napredovánje tudi naprédovanje -a s (ȃ; ẹ̑)
glagolnik od napredovati: napredovanje človeštva / napredovanje učencev / napredovanje bolezni / napredovanje gradbenih del / predlagati koga za napredovanje / napredovanje čet proti nasprotnikovemu položaju
Zadetki iskanja
SSKJ²
SSKJ²
avtomatizácija -e ž (á)
glagolnik od avtomatizirati:
a) avtomatizacija se v tovarnah vedno bolj razvija; avtomatizacija proizvodnje; avtomatizacija telefonskih central; napredovanje avtomatizacije
b) avtomatizacija gibanja
glagolnik od avtomatizirati:
a) avtomatizacija se v tovarnah vedno bolj razvija; avtomatizacija proizvodnje; avtomatizacija telefonskih central; napredovanje avtomatizacije
b) avtomatizacija gibanja
SSKJ²
fiksírati1 -am dov. in nedov. (ȋ)
1. trdno namestiti kaj v določenem položaju ali na določenem mestu, pritrditi: fiksirati anteno; fiksirati reflektorje
// trdno določiti: fiksirati datum ekskurzije; fiksirati pozicijo kamer / publ.: v pogodbi fiksirati minimalne mezde; fiksirati naloge inšpekcije
2. knjiž. določiti čemu dokončno podobo, zlasti v umetniški dejavnosti: portretist fiksira gib; režiser je fiksiral situacijo
3. nedov., pog. napeto, nepremično gledati koga: fiksirati sogovornika; ostro ga je fiksiral in tehtal
4. fot. kemično odstraniti za svetlobo občutljivo snov z neosvetljenih delov filma: fiksirati film / fiksirati fotografijo
5. biol., kem. kemično obdelati kaj, da se ohrani v določenem stanju: fiksirati preparat; fiksirati s formalinom
♦ gled. fiksirati besedilo dokončno pripraviti, obdelati ga za uprizoritev; med. fiksirati zlomljeni ud z oporami ga napraviti negibljivega; šah. fiksirati kmeta preprečiti mu napredovanje; tekst. fiksirati tkanino s toplotnim ali kemičnim postopkom doseči, da se tkanina pri nadaljnji predelavi ne krči ali razteza; um. fiksirati barvo površinsko utrditi, zaščititi barvno plast
1. trdno namestiti kaj v določenem položaju ali na določenem mestu, pritrditi: fiksirati anteno; fiksirati reflektorje
// trdno določiti: fiksirati datum ekskurzije; fiksirati pozicijo kamer / publ.: v pogodbi fiksirati minimalne mezde; fiksirati naloge inšpekcije
2. knjiž. določiti čemu dokončno podobo, zlasti v umetniški dejavnosti: portretist fiksira gib; režiser je fiksiral situacijo
3. nedov., pog. napeto, nepremično gledati koga: fiksirati sogovornika; ostro ga je fiksiral in tehtal
4. fot. kemično odstraniti za svetlobo občutljivo snov z neosvetljenih delov filma: fiksirati film / fiksirati fotografijo
5. biol., kem. kemično obdelati kaj, da se ohrani v določenem stanju: fiksirati preparat; fiksirati s formalinom
♦ gled. fiksirati besedilo dokončno pripraviti, obdelati ga za uprizoritev; med. fiksirati zlomljeni ud z oporami ga napraviti negibljivega; šah. fiksirati kmeta preprečiti mu napredovanje; tekst. fiksirati tkanino s toplotnim ali kemičnim postopkom doseči, da se tkanina pri nadaljnji predelavi ne krči ali razteza; um. fiksirati barvo površinsko utrditi, zaščititi barvno plast
- fiksíran -a -o:
dajatve so bile fiksirane v urbarjih; nezadostno fiksirane meje / fiksirani pojmi ustaljeni
SSKJ²
kmèt kméta m, im. mn. kmétje stil. kméti (ȅ ẹ́)
1. kdor ima zemljo in jo obdeluje ter se s tem preživlja: kmetje so zemljo že zorali; siromašni kmetje / ekspr. kmet je kralj / po poklicu je bil kmet / mali kmet ki ima navadno do 5 ha zemlje; srednji kmet ki ima navadno od 5 do 10 ha zemlje; veliki kmet ki ima navadno nad 10 ha zemlje / do odprave tlačanstva: podložni, svobodni kmetje; kmet tlačan; upori kmetov / po rodu je kmet pripadnik kmečkega sloja
2. slabš. neroden, neuglajen človek: ne bodi tak kmet / kmet je kmet; dopovej mu, ko pa je tak kmet neumen, omejen človek
3. mn., nav. ekspr., s predlogom dežela, podeželje: prišel je s kmetov; iti na kmete; na kmetih, po kmetih je teh imen še dosti
4. šah. šahovska figura, ki se giblje v pravokotni smeri naravnost: dobiti, izgubiti, žrtvovati kmeta / blokirati kmeta zapreti mu pot; fiksirati kmeta preprečiti mu napredovanje; forsirati kmeta izsiliti kmetu prosto pot; izolirati kmeta ločiti ga od ostalih kmetov iste barve; dvojni kmet dva kmeta iste barve na isti liniji; gambitni kmet; prosti kmet; kmet na b-liniji v drugi navpični vrsti z leve strani; dobitek kmeta osvojitev nasprotnikovega kmeta
