sodbi; ekspr. gotovo se ne motim, če trdim, da je stvar slaba; ekspr. grozno, hudo, krepko se motiti; zelo se motite, če mislite to / ekspr.: če se ne motim, je študiral medicino; motil bi se človek, če bi mislil, da so Slovenci Prešernove pesmi pozdravili s posebnim veseljem
3. 3. ekspr., s smiselnim osebkom v dajalniku vrteti se v glavi, biti omotičen: začelo se mi je motiti / moti se mi že, tako sem lačen zelo sem lačen
   // tisti, ki se jim je motilo, niso bili za plezanje po drevju
   ● ekspr. misli se mu motijo ne more jasno misliti; ekspr. kaj se ti moti po glavi o čem premišljuješ; preg. motiti se je človeško

motèč -éča -e: moteče naprave v soseščini; napaka utegne postati sčasoma moteča; moteče bleščanje
♦ elektr. moteči oddajnik oddajnik, ki povzroča motnje pri sprejemu programa drugega oddajnika; prisl.: to je moteče vplivalo name

móten -a -o 
1. 1. deležnik od motiti: moteni človeški odnosi; pri delu ni rad moten; radijska oddaja je bila motena
2. 2. ped. oviran v normalni rasti, vzgoji: motena duševnost / čustveno, razvojno, vedenjsko moten; duševno motena oseba
   ♦ jur. motena posest

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 24. 7. 2024.

1. 1. navadno z glagolskim samostalnikom delati, da traja kaj dalje, navadno po začasnem, vmesnem prenehanju: delo je nadaljeval na drugem področju; pot, potovanje so nadaljevali drugi dan; zaradi okvare na avtomobilu so nadaljevali vožnjo z vlakom / začel je dobro, vendar je slabo nadaljeval in igro izgubil / po njegovi smrti je obrt nadaljeval sin; ne ve se, ali bo avtor roman še nadaljeval; danes bodo nadaljevali temo prejšnjega predavanja / publ.: nadaljevati z napori za ureditev razmer; uspešno, vztrajno nadaljevati z raziskovanjem / elipt. po premolku je nadaljeval: Jutri bodo odšli
   ● če boš tako nadaljeval, boš kmalu obubožal delal, živel, zapravljal
   // delati, da traja kaj dalje kljub težavam, nasprotovanju: boj, delo so le nadaljevali; napad so nadaljevali in celo stopnjevali / nadaljevati polet kljub okvari; čeprav so ljudje jezno mrmrali, je nadaljeval pripovedovanje / publ. kljub težavam je nadaljeval s poskusi / nadaljevati s starimi metodami
   // delati, da traja kaj dalje na drugačni, novi stopnji: po maturi se je odločil, da bo nadaljeval šolanje; nadaljevati študij na filozofski fakulteti / ta smer nadaljuje romantiko; nadaljevati tradicijo velikih stilistov
2. 2. nav. ekspr., v zvezi s s, z izraža, da kaj sledi čemu: začeli so s šalami, nadaljevali s prepirom in končali s pretepom

nadaljeváti se 
1. 1. biti, obstajati dalje
   1. a) glede na čas: sezona se nadaljuje; lepo vreme se nadaljuje / normalizacija, propadanje se nadaljuje
      ● ekspr. starši se nadaljujejo v otrocih otroci imajo lastnosti svojih staršev
   2. b) glede na prostor: močvirje se nadaljuje proti severu / hiša se nadaljuje v prizidek
2. 2. biti objavljan v časopisu, reviji po delih od določene številke dalje: podlistek, roman se nadaljuje / nadaljevati se v več številkah (časopisa, revije) / članek se nadaljuje na zadnji strani / kot pojasnilo, opozorilo na koncu objavljenega dela teksta se bo nadaljevalo

nadaljeváje star.: nadaljevaje svojo pot, je užival razgled; pogledal jo je, prijazno nadaljevaje: Da, našli smo primeren kraj

nadaljujóč -a -e: nadaljujoč pogovor, so vstopili v dvorano

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 24. 7. 2024.

