Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Fran

Zadetki iskanja

SNB
barikíran -a -o prid. (ȋ)
zorjen v (novih) hrastovih sodih, kjer se je obogatil s čreslovino, ki mu daje značilen okus: Stojnica je bila prijetna, ponudba vin solidna, cvetna in nežno barikirana koprska malvazija odlična E ↑barikírati
SSKJ
bítje2 -a s (ī) 
  1. 1. kar živi ali je vsaj mišljeno kot živo: bitja in predmeti; človeško bitje; človek je razumno bitje / vpliv podnebja na živa bitja / bajeslovno, božansko, breztelesno bitje / mikroskopsko majhno bitje organizem
    // družbeno, socialno bitje človek
  2. 2. ekspr., s prilastkom oseba, zlasti kot nosilec kake lastnosti: končno se je našlo dobro bitje, ki mu je pomagalo; bila je družabno, veselo bitje / prehitelo me je motorizirano bitje v čeladi / všeč mu je, če mu streže nežno bitje ženska
  3. 3. knjiž. eksistenca, bivanje, življenje: mlad človek se veseli svojega bitja; gre za bitje ali nebitje človeka / žitje in bitje naroda
  4. 4. knjiž. vse značilne fizične in duhovne sestavine človeka: z vsem svojim bitjem je hrepenel po domu
    ♦     biol. enocelično bitje; rel. najvišje bitje Bog
SSKJ
celóm -a m (ọ̑) zool. votlina med črevesom in telesno steno mnogoceličarjev, obdana z nežno kožico
SSKJ
cvétka -e ž (ẹ̑) manjšalnica od cvetica ali cvetlica: dišeča, nežna cvetka; jesenska cvetka; pren., ekspr. cvetka poezije
● iron. to ti je (prava) cvetka lahkomiselno, lahkoživo dekle; ekspr. kje si pobral to cvetko neprimerno, nedostojno besedo; ekspr. tam je zrasla ta nežna cvetka to nežno dekle; iron. govor, poln retoričnih cvetk stilnih posebnosti; šalj. cvetke iz dijaškega življenja šaljive, zanimive zgodbe
SSKJ
čutíti in čútiti -im nedov. (ī ú) 
  1. 1. zaznavati s čutili: čutiti kri v ustih; čutiti mokroto v čevljih; pod prsti je čutil utripanje žile; čutil je, da ga duši; vsi so čutili potres / nepreh. njegova roka ne čuti več / psi so čutili ljudi, zato so lajali / tako ga je zeblo, da ni čutil nog / star. nihče me ni čutil, ko sem prišel po stopnicah me ni slišal, opazil
  2. 2. nagonsko dojemati ali predvidevati kaj: čutila je njegovo bližino, čeprav ga ni videla; ne vem zakaj, a čutim, da je tako; čutili so, da govori iz srca / živali čutijo nevarnost / čutil je, da se ne bosta več videla slutil
  3. 3. ugotavljati z zavestjo prisotnost česa: poslušalci niso čutili osti njegovih besed / čutimo potrebo po boljši organizaciji dela; čuti dolžnost, da skrbi zanj / na trgu se že čuti znižanje cen kaže, opaža; ekspr. v zraku se čuti pomlad
  4. 4. imeti, doživljati čustva, občutke: ta človek živo in globoko čuti; po njegovem odhodu je spet čutila v sebi žalost in praznino / ali kaj čuti do njega ali ga ljubi
    // čutiti z reveži sočustvovati
  5. 5. doživljati, navadno kaj neprijetnega, hudega: vsi čutimo posledice vojne; nikoli ni čutil pomanjkanja / njegovo surovost smo čutili na lastni koži
  6. 6. z oslabljenim pomenom, zlasti z glagolskim samostalnikom izraža stanje, kot ga določa samostalnik: v nogi čuti bolečine; ne čuti lakote; čutiti utrujenost / čutiti ljubezen, simpatijo do koga; pred njim je čutila spoštovanje; pri srečanju ni čutila niti najmanjše zadrege