1. kdor ima zemljo in jo obdeluje ter se s tem preživlja: kmetje so zemljo že zorali; siromašni kmetje / ekspr. kmet je kralj / po poklicu je bil kmet / mali kmet ki ima navadno do 5 ha zemlje; srednji kmet ki ima navadno od 5 do 10 ha zemlje; veliki kmet ki ima navadno nad 10 ha zemlje / do odprave tlačanstva: podložni, svobodni kmetje; kmet tlačan; upori kmetov / po rodu je kmet pripadnik kmečkega sloja
2. slabš. neroden, neuglajen človek: ne bodi tak kmet / kmet je kmet; dopovej mu, ko pa je tak kmet neumen, omejen človek
3. mn., nav. ekspr., s predlogom dežela, podeželje: prišel je s kmetov; iti na kmete; na kmetih, po kmetih je teh imen še dosti
4. šah. šahovska figura, ki se giblje v pravokotni smeri naravnost: dobiti, izgubiti, žrtvovati kmeta / blokirati kmeta zapreti mu pot; fiksirati kmeta preprečiti mu napredovanje; forsirati kmeta izsiliti kmetu prosto pot; izolirati kmeta ločiti ga od ostalih kmetov iste barve; dvojni kmet dva kmeta iste barve na isti liniji; gambitni kmet; prosti kmet; kmet na b-liniji v drugi navpični vrsti z leve strani; dobitek kmeta osvojitev nasprotnikovega kmeta
SSKJ²
odlikovánje -a s (ȃ)
1. priznanje za državljanske, vojaške zasluge: podeliti, prejeti odlikovanje; predlog za odlikovanje / visoko vojaško odlikovanje
// kovinski predmet z reliefno podobo kot znamenje tega priznanja: na prsih nosi odlikovanje; pripeti si odlikovanje
2. glagolnik od odlikovati: odlikovanje padlih herojev / truditi se za napredovanje in odlikovanje v službi
1. priznanje za državljanske, vojaške zasluge: podeliti, prejeti odlikovanje; predlog za odlikovanje / visoko vojaško odlikovanje
// kovinski predmet z reliefno podobo kot znamenje tega priznanja: na prsih nosi odlikovanje; pripeti si odlikovanje
2. glagolnik od odlikovati: odlikovanje padlih herojev / truditi se za napredovanje in odlikovanje v službi
SSKJ²
rabíti in rábiti -im nedov. (ī á)
1. delati, da kaj opravlja določeno delo, nalogo in s tem zadovoljuje potrebe koga; uporabljati: stroj dosti rabijo; plug je zarjavel, ker se ni rabil / to orodje še danes rabijo po hribovitih kmetijah; to zdravilo se že dolgo rabi proti malariji / pri prevajanju ni smel rabiti slovarja; dereze se rabijo pri hoji po ledenih strminah / pšenico rabijo za kruh; kavčuk se rabi za izolatorje / lahkomiselno rabiti denar trošiti, zapravljati; preudarno rabiti naravna bogastva izkoriščati / videlo se je, da zna rabiti sekiro delati z njo
// delati, da kaj nastopa v sporočilu: govornik je rabil same domače besede; ta izraz rabimo le v strokovnih besedilih; ta zveza se ne rabi več / vsak ima pravico rabiti svoj materni jezik imeti za sredstvo sporazumevanja
2. knjiž. biti koristen, dober pripomoček: uničevali so vse, kar je rabilo sovražniku; ti članki so mu rabili pri sestavljanju knjige; nahrbtnik mu je dobro rabil / ta knjiga bo rabila njegovim namenom koristila, pomagala; to mu je rabilo za napredovanje, pri napredovanju
// biti uporaben, koristen: vse je urejeno tako, da bo olimpijski kompleks rabil tudi kasneje / noge mu ne rabijo več ne more več hoditi
3. z oslabljenim pomenom, v zvezi s kot, za izraža namenskost, kot jo določa samostalnik: ta del hiše rabijo za skladišče; lubje te rastline se rabi kot dišava / kot orožje so jim rabili kiji so uporabljali kije
// z glagolskim samostalnikom izraža, da je kaj predmet dejavnosti, ki jo določa samostalnik: kamen so rabili za obtežitev; stole rabimo za sedenje; ta ključ se rabi za odpiranje vhodnih vrat / elipt. te skodelice rabimo za čaj so za serviranje čaja
4. pog. potrebovati: za gradnjo hiše bi rabil še veliko cementa; da bi delo opravila, rabi čas in prostor; za to pecivo rabite moko, sladkor in maslo / otroci rabijo vitaminsko hrano; te rože rabijo veliko vode / za v šolo rabi novo obleko / kadar ga rabi, ga pokliče / tovarna rabi nove delavce
5. zastar., s prislovnim določilom delati, ravnati: slabo rabiti z ujetniki / grdo rabijo z jezikom
● pog. posestva nimam za kaj rabiti mi ni potrebno; bal se je, da bo moral rabiti silo ravnati s silo; prisiliti koga, da kaj stori; ekspr. še ne zna rabiti svoje pameti samostojno misliti; ekspr. zna spretno rabiti jezik govoriti; pog., ekspr. ničesar ne rabim od vas ne maram, ne želim; pog., ekspr. zdaj se ne da pomagati, drugič pa pamet rabi ravnaj, misli pametno, preudarno; pog. dolgo (časa) si rabil, da si se spomnil nisi se hitro spomnil; pog. avtomobil veliko rabi porabi veliko goriva
