Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Fran

Zadetki iskanja

SSKJ
demánti -ja m (ȃ) razglasitev vesti ali trditve za neresnično, navadno v tisku; zanikanje, preklic: objaviti demanti; oster, uraden demanti
SSKJ
demantírati -am dov. in nedov. (ȋ) razglasiti vest ali trditev za neresnično, navadno v tisku; zanikati, preklicati: veleposlaništvo je demantiralo vesti o incidentu; vlada je te novice takoj demantirala / demantirati prazne govorice
// zavrniti, ovreči: pisec članka demantira samega sebe / praksa je demantirala napačne teorije; življenje tako miselnost vsak dan demantira
    demantíran -a -o: demantirane izjave
SSKJ
idíličen -čna -o prid. (í) nanašajoč se na idila 2, 3: idilični kraji; idilična vaška cerkev / bil je priča idiličnemu prizoru / idilično življenje / ekspr. okrog njega je vladal idiličen mir popoln
// idilični motivi / iron. ima idilične predstave o ljubezni; idilično opisovanje razmer neresnično, olepšano
♦ lit. idilični ep
    idílično prisl.: idilično lepa pot skozi gozd
SSKJ
izcúzati -am tudi scúzati -am dov. (ȗ) pog. izsesati: izcuzal je ves sok iz pomaranče
// z vztrajnimi prošnjami, prigovarjanjem priti do česa: izcuzati denar za pijačo
    izcúzan tudi scúzan -a -o: izcuzan sok
    ●     pog. to je iz prsta izcuzano to je izmišljeno, neresnično, neutemeljeno
SSKJ
izsesáti -ám [səs in ses] dov. (á ȃ) 
  1. 1. s sesanjem spraviti iz česa: izsesati kri iz rane; izsesati sok iz limone / izsesati prah; s črpalko izsesati zrak
  2. 2. s sesanjem napraviti, da v čem ni več določene tekočine: tele je dobro izsesalo vime; izsesati limono / izsesati rano / pajek izsesa svojo žrtev
    // ekspr. izčrpati, oslabiti: delo v rudniku ga je izsesalo; skrbi za otroke so ji izsesale zdravje
  3. 3. ekspr. izrabiti, izkoristiti: ta oderuh ga bo izsesal; delavce je izsesal do poslednje kaplje krvi
    ●     ekspr. ali naj podatke iz prsta izsesam si jih izmislim; ekspr. to je izsesal iz prsta to je izmišljeno, neresnično, neutemeljeno
    izsesán -a -o: izsesan od trpljenja; izsesane prsi
SSKJ
izvíti -víjem dov. (í) 
  1. 1. z vrtenjem spraviti iz predmeta: izviti vijak z izvijačem
  2. 2. s silo, spretnostjo spraviti iz prijema: skočil je k napadalcu in mu izvil nož; izvil je roko iz očetove pesti / stiskal je dežnik, da mu ga veter ne bi izvil; pren. izviti oblast iz rok buržoazije
  3. 3. ekspr. s spretnostjo, vsiljivostjo doseči, da kdo kaj pove: izviti iz koga obljubo, priznanje, skrivnost; mu že izvijem, kaj ga tare; z največjo težavo je izvila iz njega podrobnosti o dogodku
    ●     vznes. smrt mu je izvila pero iz rok pesnil, pisateljeval je do smrti; ekspr. to je gotovo iz trte izvil si je izmislil; star. premišljeval je, kako bi jo izvil, da ga ne bi kaznovali kako bi dosegel, uredil
    izvíti se 
    1. 1. s silo, spretnostjo spraviti se iz prijema: skušala se mu je izviti, a njegove roke so jo trdno držale; izviti se iz objema, rok / patrulja se je izvila iz sovražnikovega obroča; izvila se je iz sobe tiho, naskrivaj odšla
      // spraviti se iz neprijetnega, zapletenega položaja, stanja: ta se izvije iz še tako težke situacije; izviti se iz zadrege, zagate; ne bo se mu izvil; pren. mesto se je počasi izvilo iz svoje ozkosti in provincialnosti