    ●     vsak čuti to besedo drugače dojema, pojmuje; pog., ekspr. precej sta ga že čutila bila sta vinjena; ekspr. po padcu je čutil vsako kost vse ga je bolelo; čutiti vsako vremensko spremembo imeti bolečine, težave ob njej; čuti trdna tla pod nogami prepričan je, da je na varnem; pri njem je čutil denar domneval, predvideval je, da ga ima; pog. dali so mu čutiti, da so nekaj očitno, v neprimerni obliki so mu to pokazali; ekspr. to vam bom dal še čutiti se vam bom maščeval
    čutíti se in čútiti se 
    1. 1. imeti določeno osebno mnenje o svojem stanju, položaju: v lastni hiši se je čutil tujca; čuti se ponižanega, srečnega, užaljenega; čuti se še vedno mlado / ne čuti se krivega ne priznava krivde
    2. 2. imeti, šteti se za kaj: čuti se aristokrata; čuti se komunista / čutil se je boljšega od drugih; čutila se je dolžno, da pomaga; ne čutimo se poklicane, da bi sodili o tem
      ●       čutila sta se eno bila sta zelo velika prijatelja
    čutèč -éča -e: čuteč, da je vse zaman, si je nehal prizadevati; socialno čuteč človek; nežno čuteče dekle; ima čuteče srce
SSKJ
dejáti1 déjem dov., tudi dém; 2. mn. déjete tudi déste, 3. mn. tudi dejó; déj in dèj; dejál (á ẹ̑) navadno kot deležnik na -l  
  1. 1. izraziti z besedami, reči: tako je dejal govornik v svojem govoru; dejala je, da pride jutri domov; saj ni tako hudo, je dejal nežno, priliznjeno; star. krasen dan, deje sam pri sebi reče, pravi
    // po vsem tistem, kar smo dejali o njegovem delu, vidimo, koliko je storil povedali
  2. 2. nedov. in dov. biti kakega mnenja; misliti, meniti: ljudje so dejali, da je prav ravnal; oče je dejal, da se je hči pomirila; starši so dejali, da se morajo otroci navaditi skromnosti / kaj boš dejala na to? kaj bi dejal, ko bi to vedel / o tebi smo dejali, da si lenuh in postopač
    // z oslabljenim pomenom, v zvezi z bi izraža
    1. a) omejitev na samo osebni odnos do česa: človek bi dejal, da to ni mogoče; dejal bi, da ni res, kar praviš; star. saj mu ni, da bi dejal, nič do žensk
    2. b) stopnjevanje z dodatno trditvijo: z dopusta sem se vrnil svež in spočit, dejal bi, prerojen
  3. 3. nedov. imenovati, reči: dejali so mu Peter; pri hiši se je dejalo pri Ribičevih
    ●     nekaj mu je dejalo, da naj ostane čutil je, zdelo se mu je, da je prav, če ostane; če bi to storil, bi lahko kdo kaj dejal imel kako neugodno pripombo, mnenje
SNB
delfinárij -a m (á)
prostor, poslopje za gojenje velikih morskih živali, zlasti delfinov: Med čofotanjem v delfinariju morski lev Mike nežno ovije plavut okoli delfinke Jenny, medtem ko skupaj plavata po bazenu E ← nem. Delphinarium iz (↑)delfín + (↑)(akv)árij
SSKJ
dólce [-če] prisl. (ọ̑) muz., označba za izraz izvajanja nežno, sladko
SSKJ
dúšica -e ž (ú) ekspr. manjšalnica od duša: nedolžna otroška dušica; dušice umrlih / težko se je vživeti v njeno nežno dušico / bila je preprosta dušica; mamina dušica ljubljenka
// govori, dušica, poslušam te / dušica na olju je noč in dan brlela
● star. dušico izdihniti, spustiti umreti