♦ jezikosl. pridevnik rabimo, se rabi v stavku za prilastek ali povedkovo določilo je v stavku prilastek ali povedkovo določilo
1. delati, da kaj opravlja določeno delo, nalogo in s tem zadovoljuje potrebe koga; uporabljati: stroj dosti rabijo; plug je zarjavel, ker se ni rabil / to orodje še danes rabijo po hribovitih kmetijah; to zdravilo se že dolgo rabi proti malariji / pri prevajanju ni smel rabiti slovarja; dereze se rabijo pri hoji po ledenih strminah / pšenico rabijo za kruh; kavčuk se rabi za izolatorje / lahkomiselno rabiti denar trošiti, zapravljati; preudarno rabiti naravna bogastva izkoriščati / videlo se je, da zna rabiti sekiro delati z njo
// delati, da kaj nastopa v sporočilu: govornik je rabil same domače besede; ta izraz rabimo le v strokovnih besedilih; ta zveza se ne rabi več / vsak ima pravico rabiti svoj materni jezik imeti za sredstvo sporazumevanja
2. knjiž. biti koristen, dober pripomoček: uničevali so vse, kar je rabilo sovražniku; ti članki so mu rabili pri sestavljanju knjige; nahrbtnik mu je dobro rabil / ta knjiga bo rabila njegovim namenom koristila, pomagala; to mu je rabilo za napredovanje, pri napredovanju
// biti uporaben, koristen: vse je urejeno tako, da bo olimpijski kompleks rabil tudi kasneje / noge mu ne rabijo več ne more več hoditi
3. z oslabljenim pomenom, v zvezi s kot, za izraža namenskost, kot jo določa samostalnik: ta del hiše rabijo za skladišče; lubje te rastline se rabi kot dišava / kot orožje so jim rabili kiji so uporabljali kije
// z glagolskim samostalnikom izraža, da je kaj predmet dejavnosti, ki jo določa samostalnik: kamen so rabili za obtežitev; stole rabimo za sedenje; ta ključ se rabi za odpiranje vhodnih vrat / elipt. te skodelice rabimo za čaj so za serviranje čaja
4. pog. potrebovati: za gradnjo hiše bi rabil še veliko cementa; da bi delo opravila, rabi čas in prostor; za to pecivo rabite moko, sladkor in maslo / otroci rabijo vitaminsko hrano; te rože rabijo veliko vode / za v šolo rabi novo obleko / kadar ga rabi, ga pokliče / tovarna rabi nove delavce
5. zastar., s prislovnim določilom delati, ravnati: slabo rabiti z ujetniki / grdo rabijo z jezikom
● pog. posestva nimam za kaj rabiti mi ni potrebno; bal se je, da bo moral rabiti silo ravnati s silo; prisiliti koga, da kaj stori; ekspr. še ne zna rabiti svoje pameti samostojno misliti; ekspr. zna spretno rabiti jezik govoriti; pog., ekspr. ničesar ne rabim od vas ne maram, ne želim; pog., ekspr. zdaj se ne da pomagati, drugič pa pamet rabi ravnaj, misli pametno, preudarno; pog. dolgo (časa) si rabil, da si se spomnil nisi se hitro spomnil; pog. avtomobil veliko rabi porabi veliko goriva
♦ jezikosl. pridevnik rabimo, se rabi v stavku za prilastek ali povedkovo določilo je v stavku prilastek ali povedkovo določilo
- rabíti se in rábiti se navadno s prislovnim določilom
postajati poškodovan, obrabljati se: pri pisanju se svinčnik rabi; avtomobilske gume se na slabih cestah hitro rabijo; tkanina se na komolcih zelo rabi
- rábljen -a -o
1. deležnik od rabiti: pogosto rabljene besede; splošno rabljeno ime
2. ki se je že uporabljal, uporabil: kupim rabljen avtomobil; prodaja rabljenega pohištva / rabljena znamka
SSKJ²
razstrelílen -lna -o prid. (ȋ)
nanašajoč se na razstrelitev, razstreljevanje: razstrelilna snov; razstrelilno sredstvo / vrtanje razstrelilnih lukenj / napredovanje razstrelilne tehnike
nanašajoč se na razstrelitev, razstreljevanje: razstrelilna snov; razstrelilno sredstvo / vrtanje razstrelilnih lukenj / napredovanje razstrelilne tehnike
SSKJ²
ustáviti -im dov. (á ȃ)
1. narediti, povzročiti, da se kaj preneha gibati, premikati: ustaviti avtomobil, ladjo; ustaviti konja / policist je ustavil avtobus; z roko, znakom ustaviti vozilo; elipt. voznik je ustavil pred hišo / avtostoparju je ustavil že prvi avtomobil / ustavil je prvega človeka na cesti in ga vprašal
// narediti, povzročiti, da kaj preneha teči: ustaviti ranjencu kri / ekspr. ustaviti solze
2. narediti, povzročiti, da kaj preneha delati, delovati: predica je ustavila kolovrat; ustaviti motor, stroj / ustaviti obrat, tovarno
