Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Fran

Zadetki iskanja

eSSKJ – Slovar slovenskega knjižnega jezika

Celotno geslo eSSKJ
arháičen arháična arháično pridevnik [arháičən]
    1. v nekaterih zvezah v obliki arhaični ki je iz (daljne) preteklosti
      1.1. ki spominja na tako preteklost ali ima značilnosti preteklosti
      1.2. ki ni več v skladu z razmerami, potrebami, normami določenega časa
    2. v obliki arhaični ki je v zvezi z zgodnjimi razvojnimi stopnjami predklasične grške dobe
ETIMOLOGIJA: prevzeto prek nem. archaisch, angl. archaic, frc. archaïque in poznolat. archaicus iz gr. arkhaïkós ‛staromoden’, iz arkhaĩos ‛starodaven, izvoren’, iz arkhḗ ‛izvor’ - več ...
Celotno geslo eSSKJ
číst čísta čísto pridevnik [číst čísta čísto]
    1. ki je brez umazanije, odpadkov, neželenih snovi
      1.1. ki tako stanje odraža ali je zanj značilno
      1.2. ki ni skaljen ali moten
      1.3. ki skrbi za osebno higieno, urejenost
      1.4. ki se redno neguje in navadno opravlja potrebo na posebnem mestu
      1.5. v obliki čisti ki ustreza standardom čistoče, higiene pri določeni dejavnosti, zlasti zdravstvu, živilstvu
      1.6. v nekaterih zvezah v obliki čisti ki pri delovanju, uporabi onesnažuje okolje v manjši meri
      1.7. ki temelji na sožitju z naravo, skrbi za zdravje
    2. v nekaterih zvezah v obliki čisti ki je brez tujih prvin, dodatkov, primesi
      2.1. ki se mu pripisuje, da je brez tujih prvin
      2.2. ki je brez česa odvečnega, nepotrebnega, neželenega sploh
    3. v nekaterih zvezah v obliki čisti ki je brez česa drugega
      3.1. v nekaterih zvezah v obliki čisti, ekspresivno pri katerem je bistvena lastnost, značilnost izražena v najvišji možni meri, stopnji
      3.2. ki je jasen, enoznačen in je rezultat preglednega, nespornega postopka
      3.3. ki je enostaven, preprost, brez odvečnih okrasnih elementov
    4. ki je dovršene kakovosti, brez motenj, šumov
    5. ki je v etičnem, moralnem smislu brez izrazitejših pomanjkljivosti
      5.1. ki odraža odsotnost takih pomanjkljivosti
      5.2. ki temelji na upoštevanju etičnih in moralnih načel, kot jih določajo verske zapovedi, zlasti glede spolne vzdržnosti
    6. v obliki čisti ki predstavlja končno vrednost, od katere so odšteti zlasti stroški, dajatve
      6.1. v obliki čisti ki predstavlja uporabno količino ali aktivni del česa
    7. manj formalno ki ne uživa nedovoljenih substanc, poživil ali je ozdravljen odvisnosti od mamil
    8. v obliki čisti pri katerem med igralcem z žogo in nasprotnikovim košem ali golom, ki ga brani le vratar, ni večje ovire
    9. v obliki čisti ki je v zvezi z gojenjem le ene vrste rastline na določeni kmetijski površini
STALNE ZVEZE: čista kmetija, čista krma, čisti oddelek, čisti um
FRAZEOLOGIJA: biti čista desetka, biti na čisti nuli, biti čista nula, biti si na čistem (s kom, s čim, glede česa), čista desetka, čist kot kristal, čist kot ribje oko, čist kot solza, čist kot studenčnica, imeti čiste račune (s kom, s čim), imeti čiste roke, iz čistega miru, kaj biti čista matematika, kaj biti čista tema (za koga, komu), kaj biti čista formalnost, kdo nima treh čistih (o čem), čiste vesti, naliti komu čistega vina, priti na čisto (s čim), priti si na čisto (s kom, s čim, o kom, o čem, glede koga, glede česa), prodajati kaj kot čisto zlato, čisto zlato, vreden čistega zlata, jemati kaj za čisto zlato, Čista desetka!, Čisti računi, dobri prijatelji., Čisti računi, dolga ljubezen., Zrak je čist.
ETIMOLOGIJA: = stcslov. čistъ, hrv., srb. čȉst, rus. čístyj, češ. čistý < pslov. *čistъ iz ide. korena *sk'hei̯d- *‛čistiti tekočino, cediti’, iz česar je še stprus. skīstan, litov. skýstas ‛redek, tekoč’, latv. šk'īsts ‛redek, čist (o tekočini), precejen’ - več ...
Celotno geslo eSSKJ
čudáški čudáška čudáško pridevnik [čudáški]
    1. ki se v nazoru, vedenju, videzu zelo razlikuje od drugih ali se mu to pripisuje
      1.1. ki kaže, izraža tako različnost
    2. ki se zelo razlikuje od običajnega, znanega
ETIMOLOGIJA: ↑čudak
Celotno geslo eSSKJ
dvojínski dvojínska dvojínsko pridevnik [dvojínski]
    2. ekspresivno ki je, poteka med osebama v ljubezenskem, partnerskem odnosu
ETIMOLOGIJA: ↑dvojina
Celotno geslo eSSKJ
krúhovec krúhovca samostalnik moškega spola [krúhovəc]
    1. tropsko drevo z zelo debelim deblom in velikimi užitnimi plodovi podolgovate oblike, po izvoru iz Afrike ali Avstralije; primerjaj lat. Adansonia; SINONIMI: baobab
      1.1. plod tega drevesa
    2. ekspresivno kdor (rad) jé kruh
STALNE ZVEZE: opičji kruhovec
