Zadetki iskanja
Slovar slovenskega knjižnega jezika²
ekspr. nepremišljeno reči, povedati: ta bo še kaj izbrbljal; vse je izbrbljala sosedom
// hitro, nerazločno reči, povedati: izbrbljal je naučene stavke
ekspr. nepremišljeno reči, povedati: ničesar ne zna zamolčati, vse izbrbra / izbrbrati svoje misli
// hitro, nerazločno reči, povedati: izbrbrati naučene stavke
ekspr. nepremišljeno reči, povedati: bal sem se, da bo kaj izčebljala / vse, kar sta izčebljala, se mi je zdelo otročje in neumno rekla, povedala
ekspr. nepremišljeno reči, povedati: nikoli ne veš, kdo lahko kaj izčenča; gotovo si mu ti izčenčal, kje smo bili
slabš. nepremišljeno reči, povedati: gotovo je to ona izčesnala; izčesnal je, kar je vedel
ekspr. nepremišljeno reči, povedati: izčivkal je, kar je slišal
- izčívkati se tudi sčívkati se
reči, povedati vse, do konca: ali si se že izčivkal
slabš. nepremišljeno reči, povedati: izčvekati skrivnost; on bo gotovo vse izčvekal / nikomur ni tega izčvekala rekla, povedala
pog., slabš. nepremišljeno reči, povedati: vse je izgobezdal sosedom
ekspr. nepremišljeno reči, povedati: ne zna molčati, vse izklepeta; kak sošolec je moral o tem kaj izklepetati
- izklepetáti se in sklepetáti se
povedati vse, kar človeka vznemirja, zanima: pusti, naj se malo izklepeta
slabš. nepremišljeno reči, povedati: glej, da ne boš tega izragljal
- izragljáti se in zragljáti se
reči, povedati vse, do konca: ženska se je izragljala
1. z ravnanjem, govorjenjem namenoma povzročati, da kdo reagira drugače kot v normalnih okoliščinah: fantje so ga izzivali; izzivati k prepiru, pretepu, na prepir, pretep / vojaško izzivati z vojaškimi akcijami ustvarjati napetost v mednarodnih odnosih
2. biti neposredni vzrok, razlog, da se kaj pojavlja, nastaja: predavateljeve trditve so izzivale nasprotovanje / s takimi ukrepi so izzivali narodnostni razdor
● ekspr. ne izzivaj nesreče ne ravnaj predrzno, nepremišljeno
3. vzbujati pozornost zaradi nenavadnosti, posebnosti: s svojo obleko je hotela izzivati / njena lepota je izzivala
- izziváje :
fantu se je veliko posvečal, izzivaje s tem nevoščljivost drugih; nastopati izzivaje
- izzivajóč -a -e:
nosila je izzivajoč klobuk; izzivajoč pogled; izzivajoče vedenje; prisl.: izzivajoče govoriti
1. nerazločno reči, povedati: izžužnjal je nekaj nerazumljivega
2. nepremišljeno reči, povedati: gotovo je kaj izžužnjal
1. glasno izgovarjati, govoriti, navadno kako ime: klical ga je, pa se ni hotel obrniti; vztrajno kliče mater; že dolgo te kličem; v strahu jo je začel klicati / polglasno, z močnim glasom klicati / iti mora, mati ga kliče; zaman jo je klical, ni hotela priti / klicati kokoši, psa z določenim glasom, znakom izražati zahtevo po prisotnosti
// oglašati se z značilnim glasom: koklja kliče piščance; ptice se kličejo
// glasno govoriti, vpiti: neprestano je nekaj klical; vsi so (jima) klicali: dobrodošla; počakaj, je klicala za njim / že od daleč ji je klical (v) pozdrav jo je pozdravljal / klicati (cene) na dražbi izklicevati
2. s prislovnim določilom izražati željo, zahtevo po
a) prisotnosti na kakem mestu: mati kliče otroke domov, v hišo / direktor ga kliče (v pisarno) / starše so klicali v šolo; že večkrat so ga klicali na sodišče / začeli so klicati k vojakom / v namenilniku: hodi jo klicat za v šolo; takoj jo grem klicat poklicat; pren., ekspr. delo, važen opravek ga kliče
b) z glagolskim samostalnikom kaki dejavnosti: klical jih je k delu; klical ga je na pomoč / elipt. klicati jest koga da naj gre jest / klicali so gasilce, policijo; beli sam, nikoli ne kliče soboslikarjev ne najame za beljenje / klical ga je na odgovor, zagovor / sodišče ga kliče za pričo / vznes. klicati ljudstvo k slogi, uporu pozivati, spodbujati / ekspr. trobentač kliče k počitku s trobento naznanja počitek; pren., ekspr. sirena kliče na delo; zvon kliče k molitvi
c) vznes. določenem stanju, lastnosti: klicati blagoslov na polje; klicati prekletstvo na(d) sovražnika / klicati kazen na koga