    2. 2. ekspr. priti iz česa ovirajočega: droben fantek se je izvil iz grmovja / izviti se iz gruče / izmed otokov se je previdno izvila ladja
      // priti iz česa sploh: gost, črnkast dim se je izvil iz dimnika; pren. iz grla se mu je izvilo hropenje; krik, vzdih se izvije iz prsi
      ●       brezoseb., ekspr. govoriti moram z vami, se mu je izvilo iz ust je s težavo rekel
    3. 3. nastati, razviti se: iz bube se izvije metulj / ekspr. iz noči se izvije jutro
    4. 4. ekspr. postati viden, prikazati se v obrisih: iz megle se izvije velika hiša; iz sence se je izvila ženska postava
    izvít -a -o: izvit vijak
    ●     ekspr. iz trte izvita trditev neutemeljena; ekspr. vse to je iz trte izvito izmišljeno, neresnično, neutemeljeno
SSKJ
napáčen in nápačen -čna -o prid. (ȃ; ȃ) 
  1. 1. ki ni v skladu
    1. a) z določenim pravilom, normo: dati besedi napačen naglas; napačna pisava, tvorba besede / napačna vzgoja
    2. b) z določenim ciljem, položajem: narediti napačno potezo; iti v napačno smer / iti na napačen avtobus; zavrteti napačno telefonsko številko
    3. c) z resničnostjo, dejstvi: napačen datum, naslov; dati napačne podatke; račun, rezultat je napačen; napačna diagnoza, informacija
      // nav. ekspr. ki ni v skladu z zahtevami, normami določenega okolja, časa: njihov nazor je napačen; boriti se za napačno stvar / o zadevi ima napačno mnenje
  2. 2. ekspr., z nikalnico ki ima določene pozitivne lastnosti v precejšnji meri: fant ni napačen, le hitro se razjezi; na pogled ni napačna / ni napačnega obraza, napačne postave / hišo sem si ogledal, ni napačna
    ●     ekspr. nimajo ga za napačnega človeka ga cenijo; ekspr. na napačnem koncu se česa lotiti napačno; pog., ekspr. obrnil si se na napačen naslov v tej zadevi ti ne bom pomagal, ustregel; ekspr. prikazovati kaj v napačni luči napačno, neresnično; ekspr. hoditi po napačnih potih ravnati, delati nepravilno, moralno oporečno; ekspr. v napačni veri živi, če misli, da ga niso videli moti se
    napáčno in nápačno 
    1. 1. prislov od napačen: napačno ocenjevati, prikazovati, razumeti
    2. 2. ekspr., v povedni rabi, z nikalnico izraža primernost, koristnost česa: ne bo napačno, če greš z njimi; ne bi bilo napačno, če bi ga vprašal za svet; sam.: nič napačnega ni naredil
SSKJ
nèresníčen -čna -o prid. (ȅ-ī) ki ni resničen: neresnična izjava, trditev / neresnični podatki; neresnično opisovanje razmer / resnični in neresnični predmeti nestvarni
SSKJ
ovréči ovŕžem dov., ovŕzi ovŕzite in ovrzíte; ovŕgel ovŕgla (ẹ́ ȓ) 
  1. 1. ugotoviti in pokazati, da je kaj neresnično, nepravilno, neutemeljeno: ovreči dejstvo, dokaz, očitek, pomislek, trditev / njegovo razlago, teorijo so ovrgli jo zanikajo, ne priznajo
    // ovreči plan ne sprejeti; knjiž. ovrgli so vse stare navade opustili, odpravili
    // star. dve vreči pšenice so mu ovrgli izvrgli
    // jur. dokazati neresničnost, nepravilnost, neutemeljenost česa: ovreči oporoko, pogodbo; sodbo je sodišče druge stopnje ovrglo
  2. 2. star. negativno oceniti: njegovo dejanje so ovrgli vsi sosedje / roman je kritika ovrgla
  3. 3. star. vreči, dati: okoli debla so ovrgli slamo / ovrgel si je nahrbtnik oprtal
    ovŕžen -a -o: ovrženi dokazi; ovržena oporoka, trditev
SSKJ
preklícati -klíčem dov., preklícala in preklicála (í ȋ) 