♦ bot. materina dušica močno dišeča zelnata ali delno olesenela rastlina z drobnimi listi, Thymus; svinjska dušica strupena rastlina z velikimi lijakastimi cveti; navadni kristavec
SSKJ
etêričen -čna -o prid. (é) ki učinkuje breztelesno, zelo nežno: eterična lepotica; eterično bitje; svetla obleka jo je delala eterično / eterična ljubezen duhovna, poduhovljena
// eterična samota ki nima nobenih stikov z resničnostjo; eterično razpoloženje / eterične melodije
♦ kem. eterično olje hlapljiva tekočina prijetnega vonja, ki se pridobiva iz rastlin z destilacijo
    etêrično prisl.: lik glavne igralke je učinkoval nekoliko eterično; eterično nežne barve
SSKJ
fín -a -o prid., finéjši (ȋ) 
  1. 1. ki se vede v skladu z družabnimi pravili in se izbrano oblači: opraviti ima s samimi finimi ljudmi; vstopila je fina dama / preveč je fin, da bi to rekel rahločuten, obziren
    // fino govorjenje, vedenje / iron. fine metode
    // nav. ekspr. ki je iz višjih slojev družbe: fina družina; išče samo fino družbo
  2. 2. pog., s širokim pomenskim obsegom ki je višje, bolj izbrane vrste; boljši, izbran: kadi le fine cigarete; pripravila je same fine jedi; fina blaga; fino pecivo / kuha zelo fino kavo okusno; pri njih dobite res fino sadje dobro, kvalitetno
    // fin vonj / kakšen fin zrak je tukaj čist, svež; fina kombinacija barv zelo ustrezna, lepa; to je res fina šala duhovita, domiselna
  3. 3. lepo, nežno oblikovan: ima fin obraz; fine roke / fine linije; fina pisava / fina dlaka; fina polt gladka, mehka
    // zelo natančno, podrobno izdelan: fini izdelki domače obrti; fina risba / fina izdelava / fina mehanika finomehanika; fino brušenje brušenje, pri katerem dobi predmet dokončno velikost in obliko ter gladko površino
    // zelo občutljiv, izostren: s finim ženskim čutom je vse prav hitro uganila / fina ironija
  4. 4. zelo droben, zelo tanek: fini prašni delci; fini kamenčki; fina vlakenca / fin pesek; fina moka
    ♦     grad. fini omet omet iz drobnega peska, s katerim se navadno zaključuje obdelava stene
    fíno 
    1. 1. prislov od fin: fino se oblačiti, vesti; fino oblikovane ustnice; fino zmlet pesek
    2. 2. pog. izraža visoko stopnjo, intenzivnost: fino se je udaril / fino so se zabavali
    3. 3. pog., v medmetni rabi izraža navdušeno pritrjevanje: fino, vsi smo za ta predlog
SSKJ
gláditi -im nedov., tudi gladíla (á ȃ) 
  1. 1. delati kaj gladko, ravno: gladiti les, papir, površino / star. gladiti perilo likati; pren. spretno je gladila pot njegovim načrtom
    // slovnično, stilno izboljševati: gladiti jezik; skrbno je gladil prevod
  2. 2. premikati roko po čem: v zadregi je gladila prt na mizi; gladiti se po glavi; samovšečno si je gladil dolgo brado
    // ljubkujoče premikati roko po čem; božati: gladila ga je po laseh; nežno je gladila otroka po licu
    ●     ekspr. v šoli so otroka trdo prijeli, doma so ga pa gladili so z njim prizanesljivo ravnali; ekspr. gladiti spore poravnavati
    gladèč -éča -e: gladeč si brado s prsti
    glájen -a -o tudi glajèn -êna -o: pohištvo iz temnega glajenega lesa
SNB
glós -a in gloss -a cit. [glós] m (ọ̑) pog.