1. 1. publ. naročilo, ukaz za izvršitev, opravljanje kakega dejanja: izvršiti, napisati, upoštevati nalog / pismeni, ustni nalog; nalog za napad povelje
   // po čigavem nalogu dela
   ♦ adm. delovni nalog pismeni dokument, s katerim se odreja izvršitev določenega dela; izdati, podpisati delovni nalog; potni nalog dokument, s katerim se kdo pooblašča za določeno službeno potovanje; fin. plačilni nalog dokument, s katerim določena pravna oseba odreja naslovniku plačilo neporavnanega računa; pismeno naročilo komu, da izplača naslovniku ali prenese na njegov račun določen znesek z naročnikovega računa; prenosni nalog pismeno naročilo komu, da prenese določen znesek z računa naročnika na račun naslovnika; jur. sodni nalog dokument, s katerim sodišče, navadno na osnovi verodostojnega dokumenta, odreja izvršitev določenega dejanja; sodni nalog za aretacijo; žel. križni nalog dokument, s katerim se obveščata vlakovodja in strojevodja, da je po voznem redu predvideno križanje preloženo ali da se določa križanje, ki ni predvideno po voznem redu
2. 2. zastar. naloga, dolžnost: njegov nalog je izvrševati ukaze; prišel je z nalogom, da napravi red / za svoj nalog si je odbral dva pogumna tovariša

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 24. 7. 2024.

1. 1. ki v resničnosti ne obstaja: boj med stvarnim in namišljenim svetom / uveljavil je svoje dejanske in namišljene pravice; bila je resnična žalitev, ne namišljena
2. 2. v mislih izoblikovan, ustvarjen in ne ustrezen resnici: namišljen bolnik; srečal je svojega namišljenega sovražnika / namišljen napad; prim. namisliti

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 24. 7. 2024.

1. 1. ki je, se nahaja tako, da glede na izhodišče na drugem koncu, strani omejuje vmesni prostor: priplavati na nasprotni breg; z nasprotnega hriba so prihajali glasovi; slika visi na nasprotni steni; odšel je skozi nasprotna vrata / prijeti za nasprotni konec palice / pri nasprotni mizi so sedeli sami znanci bližnji, sosednji
   // zasukati kolo v nasprotno smer; nasprotna stran / pomagati si na nasprotni način / nasprotni gol
   // ki deluje ravno drugače kot izhodiščni: odbiti nasprotni napad; prestreči nasprotni udarec; nasprotna sila / piha močen nasprotni veter / nasprotni promet; nasprotna vozila
2. 2. ki se v čem bistvenem popolnoma razlikuje od drugega: oče in sin sta nasprotnega značaja; nasprotna ideologija / nasprotna izjava; ekspr. diametralno nasprotna trditev; dobivati nasprotna povelja / nasprotna prizadevanja
3. 3. katerega prizadevanje, delovanje ima z določenim tekmovalen, nesoglasen, neujemalen odnos: nasprotni igralec; nasprotno moštvo / prestopil je v nasprotni tabor; nasprotna stranka / nasprotna vojska
4. 4. v povedni rabi ki je, nastopa proti delu, mnenju, naziranju drugega: kdo mi je nasproten; izjave prič so si nasprotne; to je nasprotno vsem našim prizadevanjem
   ● publ. poravnajte račun, v nasprotnem primeru boste plačali zamudne obresti drugače, sicer
   ♦ bot. nasprotni listi nasproti stoječi pari listov; geom. nasprotni stranici po dve in dve premici četverokotnika, na katerih so vsa štiri oglišča; jur. nasprotna tožba tožba, ki jo vloži toženec v tekoči pravdi zoper tožnika; mat. nasprotna predznaka plus in minus v odnosu drug do drugega; seštevanje in odštevanje sta nasprotni računski operaciji

nasprótno 
1. 1. prislov od nasproten: nasprotno delovati; nasprotno usmerjeno gibanje
2. 2. uvaja novo trditev namesto prej zanikane: s to izjavo ni škodil samo sebi, nasprotno, to bo škodilo vsemu kolektivu; izjava ni resnična, nasprotno, zlonamerna je; prosil ga nisem jaz, nasprotno, on mene; sam.: dosegel je ravno nasprotno; prepričal sem ga o nasprotnem

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 24. 7. 2024.

