Zadetki iskanja
kot zréla hrúška, ne pásti s hrúške, pádati kot zréle hrúške, pásti kot zréla hrúška, znáti vèč kot hrúške pêči
Mi lahko, prosim, pojasnite, zakaj iz vsakodnevne rabe »preganjate« (*) pridevniške oblike možen, možna, možno in prislov možno (nadomestile naj bi jih besede mogoč, mogoča in mogoče), obenem pa v Slovenskem pravopisu ostaja povsem »nedotaknjena« izpeljanka možnost (tu ne ponujate nobene mogočnostı ali česa podobnega).
Zakaj se je bilo treba oddaljiti od češko-slovaške oblike in preiti k hrvaško-srbski? Je bila naša beseda možno preveč podobna češki možna in zato raje zagovarjate rabo besede mogoče, ker je drugačna od hrvaške oblike moguče? Res me zanima, kaj je botrovalo vaši odločitvi.
Menim, da takšne (sistemske) nedoslednosti v normativnih priročnikih ne prispevajo k trdnosti slovenskega jezikovnega sistema in bogastvu njegovega besedišča, ampak med govorci slovenščine dodatno spodbujajo močno zakoreninjene frustracije, da ne poznajo/obvladajo maternega jezika.
aprílska šála, kàj je šála, kàj ni šála, kot za šálo, ne poznáti šále, prvoaprílska šála, šálo na strán, tó ni šála, vrág je vzél šálo
[kot] béla vrána, vléči se kot môkra vrána, vrána je kómu izpíla možgáne