- nèudóbno prisl.: na trdi klopi je sedel precej neudobno
Zadetki iskanja
Slovar slovenskega knjižnega jezika
- 1. način, kako je kaj nameščeno glede na svojo daljšo os in določeno ravnino: veja se je znebila snega in se vrnila v prejšnjo lego; hraniti steklenice v ležeči legi; pokončna, vodoravna lega; lega dlačic na tkanini / mišice držijo lobanjo v potrebni legi / železniški signal je v legi Stoj
// način, kako je kaj vodoravno nameščeno: spremenila je lego, ker ji je postalo neudobno; namestil se je v primerno lego; knjiž. levostranska lega v spanju / pri taki poškodbi je nujna lega na hrbtu, vznak - 2. navadno s prilastkom kar izraža prostorski odnos česa do česa drugega: centralna lega trga; odročna lega vasi; otoška lega države; dominantna lega stavbe; medsebojna lega / določiti lego točke v ravnini; ugotoviti lego ladje, letala / lega organa v organizmu / učenci ugotavljajo geografsko lego krajev na zemljevidu geografsko širino in dolžino
- 3. s prilastkom, z oslabljenim pomenom kraj, prostor z značilnostmi, kot jih določa pridevnik: po sončnih legah je sneg že skopnel; v zavetni legi je toplo v zavetju; publ.: v višjih legah je zapadel sneg; v severnih zemljepisnih legah je življenje trdo v deželah, krajih na severu
// imeti lego soba ima severno lego je obrnjena, usmerjena proti severu; kraj ima slikovito lego; njiva ima sončno lego je obrnjena, usmerjena proti soncu
// nekatere vinogradniške lege niso več zasajene s trto za vinogradništvo primerna zemljišča - 4. tram, na katerem kaj sloni, leži: lege pri mostičku so trhle; leseni pod na legah / hrastove lege
// lesena podloga za sode v kleti: sesti na lego zraven soda; valiti sod na lege - 5. muz., navadno s prilastkom območje ali del območja človeškega glasu, instrumenta: igrati violončelo v nizki legi; pevčev glas je v vseh legah izenačen / altovska, basovska lega / pevka ne more več zapeti tonov v visoki legi; pren., knjiž. čustvena lega pripovedi
// položaj leve roke pri prijemih na godalih in brenkalih: violinska igra zahteva od levice menjavo leg / prva, sedma lega - 6. star. plast: med posameznimi legami sadja je lesna volna
● pog. avtomobil ima dobro lego na cesti ga ne zanaša na ovinkih, pri hitri vožnji; knjiž. v razburjenju je zašla v višjo lego začela govoriti z višjim glasom; knjiž. govoriti v nizki z nizkim, v tenorski legi z visokim glasom
♦ fiz. indiferentna lega ravnovesna lega, pri kateri ob premikanju telesa težišče ne spremeni svoje višine; labilna lega ravnovesna lega, pri kateri je težišče telesa v najvišji možni legi; ravnovesna lega v kateri telo vztraja, dokler ne nastopi nova zunanja sila; stabilna lega ravnovesna lega, pri kateri je težišče telesa v najnižji možni legi; grad. kapna lega tram ostrešja, ki drži, nosi spodnji del škarnikov; slemenska lega tram ostrešja, ki drži, nosi zgornji del škarnikov; vmesna lega tram ostrešja, ki drži, nosi srednji del škarnikov; lingv. lega jezika pri izgovoru; med. glavična lega ploda v maternici lega z glavo navzdol; strojn. mrtva lega pri kateri sta ojnica in ročica batnega stroja v eni črti; trg. lega deset pol papirja
- 1. namenoma povzročati telesne bolečine: pri zasliševanju so ljudi tudi mučili; mučiti ujetnike; mučiti živali; mučili so ga, da bi kaj priznal / mučiti koga do smrti
- 2. nav. ekspr. povzročati, da mora kdo prestajati velik napor, velike neprijetnosti: ni je dal študirat, kaj bi jo mučil; mučil in teptal je ljudstvo; glej, kako mučiš psa, ko ga imaš na verigi / kaj bi mučil avtomobil po teh hribih; ne bom (si) mučil oči v temi / mučil jih je z dolgoveznim govorjenjem; ne bi vas rad mučil s številkami
- 3. povzročati duševno ali telesno neugodje, trpljenje: mučil ga je z molkom, namigovanjem / negotovost ga muči; mučilo ga je, da so ga odstavili
// nav. 3. os., ekspr., z oslabljenim pomenom izraža stanje, kot ga določa samostalnik: muči ga zahrbtna bolezen ima zahrbtno bolezen; mučijo ga dvomi; začela ga je mučiti radovednost, kaj se je zgodilo postal je radoveden; žeja ga muči zelo je žejen
● ekspr. ves večer je mučil harmoniko (slabo) igral nanjo
- múčiti se
- 1. imeti telesne ali duševne bolečine: videl je, da se bolnik muči; mučil se je tako zelo, da ga ni mogla gledati; ranjeno žival so ubili, da se ne bi mučila
// zelo neudobno, nelagodno se počutiti: otrok se muči v takih čevljih; divje živali se mučijo v kletkah - 2. čutiti velik napor: poglej, kako se ti mučiš, jaz pa zlahka dvignem; zelo se je mučila, ko je vlekla voz
// ekspr., s širokim pomenskim obsegom z naporom opravljati opravilo, delo, kot ga določa sobesedilo: muči se z nemščino, pa ji ne gre; sama se muči z otroki in gospodinjstvom; pren. ladja se muči skozi valove
// knjiž. truditi se, prizadevati si: vojaki so se mučili, da bi premaknili voz; zelo se je mučil, da bi jih pridobil
- múčen -a -o: usoda mučenega naroda; bili so mučeni in pobiti
- 1. stoječ zelo skrčiti noge v kolenih: počenil je in se umival v potoku / otroci so počenili drug poleg drugega; počeniti k ognju, za skalo / metulj komaj počene na cvet, pa že odleti sede; ekspr. počenili so po klopeh in po tleh, kjer je bilo kaj prostora neudobno so se posedli
// ekspr. sesesti se, podreti se: streha je počenila pod snegom - 2. slabš. popustiti zahtevam, vdati se: če jih bodo privili, bodo hitro počenili; namesto da bi ponižno počenil, se nam še roga
- 1. stoječ zelo skrčiti noge v kolenih: počepnil je in začel ogledovati sled / počepniti okrog ognja; počepniti v grmovje / ptič je počepnil na vejico sedel; ekspr. počepnila je na tla in tolkla lešnike neudobno sedla
// ekspr. sesesti se, podreti se: bajta bo ob prvem deževju počepnila - 2. slabš. popustiti zahtevam, vdati se: grozili so mu, pa je počepnil
● vulg. je ženska, ki pred vsakim počepne ima ljubezenske, spolne odnose z njim