ETIMOLOGIJA: ↑kruh
Celotno geslo eSSKJ
krvavíca krvavíce samostalnik ženskega spola [kərvavíca]
    klobasa z nadevom iz krvi, drobovine, mesa in riža, kaše v svinjskem ali govejem črevesu
ETIMOLOGIJA: ↑krvav
Celotno geslo eSSKJ
máčka máčke samostalnik ženskega spola [máčka]
    1. domača žival z ostrimi zobmi in kremplji ter daljšim repom, ki mijavka in lovi miši, ptiče; primerjaj lat. Felis catus; SINONIMI: maček
      1.1. samica te živali
    2. zver z gosto, navadno večbarvno dlako in vpotegljivimi kremplji, ki lovi zlasti ponoči; primerjaj lat. Felidae
    3. ekspresivno privlačna ženska
    4. ekspresivno ženska, ki je v čem izkušena, spretna
STALNE ZVEZE: divja mačka, morska mačka, norveška gozdna mačka, perzijska mačka, sabljastozoba mačka, siamska mačka, velika mačka, zamorska mačka, zelena zamorska mačka
FRAZEOLOGIJA: gledati se kot pes in mačka, hoditi kot mačka okrog vrele kaše, igra mačke z mišjo, igrati se mačke in miši (s kom), igrati se s kom kot mačka z mišjo, prenašati kaj kot mačka mlade, presti kot mačka, Črne mačke prinašajo nesrečo., Ko mačke ni doma, miši plešejo., Ko mački stopiš na rep, zacvili., Mačka miško, miš pšeničko., Mačke imajo devet življenj., Ni pomembno, kakšne barve je mačka, pomembno je, da lovi miši.
ETIMOLOGIJA: = hrv., srb. mȁčka, slovaš. mačka < slovan. *mačьka iz vabnega klica mac(a) - več ...
Celotno geslo eSSKJ
nečák nečáka samostalnik moškega spola [nečák]
    sestrin ali bratov sin
ETIMOLOGIJA: = hrv., srb. nȅćāk < slovan. *net'akъ iz pslov. *neti ‛nečakinja’ < ide. *neptih2- ‛vnukinja’, tako kot star. litov. neptė̃ ‛vnukinja, nečakinja’, stind. naptī́- ‛vnukinja’, lat. neptis iz *nepot- ‛vnuk, potomec’, prim. stind. nápāt ‛vnuk, potomec’, lat. nepōs ‛vnuk’, mlajše ‛nečak’, stvnem. nevo, nem. Neffe, angl. nephew ‛nečak’ - več ...
Celotno geslo eSSKJ
ópica ópice samostalnik ženskega spola [ópica]
    1. umsko zelo razvit sesalec z oprijemalnimi sprednjimi in zadnjimi okončinami; primerjaj lat. Primates
    2. igrača, ki predstavlja umsko zelo razvitega sesalca z oprijemalnimi sprednjimi in zadnjimi okončinami
    3. slabšalno omejen, neinteligenten človek, po vedenju podoben opici
    4. znamenje kitajskega horoskopa med kozo in petelinom
      4.1. kdor je rojen v tem znamenju
STALNE ZVEZE: človeku podobna opica, človeška opica, ozkonosa opica, prava opica, širokonosa opica
FRAZEOLOGIJA: gola opica, obnašati se kot opica, pijan kot opica, skakati kot opica, zadet kot opica
ETIMOLOGIJA: = cslov. opica, nar. in star. hrv. ȍpica, strus. opica, češ. opice < slovan. *opica iz *opъ, kar je prevzeto iz germ., sorodno s stvnem. affo, nem. Affe, angl. ape < pgerm. *apōn-, verjetno prek arab. prevzeto iz stind. kapí- ‛opica’ - več ...
Celotno geslo eSSKJ
pesnítev pesnítve samostalnik ženskega spola [pesnítəu̯ pesnítve]
    1. iz literarne vede daljša, navadno pripovedna pesem
    2. orkestralna skladba, ki temelji na motivih drugega umetniškega dela, zlasti literarnega; SINONIMI: iz glasbene umetnosti simfonična pesnitev
    3. daljša plesna koreografija, predstava
    4. ekspresivno umetniško delo, ki izstopa po svoji izjemnosti, kvaliteti, oblikovanosti
    5. navadno slabšalno pretirano dolgo, vsebinsko prazno govorjenje, pisanje
STALNE ZVEZE: dramska pesnitev, simfonična pesnitev
ETIMOLOGIJA: ↑pesniti
Celotno geslo eSSKJ
potujítev potujítve samostalnik ženskega spola [potujítəu̯ potujítve]
    1. iz literarne vede postopek prikazovanja znane resničnosti takó, da postane neznana, tuja, nenavadna
    2. iz gledališke umetnosti postopek, s katerim se doseže odmik od čustvenega vživetja v predstavo s prekinitvami dogajanja, nagovori, songi, filmskimi vložki in je navadno naravnan družbenokritično
    3. proces, v katerem kaj znanega postane neznano, tuje, nenavadno
ETIMOLOGIJA: iz potujiti iz ↑tuj
Celotno geslo eSSKJ
potujítveni potujítvena potujítveno pridevnik [potujítveni] ETIMOLOGIJA: ↑potujitev
Celotno geslo eSSKJ
simbióza simbióze samostalnik ženskega spola [simbijóza]
    1. iz biologije pojav, da sta različna organizma povezana v skupnost, ki koristi obema
    2. iz psihologije dejstvo, da kdo sobiva s kom v čustveni odvisnosti
    3. ekspresivno dejstvo, da kdo s kom sobiva, sodeluje v medsebojnem razumevanju, brez nesoglasij
    4. ekspresivno dejstvo, da sta v čem skladno, učinkovito združeni, povezani dve različni stvari
ETIMOLOGIJA: prevzeto (prek nem. Symbiose) iz gr. symbíōsis ‛skupno življenje, sožitje’, iz sýmbios ‛skupaj živeč’, iz gr. syn ‛skupaj, z’ + bíos ‛življenje’ - več ...