  1. 1. razglasiti kaj za neveljavno: vlada je preklicala vrsto ukrepov; preklicati imenovanje, oporoko, pooblastilo / preklicati ček; dati preklicati izgubljene dokumente; preklicati v časopisu
  2. 2. razglasiti vest, trditev za neresnično, navadno v časopisu: preklicati novico; zahtevali so, da obrekovanje prekliče; preklicati žalitev / ekspr. prekliči, kar si rekel, drugače boš tepen / javno preklicati
  3. 3. z izjavo sporočiti prenehanje vztrajanja pri čem: preklicati sklep / preklicati odpoved, odstop / preklicati (svojo) udeležbo na dirkah odpovedati
    // prenehati priznavati kaj, odpovedati se čemu: pod grožnjo grmade je preklical svoje prepričanje; prigovarjal jim je, naj prekličejo zmote
  4. 4. razglasiti prenehanje odgovornosti za dejanje kake osebe v zvezi s premoženjem: preklicati svojega moža; zagrozil je sinu, da ga bo preklical
    // jur. odvzeti poslovno sposobnost: sodišče ga je preklicalo zaradi pijanstva
  5. 5. jur., nekdaj odvzeti pravno varstvo: preklicali so ga in izgnali
    preklícan -a -o 
    1. 1. deležnik od preklicati: preklicana žalitev; preklicano pooblastilo
    2. 2. presnet, preklet: zaradi teh preklicanih vozičkov ne bodo dosegli norme; niti en dan nam to preklicano vreme ni prizaneslo
    preklícano prisl.  
    1. 1. zelo, hudo: preklicano smo se trudili; nanjo je bil preklicano ponosen; preklicano dolgo je trajalo
    2. 2. v medmetni rabi izraža presenečenje: preklicano, težko je
SSKJ
razglasíti -ím, tudi razglasíti in razglásiti -im dov., razglásil (ī í; ī á) 
  1. 1. uradno sporočiti javnosti: razglasiti izid volitev; razglasiti rezultate; razglasiti sodbo; na koncu delovne akcije so razglasili udarnike; po radiu so razglasili, da bo cesta zaradi popravil zaprta / javno razglasiti
    // ekspr. povedati, sporočiti veliko ljudem: novico je takoj razglasil; povsod je razglasila, da se bo poročila
  2. 2. uradno sporočiti javnosti, da kaj začne
    1. a) obstajati, potekati: razglasiti republiko / razglasiti mobilizacijo; v vsej državi so razglasili vojno stanje; razglasiti stavko
    2. b) veljati: razglasiti ustavo, zakon
      // v zvezi z za uradno sporočiti javnosti, da ima kdo določen položaj, naziv: razglasili so ga za častnega doktorja ljubljanske univerze; razglasiti za kralja; razglasil se je za predsednika / razglasiti območje za narodni park
  3. 3. uradno priznati določeno dejstvo, ugotovitev: dal je razglasiti, da je njegov sin mrtev / razglasiti za neprištevnega, polnoletnega
  4. 4. z oslabljenim pomenom, v zvezi z za izraža omejevanje lastnosti, značilnosti na navedbo koga: kritiki so film razglasili za pornografski; razglasiti imenovanje za neveljavno; izraz so razglasili za germanizem; razglasiti koga za goljufa; javno razglasiti trditev za neresnično
  5. 5. nekdaj javno prebrati, navadno mestne, občinske uredbe: birič je pred cerkvijo razglasil nove predpise
  6. 6. zastar. objaviti: pesmi je razglasil nekaj let pred svojo smrtjo
    ♦     jur. razglasiti za mrtvega razglasiti, da pogrešana oseba velja pravno za mrtvo; rel. razglasiti za dogmo; razglasiti za svetnika
    razglašèn -êna -o tudi razglášen -a -o 
    1. 1. deležnik od razglasiti: bila je razglašena za najboljšo športnico leta
    2. 2. knjiž. znan, slaven: igrati delo najbolj razglašenega sodobnega dramatika
    3. 3. knjiž. razvpit: v mladosti je bil razglašen ženskar / razglašeno zabavišče
SSKJ
razglášati -am nedov. (á) 