// ekspr., navadno v zvezi s po kazati veliko potrebo, željo: številna vprašanja kličejo po vsebinski in oblikovni obdelavi / izsušena zemlja kliče po dežju / kliče po starih časih
3. buditi, zbujati: zjutraj ga kliče mama / otroka sta še spala in ju ni hotel klicati
4. uporabljati določeno ime: vsi jo kličejo Mojca, čeprav ji je ime Marija / klical ga bo za očeta
// dov. dati, določiti ime; imenovati: kako ga boš klical / klical ga je po očetu / nar. zahodno kako se kličeš kako ti je ime
5. prizadevati si vzpostaviti s kom zvezo z napravo, navadno telefonom, ali računalniškim programom za prenašanje govora na daljavo: klical sem ga, a se ni oglasil / klicati (telefonsko) centralo; klicati policijo; klicati na številko 112 / pog.: domov je klical, da ne pride h kosilu telefoniral; telefon kliče zvoni / klicati na (mobilni) telefon, po (mobilnem) telefonu
● vznes. Bog ga kliče umrl bo; knjiž. domovina ga kliče mora v vojno, k vojakom; ekspr. nikar ne kliči vraga v hišo ne govori tako nepremišljeno, predrzno, da se to v resnici ne zgodi; petelin že kliče dan naznanja s petjem; klicati duhove pri spiritistih prizadevati si dobiti stik z umrlimi; moža sta klicala ure nekdaj vsako uro ponoči naznanjala, koliko je ura; ekspr. ta krivica kliče do neba je zelo velika, huda; klicati na oder z aplavzom izražati željo, da pridejo avtor, igralci na oder; šol. žarg. učence je najprej klical z navajanjem imen preverjal njihovo prisotnost; nar. fantje so šli klicat (pod okno) vasovat, k dekletom
♦ igr. klicati pri igri s kartami z imenovanjem barve, figure izbrati si soigralca v igri; ptt klicati številko izbrati številko, potrebno za vzpostavitev zveze z določenim telefonskim uporabnikom
- klicáje :
klicaje na pomoč se je zgrudila
- kličóč -a -e:
kličoč po maščevanju
- klícan -a -o:
klican na zagovor, pred sodnika za prekrške
● šol. žarg. bil je klican k tabli vprašan pred tablo
1. tisoč tisočev: dva milijona in pol / v prilastkovi rabi: posojilo znaša milijon dolarjev; knjižnica ima pol milijona knjig; več milijonov let; tudi nesklonljivo dežela z milijon prebivalci
// pog. vrednost toliko denarnih enot: izposoditi si milijon; pri njegovem bogastvu se nekaj milijonov ne pozna; obnova gradu je stala pet milijonov pet milijonov evrov / ekspr. svoje milijone bom lahko že sam zapravil
2. ekspr., z rodilnikom nedoločena, zelo velika količina, množina: povedala ji je milijon stvari; elipt. milijoni umirajo od lakote milijoni ljudi / na nebu je na milijone zvezd
● ekspr. škoda gre že v milijone je zelo velika; pog., ekspr. saj ne sedim na milijonih nimam toliko denarja, da bi ga lahko nepremišljeno dajal, zapravljal
1. mladi ljudje, zlasti med štirinajstim in petindvajsetim letom: ob večerih se v lokalu zbira mladina; učiti, voditi, vzgajati mladino; avtor je pri mladini zelo priljubljen; delavska, intelektualna, mestna, vaška mladina; vzgojno zanemarjena mladina; poklicno usmerjanje mladine; filmi, revije za mladino / šola za gluho, slepo mladino; moška, ženska mladina; film za šoloobvezno mladino; šolska mladina / kot opozorilo mladini do šestnajstega leta vstop prepovedan / Zveza socialistične mladine [ZSM] v socializmu družbenopolitična organizacija za mladino
// ekspr. mlajši ljudje sploh: starejši so modrovali, mladina pa se je zabavala po svoje; možje so se jezili na nepremišljeno mladino
2. pog. člani Zveze socialistične mladine: zborovanje tovarniške mladine / pog. akcijo je organizirala mladina Zveza socialistične mladine
● iron. zlata mladina razvajeni mladi ljudje, zlasti iz bogatejših družin
1. ki lahko opravi kako pot ali delo v kratkem času; hiter: ta konj je nagel; nagel kot blisk, kot misel
// ki ima veliko hitrost: nagla hoja, ježa / star. iti naglih korakov mimo; z naglim korakom vstopiti / biti nagel v kretnjah / industrijski razvoj ni dovolj nagel / nagel tempo; publ. nagla pot k splošnemu napredku je odprta / nagla jetika hitra jetika