3. narediti, povzročiti, da kdo preneha delati, kar določa sobesedilo: komaj je začel delati, pripovedovati, so ga že ustavili; če se ona kaj nameni, je nihče ne ustavi ji nihče ne prepreči / ustaviti govornika / ustaviti vprašanja vsiljivih novinarjev
4. narediti, povzročiti, da dejanje, dogajanje, kot ga izraža dopolnilo, preneha: zaradi pomanjkanja surovin ustaviti delo; ustaviti dobavo, pomoč, prodajo; ustaviti poskuse / ustaviti izpadanje las; ustaviti krvavitev / ustaviti promet; razvoja ni mogoče ustaviti / elipt.: ustaviti časopis prenehati ga izdajati; ustaviti kredit, pokojnino prenehati dajati, izplačevati; ustaviti ogenj preprečiti njegovo širjenje; pogasiti ga / ekspr. ustaviti korak ustaviti se
♦ avt. znak ustavi znak v križišču, pred katerim mora voznik vozilo ustaviti; pravn. ustaviti kazenski, sodni postopek; ustaviti preiskavo; voj. ustaviti ogenj, oborožen spopad
1. narediti, povzročiti, da se kaj preneha gibati, premikati: ustaviti avtomobil, ladjo; ustaviti konja / policist je ustavil avtobus; z roko, znakom ustaviti vozilo; elipt. voznik je ustavil pred hišo / avtostoparju je ustavil že prvi avtomobil / ustavil je prvega človeka na cesti in ga vprašal
// narediti, povzročiti, da kaj preneha teči: ustaviti ranjencu kri / ekspr. ustaviti solze
2. narediti, povzročiti, da kaj preneha delati, delovati: predica je ustavila kolovrat; ustaviti motor, stroj / ustaviti obrat, tovarno
3. narediti, povzročiti, da kdo preneha delati, kar določa sobesedilo: komaj je začel delati, pripovedovati, so ga že ustavili; če se ona kaj nameni, je nihče ne ustavi ji nihče ne prepreči / ustaviti govornika / ustaviti vprašanja vsiljivih novinarjev
4. narediti, povzročiti, da dejanje, dogajanje, kot ga izraža dopolnilo, preneha: zaradi pomanjkanja surovin ustaviti delo; ustaviti dobavo, pomoč, prodajo; ustaviti poskuse / ustaviti izpadanje las; ustaviti krvavitev / ustaviti promet; razvoja ni mogoče ustaviti / elipt.: ustaviti časopis prenehati ga izdajati; ustaviti kredit, pokojnino prenehati dajati, izplačevati; ustaviti ogenj preprečiti njegovo širjenje; pogasiti ga / ekspr. ustaviti korak ustaviti se
♦ avt. znak ustavi znak v križišču, pred katerim mora voznik vozilo ustaviti; pravn. ustaviti kazenski, sodni postopek; ustaviti preiskavo; voj. ustaviti ogenj, oborožen spopad
- ustáviti se
1. prenehati se gibati, premikati: avtomobil, dvigalo se ustavi; vlak se na tej postaji ne ustavi; ustaviti se sredi ceste, pred hišo; hodi težko, zato se večkrat ustavi; nepričakovano, sunkovito se ustaviti / ko se avtobus ustavi, izstopijo / kazalec tehtnice se je ustavil pri osemdesetih kilogramih / ekspr. koraki se ustavijo pred vrati
// prenehati teči: kri se mu ni hotela ustaviti / ekspr. solze so se ji ustavile
2. prenehati delati, delovati: motor, stroj se nenadoma ustavi; ura se mi je ustavila, naviti jo je treba / če ne bo surovin, se bo tovarna ustavila bo prenehala obratovati / ekspr. sredi stavka se mu pero ustavi neha pisati
// prenehati delati kaj sploh: ustaviti se sredi dela
3. prenehati potekati, se razvijati: delo, napredovanje se je ustavilo; z modernizacijo vasi se je odseljevanje ustavilo / na tej stopnji se je razvoj ustavil / dolžina kril se je ustavila pod kolenom se ni naprej krajšala
4. s prislovnim določilom prekiniti pot in se določen čas zadržati kje: mimogrede se ustavi pri stricu; za en teden se je ustavil pri prijatelju / v tem hotelu se večkrat ustavim
5. s širokim pomenskim obsegom zaradi podrobnejše obravnave, obdelave ostati daljši čas ob čem, pri čem: ustaviti se ob odgovoru, pri bistvenih vprašanjih; ta znanstvenik se ni ustavil samo pri atomu / razprava se je ustavila tudi ob tem vprašanju je zajela tudi to vprašanje; misel se mu je ustavila pri očetu spomnil se je očeta; začel je razmišljati o očetu
6. nav. 3. os. povzročiti stanje, ko kdo česa ne more, ne želi več uživati: meso se mu je ustavilo; že po nekaj žlicah se mi je ustavilo / najedel se je štrukljev, da se mu je ustavilo
7. star. upreti se: ustaviti se obsodbi, predlogu / ustaviti se komu v obraz
● ekspr. zdelo se ji je, da se je čas ustavil da mineva zelo počasi; ekspr. v tej deželi se je čas ustavil ni nikakršnega napredka; ekspr. kadar se mu delo ustavi, odide na sprehod kadar ne more, ne zna več delati naprej; ekspr. pogled se mu ustavi na neznancu začne gledati neznanca; ekspr. srce se ji je ustavilo, ko jih je zagledala zelo se je prestrašila
