Zanima me, kako slovenimo ime tega kazahstanskega mesta.
Zadetki iskanja
Že dlje časa se ukvarjam s potrditvijo svoje ideje, da morajo nazivi, ki se sicer pišejo z malo začetnico, biti z veliko, kadar so na začetku povedi, ki se ne konča s piko. To je najpogosteje na koncu dopisov oz. predgovorov v publikacijah, ko sledi podpis, npr.:
besedilobesedilobesedilobesedilobesedilo
dr. Janez Novak, minister
besedilobesedilobesedilobesedilobesedilo
akad. prof. dr. Marija Novak
besedilobesedilobesedilobesedilobesedilo
rektor prof. dr. Janez Novak
besedilobesedilobesedilobesedilobesedilo
urednik
Menim, da je to začetek povedi, ki se ne konča s končnim ločilom, zato mora biti zapisano z veliko začetnico, podobno kot pri pozdravu, ko lep pozdrav tudi ni z malo, čeprav nima končnega ločila (kaj menite pa o tem, da je vejica za »Lep pozdrav« tudi odveč?):
besedilobesedilobesedilobesedilobesedilo
Lep pozdrav
Janez Novak
Zanima me še, kako utemeljiti, da je navedba vira v znanstvenem besedilu brez ločila, ko se citira tudi končno ločilo, npr.:
Kot Bahtin tudi Lotman prostor povezuje neposredno s časom, njuni entiteti pa sta pogoj za obstoj kulture: »Razumsko človeško življenje, tj. življenje kulture, prav tako potrebuje posebno strukturo 'prostora in časa'. Kultura se organizira v obliki določenega 'prostora in časa' in zunaj te organizacije ne more obstajati. Ta organizacija se realizira kot semiosfera in s pomočjo semiosfere.« (Lotman 2006: 188)
Mogoče je tudi tako, torej brez pike v citatu: semiosfere« (Lotman 2006: 188). Vendar v tem primeru po mojem citat ni popoln, ker bi lahko bilo končno ločilo tudi vprašaj -- kaj pa v takem primeru?
Mogoča sta še dva načina: s piko zunaj oklepaja ali znotraj oklepaja, domnevno bolj pravilna, ker tako oklepaj »ne obvisi v praznem« sredi besedila:
semiosfere.« (Lotman 2006: 188).
in
semiosfere.« (Lotman 2006: 188.)
Hvala za mnenje in lep pozdrav
V. T.
Lepo prosim za odgovor: ali je v dopisu pravilno vikanje pozdravljeni, ga. Darja ali pozdravljena, ga. Darja? Nekateri celo trdijo, da je oboje pravilno.
Iz gesla kariera v etimološkem slovarju je mogoče razbrati, da je beseda iz italijanske izpeljave latinske besede currus (via carraria) v slovenščino prevzeta preko francoščine (carrière) in potem nemščine (Karriere). Kako vemo, da ni bila prevzeta neposredno iz italijanščine, ki nam je tudi blizu in ki za to uporablja besedo, ki je fonetično celo enaka slovenski?
Je mogoče, da je beseda kariera šele v francoščini dobila pomen, ki ga ima tudi v slovenščini, torej 'delovanje, življenje glede na poklicno družbeno področje', od koder bi potem do nas prišla preko nemščine in ne italijanščine?
Vzgojena in izobražena sem bila v prepričanju, da je verjeli ali ne (nepotreben) suženjski prevod iz »srbohrvaščine«, tako rekoč kroatizem, in da je treba namesto tega uporabljati če verjamete ali ne, verjemite ali ne ali kaj podobnega. Zdaj pa me neka prevajalska in lektorska agencija prepričuje, da "s tem slovnično in pravopisno ni nič narobe" in da "se pogosto uporablja". Slednje je žal res, toda ali je zaradi tega tudi (že) popolnoma sprejemljivo?
Kako je s prevzeto besedo pušenšank v slovenščini? Pojavljajo se različne variante: pušnšank, pušenšank, pušlšank, pušelšank? Ali jo pišemo skupaj ali narazen? Hvala za odgovor.
Zanima me, kako je z uporabo členka zgolj. Glede na priročnike njegova uporaba ni najbolj ustrezna. Kako pa je z zvezo zgolj in samo?
Božjast je, kot veste, sinonim za epilepsijo. Se pa meni, kot bolniku z epilepsijo, zdi izraz božjast nekoliko zastarel in s slabšalnim prizvokom. To je zgolj moje osebno mnenje, kar še seveda ne odloča o samem statusu besede. V SSKJ-ju ni nobene opombe, kot da bi bil ta izraz zastarel ali slabšalen, medtem ko izraz epilepsija ima opombo za medicinski izraz. Torej sklepam, da je izraz božjast še vedno bolj v rabi kot epilepsija? Že sam izraz božjast pove, da so imeli v preteklosti bogovi prste vmes, ampak danes je vsem jasno, da temu ni tako. Zato se mi zdi ta izraz bolj zastarele narave.