tekoče ličilo, ki daje ustnicam bleščeč sijaj; bleščilo, lip gloss: brezbarvni glos; Naraven make-up z nežno poudarjenimi ličnicami in kančkom glosa na ustnicah bo pravšnji za delovno mesto in vsakdanjik E ← agl. gloss, prvotno 'lesk, svetlikanje'
SSKJ
grúljenje -a s (ú) glagolnik od gruliti: gruljenje domačih golobov / ugaja ji njegovo nežno gruljenje
SSKJ
húpkati -am nedov. (ȗ) nar. vzhodno  
  1. 1. pestovati, ujčkati: hodila je po sobi in nežno hupkala otroka
  2. 2. poskakovati: otroci vpijejo in hupkajo okrog hiše
SSKJ
kóža -e ž (ọ́) 
  1. 1. tanjša prevleka, sestavljena iz več plasti, na telesu
    1. a) človeka: odrgniti, opraskati si kožo; ekspr. vrv mu je posnela kožo z roke; prerezal si je samo kožo; zlomljena kost mu štrli iz kože; izsušena, uvela, ekspr. utrujena koža; ima zelo mehko, nežno kožo; poraščena koža; plast, površina kože; ohraniti prožnost kože; ima kožo kot breskev / ima zelo grdo, lepo kožo polt; nega kože / bela koža bela barva kože; porjavela, zagorela koža; svetla, temna barva kože / začela se mu je luščiti koža zgornja plast kože; koža po rokah mu je razpokala; mazati kožo / bolezni kože; vnetje kože / človeška koža
    2. b) živali: potegniti kožo z ribe; debela koža slona; dlakava, gola koža; s perjem poraščena koža / ekspr. mačka je požrla miš s kožo in kostmi vred vso
      // ekspr. ta prevleka človeškega telesa, katere hujša poškodba pomeni izgubo življenja: braniti (svojo) kožo; skušal je rešiti vsaj kožo; za kožo mu gre; izdajstvo je moral plačati s kožo / pog.: ves čas je nosil kožo naprodaj izpostavljal se je smrtnim nevarnostim; odnesti celo kožo nepoškodovan priti iz tepeža, boja
      // temu so pošteno ustrojili kožo pretepli so ga; naredili so ga pohlevnega
  2. 2. ta prevleka, odstranjena s telesa živali: kupovati, prodajati kože; sušiti kožo; goveja, svinjska koža; skladišče kož / pred posteljo ima ovčjo kožo krzno
    // živalske kože
    // pog., navadno s prilastkom usnje: čevlji iz kačje, krokodilje kože / torbica iz prave kože / čistila je okna z jelenovo kožo s krpo iz jelenovine
  3. 3. tanjša, navadno čvrsta prevleka nekaterih
    1. a) sadežev: odstraniti kožo papriki, paradižniku; tanka koža / jabolko ima trdo kožo lupino
    2. b) mesnih izdelkov: olupiti kožo klobase; debela koža salame
      // strjena plast, navadno na površini tekočih, redkejših snovi: posneti kožo z marmelade / ekspr. na mleku se je naredila debela koža smetana
      ●       ekspr. sama kost in koža ga je zelo je suh; mraz mu ježi kožo povzroča kurjo polt, srh; ekspr. še kožo bi mi odrl brezobzirno me izkorišča; dati prašiča iz kože odstraniti zaklanemu prašiču kožo; ekspr. iz kože te bom dal izraža veliko jezo, nezadovoljstvo, ogorčenje; kriči, kot bi ga iz kože dajali zelo, močno; ekspr. od jeze, veselja bi iz kože skočil zelo sem jezen, vesel; ekspr. ne more iz svoje kože ne more ravnati drugače, kot je navajen; publ. vloga je napisana igralcu na kožo dramski tekst je tak, da ustreza igralskim sposobnostim, značaju določenega igralca; šalj. grem pod kožo gledat spat; ekspr. ta pisatelj zna zlesti pod kožo zna spoznati, predstaviti bistvo človeške narave; ekspr. mraz mu je rezal v kožo zelo ga je zeblo; ekspr. doživeti, občutiti kaj na lastni koži na sebi, sam; ekspr. ne bi bil rad v njegovi koži v njegovem položaju, na njegovem mestu; ekspr. ima debelo, trdo kožo neprizadeto prenaša žalitve, namigovanja; je žaljivo nevljuden; pog. je v dobri, slabi koži čuti se zdravega, bolnega; je zdrav, bolan; je dobro, slabo razpoložen; ekspr. biti krvav pod kožo nagnjen k strastem, materialnim užitkom; ekspr. to je volk v ovčji koži slab človek, ki se dela, kaže dobrega, plemenitega