  1. 1. uradno sporočati javnosti: razglašati rezultate glasovanja; razglašati po radiu, v časopisu / kresovi so razglašali nevarnost; sirene razglašajo alarm / napis razglaša, da je cesta zaprta opozarja
    // ekspr. razširjati, učiti: razglašati nove ideje; ne razglašaj krivih naukov
    // ekspr. pripovedovati, sporočati veliko ljudem: ne razglašaj svojih težav; povsod je razglašal, da se bo poročil; razglašala je, kar bi moralo ostati skrivnost / ne razglašajte vsem, kaj se je zgodilo / pesmi bodo razglašale tvojo lepoto
  2. 2. uradno sporočati javnosti, da kaj začne
    1. a) obstajati, potekati: razglašati splošno mobilizacijo
    2. b) veljati: razglašati ustavo
      // v zvezi z za uradno sporočati javnosti, da ima kdo določen položaj, naziv: razglašati za predsednika republike, za vladarja
  3. 3. uradno priznavati določeno dejstvo, ugotovitev: po določenem času razglašajo pogrešane za mrtve / razglašati dokumente za neveljavne; razglašati trditev za neresnično
  4. 4. z oslabljenim pomenom, v zvezi z za izraža omejevanje lastnosti, značilnosti na navedbo koga: nekatere ljudi so razglašali za manjvredne; ne razglašaj me za lažnivca; vsega ne smeš razglašati za napako; začeli so se razglašati za Slovence
  5. 5. nekdaj javno prebirati, navadno mestne, občinske uredbe: birič je razglašal, kdaj in kje bo semenj
  6. 6. zastar. objavljati: kritike je razglašal v različnih časopisih
    razglášati se star.  slišati se: zvonjenje se je razglašalo po vsej dolini
    razglášan -a -o: pogosto razglašana obvestila
SSKJ
sprevráčati -am tudi izprevráčati -am nedov. (ā ȃ) 
  1. 1. spreminjati, zlasti na slabše: sprevračati kriterije ocenjevanja; sprevračati naravni red; razpoloženje se sprevrača
  2. 2. prikazovati kaj drugače, neresnično: nasprotniki so sprevračali njegove namene; sprevračati pomen besed
    sprevráčati se tudi izprevráčati se v zvezi z v  spreminjati se, zlasti v kaj slabšega: jeza se sprevrača v sovraštvo / z leti se je vse bolj sprevračal v odljudneža
    ●     knjiž. pomlad se sprevrača v poletje prehaja
SSKJ
sprevréči -vŕžem tudi izprevréči -vŕžem dov., sprevŕzi sprevŕzite in sprevrzíte tudi izprevŕzi izprevŕzite in izprevrzíte; sprevŕgel sprevŕgla tudi izprevŕgel izprevŕgla (ẹ́ ȓ) 
  1. 1. spremeniti, zlasti na slabše: čas lahko sprevrže najboljša prizadevanja; svoj sklep je nenadoma sprevrgel; merila ocenjevanja so se sprevrgla / vreme se bo sprevrglo / kljub vsej skrbi so se mu otroci sprevrgli
    ●     star. rastlina, žival se sprevrže izrodi, degenerira
  2. 2. prikazati kaj drugače, neresnično: sprevreči resnico; sprevreči smisel besed
    sprevréči se tudi izprevréči se v zvezi z v  spremeniti se, zlasti v kaj slabšega: oblast se je sprevrgla v tiranstvo; veter se je sprevrgel v vihar / pozneje se je sprevrgel v nasprotnika revolucije / veselje se je sprevrglo v žalost
    ●     knjiž. dan se je sprevrgel v noč znočilo se je
    sprevŕžen tudi izprevŕžen -a -o 
    1. 1. deležnik od sprevreči: sprevržen smisel izjave; položaj je popolnoma sprevržen
    2. 2. ki ravna, doživlja nasprotno naravnim zakonom, družbenim normam, zlasti glede spolnosti: sprevržen človek; vsi jo imajo za sprevrženo / sprevržen nagon
SSKJ
sprevrníti in sprevŕniti -em tudi izprevrníti in izprevŕniti -em dov. (ī ŕ) 