Kaj vi menite?
Zanima me podrobnejša etimološka razlaga slovenskega toponima Tičnica. Moje dosedanje poizvedovanje me je pripeljalo le do splošnejših razlag kot npr. ptičnica in podobno. Zanima me tudi ali obstoječi toponim torej kaže na poimenovanje takšnega toponima v mlajšem času oz. ga je moč časovno ožje umestiti.
Vprašal bi, ali je v naslednjih primerih potrebno uporabiti rodilnik ali tožilnik.
1. Pomembno je zagotoviti, da študenti zadevnih oseb ne označijo kot nevedne/nevednih.
2. Kupci ne bi smeli biti prisiljeni predložiti pogodbe/pogodb (množina).
Že nekaj časa razmišljam, kako in zakaj se beseda konjiček uporablja kot sopomenka besede hobi za označevanje prostočasne dejavnosti. Mi lahko, prosim, pomagate?
V skupini učencev se je pri pouku razvila debata o tem, ali lahko namesto makova in makova štručka uporabljamo samo pridevnik makova (brez samostalnika za njim).
Ne vem sicer, ali se obračam na pravi naslov, a v zadnjem času se mi je ob poslušanju raznih medijev večkrat zastavilo vprašanje o pravilni rabi našega jezika - zanima me, ali je za naslavljanje poslušalcev določeno, v kateri obliki naj moderator le-te nagovarja?
Včasih je bilo to običajno v 3. os. mn, danes pa vedno večkrat v 1. os. ed... kar je vsaj mojim ušesom tako tuje, da tega skoraj ne morem "sprejeti" (včasih npr.: »Vsi poslušalci, ki ste z nami ...«, danes pa: »Ti, ki nas poslušaš ...«)
Upam, da se obračam na vas kot na pravi naslov in se vam za odgovor že v naprej lepo zahvaljujem!
Saj sem poiskal odgovor o narekovajih v vaših dosedanjih odgovorih, a imam vseeno vprašanje. Rad bi vaše mnenje, ali je glede narekovajev sprejemljiv način, ki ga uporabljam pri izdajanju revij in knjig pri založbi Novi svet.
Narekovaje ribja kost » « uporabljam samo za premi govor. Za navednice besedila, ki ni premi govor, uporabljam vejične narekovaje “ ”, te prav tako za notranje navajanje. Če pa pridejo navednice še znotraj teh, dam enojne vejične narekovaje ʻ ʼ. Znak za apostrof mi oblikovno ni všeč. Primer: Tedaj mu je Tone zabičal: »Mar ti nisem že tolikokrat rekel: “Ne hodi mi po mojih ʻtacahʼ, saj imaš svoje!”«
Na koncu tv oddaje Panopticum s podnaslovom Pametni novi svet na TV SLO 1 je bila med naštetimi sodelavci pri oddaji navedena tudi teleprompter operaterka. Izraz sem srečala prvič. Poskusila sem poizvedeti v SSKJ. Kaže, da gre za nov izraz, neposredno povzet iz tujega – skoraj gotovo angleškega jezika. Mislim, da bi se na nacionalki morali potruditi, da bi našli ustrezno slovensko besedo. Sicer pa – ali obstaja? Teleprompter mi nič ne pove.
Pri pisanju zapisnikov je včasih navedeno: da je nekdo nekaj rekel ali pa nekaj povedal.
Našla sem citat Janeza Gradnišnika:
»Če trdimo, da je nekdo nekaj REKEL, nismo še prav nič povedali o resničnosti njegovih besed, samo ugotavljamo, kakšne so bile njegove besede. Brž ko pravimo, da je nekaj povedal, pa izražamo zraven SVOJE VEROVENJE, da so bile njegove besede resnične«.
Vljudno prosim za obrazložitev.
Popravljam besedilo s področja managementa na temo metode Kaizen. Ker gre za dokaj neznano zadevo in o njej v slovenščini ne najdem kaj dosti, imam težave pri dveh stvareh. Prva, ali naj pustim veliko začetnico, druga, kako bi besedo sklanjala.
Sem v dilemi glede stopnjevanja pridevnika sončen. Kaj je pravilno:
sončen/bolj sončen/najbolj sončen
ali
sončen/sončnejši/najsončnejši?
Zanima me, zakaj imajo glagoli, kot so leči, peči, reči, seči, striči, streči, teči v velelniku za 2. osebo obliko lezi, peci, reci, sezi, strizi, strezi, teci (in ne enako kot v nedoločniku).
Zakaj je torej Speci torto! in ne Speči torto!?
Gre le za to, da ne bi prihajalo do dvoumnosti? Vendar v pogovornem jeziku pogosto uporabljamo nedoločniško obliko v velelniku.
- « Prejšnja
- 1
- 2
- 3
- 4
- Naslednja »