      ♦       kozm. mastna koža ki izloča veliko maščobe; suha koža ki izloča malo maščobe; med. ribja koža kožna bolezen s čezmernim luščenjem povrhnjice; teh. egalizirati kože dati jim enakomerno debelino; tur. skok čez kožo tradicionalna prireditev na praznik rudarjev, združena z obrednim sprejemanjem novih članov med rudarje; usnj. strojiti kožo obdelovati surovo živalsko kožo s strojili; konzervirana koža odrta živalska koža, pripravljena tako, da je obstojna do strojenja; surova koža ki še ni strojena; zool. letalna koža letalna mrena; plavalna koža med prsti živali, ki omogoča, pospešuje plavanje
SSKJ
láskati -am nedov. (á) 
  1. 1. nav. 3. os., knjiž., z dajalnikom prijati, ugajati, dobro deti: priznanje mu je laskalo; laska ji, da jo cenijo / ekspr.: hvala laska njihovi domišljavosti; malovredni romani laskajo negativnim nagnjenjem bralcev
  2. 2. preh., knjiž., redko nežno, prijazno ravnati s kom: Pavla kot dečka ni laskal, zato pa je govoril z njim kot z odraslim (L. Andrejev - J. Vidmar)
    láskati se tudi láskati navadno z dajalnikom  izražati komu (pretirano) hvalo, priznanje, navadno z namenom pridobiti si naklonjenost: laskati se dekletu, predstojniku; prej se mu je laskal, sedaj ga pa opravlja / redko mnogi so se ji laskali, da je lepa so ji laskali
    // politični govornik se je laskal množici / kot vljudnostna fraza pri navideznem ugovarjanju: »vaši otroci so najbolje vzgojeni.« »Vi se mi laskate«; pojdi, pojdi, ti se laskaš
    láskati si knjiž.  biti zadovoljno prepričan o svoji uspešnosti glede česa: povabljeni so se manj zabavali, kakor si je laskala gostiteljica; laskam si, da me ljudje spoštujejo
    ●     knjiž. ne da bi si laskal, pravim, da sem ji všeč ne da bi se hvalil
SSKJ
lístič -a m (ȋ) 
  1. 1. manjšalnica od list:
    1. a) drevo že poganja lističe; nežno zeleni lističi / v zadregi je cefrala rdeče lističe nageljna
    2. b) podatke si zapisuje na lističe; odprl je predal in brskal med lističi; popisani lističi / urejati kartotečne lističe listke
    3. c) naprava ima tanke medeninaste lističe; lističi iz staniola / zrezati kumare na lističe / krompirjevi lističi na lističe narezan krompir, pečen na olju ali masti; milni lističi
      ♦       bot. listič del sestavljenega lista, ki se lahko samostojno giblje in lahko sam zase odpade; lističi tanke ploščate tvorbe na spodnji strani klobuka nekaterih gob, na katerih nastajajo trosi; zool. škržni lističi tanke mišičnate tvorbe, ki jih pokriva sluznica, prepletena s kapilarami
  2. 2. nav. ekspr. manjši časopis: dijaški, literarni listič / slabš. o tem so pisali celo zakotni lističi
SSKJ
lístičje -a s (ȋ) več (rastlinskih) lističev, (rastlinski) lističi: drevo že poganja lističje; mlado, nežno lističje; lističje bukev
SSKJ
ljubíti in ljúbiti -im nedov. (ī ū) 
  1. 1. čutiti močno naklonjenost do osebe drugega spola: ker ljubi, je srečen; ljubiti dekle, moža; zašepetal je: Ljubim te; nesrečno, skrivaj, vdano, zvesto ljubiti; zelo sta se ljubila; nav., ekspr.: vroče ljubiti; ljubiti brez upanja; ljubiti do smrti; ljubiti iz dna srca, čez vse, z vso dušo