  1. 1. spremeniti, zlasti na slabše: sprevrniti naravni red; vse se je sprevrnilo
  2. 2. prikazati kaj drugače, neresnično: sprevrniti resnico; zavestno sprevrniti smisel besed
    sprevrníti se in sprevŕniti se tudi izprevrníti se in izprevŕniti se v zvezi z v  spremeniti se, zlasti v kaj slabšega: resnost se je sprevrnila v hudomušnost; oblast se je sprevrnila v tiranstvo / sprevrnil se je v trmoglavca
    sprevŕnjen tudi izprevŕnjen -a -o: sprevrnjeni nazori; red je sprevrnjen
    ●     knjiž. sprevrnjen človek moralno pokvarjen
SSKJ
tŕta -e ž (ŕ) 
  1. 1. kulturna rastlina, ki se goji zaradi grozdja, vina: trta že cveti, odganja; v teh krajih trta dobro rodi, uspeva; necepljena, žlahtna trta; trta z velikimi grozdi / ekspr. sad trte grozdje
    // posaditi sto trt; okužene, poškodovane trte / vinska trta
  2. 2. s prilastkom steblo nekaterih kulturnih rastlin, ki potrebuje oporo: napeljati hmeljeve trte na žice
  3. 3. prožna šiba, veja, ki se uporablja za vezanje, pletenje: zvezati butaro s trto; leskova, vrbova trta / viti trto
    ●     nar. med grmovjem raste tudi trta dobrovita; ekspr. vse to je iz trte izvito izmišljeno, neresnično, neutemeljeno
    ♦     agr. grobati trte; požveplati trto; ameriška, (žlahtna) evropska trta; samorodna trta križanka ameriške in evropske trte; bot. divja vinska trta rastlina z deljenimi listi in drobnimi kislimi modrimi plodovi, Vitis sylvestris; vrtn. divja trta okrasna vzpenjavka z drobnimi modrimi plodovi in listi, ki jeseni pordečijo, Parthenocissus
SSKJ
uneresníčiti -im dov. (ī ȋ) knjiž. narediti neresnično: pisatelj je zlemu bogu vzel lastno voljo in ga uneresničil
SSKJ
zavráčati -am nedov. (ā ȃ) 
  1. 1. delati, da žival ne pride, kamor se ne želi, ali se od tam oddalji: na paši so mu pomagali zavračati živino / pes je z laježem zavračal ovce
  2. 2. delati, da kdo ne more iti, priti tja, kamor namerava: redarji so zavračali množico, ki je silila na trg / obramba je zavračala sovražnikove napade odbijala
  3. 3. z besedami, s kretnjami izražati, da osebek ne želi, noče tega, kar se mu daje, ponuja: zavračati darila; zaporniki že cel teden zavračajo hrano / zavračati funkcije
  4. 4. z besedami, s kretnjami izražati, da osebek ne želi, noče tega, kar želi kdo v zvezi z njim uresničiti: zavračati pomoč pri učenju / zavračati predlagano sodelovanje
    // z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža odločno voljo osebka, da ne uresniči dejanja, kot ga določa samostalnik: zavračati odgovor, podpis
  5. 5. z besedami, s kretnjami izražati, da osebek ne želi, noče narediti česa ali priti v kako razmerje s kom: plesalce je zavračala drugega za drugim; vse snubce vztrajno zavrača
  6. 6. z izrazitvijo nasprotovanja čemu delati, da se kaj ne sprejme, uveljavi: zavračati predloge; naše prošnje so vztrajno zavračali
    // odklanjati kaj, ne sprejemati česa zaradi neustreznosti, pomanjkljivosti: zavračati pošiljke neustrezno pakiranega blaga
    // odklanjati uradno priznanje, veljavo česa: zavračati nove cenike
  7. 7. izjavljati, zatrjevati, da je kaj neresnično, nepravilno, neutemeljeno: v razpravi so zavračali njegove očitke, ugovore; zavračati nasprotnikove trditve
    // izražati negativen odnos do česa, nepriznavanje česa: njegov nazor v umetnosti so zavračali in smešili; v svojih spisih je zavračal pretiran nacionalizem / novejša terminologija ta izraz zavrača ga ne priznava