Slovar slovenskega knjižnega jezika²

SSKJ²
àbnormálnost -i ž (ȁ-ȃ)
nenavadno, nepravilno stanje; nenavadnost, nepravilnost: pojavile so se neke abnormalnosti / abnormalnost telesnega razvoja / izbruhi abnormalnosti duševne neuravnovešenosti
SSKJ²
akrobácija -e ž (á)
težko izvedljiva, tvegana telesna vaja: delati, izvajati razne akrobacije; vratolomne akrobacije artistov; pren. miselne akrobacije
♦ aer. letalska akrobacija hoteno nenavadno gibanje letala med poletom
SSKJ²
bájen -jna -o prid. (ȃ)
1. knjiž. nenavadno lep, čudovit: Jesen, jesen, ti lepi, bajni čas (J. Murn) ; pogled na mesto je bajen; bajne izložbe
// ekspr. zelo velik: dobili so bajen plen; pošilja jim bajne vsote
2. tak kot v bajki: bajni svet; bajna bitja
    bájno prisl.:
    ta človek bajno zasluži; bajno lepa dolina
SSKJ²
betíčar -ja [bətičar] m (ȋ)
1. agr. sladkorni sirek: njiva betičarja
2. zastar. kdor ima nenavadno veliko glavo:
SSKJ²
bláto -a s (á)
1. razmočena zemlja: blata je do gležnjev; gaziti blato; noge se jim vdirajo v mehko blato; oškropiti z blatom; cestno blato; mastno blato; krtača za blato / ti sediš doma, jaz sem pa dve uri mešal blato po hribih hodil po blatu
// ekspr. moralna propalost, pokvarjenost: utoniti, valjati se v blatu
2. pri prebavi neizkoriščeni delci hrane, ki jih organizem izloča skozi črevo: bolnikovo blato ima nenavadno barvo; bolnik težko iztreblja blato; pregledati blato; gosto, redko blato / iti na blato iztrebiti se
3. tudi mn., nar. močvirje: izsuševanje Kobariškega blata; V daljavi nekje proti Škocjanu so se svetila blata kot razlito srebro (I. Pregelj)
● ekspr. z združenimi močmi se bomo izvlekli iz blata rešili iz težkega položaja; ekspr. brskati po tujem blatu stikati za tujimi slabostmi; ekspr. nasprotniki me obmetavajo z blatom sramotijo, obrekujejo
♦ elektr. anodno blato ki se pri elektrolizi nabira pod anodo; med. zdravilno blato za zdravilne blatne kopeli
SSKJ²
cóklarski -a -o prid. (ọ̑)
nanašajoč se na coklarje ali cokle: coklarski mojster / ekspr. to coklarsko ime nerodno, nenavadno
SSKJ²
čarôben -bna -o prid., čarôbnejši (ó ō) knjiž.
1. nenavadno, izredno lep: pogled na zasneženi gozd je čaroben; čarobni blesk luči
// izredno privlačen, očarljiv: čaroben smehljaj; uprla je vanj čarobne oči
2. čaroven: čarobni napoj; čarobna palica / čarobna moč piščalke
    čarôbno prisl.:
    mesec je čarobno razsvetljeval pokrajino; čarobno lep svet
Število zadetkov: 299