    // evfem. imeti spolno razmerje, spolno občevati: v mladosti je vroče ljubila in živela burno življenje; ljubil jo je brez ljubezni; trdo jo je vprašal, če se je ljubila z drugim / telesno ljubiti
  2. 2. čutiti močno naklonjenost do koga, združeno s skrbjo za njegovo korist, dobro: mati ljubi otroka; ljubiti brata, prijatelje, starše; prisrčno ljubiti; ljubila ga je, kot bi bil njen sin; starši in otroci se ljubijo / ljubiti konje / ljubiti dom, domovino, narod
  3. 3. imeti močen pozitiven odnos do česa: ljubil je svoje delo; slikar ljubi to sliko in je noče prodati; kmet ljubi zemljo / ljubiti pravico, svobodo / knjiž.: bolnik ljubi mir ima ga rad; žival ne ljubi mraka nima ga rada; ljubi njen smeh rad ga posluša
    // knjiž. imeti nagnjenje, veselje do česa: ljubi glasbo, knjige / ekspr. ljubi dobro hrano rad je dobre jedi; evfem. na obrazu se mu pozna, da ljubi žganje rad pije žganje
    // z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom: ljubiti lov; dekleta ljubijo ples rada plešejo
  4. 4. imeti dobre, prijateljske odnose: ljubiti človeka; ljubiti vse ljudi; evfem. sosedje se navadno ne ljubijo / pes ljubi gospodarja
  5. 5. nav. 3. os. imeti kaj za dober pogoj rasti, razvijanja: ta trta ljubi zavetno lego; take rastline ljubijo svetlobo, vlažna tla
    // zastar., z dajalnikom biti všeč, ugajati: od vsega sadja so mu najbolj ljubile hruške; dovolil je, da si vsak vzame, kar mu ljubi
  6. 6. star. poljubljati: ljubiti roko; objemati in ljubiti
    ●     knjiž. sreča ga ljubi je srečen; ta pesnik ljubi slikovite metafore jih pogosto uporablja; knjiž. take motive je ljubilo 18. stoletje taki motivi so bili pogosti, v navadi v 18. stoletju; od vseh pesmi najbolj ljubi Jenkove so mu najbolj všeč
    ♦     rel. ljubiti Boga
    ljubíti se in ljúbiti se s smiselnim osebkom v dajalniku  
    1. 1. izraža pripravljenost koga, za kako dejanje: dekletom se je ljubilo iti plesat; ne ljubi se mu delati; nikomur se še ni ljubilo iti; fantu se ni ljubilo, da bi tako zgodaj vstal / elipt.: nocoj se mi nič kaj ne ljubi dalje; kadar se mu ljubi, je prav zabaven; ravnali so z njim, kakor se jim je ljubilo samovoljno; jedel je, kolikor se mu je ljubilo kolikor je hotel, želel
      ●       ekspr. komu se pa kaj ljubi v tej vročini v vročini človek ni razpoložen, nima volje za delo; danes se mi nič ne ljubi nisem razpoložen, nimam volje za nobeno delo
    2. 2. nar. gorenjsko imeti željo, poželenje po čem: saj vem, njene domačije se mu ljubi; če se ti ljubi vina, ga natoči
    ljubèč -éča -e 
    1. 1. deležnik od ljubiti: ljudje, ljubeči mirno življenje; otrokom je bil ljubeč oče; ljubeča nevesta; ljubeče srce / v osmrtnicah umrla je naša ljubeča mama
    2. 2. ekspr. ki vsebuje, izraža ljubezen: ljubeči materini opomini; spremljala je otroka z ljubečim pogledom; obdajati koga z ljubečo pozornostjo; njena ljubeča skrb / božati z ljubečo roko; prisl.: deček ljubeče boža psa; mati je ljubeče sklonjena nad otrokom
    ljúbljen -a -o 
    1. 1. deležnik od ljubiti: osrečevala jo je zavest, da je ljubljena; celo svoji nežno ljubljeni ženi ni zaupal te skrivnosti
    2. 2. ekspr. drag, ljub: ločitev od ljubljenega dekleta / v osmrtnicah umrl je naš ljubljeni oče
    ljúbljeni -a -o sam.: ni vedel, kje je zdaj njegova ljubljena / kot nagovor kmalu se vrni, ljubljeni
Število zadetkov: 40