1. 1. v nikalnih stavkih izraža nebivanje osebe ali stvari iz določene vrste v situaciji, kot jo nakazuje sobesedilo
   1. a) v samostalniški rabi: nobeden ga ne pozna; nobena ga ne mara; ne boji se nobenega / nobeden njegovih junakov; nobeden od zaveznikov / ekspr. hoče njo in nobene druge / pog. noben od fantov ni bil na veselici nobeden
   2. b) v prilastkovi rabi: noben ključ ni pravi; nobene skrbi nima; za nobeno stvar se ne zanima / zastar. nobeden človek noben
      // ekspr. krepi zanikanje: nobenega dvoma ni; od nikoder nobenega glasu; na noben način; z njim nočem imeti nobenega opravka; nobene besede več; nobene pomoči ni več
      // zanika kakršnokoli kakovost: nima nobenih dokumentov; nobenih novic nisem izvedel, ne dobrih ne slabih
2. 2. nar., v zvezi z brez kakršenkoli: obsodili so ga brez nobenega dokaza; to je obljubil brez nobenega pritiska
   ● ekspr. tega ne bo naredil za nobeno ceno pod nobenim pogojem, nikakor ne; ekspr. tehtnica se še ni nagnila na nobeno stran ni še jasno, odločeno; ekspr. nobene ni črhnil molčal je; ni povedal svojega mnenja; pog., ekspr. nobene nam ni ostal dolžen vsak naš napad, obdolžitev je učinkovito zavrnil; minuta zamujena ne vrne se nobena; preg. eden ni nobeden če je samo eden, ne pomeni nič

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 24. 7. 2024.

1. 1. ostati: otroci so obtičali na dvorišču / kost mu je obtičala v grlu; listič mu je obtičal med prsti; voz je obtičal v blatu / obtičati na mestu, v križišču; vedno se bojim, da boš kje obtičal / ptica je obtičala na drevesu / obtičati na določeni razvojni stopnji
2. 2. ne dokončati, ne opraviti začetega: obtičati sredi stavka; obtičal je pri prvem poglavju knjige
   // prenehati, ne nadaljevati se: delo je po nekaj dneh obtičalo; napad je obtičal pred mestom
   ● ekspr. beseda mu je obtičala v grlu, na jeziku ostala; ekspr. pogled ji je obtičal na njegovih žuljavih rokah obstal, se ustavil; ekspr. te pravljice so mu obtičale v mislih, spominu ostale; ekspr. v tretjem razredu je obtičal padel; ekspr. obtičal je med starimi pojmi uporablja stare pojme

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 24. 7. 2024.