- ustavívši zastar.:
ustavivši kolovrat, reče
- ustávljen -a -o:
ustavljen promet; preiskava je ustavljena
SSKJ²
ustávljati -am nedov. (á)
1. delati, povzročati, da se kaj preneha gibati, premikati: ustavljati avtomobil, konja / policisti so ustavljali vsa vozila; z roko ustavljati; elipt. ustavljam, ustavljam, pa noben voznik ne ustavi / ustavljati mimoidoče
// delati, povzročati, da kaj preneha teči: ustavljati ranjencu kri / ekspr. s šalami ustavljati solze
2. delati, povzročati, da kaj preneha delati, delovati: ustavljati motor, stroj / zaradi pomanjkanja surovin ustavljati tovarne
3. delati, povzročati, da kdo preneha delati, kar določa sobesedilo: ni mogel brati, pripovedovati, ker so ga ves čas ustavljali / ljudje so govornika pogosto ustavljali / ekspr. ponos mu je ustavljal korak
4. delati, povzročati, da postaja dejanje, dogajanje, kot ga izraža dopolnilo, počasnejše ali da preneha: tovarne ustavljajo delo, proizvodnjo / ustavljati krvavitev / policisti so ustavljali promet / elipt.: ustavljati kredite, pokojnine prenehavati jih dajati, izplačevati; ustavljati ogenj preprečevati njegovo širjenje; gasiti ga
1. delati, povzročati, da se kaj preneha gibati, premikati: ustavljati avtomobil, konja / policisti so ustavljali vsa vozila; z roko ustavljati; elipt. ustavljam, ustavljam, pa noben voznik ne ustavi / ustavljati mimoidoče
// delati, povzročati, da kaj preneha teči: ustavljati ranjencu kri / ekspr. s šalami ustavljati solze
2. delati, povzročati, da kaj preneha delati, delovati: ustavljati motor, stroj / zaradi pomanjkanja surovin ustavljati tovarne
3. delati, povzročati, da kdo preneha delati, kar določa sobesedilo: ni mogel brati, pripovedovati, ker so ga ves čas ustavljali / ljudje so govornika pogosto ustavljali / ekspr. ponos mu je ustavljal korak
4. delati, povzročati, da postaja dejanje, dogajanje, kot ga izraža dopolnilo, počasnejše ali da preneha: tovarne ustavljajo delo, proizvodnjo / ustavljati krvavitev / policisti so ustavljali promet / elipt.: ustavljati kredite, pokojnine prenehavati jih dajati, izplačevati; ustavljati ogenj preprečevati njegovo širjenje; gasiti ga
- ustávljati se
1. prenehavati se gibati, premikati: na vrhu klanca so se težko naloženi vozovi ustavljali / na tej postaji se ustavljajo vsi avtobusi, vlaki / ustavljati se s pogledom na kom
// prenehavati teči: kri se ranjencu že ustavlja
2. prenehavati delati, delovati: kolovrat, stroj se ustavlja / ura se pogosto ustavlja, nesi jo k urarju / mlini, žage se ustavljajo prenehavajo obratovati
// prenehavati delati kaj sploh: pripovedovalec se je večkrat ustavljal; ne ustavljajte se na pol poti, ampak uresničite svoj načrt / taki ljudje se ne ustavljajo niti pred zločinom
3. prenehavati potekati, se razvijati: bolezen se že ustavlja; napredovanje, odseljevanje se ustavlja
4. s prislovnim določilom prekinjati pot in se določen čas zadrževati kje: turisti se v mestu ob jezeru radi ustavljajo / v tej gostilni se redko ustavljam
5. s širokim pomenskim obsegom zaradi obravnave, obdelave ostajati daljši čas ob čem, pri čem: razpravljavci se ustavljajo pri različnih vprašanjih / misel se mu ustavlja tudi pri znancih
6. povzročati stanje, ko kdo česa ne more, ne želi več uživati: enolična hrana se človeku začne kmalu ustavljati; pijača, žganje se mu ustavlja
7. star. upirati se: ustavljati se napadalcu, oblasti; ustavljati se nasprotniku z besedami, orožjem; odločno, uspešno se ustavljati komu / hrast se ustavlja vsem neurjem kljubuje
● ekspr. televizijska kamera se ustavlja na obrazih, rokah snema obraze, roke; ekspr. ob teh dogodkih, podatkih se človeku ustavlja pamet teh dogodkov, podatkov človek ne more razumeti; ekspr. kadar se ti delo začne ustavljati, prenehaj in se odpočij kadar ne moreš, ne znaš več delati naprej
- ustavljáje :
ustavljaje voz se spotakniti; ustavljaje se na vsakem koraku, priti na vrh
- ustavljajóč -a -e:
stati ob robu ceste, ustavljajoč avtomobile
SSKJ²
zapečátiti -im dov. (á ȃ)
1. dati, pritisniti pečat, zlasti za dokaz nedotaknjenosti zapore: zapečatiti pošiljko; zapečatiti stanovanje; zapečatiti zavitek z voskom / zapečatiti kuverto zalepiti; pren., ekspr. strah mu je zapečatil usta