  8. 8. imeti, izražati negativen odnos do česa: otrok zavrača šolo; zavrača vso moderno umetnost
    // knjiž. ne čutiti naklonjenosti do koga, ne marati: sošolci ga zavračajo
  9. 9. izražati svoje nestrinjanje s tem, kar kdo izjavi, trdi: v razpravi so ga ostro zavračali / to pa res nič ni, so ga zavračali
    zavračajóč -a -e: zavračajoč trditve nasprotnika, je zašel v pretiravanje
    zavráčan -a -o: zavračana čreda
SSKJ
zavrníti in zavŕniti -em dov. (ī ŕ) 
  1. 1. narediti, da žival ne pride tja, kamor se ne želi, ali se od tam oddalji: zavrniti krave; koze so zašle v koruzo, treba jih je zavrniti / s psi zavrniti ovce
  2. 2. narediti, da kdo ne more iti, priti tja, kamor namerava: straža je zavrnila ljudi, ki so hoteli čez most; na meji zavrnejo vse, ki nimajo dokumentov / zavrniti sovražnika odbiti
  3. 3. z besedami, s kretnjami izraziti, da osebek ne želi, noče tega, kar se mu daje, ponuja: zavrniti darilo, nagrado / zavrnil je vse funkcije / gledališče je zavrnilo njegovo dramo je ni hotelo uprizoriti; založba je zavrnila rokopis ga ni hotela objaviti
  4. 4. z besedami, s kretnjami izraziti, da osebek ne želi, noče tega, kar želi kdo v zvezi z njim uresničiti: zavrnil je njihovo pomoč; zavrniti ponudbo, vabilo / zavrniti prijateljstvo / zavrniti sodelovanje
    // z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža odločno voljo osebka, da ne uresniči dejanja, kot ga določa samostalnik: zavrniti plačilo dolga; zavrniti podpis pogodbe
  5. 5. z besedami, s kretnjami izraziti, da osebek ne želi, noče narediti česa ali priti v kako razmerje s kom: prosil jo je za ples, pa ga je zavrnila / ponudili so mu družabništvo, pa jih je zavrnil; zavrnila je več snubcev
  6. 6. z izrazitvijo nasprotovanja čemu narediti, da se kaj ne sprejme, uveljavi: zavrniti načrt; zavrniti zahtevo po spremembi zakona / njegovo prošnjo so zavrnili neugodno rešili; je niso upoštevali
    // odkloniti kaj, ne sprejeti česa zaradi neustreznosti, pomanjkljivosti: zaradi slabe kvalitete zavrniti pošiljko; zavrniti nepopolne prijavnice
    // odkloniti uradno priznanje, veljavo česa: zavrniti novi učni načrt / pri kontroli so avtomobil zavrnili niso dovolili (ponovne) registracije
  7. 7. izjaviti, zatrditi, da je kaj neresnično, nepravilno, neutemeljeno: zavrnil je vse obtožbe; zavrniti nasprotnikove trditve; avtoritativno zavrniti vse očitke / zavrnil je vse točke obtožnice / publ. zavrniti vsako podobnost med resničnimi dogodki in dogodki v romanu zanikati
    // izraziti negativen odnos do česa, nepriznavanje česa: v zadnjih člankih je zavrnil vso moderno umetnost
  8. 8. izraziti svoje nestrinjanje s tem, kar kdo izjavi, trdi: ostro, ekspr. odrezavo zavrniti koga; zavrnil jih je, da ni nič res
  9. 9. zastar. odgovoriti, reči: nekaj mu je hotel zavrniti, pa se je premislil / o tem nerad govorim, je zavrnil
  10. 10. zastar. obrniti: s težavo so zavrnili čoln; zavrniti krmilo / zavrnil se je proti domu
    ♦     med. telo je zavrnilo presajeni organ se je odzvalo nanj z imunsko reakcijo, ki je povzročila odmrtje, odmiranje presajenega organa, tkiva; polit. zavrniti noto
    zavŕnjen -a -o: zavrnjen napad; zavrnjen snubec; biti zavrnjen od koga; zavrnjena ponudba; prošnja je bila zavrnjena
Število zadetkov: 19