1. 1. ne sprejemati (kaj ponudenega): odklanjati honorar, nagrado / odklanjati pomoč, ponudbe / bolnik še vedno odklanja hrano noče jesti
   // v osmrtnicah cvetje hvaležno odklanjamo
2. 2. ne soglašati s čim, ne upoštevati česa: njegov predlog odklanjajo; odklanjati pripombe, trditve, ugovore / tak način življenja odklanja
3. 3. imeti, izražati negativen odnos do česa: otrok šolo še vedno odklanja / sodobno poezijo popolnoma odklanja
   // knjiž. ne čutiti naklonjenosti do koga, ne marati: sodelavci ga odklanjajo
   // z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža voljo, željo osebka, da ne uresniči dejanja, kot ga določa samostalnik: odklanjati odgovor, podpis; odklanjal je sodelovanje z njimi ni hotel sodelovati
   // odklanjati odgovornost za kaj
4. 4. knjiž., redko odstranjevati, odmikati: med potjo je moral odklanjati grmičje in veje
5. 5. fiz. povzročati spremembo smeri gibanja ali širjenja valovanja zaradi zunanjega vpliva: kondenzator odklanja elektronski curek; odklanjati žarek iz prvotne smeri; svetlobni curek se odklanja
   ● knjiž. dekleta so ga po vrsti odklanjala niso hotela biti z njim v ljubezenskem odnosu, niso se hotela z njim poročiti; knjiž. s težavo so odklanjali napad odbijali

odklánjati se odmikati se od normalnega, pravega: umetnost se odklanja
● publ. cena se od vrednosti zelo odklanja je zelo neprimerna, neustrezna; publ. nova likovna smer se odklanja od realizma postaja drugačna, nepovezana z njim

odklanjajóč -a -e: odklanjajoč odnos; odklanjajoča kritika; prisl.: odklanjajoče govoriti, se vesti

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 24. 7. 2024.

1. 1. ki povzroči, da kaj poteka na določen način, postane takšno, kot je: zadati birokraciji odločilen udarec; imeti odločilno vlogo; to je bilo odločilno za njegov pesniški razvoj
   // od katerega je odvisen izid česa: to je bil zadnji, odločilni boj, napad; pri volitvah je bil njegov glas odločilen; odigrati odločilno tekmo za uvrstitev / nastopil je najodločilnejši trenutek
2. 2. ekspr. zelo velik: to je bilo odločilnega pomena / publ. to je v odločilni meri vplivalo nanj odločilno
   ● publ. mladi par je dahnil svoj odločilni da se je poročil; nasprotja so pri tem imela odločilno besedo pomembno vlogo pri odločanju; publ. poslali so deputacije na razna odločilna mesta k odločujočim osebam, organom
   ♦ žel. odločilni vzpon največji vzpon na določenem delu železniške proge, po katerem se izračuna največja dopustna teža vlaka

odločílno prisl.: to je odločilno vplivalo na njen razvoj

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 24. 7. 2024.