2. ekspr. potrditi sklenitev česa: s to kretnjo sta zapečatila kupčijo / s tem golom je zapečatil poraz gostov
3. ekspr. narediti, da se kdo ne more rešiti iz kakega neprijetnega položaja: niso mu omogočili šolanja in s tem so ga zapečatili za vse življenje; z najetjem prevelikega kredita se je zapečatil
● profesor je učenca zapečatil mu z negativno oceno onemogočil napredovanje v višji razred; ekspr. s tem je zapečatil svojo usodo jo dokončno določil; pog. prijeli so ga in zapečatili za dve leti zaprli
1. dati, pritisniti pečat, zlasti za dokaz nedotaknjenosti zapore: zapečatiti pošiljko; zapečatiti stanovanje; zapečatiti zavitek z voskom / zapečatiti kuverto zalepiti; pren., ekspr. strah mu je zapečatil usta
2. ekspr. potrditi sklenitev česa: s to kretnjo sta zapečatila kupčijo / s tem golom je zapečatil poraz gostov
3. ekspr. narediti, da se kdo ne more rešiti iz kakega neprijetnega položaja: niso mu omogočili šolanja in s tem so ga zapečatili za vse življenje; z najetjem prevelikega kredita se je zapečatil
● profesor je učenca zapečatil mu z negativno oceno onemogočil napredovanje v višji razred; ekspr. s tem je zapečatil svojo usodo jo dokončno določil; pog. prijeli so ga in zapečatili za dve leti zaprli
- zapečáten -a -o:
zapečaten paket; če ne dobimo pomoči, smo zapečateni
SSKJ²
zaprávljati -am nedov., tudi zapravljájte; tudi zapravljála (á)
1. z nepremišljenim ravnanjem delati, da ni več razpoložljive materialne dobrine: zapravljati denar; zapravljati dediščino; z veseljačenjem zapravljati premoženje staršev
2. zaradi kakega negativnega, nepremišljenega ravnanja izgubljati: zapravljati čast, ugled; zapravljati zdravje
// ekspr. ne izrabljati, ne izkoriščati: zapravljati možnosti za napredovanje / zapravljati čas nekoristno porabljati
1. z nepremišljenim ravnanjem delati, da ni več razpoložljive materialne dobrine: zapravljati denar; zapravljati dediščino; z veseljačenjem zapravljati premoženje staršev
2. zaradi kakega negativnega, nepremišljenega ravnanja izgubljati: zapravljati čast, ugled; zapravljati zdravje
// ekspr. ne izrabljati, ne izkoriščati: zapravljati možnosti za napredovanje / zapravljati čas nekoristno porabljati
SSKJ²
zaslužíti in zaslúžiti -im dov. (ī ú)
1. navadno s prislovnim določilom dobiti kaj, navadno denar, za opravljeno delo, službo: ti ljudje dobro, slabo zaslužijo; koliko zaslužiš na mesec, uro; zasluži komaj za stanovanje in hrano; ekspr. veliko zasluži postrani; zaslužiti si za življenje / na lahek način zaslužiti denar; ekspr. tu in tam zasluži kak dinar
2. pog. imeti stalen vir dohodkov: starejši sin že zasluži; oba zakonca zaslužita
3. imeti dobiček pri dejavnosti, kot jo izraža določilo: zaslužiti pri prodaji, s prodajo / zasluži tri odstotke od sklenjene kupčije; s tem blagom se ne da zaslužiti
4. nedov. in dov. zaradi določenih dejanj, lastnosti biti upravičen dobiti kaj, biti deležen česa: zaslužil je prvo mesto na tekmovanju, a ga ni dobil; zaslužiti nagrado, pohvalo; menili so, da zasluži boljšo oceno / zaradi te nerodnosti zaslužiš grajo, kazen / ekspr. takega konca si ni zaslužil / povedal mu je, kar zasluži; imamo tako okolje, kakršno zaslužimo / ne zasluži pozornosti, usmiljenja; zaslužil je, da je član reprezentance; zaslužil si je napredovanje / v bitki si je zaslužil odlikovanje prislužil; vsak človek zasluži spoštovanje
5. ekspr., z oslabljenim pomenom, s povedkovim določilom izraža primernost, upravičenost česa: njihovo delovanje zasluži temeljito analizo; ta odločitev zasluži kritiko; cerkev zasluži ogled
● ekspr. šla sta skozi gozd, ki ne zasluži tega imena skozi zelo slab gozd; ekspr. še neslanega kropa ne zasluži zelo malo, slabo dela; ekspr. zaslužil bi medaljo pri kakem delu, dejanju je bil zelo požrtvovalen; ekspr. ta človek še za sol ne zasluži zelo malo zasluži; slabo dela
1. navadno s prislovnim določilom dobiti kaj, navadno denar, za opravljeno delo, službo: ti ljudje dobro, slabo zaslužijo; koliko zaslužiš na mesec, uro; zasluži komaj za stanovanje in hrano; ekspr. veliko zasluži postrani; zaslužiti si za življenje / na lahek način zaslužiti denar; ekspr. tu in tam zasluži kak dinar
2. pog. imeti stalen vir dohodkov: starejši sin že zasluži; oba zakonca zaslužita