2. opravljen v krajšem času, kot je običajen za določeno delo, opravilo; hiter: nagla peka
3. nav. ekspr. ki nastopi v razmeroma kratkem času; hiter: želi si nagle obogatitve; nagla zaostritev spora / potrebna je nagla odločitev, rešitev / nagla odjuga je povzročila poplavo / njegov nagli odhod je vse presenetil nepričakovani, nenadni / nagla smrt
4. nav. ekspr., navadno v povedni rabi ki reagira hitro in navadno nepremišljeno: potrpi z njim, saj veš, kako nagel človek je; trmast in nagel / nagel v sodbi / ne zamerite vsake nagle besede nepremišljene, izrečene v razburjenju
● pog. je nagle jeze se hitro razjezi, razburi; ekspr. samo nagle pete so ga rešile s hitrim tekom, begom se je rešil
♦ pravn. naglo sodišče izredno sodišče v času vojne, nemirov, ki navadno izreka smrtno kazen ali oprostitev
- náglo
1. prislov od nagel: čas naglo beži; naglo govoriti, stopati; izvoz naglo narašča; naglo se razvijati, spreminjati / pobočja se naglo spuščajo v dolino strmo, na kratki razdalji
2. izraža, da se dejanje zgodi brez odlašanja; hitro: odgovarjati morate naglo, toda točno; naglo pokličite zdravnika, sicer bo umrl; naglo, naglo, da ne bo prepozno
// izraža, da se dejanje zgodi v kratkem času: ko se vrne oče, bo tega naglo konec; ogenj so naglo pogasili; ne misli se še tako naglo umakniti v pokoj; njemu ne zmanjka tako naglo besed / naglo odskočiti, ustaviti, se zgoditi; sam.: umreti na naglem na hitro;
ki ni premišljen: nepremišljen načrt, sklep; nepremišljene besede, obljube; nespametno, nepremišljeno govorjenje / nepremišljeno dejanje, ravnanje / nepremišljen človek / nepremišljena ljubezen
- nèpremíšljeno prisl.:
ravnati nepremišljeno; sam.: bojim se, da bo naredil kaj nepremišljenega
1. stanje, ki povzroča duševne bolečine: družino je doletela nesreča; kriv je njene nesreče; zavedati se svoje nesreče; ne znajo si pomagati iz nesreče; spraviti koga v nesrečo; ekspr. zabredli so globoko v nesrečo / ekspr.: nakopal si je (na glavo) veliko nesrečo; ti si nam prinesel nesrečo / Prešernovi Sonetje nesreče
2. dogodek, pri katerem je človek poškodovan ali mrtev: nesreča se je zgodila danes zjutraj; povzročiti, preprečiti nesrečo; zaradi neprevidnosti je prišlo do nesreče; kraj nesreče; posledice, vzroki nesreče / avtomobilska, letalska, prometna nesreča; nesreča pri delu / publ. nesreča je zahtevala smrtno žrtev
// dogodek, ki človeka zelo prizadene, navadno materialno: zadela jih je nesreča, pogoreli so; ekspr. nesreče so ga kar naprej teple; da ne bi bilo nesreč, naj stranke ne pustijo goreti plina brez nadzorstva; zaradi nesreče, ki ga je doletela, je začel piti / elementarne nesreče
3. dogodek, ki povzroča človeku zadrego, neprijeten občutek; nezgoda: na proslavi se mu je pripetila nesreča, spotaknil se je in skoraj padel / kot vzklik sreča v nesreči
4. ekspr. človek, ki pogosto naredi kaj neprimernega: ta nesreča se je spet napila / kot nagovor nesreča nesrečna, kaj si storil
5. v prislovni rabi izraža
a) v zvezi po nesreči da se dejanje zgodi brez določenega namena: po nesreči je dregnil v luč; po nesreči prevrniti, razbiti posodo / to se je zgodilo po nesreči
b) v zvezi na nesrečo obžalovanje, sočustvovanje: na nesrečo je premlad, razburljive narave; na nesrečo ga imajo za neumnega
● ekspr. nesreča je hotela, da je izgubil stavo zgodilo se je; ekspr. nesreča ga spremlja vse življenje vse življenje je nesrečen; ekspr. ne izzivaj nesreče ne ravnaj predrzno, nepremišljeno; ekspr. biti komu v nesrečo povzročati mu neprijetnosti, težave; drži se kot kup nesreče obupano, žalostno; ekspr. nesreča človeka izmodri; prijatelja spoznaš v nesreči; šalj. sreča v igri, nesreča v ljubezni; preg. nesreča nikoli ne počiva vedno se lahko pripeti kaj slabega; preg. nesreča ne pride nikoli sama slabi, neprijetni dogodki se pogosto vrstijo drug za drugim
- « Prejšnja
- 1
- 2
- 3
- 4
- 5
- ...
- 10
- Naslednja »