1. 1. dati kaj v tak položaj
   1. a) da je mogoč prehod, vstop ali izstop: odpreti okno, vrata; odpreti zapornice; odpreti za ped; hrupno, tiho odpreti; odpreti nastežaj; vrata so se nenadoma sama odprla
   2. b) da postane notranjost dostopna: odpreti omaro, sobo / odprla je klavir in začela igrati; odpreti predal
      // navadno z dajalnikom z odprtjem vrat omogočiti komu vstop ali izstop: odprl jim je sam gospodar; kdo nam pride odpret; dolgo ji ni nihče odprl / odpreti ovcam stajo / odpreti kokoši izpustiti jih iz kurnika
      // kot nagovor ljudje, odprite
2. 2. z odstranitvijo določenega dela na čem narediti dostopno notranjost, vsebino: odpreti kozarec, škatlo; odpreti steklenico / odpreti pismo; oporoko so odprli na sodišču
   // s prerezom narediti notranjost dostopno: odpreti pacientu glavo, prsni koš / odpreti gnojno bulo, veno na vratu / odpreti divjad odstraniti ji drobovje
   // pog. bolnico so samo odprli in takoj zašili
3. 3. narediti, da prilegajoči se deli česa niso več drug ob drugem: odpreti školjko; na široko je odprl veke; zrel strok se je odprl / odpreti oči, usta / roža odpre cvet / pri potresu se je zemlja odprla je nastala razpoka, jama v njej
   // narediti, da kaj ni sklenjeno: odpreti člen na verigi; odpreti obroček / odpreti krog pri plesu
   // narediti, da kaj pride v položaj, značilen pri uporabljanju: odpreti dežnik, pahljačo; padalo se ni hotelo odpreti / odpreti knjigo; odprla je note, kakor da bi igrala / odpreti žepni nož izvleči rezilo
4. 4. dati del priprave v tak položaj, da ima kaj prosto pot: odpreti pipo, ventil / pog.: odpreti radio, televizor vključiti; sedel je k radiu in odprl Ljubljano poiskal zvezo z radijsko oddajno postajo Ljubljana
   // na tak način omogočiti izhod česa: odpreti paro, plin / odpreti vodo v kopalnici
5. 5. začeti delati, poslovati: lokal, trgovino odprejo ob sedmih; blagajna se odpre čez pol ure
6. 6. narediti, da se kje začne kaka (poklicna) dejavnost: odpreti nov obrat; banka je odprla dve podružnici; odpreti veleposlaništvo v kaki državi / odpreti novo linijo v avtobusnem prometu / pog. odprl je obrt postal je samostojen obrtnik
   // pog. sovražnik je odprl novo bojišče začel napad drugje, na drugem ozemlju
   // odpreti novo delovno mesto
7. 7. izročiti, dati v javno, splošno uporabo, navadno slovesno, po predpisih: odpreti dom, most; cesto bodo odprli za republiški praznik / odprli so novo smučarsko središče uredili, zgradili
   // dati v uporabo: predor so po dolgotrajnem popravljanju le odprli / odpreti prekop za mednarodno plovbo / miličnik je odprl cesto, križišče
   // narediti kaj dostopno za javnost, obiskovalce: odpreti grad, park / odpreti kaj za javnost / odpreti dom številnim obiskovalcem / odpreti revijo mlajšim sodelavcem
8. 8. narediti, da kaj začne potekati, navadno slovesno, po predpisih: kongres je odprl predsednik mednarodnega združenja; odpreti prireditev / odpreti sejo, zasedanje
   // začeti kaj sploh: s tem delom so odprli letošnjo gledališko sezono / odpreti debato; publ. odpreti polemiko / publ. odpreti problem, vprašanje začeti govoriti, razpravljati o njem
9. 9. v zvezi odpreti pot, vrata omogočiti komu, da lahko kam gre, pride: ta poraz je odprl sovražniku pot v zaledje; s prekopom se je ladjam odprla direktna pot na morje / nova iznajdba mu je odprla pot, vrata v svet
   // publ. omogočiti nastop, uveljavljanje česa: odpreti vrata tržnemu gospodarjenju; odpreti vrata novim težnjam v umetnosti / odpreti vrata mirovni konferenci; gledališče je že v prvi sezoni odprlo pot, vrata klasiki je začelo uprizarjati klasična dela
10. 10. voj., v zvezi z ogenj začeti močno obstreljevati določen cilj: četa je odprla strojnični, topovski ogenj; odpreti ogenj iz pušk; odpreti ogenj na sovražno postojanko
    ● ekspr. starši so bili pripravljeni odpreti denarnico dati denar za kaj; ekspr. odpreti komu svojo dušo, svoje srce izpovedati mu svoja čustva, misli; dijak sploh ni odprl knjige se ni učil, bral; ekspr. svojim učencem je odprl lepote domačih pesnikov pokazal, razkril; odpreti mejo dovoliti prihod, uvoz v državo, na ozemlje ali odhod, izvoz iz države, z ozemlja; publ. odpreti možnosti za kaj dati; ekspr. odpreti komu oči omogočiti mu, da zagleda, spozna stvar, kakršna dejansko je; ekspr. odprla je vse svoje registre zelo glasno je govorila, pela; odpreti usta od začudenja zelo se začuditi; ekspr. ne odpre ust nič ne (spre)govori, reče; ekspr. dobro odpri ušesa poslušaj, prisluhni; ekspr. hoteli so si odpreti vrata za morebitno vrnitev zagotoviti si možnost vrnitve; ekspr. odpreti je moral veliko vrat, da je preskrbel potrebna potrdila moral je iti v veliko uradov; ekspr. zaradi graje se učenčku glava ni odprla ni postal bolj bister, razumen; ekspr. vsak dan se odpre nov grob kdo umre; ekspr. nad vasjo se je odprlo nebo se je močno zabliskalo; ekspr. ob njej se mu je odprlo nebo zelo ga je osrečila; ekspr. prepozno so se jim odprle oči so spoznali stvari, kakršne dejansko so; preg. zlat ključ vsaka vrata odpre z denarjem se vse doseže
    ♦ fin. odpreti akreditiv prevzeti obveznost plačati akreditiv; odpreti konto narediti prvo vknjižbo; odpreti tekoči račun; grad. odpreti gradbišče začeti z gradnjo