3. imeti dobiček pri dejavnosti, kot jo izraža določilo: zaslužiti pri prodaji, s prodajo / zasluži tri odstotke od sklenjene kupčije; s tem blagom se ne da zaslužiti
4. nedov. in dov. zaradi določenih dejanj, lastnosti biti upravičen dobiti kaj, biti deležen česa: zaslužil je prvo mesto na tekmovanju, a ga ni dobil; zaslužiti nagrado, pohvalo; menili so, da zasluži boljšo oceno / zaradi te nerodnosti zaslužiš grajo, kazen / ekspr. takega konca si ni zaslužil / povedal mu je, kar zasluži; imamo tako okolje, kakršno zaslužimo / ne zasluži pozornosti, usmiljenja; zaslužil je, da je član reprezentance; zaslužil si je napredovanje / v bitki si je zaslužil odlikovanje prislužil; vsak človek zasluži spoštovanje
5. ekspr., z oslabljenim pomenom, s povedkovim določilom izraža primernost, upravičenost česa: njihovo delovanje zasluži temeljito analizo; ta odločitev zasluži kritiko; cerkev zasluži ogled
● ekspr. šla sta skozi gozd, ki ne zasluži tega imena skozi zelo slab gozd; ekspr. še neslanega kropa ne zasluži zelo malo, slabo dela; ekspr. zaslužil bi medaljo pri kakem delu, dejanju je bil zelo požrtvovalen; ekspr. ta človek še za sol ne zasluži zelo malo zasluži; slabo dela
- zaslúžen -a -o:
pošteno zaslužen denar; zaslužena kazen, zmaga
● ekspr. že dve leti uživa zasluženi počitek je upokojen; prisl.: zasluženo zmagati
SSKJ²
zavréti2 -vrèm dov., zavŕl (ẹ́ ȅ)
1. z zavoro povzročiti, da se vozilo, kolo premika počasneje ali da se ustavi: voznik je zavrl in ustavil; zavreti avtomobil; na hitro zavreti / avtomobil, vlak zavre / zavreti voz s coklo; zavreti z nožno, ročno zavoro; zavreti kolo z verigo
// narediti, povzročiti, da je premikanje počasnejše: zavreti korak / debel sneg ga je zavrl in ublažil padec zadržal / zavreti hitrost
2. narediti, povzročiti:
a) da poteka kaj počasneje: tema je zavrla iskanje / megla je zavrla promet / pospešiti in zavreti proces
b) da se kaj ne začne, ne uresniči takoj: zavreti akcijo, pohod; urednik je zavrl objavo dela / njihovih načrtov ne more nič zavreti
c) da kdo kaj naredi, uresniči težje, pozneje: pri končanju dela ga je zavrla bolezen / zavrli so ga v njegovih prizadevanjih
3. narediti, povzročiti, da kaj ne napreduje, ne dosega višje stopnje: nizka temperatura je zavrla rast rastlin; zavreti razvoj znanosti / zavreti cene narediti, povzročiti, da se počasneje, manj zvišujejo
1. z zavoro povzročiti, da se vozilo, kolo premika počasneje ali da se ustavi: voznik je zavrl in ustavil; zavreti avtomobil; na hitro zavreti / avtomobil, vlak zavre / zavreti voz s coklo; zavreti z nožno, ročno zavoro; zavreti kolo z verigo
// narediti, povzročiti, da je premikanje počasnejše: zavreti korak / debel sneg ga je zavrl in ublažil padec zadržal / zavreti hitrost
2. narediti, povzročiti:
a) da poteka kaj počasneje: tema je zavrla iskanje / megla je zavrla promet / pospešiti in zavreti proces
b) da se kaj ne začne, ne uresniči takoj: zavreti akcijo, pohod; urednik je zavrl objavo dela / njihovih načrtov ne more nič zavreti
c) da kdo kaj naredi, uresniči težje, pozneje: pri končanju dela ga je zavrla bolezen / zavrli so ga v njegovih prizadevanjih
3. narediti, povzročiti, da kaj ne napreduje, ne dosega višje stopnje: nizka temperatura je zavrla rast rastlin; zavreti razvoj znanosti / zavreti cene narediti, povzročiti, da se počasneje, manj zvišujejo
- zavŕt -a -o
1. deležnik od zavreti: zavrte gospodarske možnosti; kolesa avtomobila so zavrta; napredovanje je bilo zavrto
2. oviran v normalnem razvoju, delovanju: zavrt človek; biti zavrt; spolno zavrt
♦ psih. zavrti otrok otrok, ki v izražanju, vedenju kaže zmanjšano aktivnost; psihično zavrta osebnost
SSKJ²
avtomátičen -čna -o prid.(á)
1. nanašajoč se na avtomate ali avtomatizirane naprave, samodejen: avtomatični stroji; avtomatične prestave, zavore; avtomatična tehtnica / avtomatična telefonska centrala; avtomatično prevajanje; avtomatično usmerjanje prometa
2. ki se zgodi sam od sebe, po lastnih zakonih: avtomatičen prehod pravic in dolžnosti; avtomatična valorizacija pokojnin; avtomatično napredovanje v službi
// nanašajoč se na človekovo dejanje, ki poteka brez njegove volje, zavesti: avtomatični gibi; njegovo pripovedovanje je bilo čisto avtomatično / osebe v njegovi povesti so preveč avtomatične
1. nanašajoč se na avtomate ali avtomatizirane naprave, samodejen: avtomatični stroji; avtomatične prestave, zavore; avtomatična tehtnica / avtomatična telefonska centrala; avtomatično prevajanje; avtomatično usmerjanje prometa
2. ki se zgodi sam od sebe, po lastnih zakonih: avtomatičen prehod pravic in dolžnosti; avtomatična valorizacija pokojnin; avtomatično napredovanje v službi
// nanašajoč se na človekovo dejanje, ki poteka brez njegove volje, zavesti: avtomatični gibi; njegovo pripovedovanje je bilo čisto avtomatično / osebe v njegovi povesti so preveč avtomatične
- avtomátično prisl.:
naprava deluje avtomatično; s tem bo avtomatično izgubil svoj položaj; avtomatično mu je pritrdil
SSKJ²
indolénca -e ž (ẹ̑)
knjiž. malomarnost, neprizadevnost: velika ovira za napredovanje je njegova indolenca; prirojena indolenca
// ravnodušnost, brezbrižnost: zbuditi koga iz indolence; to je dokaz za indolenco v kulturnem življenju
knjiž. malomarnost, neprizadevnost: velika ovira za napredovanje je njegova indolenca; prirojena indolenca
// ravnodušnost, brezbrižnost: zbuditi koga iz indolence; to je dokaz za indolenco v kulturnem življenju
SSKJ²
inhibírati -am nedov. in dov. (ȋ)
knjiž. zavirati1, zadrževati: zdravila so dolgo inhibirala napredovanje bolezni / odlični skoki prvih tekmovalcev so druge skakalce inhibirali nespodbudno vplivali nanje / oblasti so prireditev inhibirale prepovedale, preprečile
knjiž. zavirati1, zadrževati: zdravila so dolgo inhibirala napredovanje bolezni / odlični skoki prvih tekmovalcev so druge skakalce inhibirali nespodbudno vplivali nanje / oblasti so prireditev inhibirale prepovedale, preprečile
- inhibíran -a -o:
inhibirane sile v gospodarstvu
♦ psih. inhibirani otrok otrok, ki v izražanju, vedenju kaže zmanjšano aktivnost; zavrti otrok
SSKJ²
ljubosúmje -a s (ȗ)
1. bojazen koga, da bi izgubil ljubezen, naklonjenost kake osebe: svoje ljubosumje je očitno pokazal; muke ljubosumja; to je storil v navalu ljubosumja
2. nezadovoljnost zaradi uspehov, prednosti koga: poklicno ljubosumje; čutiti ljubosumje na napredovanje kolegov
1. bojazen koga, da bi izgubil ljubezen, naklonjenost kake osebe: svoje ljubosumje je očitno pokazal; muke ljubosumja; to je storil v navalu ljubosumja
2. nezadovoljnost zaradi uspehov, prednosti koga: poklicno ljubosumje; čutiti ljubosumje na napredovanje kolegov
SSKJ²
promócija -e ž (ọ́)
1. širjenje poznavanja, ugleda koga, česa v javnosti: turistična promocija; zastavo uporabljajo države pri svoji promociji / promocija nove plošče javna predstavitev nove plošče s posebno prireditvijo
2. slovesna podelitev doktorskega naslova: promocija je bila v slavnostni dvorani univerze; iti na promocijo
// dosega doktorskega naslova: po promociji se je zaposlil na univerzi
● knjiž. socialna promocija napredovanje na lestvici družbenega ugleda
♦ šah. promocija kmeta sprememba kmeta v figuro
1. širjenje poznavanja, ugleda koga, česa v javnosti: turistična promocija; zastavo uporabljajo države pri svoji promociji / promocija nove plošče javna predstavitev nove plošče s posebno prireditvijo
2. slovesna podelitev doktorskega naslova: promocija je bila v slavnostni dvorani univerze; iti na promocijo
// dosega doktorskega naslova: po promociji se je zaposlil na univerzi
● knjiž. socialna promocija napredovanje na lestvici družbenega ugleda
♦ šah. promocija kmeta sprememba kmeta v figuro
SSKJ²
stopnjevít -a -o prid. (ȋ)
knjiž. ki poteka po določenih stopnjah, v določenem zaporedju; postopen: stopnjevit razvoj; stopnjevito napredovanje
// terasast, stopničast: stopnjeviti skladi; stopnjevit vinograd
● stopnjevito pojemanje navdušenja stopnjevano, hitro
knjiž. ki poteka po določenih stopnjah, v določenem zaporedju; postopen: stopnjevit razvoj; stopnjevito napredovanje
// terasast, stopničast: stopnjeviti skladi; stopnjevit vinograd
● stopnjevito pojemanje navdušenja stopnjevano, hitro
- stopnjevíto prisl.:
stopnjevito naraščati; svet se je stopnjevito spuščal proti reki
SSKJ²
avanzmá -ja m (ȃ)
zastar. prehod, povišanje z nižjega službenega mesta na višje; napredovanje: končno je dočakal avanzma
zastar. prehod, povišanje z nižjega službenega mesta na višje; napredovanje: končno je dočakal avanzma
- « Prejšnja
- 1
- 2
- Naslednja »
Število zadetkov: 24
Dostopnost