odpréti se 
1. 1. pojaviti se razprostrt v širino: na koncu doline se svet odpre / na desno se odpre Bistriška dolina / ekspr. nebo se je odprlo zjasnilo
   // z vrha se odpre lep razgled je; pren. pred njim se je odprla najlepša slika prihodnosti
2. 2. publ. nastopiti, nastati: pri tako visoki temperaturi se odpro novi problemi / odprlo se je vprašanje tiskarne
3. 3. ekspr. postati zaupljiv, zgovoren: ob kozarcu vina so se ogreli in odprli / odprl se je pred prijateljem izpovedal mu je svoja čustva, misli
   // srce se srcu odpre
   // knjiž. začeti se zanimati za kaj, sprejemati kaj: odprl se je estetskim idejam romantike; odpreti se modernim tokovom / knjižni jezik se je odprl tujim, zlasti slovanskim besedam začel jih je sprejemati
   ● pog. poleti so se posli spet odprli začeli dobro uspevati; jih je bilo veliko; pog. ni se mu odprlo, v čem bi bila tu nesreča ni dojel, spoznal

odpŕt -a -o 
1. 1. deležnik od odpreti: ptiči so stegovali odprte kljune proti njemu; v roki je držal odprt nož; sejem je bil odprt v začetku meseca; dežnik je imela odprt, čeprav ni deževalo; odprte zapornice; cesta je odprta za ves promet; trgovina je odprta do sedmih zvečer; spati pri odprtem oknu; pusti vrata odprta; odprto imajo samo dopoldne
2. 2. ki je od več ali vseh strani razmeroma lahko dostopen: na odprtih mestih je zelo pihalo / prostor za naselje so si izbrali na odprti terasi
   // sorazmerno raven, neporasel: prehodili so odprt svet ob progi / spopad vojsk na odprtem polju
   // ki je brez ograje, nezavarovan: odprt sejemski prostor; odprto odlagališče smeti / odprti ogenj
3. 3. ki je brez strehe: vozi se v odprtem avtomobilu; odprt tovorni voz; odprto kopališče
   // ki ima razmeroma velik izrez, odprtino: ti čevlji so preveč odprti / za te knjige so police dovolj odprte razmaknjene
   // odprta obleka; odprta posoda
4. 4. publ. nerešen, nedognan: odprti problemi; lotiti se reševanja odprtih zadev; vprašanje je ostalo odprto / odgovori so tu še odprti / konec novele je odprt dopušča različno razumevanje
5. 5. ki mu lahko prisostvujejo, se ga lahko udeležijo tudi nečlani: odprt partijski sestanek / odprto prvenstvo v smučarskih skokih / lokal odprtega tipa
6. 6. v povedni rabi ki ima do ljudi in pojavov razumevajoč, strpen odnos: je odprt in iskren človek; kot človek je odprt za vsakogar
   // dovzeten, sprejemljiv: mladi ljudje so zelo odprti do sveta okrog sebe; odprt je za vse lepo, novo / organizacija mora biti odprta za nove pobude
7. 7. publ. iskren, odkritosrčen: z njim je imel več odprtih pogovorov; polemika med njimi je bila zelo odprta / odprta ljubezenska izpoved
   // javen, očiten: odprt spopad med njima traja že dolgo / ta intervencija je dobila oblike odprte in namerne agresije / poslati komu odprto pismo; postaviti odprto vprašanje
   ● ekspr. ves svet ima odprt pred seboj lahko gre kamorkoli; pog. fant je odprte glave bister, nadarjen; ekspr. igrati z odprtimi kartami jasno, odkrito kazati svoje namene; knjiž. ta človek je odprta knjiga očitno kaže svoja čustva, namene; goste so sprejeli z odprtimi rokami gostoljubno, z veseljem; po svetu hoditi z odprtimi očmi dobro opažati, spoznavati stvari, pojave okrog sebe; sanjal je z odprtimi očmi bede; odprto pivo, vino pivo, vino, ki se prodaja sproti natočeno iz soda; ekspr. gledati, poslušati z odprtimi usti zelo pazljivo; zelo začudeno; ekspr. ni mogel verjeti, da je našel odprta ušesa da so ga poslušali, uslišali; pesn. odprta noč in dan so groba vrata človek lahko vsak trenutek umre; pustite mi odprto nezaklenjeno
   ♦ agr. odprti hlev hlev brez ene ali dveh sten; anat. odprti prelom kosti prelom, pri katerem kost predre kožo; avt. odprta cesta cesta, na kateri ni omejitve hitrosti; odprta karoserija karoserija s premično ali zložljivo streho; ekon. odprti trg trg, ki je dostopen vsem proizvajalcem; etn. odprto ognjišče od tal dvignjen prostor za kurjenje in pripravo hrane; geogr. odprto morje morje, ki je stran od obale, zalivov in otokov; gozd. odprti gozd gozd, katerega izkoriščanje je zaradi ustreznih prometnih povezav mogoče, ekonomično; jur. odprti oddelek kazenskega poboljševalnega zavoda oddelek zavoda brez posebnega nadzorstva in brez zavarovanja; politika odprtih vrat ob koncu 19. in v začetku 20. stoletja politika velesil, temelječa na dogovoru o enakih pogojih gospodarskega udejstvovanja na Kitajskem in v nekaterih afriških deželah; kem. odprta veriga atomov razporeditev atomov v spojini v črti; kor. odprta plesna drža plesna drža, pri kateri se plesalca držita samo z eno roko; lov. lov na divjega petelina, srnjaka je odprt začel se je čas, ko je dovoljen lov na divjega petelina, srnjaka; mat. odprti interval interval, v katerem meji intervala nista vključeni; med. odprta telesna poškodba poškodba z rano; odprta rana rana, ki je v neposredni zvezi z zunanjim svetom; odprta tuberkuloza tuberkuloza, pri kateri so v izpljunku bacili; odprto zdravljenje opeklin, ran zdravljenje opeklin, ran brez povoja; navt. odprta luka luka, v katero je dostop mogoč ob vsakem času; soc. odprt družbeni sistem družbeni sistem, v katerem ni ovir za spreminjanje poklicnega, družbenega, razrednega položaja človeka; šport. odprta igra igra, pri kateri igrata obe moštvi predvsem napadalno; voj. odprto mesto mesto, ki ga vojskujoče se strani po sporazumu ne uničujejo, bombardirajo; prisl.: odprto gledati, opazovati; živeti odprto do vsega; sam.: zaveslal je daleč na odprto na odprto morje; na odprtem je hladno velo; hoditi po odprtem

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 24. 7. 2024.

1. 1. z rezanjem odstraniti: odrezati grozd, palico; odrezati vejo od drevesa; odrezati z nožem, škarjami; kakor bi odrezal, ga je minil ves strah zelo hitro
   // odrezali so mu nogo kirurško odstranili
   // kot podkrepitev: raje bi si dal jezik odrezati, kot da bi kaj izdal; glavo mi lahko odrežeš, če ni res
   // z rezanjem odstraniti del česa: kol je predolg, treba ga bo odrezati; odrezati peclje rožam / dati odrezat plašč
   // z rezanjem ločiti od večje količine: odrezati več kosov blaga; odreži toliko masla, kolikor ga potrebuješ / odrezal mu je kruha in mesa
2. 2. nav. ekspr. onemogočiti dostop do kakega področja, kraja, vzdrževanje zvez z njim: z obkolitvijo odrezati fronto od zaledja; nasprotnikovo ladjevje jih je odrezalo od kolonij; zapadli sneg jih je popolnoma odrezal od mesta / publ. odrezati dovoz, umik onemogočiti ga z nadzorovanjem poti
3. 3. ekspr. nenadoma prenehati govoriti, igrati: muzikanta sta odrezala / hipoma so odrezali pogovor / dovolj je za nocoj, je odrezal in vstal
   // ustaviti, prekiniti: nakratko je odrezal njegov napad; to je rekel, da bi odrezal njegovo pripovedovanje
4. 4. publ. opraviti, uspeti: pretvarjal se je, da bi pri njem bolje odrezal; ne vemo, kako bomo v gospodarstvu odrezali drugo leto / pri medu je dobro odrezal dosti ga je pridelal; dosti je iztržil zanj; še slabše bi odrezal, če bi najel drugega še bolj neugodno bi bilo
   ● ekspr. po tej pogodbi so državi odrezali precejšen kos ozemlja vzeli; ekspr. v službi so ga odrezali odstavili s položaja, onemogočili; publ. kot predavatelj je še kar odrezal se je še kar odrezal

odrézati se ekspr.  
1. 1. pokazati veliko sposobnost, pripravljenost, požrtvovalnost; izkazati se: domači pevski zbor se je pri tekmovanju dobro odrezal / nekatere občine se pri dajanju prispevkov niso odrezale jih niso dale dosti
   ● ekspr. darovalec se je (dobro) odrezal dal je veliko, drago darilo
2. 2. nakratko, učinkovito odgovoriti: ne bi mislil, da se zna tako odrezati; vprašanje ga ni spravilo v zadrego, mojstrsko se je odrezal / kar sami povejte, saj ste dovolj učeni, se je odrezal fantič

odrézan -a -o: zaradi poplave odrezani predeli; biti odrezan od sveta; odrezane veje; prisl.: odrezano odgovoriti, reči; odrezano je utihnil

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 24. 7. 2024.

1. 1. delati, prizadevati si, da kdo ne bi napravil, kar namerava: starši ga odvračajo od vpisa na univerzo; prijatelji ga odvračajo od poroke z njo
   // delati, prizadevati si, da kdo ne bi delal več česa: odvrača ga od kajenja, postopanja / glasba ga odvrača od učenja odteguje
2. 2. delati, da kdo ni deležen česa, zlasti neprijetnega: odvračati nesrečo od koga; sum je odvračal od sebe in ga zvračal na druge / knjiž. odvračati bolezen preprečevati; odvračati napad, udarce odbijati; knjiž. odvračati skrbi odpravljati, odstranjevati
3. 3. delati, povzročati, da kdo prenehava imeti naklonjena, prijateljska čustva do koga: mati ga načrtno odvrača od očeta; po tem dogodku so se začeli odvračati od njega; pren. sreča se v zadnjem času odvrača od nje
   ● knjiž. ptice odvračajo tam s klopotci odganjajo; knjiž. odvračati oči, pogled od koga ne gledati ga; odvračati pozornost od česa ne biti pozoren na kaj; knjiž., redko nerad ji je odvračal na vprašanja odgovarjal

odvráčati se star.  obračati se (proč): še zdaj se odvrača od njega, kadar se srečata

odvračajóč -a -e: odvračajoče besede, kretnje

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 24. 7. 2024.